Dušan Čater se razpre …

POGOVOR Z DUŠANOM ČATARJEM

1. Začela bova v klasični maniri, tam nekje, pred desetletji, ko ste šli v osnovno šolo. Kakšen učenec ste bili: zvedav, nagajiv, zagotovo zelo žilavo živahen. Morda vas so že takrat privlačile knjige in v njih novi in novi svetovi?

Bil sem precej zadržan. Tudi sramežljiv. Bral sem kar precej, knjig je bilo doma za nekaj dolgih polic. Cela zbirka Zlata knjiga je padla že tam nekje do petega razreda. Nekje v sedmem razredu sem pridobil na samozavesti, morda je bil razlog v tem, da sem začel trenirati rokomet.

2. Srednja šola je dala slutiti, da bi lahko bili poklicno drugače usmerjeni. Ste v tem obdobju že brali, kaj bolj resnega, težjega. Vas je morda vleklo v raziskovanje družbe, človeka?

Srednja šola je bila ena sama mladost, če se lahko tako izrazim. Nihče ni kaj veliko razmišljal o prihodnosti. Bolj kot ne so bile sanje. Nove knjige so odkrivale tudi nove svetove. Iskali smo se na prvih potovanjih, spoznali svetle in temne plati sveta, prve ljubezni.

3. Vpisali ste se na FSPN, ampak ste študiju rekli, ne; niste ga dokončali. Potegnilo vas je v snovanje zgodb. Na tem mestu že lahko omenimo, da ste začeli graditi neko zgodbo ustvarjalca: pisatelj, scenarist, urednik, prevajalec, kolumnist … Kaj vas je pahnilo v vrtinec zgodb?

Naredil sem tri letnike na takratnem FSPN, danes FDV. Študiral sem sociologijo. PO tretjem letniku sem si vzel čas zase, za življenje, da do konca izmolzem mladost. Ko sem po nekem času želel nadaljevati s študijem, je bila že nova država, Slovenija. Nametali so mi precej novih izpitov, eni prejšnji, ki sem jih že opravil, pa sploh niso bili več relevantni. Tako so mi v indeksu prečrtali mojo edino desetko iz predmeta Politični sistem SFRJ.

Takrat sem tudi že začel delati kot urednik na Založbi Karantanija in sem na faks tako rekoč pozabil. Ko pa sem izdal svojo prvo knjigo Flash Royal, mi je bil pa študij povsem nepomembna zgodba. Zanimale so me druge zgodbe.

4. Relativno zgodaj ste izdali svoj prvenec Flash Royal, leta 1994, in če mimogrede omeniva, da ste rojeni leta 1968. Se morda spomnite teh občutkov, ko ste prvenko prijeli v roke, jo polistali … Vsak pisatelj ima pač svojo zgodovino vstopanja v svet ustvarjalne vneme.

Ja, seveda, občutek je bil fenomenalen. Tisti vonj, ki se je širil iz nje, se spomnim … Škoda, kako se potem z leti tudi ta vonj nove knjige porazgubi.

6. In potem so sledila vsa druga vaša dela, nazadnje roman – tja se bova še vrnila – Dežela ZOO. Seveda eksistenca zahteva tudi drugačna početja; kar lep čas ste bili urednik pri založbi Karantanija, kjer ste uredili tam nekje okrog sto knjig za mladino in otroke. Kakšno je bilo to obdobje?

Fajn. Imel sem status svobodnjaka in sem imel uradne ure vsak dan od 12 do 2 ure. Ni mi bilo težko, je pa res, da sem večkrat ostal na založbi tudi pozno v noč. To je bil tudi moj, neke vrste vstop v literarni svet. Spoznal sem malone vse, vsaj meni ljube avtorje, se družil z njimi tako službeno kot tudi neslužbeno.

7. Zdaj pa se potopiva v vaše vrtiljake zgodb. Omeniti velja, da ste za kratkoprozno zbirko Džehenem, prejeli prestižno nagrado Fabula, leta 2012. Kaj vam je ta nagrada pomenila? In seveda, kaj menite o vseh nagradah, ki se danes na Slovenskem podeljujejo. Na nek način se skuša iz pisanja narediti olimpijski šport. Sam zagovarjam tezo, da je pisanje intimna komunikacija pisateljev z bralci, nikakor pa ne tekmovanje, v saj v takem razmahu ne. No, se ve, Fabula je pa nagrada, ki ima posebno težo.

Vrtiljak zgodb … Všeč mi je ta sintagma. Sam sem že večkrat dejal, da se imam bolj za pripovedovalca zgodb kot pa za pisatelja. Sama nagrada s pomenljivim imenom Fabula je tako prišla v prave roke, če se malo pohecam. Seveda sem bil nagrade zelo vesel, lep občutek je, ko si nagrajen za svoje delo. Je pa z nagradami nekako tako, da znajo biti precej pristranske. Slovenija je mala država. Sam rad povem, da imamo toliko prebivalcev, kot ima New York homoseksualcev. Seveda se vsi poznamo med sabo. Težko kaj prikriješ … Kot vsepovsod, se tudi v umetnosti delajo neke skupine, neka društva, klike … En si je dober s tem, drug z drugim. Pa ne samo v literaturi. Fabula je nagrada, ki se jo podeljuje za zbirko zgodb v zadnjih dveh letih. Tako sem z zbirko Džehenem kandidiral dve leti zapored. Prvo leto nisem prišel niti v najboljšo peterico, naslednje leto, ko se je zamenjala komisija, pa sem dobil prvo nagrado. Pa ne bi ravno rekel, da so bile knjige kaj slabše od minulega leta.

In seveda to ni šport. Čeprav, se mi zdi, da v današnjem času avtorji svoje delo radi obelodanijo na kakšnem družbenem omrežju in potem tekmujejo, kdo ima več všečkov.

8. Ker ste napisali že osem romanov, ste v njih preigrali različne zvrstne tematike. Čeprav kritika navaja, da ste popisovalec deviacij – pač, življenje samo. In zdi se, da vas tematike najdejo, da jih ne iščete zavedno. Kako je torej z iskanjem motiva pri vas?

Največji motiv je preživetje. S pisanjem si dejansko služim kruh, pa naj gre za romane, kratke zgodbe, scenarije za TV serije ali filme, za teater, prevajanje … Seveda je v tem še vedno dosti veselja, ampak spet ne takšnega, kot v mlajših letih. Tudi tematika zgodb se z leti spreminja. Ponavadi pišem o tistem, kar je okoli mene, kar me obkroža in to je vsekakor nek drugi svet kot pa svet, ki sem ga užival v mladosti.

9. Stil ste donegovali in je prepoznavno vaš. Velikokrat vas vreže v slengovski način, na nek način, daje to vašim delom avtorsko prepoznavnost, kljub vsemu pa obvladate knjižno normativni jezik. Če kaj, potem vam dramaturgija ne dela težav; zapletate in odpletate zgodbe na način sinusoidne dramaturgije. Vaši romani imajo zgodbovno dinamiko, avtoriziran jezik – karakterna graditev junakov  se zgodi tudi skozi njihov način govorjenja; malo manj se ukvarjate z tokom zavesti. Največkrat pustite, da junaki sami izpeljejo zgodbe. Pomenljivo pa je, da imate veliko količino empatijske energije – brez te, ni pisateljevanja. Empatija, torej sposobnost, da vstopate v junake, je vrlina, ki daje dobre zgodbe. Kaj menite, je sploh možno napisati dobro zgodbo, ki se ukvarja s psihološko in socialno tematiko brez empatijske energije – sama fantazija je očitno premalo – to zmore umetna inteligenca.

Dramaturgije sem se dejansko učil prek pisanja scenarijev. Ko smo s prijatelji delali neko nadaljevanko (ki je žalostno končala v bunkerju RTVSLO zaradi »cenzorskih opazk«, kot so se izrazili), smo enkrat na snovanje zgodbe povabili pokojnega režiserja in vsaj zame genialnega enfant teribla slovenske uprizoritvene umetnosti, Dušana Jovanovića. Sedel je ob strani in nas poslušal, ko smo snovali zgodbo, zaplete in razplete, potem pa nam je dal en zame zelo pomemben nasvet. »Junaki delajo zgodbo in ne zgodba junakov,« je rekel. Kar pomeni, da je treba slediti junaku, njegovemu karakterju, njegovim motivom itd., in tako – zelo lucidna ugotovitev z vaše strani, mimogrede – junaki tudi izpeljejo zgodbo. Kar se mi zdi zelo na mestu, saj konec koncev sledimo junakom in njihovim zgodbam in le tako junaki zares »zaživijo«, tu, se mi zdi, pride na dan »empatijska energija«, ki je hudo nujna, če hočeš biti pošten do bralca.

Glede AI imam pa druge pomisleke … Menim, da prave literature, karkoli že to pomeni☺, ne bo mogla nikoli nadomestiti. Vendarle gre pri pisateljevanju za empatijo, za človeško dušo, ki je stroj nikoli ne bo imel, pa najsi je napolnjen z vsemi možnimi podatki itd. Se pa bojim, da bodo ljudje sčasoma postali tako poneumljeni od vsega tega, kar se nam danes servira, da bodo zadovoljni tudi s plehkostjo zgodbe, ki ji bo naredila AI.

10. Ker ste napisali kar nekaj knjig tudi za otroke in najstnike, nekako pet knjig; recimo Ribamož, me zanima, kašna je razlika pri snovanju, ko pišete resne romane in kratko prozo, pa pisanje za mladino in otroke.

Pri vsakem pisanju se najprej vprašam, koga hočem nagovoriti. Temu priredim tudi jezik in seveda zgodbo samo. V otroških zgodbah navadno nastopajo otroci, v mladinski zgodbi mladinci … Vsi imajo svoje težave, in ker zvesto sledim likom, ostanejo tudi zapleti in razpleti znotraj njihovega sveta. Če ne bi bilo tako, bi bilo precej šarlatansko.

11. Kaj pa scenariji – to zahteva drugačno taktiko pisanja, kako se teh lotevate.

Scenaristika ima svoje zapovedi, pravila. Zakonitosti, ki se jih je treba bolj ali manj držati. V večini primerov je to skupinsko delo. Včasih je več piscev, vedno pa je treba sodelovati tudi z režiserjem, ki ima ponavadi povsem svoje videnje … Videz likov, izbira igralca itd. Treba se je tudi držati znotraj producentskih zmožnosti, Recimo, koliko interjerjev in koliko eksterierjev si lahko privoščimo in še in še podobnih omejitev. Literatura pušča neznansko več svobode.

12. Ne moreva mimo bralnega ozadja. Kaj berete, kaj vam je dalo dodatno motivacijo. Morda je kakšen avtor tuj ali naš, ki vam je dal dodatno brco, da ste skočili v svet ustvarjanja zgodb.

Mate Dolenc je eden tistih, in mislim da najbolj zaslužen, da sem začel pisati zgodbe. Saj je bilo veliko avtorjev, ki so me navduševali in sem jih tako rekoč požiral in študiral, ampak ko sem prebral recimo Matetovo Aleluja Katmandu in zbirko kratkih zgodb Menjalnica, sem si pa rekel, da takšne zgodbe bi pa tudi jaz pisal. In sem se lotil. Mateta seveda nikoli ne bom presegel, je pa kriv, da se midva danes pogovarjava.

13. In zdaj sva spet v vaših romanih; zadnji se loteva etnološkega pojava, splavarji -flosarji, ki je izumrl. In tukaj se mi vsiljuje misel, da ste na nek način okupirani z vodnim elementom, tudi roman Ekstradeviško je vezan na vodo, na morje in v Džehenemu je prva zgodba na nek način povezana z morjem, riba, potapljači … no, zanima me, kaj vam pomeni morje, voda, Savinja. Ja, in zakaj ste se lotili zgodovinske teme, ker sicer spretno fabulirate družbeno erupcijo sprotnosti; fragmenti zgodovinskosti, so sicer skriti v dnevniških zapisih v romanu Ekstradeviško.

Zanimivo, kako se pisci tam nekje po petdesetem letu lotevamo zgodovine … Kot bi s tem hoteli poudariti resnost svojega početja ☺. Okej, šalo na stran … Po pravici povedano, ne vem, kaj imam s to vodo. Vsekakor nimam nekega poglobljenega filozofskega odnosa do nje. Enkrat mi je nekdo povedal, da so tudi ptiči, takšni in drugačni, precej prisotni v mojih zgodbah, pa tudi ne vem, zakaj je tako. Se nikoli nisem spraševal, kaj takega. Še manj, da bi hotel v tem najti nek globlji smisel. Pri meni so stvari precej naključne. Roman Ekstradeviško je recimo nastal tako, da sva po filmu Pojdi z mano, z Igorjem Šterkom, ki je film režiral, hotela narediti nadaljevanje zgodbe, nekaj v smislu, kot je to naredil Hočevar s filmom Gremo mi po svoje. Ideja je bila, da bi junaki šli na morje in tam preživljali podobno »grozo« kot so jo v kozjanskih gozdovih v Pojdi z mano. In kot že rečeno, scenaristika ima svoje zakonitosti. Ena od teh je tudi ažurnost. Nekako sem bil prepočasen, da bi to izpeljali, preden bi naši junaki, sicer mladinci, odrasli v može. No, nekaj zametkov zgodbe je le bilo narejeno, pa sem potem iz tega naredil roman Ekstradeviško. Sredi pisanja tega romana pa sem naenkrat dobil pomisleke, da je vse skupaj precej zlagano. Konec koncev, kaj imam jaz z morjem, razen tega, da tam poleti preživim nekaj lepih dni? Kaj vem o življenju na otoku v zimskem času? Bolj je šlo za tehnikalije, ki mi jih je omogočila wikipedija, kot pa kako drugo raziskovanje. Takrat sem se odločil, da bo pa naslednji roman govoril o mojem svetu. Del moje družine izhaja iz Savinjske doline, večino mladosti pa sem preživel ob Savinji, ob spomeniku splavarjem, ki je bil takrat, ko še ni bilo moderne tehnologije, naš miting point. Seveda je bilo nekako jasno, da bom spregovoril o splavarstvu, ki ga nisem zasledil še v nobenem domačem romanu ali zgodbi. Sem se pa za dober teden naselil v Ljubnem ob Savinji, ki je bil nekdaj center savinskih flosarjev. Tam sem v muzeju splavarstva pregledal vse možne fajle o savinjski flosariji, o njihovem življenju pa sem zasliševal ljudi po celi zgornji savinjski dolini, ki so to zanimivo gospodarsko panogo doživeli precej iz prve roke, najsi bo kot potomci ali pa kot akterji.   

14. Zdaj pa čista tehnika, kako ustvarjate. Kakšen ritual imate, če ga imate. Vsak pisatelj ali pisateljica ima neke svoje vzpodbude, navade in razvade. Ko gradite roman, je to hipno pisanje, je to dolga priprava, so kratki osnutki … Skratka, kakšen je vaš postopek ustvarjanja.

Ni rituala, ni tehnike. Tudi delovne navade precej šepajo … In nimam t.i. ziclederja. Ne morem dolgo sedeti za računalnikom. Moj delovni dan sicer traja 24 ur, ampak vmes sprehajam psa, kuham kosilo, tudi med ljudi zelo rad zaidem, ampak vseskozi nekje v sebi snujem zgodbo. Včasih samo ideje, včasih jih nadgrajujem, včasih jih pa finiširam.

15. Ker ste oster opazovalec družbene vrvežavosti, vas sprašujem, kako vidite slovensko sodobno literarno produkcijo v segmentu kulturniškega odzivanja na politično arhitekturo časa. Kje je mesto slovenskemu leposlovju? Bralne navade umirajo, zgodbe bežijo v digitalije, v slikovno sporazumevanje … Skrb za jezik, vsesplošno pačenje v angleščini …

Težko in žalostno vprašanje … Nekaj o tem sva že spregovorila skozi AI.

16. Ker premorete fabulativno kondicijo, zagotovo že snujete kaj svežega. No, ker ste tudi prevajalec, tudi tam še verjetno čaka kakšen projekt. Kaj pa scenariji, je kateri v delu?

Trenutno pišem zgodbe, ki bodo drugo leto izšle pri založbi Goga. Gre za tematsko povezane zgodbe, za neke vrste srhljivke.

Hvala Dušanu za razprtje in živahne odgovore.

Vprašanja pripravil: Bojan Bizjak