Eppur si muove

“Kje se je naša pot začela; in kje se bo končala? Kje je začetek; in kje konec vsega? Ve katera?” vprašam in ne počakam njihovega odgovora. “No, če gre po nekih fizikalnih zakonih običajno vse navzdol (ker tako veli težnost stvari), bi lahko začele zgoraj: pri nebu. Vendar pa veljajo tudi drugi naravni zakoni; po enem izmed njih lahko gre kaj tudi gor. V tem primeru je začetek spodaj: pri tleh. A vendarle ne moremo kot nespornega začetka označiti – niti neba niti tal. Ker začetka pravzaprav ni; tako kot ni – konca. Vse je eno – one, kot rečejo ljudje v enem drugem jeziku. Vse smo eno. In od nas kot celote je odvisno, kako se bomo znašle v tej situaciji,” resno poudarim – in za večjo težo izrečenih besed še malo pomolčim. Kdo ve, kako se bo zares končalo … “Vse je torej eno. Začetek je enako konec. Sklenjen tok – krog – krogotok; večno gibanje. Eppur si muove, je rekel enkrat en človek; drugi ponavljajo za njim, a ne razumejo, da to velja za vse živo in ne le za naš planet: tudi za njihova življenja, in za čas, in za vse, kar je. Tudi za nas. Gibanje. Razumete? Gi–ba–nje!” Zdaj jim dam očiten znak, da pričakujem njihov odgovor.

“Ja, razumemo: gi–ba–nje,” sicer hkrati ponovijo, vendar čutim njihovo negotovost.

Ne vejo, o čem govorim; saj ne morejo vedeti, ker do zdaj drugega kot gibanja niso poznale; niso še izkusile linearnosti – ki je ljudem tako blizu, čeprav je to njihova največja utvara – niti statičnosti, ki pomeni smrt: neizpodbiten konec vsega. A žal bodo nekaj tega kmalu občutile; vse bomo občutile. Prepričana sem, da bodo potem razumele.

Zdaj jim je še zanimivo opazovati ljudi in njihov svet – kot da so na velikem platnu. A kmalu bo začelo tiščati: ena drugo bomo mendrale, stiskale v kot in se borile za vsak droben atomček kisika. – Uh, kako pesimistična sem danes. Ampak res mi preseda vzvišenost ljudi: vedejo se, kot da so superiorni, imajo se – za boga. Želijo obvladovati svet; v resnici pa marsičesa ne razumejo.

“Samo to je pomembno; zapomnite si.” Ne želim jih strašiti, a vendarle jih moram opozoriti: “Ko boste čutile poslabšanje, in bo težje, in še težje, se spomnite na –?”

“Gibanje!” v en glas zapojejo.

Ni kaj: hitro in dobro se učijo. Tako je to v naravi – brezkompromisnost. Če ne slediš toku, si hitro izgubljen.

“Gibanje je naša odrešitev,” pomembno dodam, “vrne nas tja – od koder prihajamo; in nas pelje – kamor sodimo.”

Namignem jim, da smo končale.

Razmišljam, kaj lahko, poleg čakanja, naredimo v tem trenutku. Večina si krajša čas z opazovanjem ljudi, ker je to zanje nekaj novega in drugačnega, še nikoli videnega. Jaz sem to že izkusila. Prvič je bilo tudi meni zanimivo – kar posrka ti pozornost, in skoraj ne moreš več odvrniti pogleda. Samo čakaš, kaj bo v naslednjem trenutku; in pozabiš – nase in na svojo nalogo. Šele ko mine, se zaveš: da si bila precej časa – povsem nezavedna. Kakšna past!

Moja naloga kot starešine kapelj je, da ozaveščam, poučujem in svetujem ter v stiski opogumljam. Najboljše jo opravim z ohranjanjem spomina, ki ga voda ima. To enostavno naredim tako, da se spominjam našega bivanja in doživljanja v naravi. Vseeno sem ves čas, z delom svoje pozornosti, tudi na drugi strani te prozorne stene vrča in spremljam, kaj počnejo in govorijo ljudje. Oni so namreč tudi edina rešitev za nas. Pa vendarle priznavam, da kot posameznica nisem vsemogočna in da je naša moč v povezanosti, enosti in ljubezni. 

Počakaj, nekaj slišim!

“Mami, pila bi,” proseče reče majhna človekinja z dolgimi kodrastimi lasmi in ljubkim obrazom. Skozi steklo vrča vidim njene velike oči. Zdi se mi, da nas vidijo in slišijo … in da razumejo …

“Ne zdaj po sadju,” ji odgovori povečana različica.

Ah, daj no … si mislim.

“Če sem pa žejna,” poskuša še enkrat.

Navijam zanjo – to je rešitev, ki jo čakamo. Vendar predobro vem: ne gre vedno tako zlahka.

“Počakaj pol ure,” ji reče mama in nadaljuje svoje delo.

O, ja … pogosto je tako. Že misliš, da bo – pa si premislijo. Ali pa kar hodijo mimo vrča in preslišijo vse naše prošnje. Nič; počakati bo treba.

Kje sem že ostala? … Ah, ja: spomini … Vedno znova se vračam k njim; ko obujam, kar smo doživele, spomini spet močneje zaživijo v mislih vseh kapelj. To deluje tako kot neviden prenos misli. Telepatija? Ja, lahko rečemo tudi tako … Spominjanje našega doma v naravi jim pomaga, da ostajajo zavestne: naenkrat se vse spomnijo, kako smo se srečale v hudourniku čudovitega gozda, poraslega z drevesi na skoraj navpičnem pobočju. Kako so mlajše med nami – radožive in razigrane – skakljale, se prekopicevale, se vrtele v zraku in se premetavale ena čez drugo, ko so drvele po strmini, se izogibale skalam ter preskakovale manjše kamne in veje, ležeče čez potok … Gibanje je življenje …

Ne vem, koliko časa je minilo od prej – za nas čas ne obstaja. Zaznam novo dogajanje v kuhinji: pride večji človeček, zadihan – mogoče je tudi on čutil moje misli in se je preskusil v kateri izmed gibalnih aktivnosti. Postaja zanimivo!

“Kako je bilo?” ga vpraša mama, jaz pa radovedno poslušam, kaj bo. Čutim v vsaki svoji molekuli, da bi lahko prišla rešitev …

“Mega!” ji odgovori. “Danes sem naredil rekord.”

“Koliko si tekel?” ga vpraša ona.

Po teku navadno pijejo, se spomnim. Morda pa bomo kmalu odrešene …

“Desetko, kot vedno,” ji odgovori in veselo doda: “Samo da sem danes noro dobro tural gor. Za pol minute sem zboljšal … Veš, kako sem žejen!”

O ja, to je to! se že veselim. Še malo …

“Boš vodo?” mu ponudi mama in se nam že približa.

Ja, ja! glasno navijam. Prepričana sem, da moč mojih misli vpliva tudi nanj.

“Mamo cedevito al pa izostar?” vpraša on, jaz pa si mislim: Joj, pa ne te packarije … No, boljše je kot nič, se hitro popravim, se bomo že potem prečistile.

“Nimamo,” mu reče mama. “Tega pa res že dolgo ne kupujem več. Pomarančo si lahko ožameš, pa malo soli dodaš v vodo, pa bo isto. No, še boljše.”

Ja, ja, ja, ga še naprej v mislih spodbujam, to je odlična ideja – bravo, mama!

In res fant vzame pomarančo in jo začne ožemati v kozarec. Med čakanjem nam znova krajšam čas s spomini:

Drevesa ob našem hudourniku so izredno gosta in visoka, mešanih vrst in njihove krošnje gostijo veliko ptic, ki z žvrgolenjem spremljajo našo pesem. Tla krasi gosta zelena preproga – zraku daje prijetno svežino in zadržuje naše prijateljice kapljice, da se lahko tam zbirajo in se nam pridružijo. Hudournik se nižje izliva v potok, v njem pa se spojijo še drugi tokovi; tako postaja v spodnjem delu vse močnejši in glasnejši; po hribu teče ubrano tudi takrat, ko že dalj časa ne dežuje. Za gostoljubje pa gozdu tudi hvaležno vračamo: napajamo vse njegove rastline, tudi drevesa in živali ter ohranjamo prst primerno vlažno …

Kaj se je zgodilo s tistim napitkom, sprašujete? Zdaj naj bi bil že narejen, kajne? No, kot vidite, smo še vedno v vrču; fant si je stisnil pomarančo v kozarec, dodal malo soli in dolil vodo … iz pipe! Si mislite: iz pipe – tisto tako obupno smrdečo vodo in z grozljivim okusom. Me pa ostajamo tukaj; kisika je vedno manj, nekatere prijateljice kapljice pa se že slabo počutijo. Gibajte se, jim znova rečem, čeprav vem: težko se je gibati v posodi. Me smo – bitja narave!

S spomini jim poskusim vliti še nekaj volje in optimizma, zato nadaljujem:

Naš potok se v dolini umiri in se počasi izteka v reko, kjer se združimo z veliko drugimi sorodnicami in skupaj nadaljujemo pot. A v dolini je tudi cevka, v katero nas vsakič zanese nekaj izmed nas; pod cevko se je izoblikoval tolmunček, kamor skočimo, in lahko nadaljujemo pot po drugi strugi proti reki. Vendar se včasih zgodi, da pri tolmunu pijejo živali ali se pri pipi ustavijo ljudje. Tokrat nas je v veliko steklenico ujela ta človekinja – mama in nas položila v prtljažnik avtomobila. Med vožnjo je bilo zabavno: podobno skakanju čez skale. Nato nas je odnesla v hišo, kjer smo še vedno; tukaj se je vse umirilo in naše življenje je postalo zakomplicirano. Ko nas je prelila v vrč, je sicer postalo malo lažje: zgoraj imamo dostop do zraka; in če se dobro gibljemo, lahko vsaka izmed nas pride za trenutek do kisika. Pa vendar je težko.

Čakaj, čakaj! Zdaj je prijela vrč in nas nese. Postavi ga na toplo peč. – To je pa tudi zame prvič! Zabavno je. Toplota nas prijetno žgečka in nam pomaga, da se lažje premikamo. Prijateljice kaplje postanejo vedrejše: predstavljajo si, da so v zabaviščnem parku. Prepustim se vrtincu veselja. Optimizem dobro vpliva na vse.

Ooo, nekaj se dogaja! Človekinja je prišla s skodelico in … jaaaaaaa … del nas je prelila. Kaj bo pa zdaj? Ne vidimo več okolice, a čutim, da nas nosi. Njeni koraki – gibi njenega telesa med hojo – in premiki v roki – nam pašejo. Gibanjeeee – tako je veliko lažje živeti.

Kmalu pa se ustavi.

“Si buden,” nekoga vpraša. Odgovora ne slišim, čeprav zbrano poslušam. “Popij malo vode. Topla je in ti bo za grlo dobro dela. Te še tako boli?”

“Hvala, mami,” tiho odgovori nežen glas. “Naspal sem se. Zdaj je boljše. Žejen sem.”

Juhuuu … Začutim, da druge roke primejo skodelico, jo nagnejo in … stečemo v usta majhnega človečka. Spet gibanjeeee … Vračamo se v naravo.