Dušan Šarotar

Dušan Šarotar: JEZIK JE ŠE MLAD

Intervju: Bojan Bizjak

Začniva v tisti jutranji rosi, ko je mali Dušan šel v osnovno šolo. Kakšen učenec je bil: morebiti razposajen, žejen vedenja, hlastav bralec …?

Zares se spomnim samo še jutranje megle, ki me je ovila vase na poti skozi čudovit mestni park, ko sem s težko torbo na ramenih tekel čez negovane in lepo pokošene travnike. Skrival sem se za mogočnimi starimi drevesi, ki so zakrivale baročni grad v središču parka. Vse je bilo skrivnostno, čarobno in tudi strašljivo, kar je veliko pozneje v meni morebiti prebudilo nagnjenje k pripovedovanju, spominjanju in samoti, iz česar edino vznika moje pisanje. Pogosto, ko sem v rojstni Soboti, se sprehodim po isti poti skozi park do šole, ki še vedno stoji na istem mestu. Projektiral jo je veliki soboški arhitekt Feri Novak po takrat sodobnih načelih funkcionalistične arhitekture. Široka in visoka okna, ogromna avla in prostrana stopnišča, ravne in izčiščene linije brez dekora, kar sem opazil in spoznal šele veliko pozneje. Ob šoli je bil atletski stadion in travnato igrišče. Zdaj, ko pišem, se mi zdi, da vedno bolj iščem tistega otroka v meni, ki se je nekoč razposajeno podil po šolskih hodnikih in skrival med drevesi. Verjamem, da je še nekje tisti prostor, morebiti samo v spominu, kjer smo vsi še vedno otroci. Tako kot v knjigah, kjer so zapisane zgodbe za vedno enake, le bralci se spreminjamo.

Srednja ekonomska šola – ta smer ni ravno značilna za literarno hlepeče duše. Kako ste tam nabirali vedenja in kakšna, poleg obveznih predmetov seveda.

Bil je čas t.i. usmerjenega izobraževanja, ne starša ne jaz pa nismo vedeli, kam bi me poslali v šolo, bodisi v naravoslovno ali družboslovno smer, in so me poslali na testiranje, kjer naj bi strokovnjaki s pomočjo dolgega in zapletenega vprašalnika ugotovili, katera šola bi mi najbolj ustrezala. Rezultat je bil presenetljiv za vse, ugotovili so, da imam izrazito nagnjenje za delo z denarjem, financami, bančništvom in trgovino, zato so me poslali v srednjo ekonomsko šolo, kar je bila seveda povsem zgrešena izbira, kljub temu pa sem tam preživel lepo in izpolnjeno mladost. S prijatelji smo skupaj odkrivali zunanji in notranji svet. Občutka za denar in trgovino nisem razvil vse do danes, če pa je verjeti psihološkim testom, me denar verjetno nekje čaka, upam, da ga bom zaslužil zgolj s pisanjem. To bi pomenilo, da je potrebno slediti nevidnemu talentu, notranjemu glasu, v mojem primeru umetnosti, četudi ankete kažejo drugačne karte.

Sledil je premik v Ljubljano. Zdaj ste tam, zrel ustvarjalec, ki pomembno kroji literarno oblačilo domovine. Kako ste se vživeli v Ljubljansko okolje.

Kinoteka je bila moje prvo ljubljansko zatočišče. Pogosto sem se pozno popoldan zapeljal iz velikega primestnega blokovskega naselja proti centru. Na razmajano in počasno trolo sem vstopil pri gostišču Ruski car, kjer sem občasno s starejšimi prijatelji iz domačega mesta, igral biljard. Izstopil sem pri Konzorciju, se za kratek čas ustavil med knjižnimi policami v zgornjem nadstropju knjigarne, preletel sem naslove, ki sem jih že znal skorajda na pamet, zanimali so me predvsem romani in filozofske knjige, ki sem jih prebiral kot študijsko gradivo, predvsem pa sem tam iskal ali čakal na družbo, na sorodne duše, ki so tavale iz istega razloga, da bi se z nekom pogovarjale, potešile radovednost ali preprosto skupaj prebolevale neizrečeno domotožje. To je bil čas, ko še nismo imeli ali vsaj množično uporabljali mobilnih telefonov, v najemniški sobi prav tako ni bilo stacionarnega telefona, tako da sem imel v prozorni vrečki zamrzovalni vrečici vedno kup kovancev, s katerimi sem polnil aparat v javni govorilnici v podhodu bloka. Spominjam se žvenketanja kovancev, ki so padali skozi moder aparat in težke slušalke, obešene na aluminijasto žico, podobno cevi za tuš, ki je bila pogosto pretrgana. Ko sem imel dovolj kovancev in volje sem na kratko poklical domov, toliko, da sem se oglasil ali najavil prihod, da me je nekdo pričakal na soboški železniški postaji. Torej, ker v mestu nisem nikogar srečal, da bi skupaj prebila čas, sem se zatekel v temo stare kinoteke, kupil sem vstopnico za dva filma, ki sta se vrtela tisti dan, ter do noči gledal črno-belo migetanje svetlobe na platnu; to je bila moja življenjska in umetniška retrospektiva, Tarkovski, Fellini, Wenders, Buñiel, Tarr. Vsi veliki mojstri so mi pripovedovali o samoti in iskanju ljubezni ter o neskončnem prostoru, ki stoji za vsakim človekom, kot nedoumljiva skrivnost, ki nas vse presega. O tem sem pozneje poskušal pisati, s tem občutkom pripovedujem še danes.

Kot pisatelj ste se najbrž postopoma formirali. Imate morda kakšne prav posebne literarne vzornike. Namreč zanimivo je zvedeti, kakšno je bralno ozadje pisateljev.

Običajno pravim, da nimam svoje generacije. Pisati in literarno objavljati sem začel relativno pozno, šele pri svojih tridesetih. Bil sem tesno povezan z mlajšimi kolegi z uredništva študentskega časopisa Tribuna, s katerimi sem se družil, sodeloval in jih seveda bral, saj so že zgodaj začeli resno pisati in objavljati svoje knjige, pri čemer so izrazito izstopali Aleš Šteger, Aleš Čar, tudi Nina Kokelj, ob njih pa sem se prijateljsko srečeval tudi z Janijem Virkom, Ferijem Lainščkom, Vladom Žabotom, Matetom Dolencem, bral sem Draga Jančarja, Marjana Tomšiča, Mojco Kumerdej, Sonjo Porle, pozneje intenzivno tudi Marka Sosiča, s katerim sva ohranjala tudi nevidno vez, ki se ni zabrisala vse do nas, kljub temu, da je Marko prezgodaj odšel. Velik vtis je name že zgodaj naredil Albert Camus, zaznamovali so me Kafka, Oz in potem še Daša Drndić in W. G. Sebald.

Tudi študij filozofije in sociologije kulture, da neko platformo za poglobljeno pisanje. Pa vendar se zdi, da je vas zapopadel gon po zgodbi, če smeva tako reči. Namreč v svet literature ste vstopili 1999 z romanom Potapljanje na dah. Prvenec, ki vas je pahnil v avro prepoznavnosti. Bi razkrili, kako je nastajal ta roman in kakšni so bili občutki, ko ste ga potežkali v roki – prvorojenec.

Iz oddaljene perspektive vidim v Potapljanju na dah nekaj tistega, kar iščem in pišem še danes. Kolikor se spomnim svojega položaja v tistem času, sem se s tistim roman obrnil predvsem vase, proti času in prostoru, kjer sem živel. Intuitivno sem naselil samotni otok, krhkega, samotnega in skrivnostnega junaka sem poslal čez morje v še skrivnostnejši svet, v vase zaprto skupnost, kjer na videz vladajo povsem drugačni človeški odnosi in razmerja med stvarmi. Prostor sem gradil predvsem na simbolih, svetilnik, morje, vodnjak, hiša, ladja, oblaki, zvezde in na občutkih, predvsem na samoti, tišini, hrepenenju. Garma, kjer se znajde moj junak, je pravzaprav otok mrtvih, a tega morebiti nikoli ne izve. Čeprav je zgodba plod domišljije, sem se ob pisanju oprl na znane prostore, krajinske značilnosti otoka Pašmana, kjer sem preživljal dolga poletja, tako kot še danes. Seveda sta se otok in življenje na njem v teh letih v mnogočem spremenila, tako kot se spreminjajo bralci, pa vendar, občutek imam, da osnovno besedilo sveta, njegovo skrivnostno sporočilo, ostaja nespremenjeno. V tem romanu se še danes prepoznam, čeprav ga že dolgo nisem odprl. Imam pa še vedno otok, kjer z družino preživljam poletja.

Kompleksnost Vašega pisanja je zavidljiva: scenariji za dokumentarne filme, poezija, romani, kratka proza, eseji, kritike, pišete tudi za otroke. V vseh teh zvrsteh trosite svoj prepoznavni talent. Veliko so vas prevajali, kar nekaj nominacij za prestižne nagrade, tudi Župančičeva nagrada, za roman Zvezdna karta ima neko težo. Vse druge vidnejša priznanja je moč prebrati na straneh DSP – ja. Zagotovo pa vam je katera od teh zvrsti bolj strast vzbujajoča: proza, pesmi …

Vse, kar je, je naprej v jeziku. Vse vidno in nevidno je narejeno iz nevidnega. Poezija je dialog z mrtvimi. Z jezikom komuniciramo, prenašamo pomen, se sporazumevamo v vsakdanjem svetu, trgujemo, računamo, tudi obrekujemo, žalimo in tolažimo, hkrati pa se z jezikom prenaša tudi globlji smisel, nekaj, kar potuje skozi vse čase in prostore, dlje od začetka in še dlje od konca vseh časov. Svetloba najbolj oddaljenih zvezd potuje milijarde let do nas, nenadoma se nekaj utrne, tako se oglaša v nas spomin. Kar bo ostalo, bo morebiti samo sled globoke tišine ali svetloba ujeta v lepem stavku.

In ne morem mimo dejstva, da prihajate iz Prekmurja, ki je kar nekakšno svetišče slovenske literarne produkcije. Tudi v vaših delih je bogato odslikano in ubesedeno. Mislite, da je Prekmurje že samo po sebi energetsko posebno, da rojeva zgodbe in daje posebno liriko.

Pripoved je duša pokrajine. Vsaka pokrajina ima svojo posebno podobo, jezik, skrivnost. Pisatelji iščemo vezi med zemljo in nebom, med tistim, kar je okrog nas in tistim, kar je očem skrito, globoko v nas. Lepoto pokrajine, njeno liričnost, melanholijo, njen zven in trajnost, v veliki meri ustvarjajo prav pesniki, umetniki nasploh. Prekmurje je bogato obdarjeno z ustvarjalnim duhom, četudi je v marsičem drugem še vedno prikrajšano. Morebiti je to na nek način celo povezano, roža cveti sredi pušče močneje.

Zanimivo je, da ste napisali roman, ki je tudi v porabščini. Bi razložili, kako je pisati v narečni jezikovni bazi. Jezik je osnovno orodje pisatelja, vendar je zgodba tista, ki da odtis. In že večkrat sem se vprašal, kakšen jezik govori duša. Fenomen je, da smo ljudje rojeni brez jezikovne opreme; moramo se še naučiti govora, pisanja, ampak neka melodija je najverjetneje že napisana v duševni opremi, v genskem zapisu.

Roman Ostani z mano, duša moja je bil prvič objavljen v dvojezični izdaji, v slovenskem knjižnem jeziku in v porabskem narečju, v jeziku Slovencev v Porabju na Madžarskem. Roman sta v porabščino prevedla Marijana Sukič in pesnik Milan Vincetič. Lansko leto je knjiga izšla v prenovljeni izdaji, opremljena s številnimi mojimi fotografijami, a tokrat brez porabskega prevoda. Žal, sam ne pišem literarnih del v prekmurščini, razen nekaj pesmi, ki so bile uglasbljene. Duša je govorica tišine. Pesnik v meni se oglasi, ko je nagovorjen, navdahnjen, šele, ko se nekje globoko nekaj zgane, premakne in zaniha nad praznino.

Vaš literarni jezik je izbrušen, skrbno donegovan. Menite, da živimo v obdobju, ko je jezik zgolj še neko nujno sporazumevalno orodje, da je vse manj estetska dobrina? Zdi se, da počasi lezemo v slikovno simboliko, da je beseda že v napoto hitremu hlastavemu življenju – in duša je potem zbegana.

Prihajati k jeziku, prihajati k svetu, kot je zapisal filozof, je napor. Vedno je bilo tako. Mislim, da na začetku ni bila beseda, marveč podoba, ki nas še vedno nagovarja in vznemirja. Vendar, če hočemo ugledati, kar je zares nevidno, moramo vztrajati na jeziku, ga razvijati, spreminjati in izpopolnjevati. Jezik je še mlad.

Veliko se ukvarjate tudi z židovsko problematiko v Prekmurju. Zgodovinska dejstva so res kruta. Bi pojasnili, kaj vas zavezuje k takemu pisanju?

Leta 2007 je izšel moj roman Biljard v Dobrayu, pripoved o tragični usodi številčne, gospodarsko in kulturno bogate prekmurske judovske skupnosti, ki je med vojno takorekoč izginila v nacističnih koncentracijskih taboriščih, večina v Auschwitzu. Med peščico preživelih je bil tudi moj stari oče Franc Schwartz. Motiv za pisanje mi je bil položen v dlan, vprašanje je bilo samo, kako zgodovinsko verodostojno in hkrati osebno prizadeto izpisati to težko in temno pripoved ne da bi zapadel v past obsojanja, popravljanja krivic ali cenene sentimentalnosti. Dolgo sem se pripravljal na ta pisateljski korak, preden sem upal odpreti to dolgo zatajevano zgodbo. Mislim, da pisatelj mora odkriti ali imeti svojo zgodbo. Zdaj vem, da sem težki in dragoceni dar, ki mi je bil zaupan, popisal, da se nikoli ne pozabi, in ga hkrati nepoškodovanega vrnil v tišino in spomin, kjer bo varno shranjen. Morebiti bodo nekoč prišli drugi in boljši, ki bodo s svojo veščino in jezikom znova odprli dar, moje sporočilo je namenjeno njim.

Nekaj je treba vendar še reči o čisto pisateljski obrti, grdo rečeno. Kako pišete, mislim kdaj najraje, kateri del dneva, morda noči. In morda imate kakšne posebne rituale: kava, sprehodi, kaj drugega.

Začel sem ponoči in pisal do ranega jutra, dokler se svet okoli mene ni prebudil. Potem sem nekaj časa vstajal še dolgo pred jutrom in delal, dokler nisem omagal, zdaj vstajam z družino in se po zajtrku, ko ostali odidejo v šole in službe, lepo oblečem, kot bi se napravil za v mesto, ter se sprehodim do kabineta na domačem dvorišču, s pogledom na vrt. Potem berem, študiram, raziskujem ali pišem do večera. Predvsem pa med tem veliko počivam, dremam, pijem kavo in občasno prižgem cigareto. Pisanje je energijsko in časovno potratna dejavnost, za delo potrebujem izjemno veliko miru, zbranosti in tišine, čutim, da celo vedno več. Pesnikovo edino delo je sanjarjenje.

Kolikokrat tekste pregledate, jih pilite, preden jih odpahnete od sebe.

Pišem relativno počasi, potem pa še dlje popravljam, dopisujem in brišem, predvsem pa veliko prestavljam in obračam, pogosto vidim tekst kot celoto, kot krajino, likovno kompozicijo. Pozoren bralec ima občutek, ko prebere močan tekst, da se je v njem odprl neviden prostor, neuničljiv in večji od nas.

Katera vaša knjiga vam je najljubša – vem, precej plehko vprašanje, ampak bralci so pač vedoželjni.

Ostani z mano, duša moja, ta drobna pripoved ima zagotovo najlepši naslov.

Ker ste sredi kulturnih vrenj, velikokrat ste bili tudi sami med organizatorji branj in kulturnih večerov, me zanima, kako vidite trenutno stanje slovenske literarne scene – iz lastne izkušnje povzemam, da so literarni večeri na nek način usahljivi.

Občutek imam, da prihaja čas poezije. Književnost, tako kot skorajda vse drugo, se je umaknila v zaprte kroge, predvsem pa se oglašuje samo še na digitalnih omrežjih; ne bi rad izzvenel patetično, verjamem, da bo književnost – pripovedovanje in pričevanje o obstoju notranjega sveta – preživela izpade elektrike, vojne, politiko in plitvine duha, vzniknila bo vedno znova na nepričakovanih prostorih in v novih oblikah, tudi na literarnih večerih.

Stanje slovenske knjige je precej nevrotično – imamo dobre zgodbe in slabe. Politično odločanje o denarju za knjigo in za kulturo nasploh – o tem bi lahko pisala cele knjige. Zanima me Vaše mnenje, kje smo?

Umetnost pisanja in logika preživetja pogosto nista v sozvočju.

Vas bega misel, da bi umetna inteligenca pisala zgodbe – mene osebno ne, ker je dobra zgodba izpisana iz duše, prepoznana samo v duši drugega. Stroj lahko komunicira samo s strojem, ne more z dušo.

Na lanskem Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica smo razpravljali na temo umetne inteligence in literature. Dejstvo je, da so veliki jezikovni modeli oz. umetna inteligenca, vedno bolj dovršeni, zmorejo pisati besedila, jih smiselno povzemati ali krajšati, tudi prevajalniki postajajo vse zanesljivejši, prav tako se umetna inteligenca uporablja v medicini, farmaciji, logistiki, financah, ne nazadnje tudi v aktualnih vojnah za izbiranje ciljev in množično ubijanje. Verjetno se tega procesa ne da več zaustaviti, kot je videti, bosta digitalizacija in z njo umetna inteligenca kmalu preplavili vse pore človekovega življenja, a prepričan sem, da poleg umetne inteligence ljudje potrebujemo tudi pesniško inteligenco, v kolikor hočemo ohraniti vsaj upanje, da smo narejeni iz snovi kot je duša. Vprašanje je, ali so stroji vedno bolj podobni nam ali mi njim.

In za konec, ne moreva mimo fotografske govorice – tudi tu se znajdete. Kaj vam daje fotografski medij.

Fotografije so postale del mojega ustvarjalnega procesa, nenehoma iščem motiv, kompozicijo, predvsem pa ohranjam fokus, kar je ob vse večji razpršenosti in nenehnih motilcih pozornosti, nekaj najbolj dragocenega. Nisem fotograf, fotografije vključujem in komponiram v svoje pripovedi, z njimi nočem dekorirati ali ilustrirati tekstov, gre za atmosfero, melanholijo in drugačno obliko branja in mišljenja.