Dr. Franc Koren se predstavi

POGOVOR Z DR. FRANCEM KORENOM – Še en iskren pomenek, ki ponuja tudi zanimivo pesniško produkcijo – na dnu je, vredna branja. Vprašanja sem pripravil in uredil: Bojan Bizjak

Tam, kjer se tišine zbirajo in zapojejo z burjo, tam ste odgnali. Kakšni so spomini na otroštvo v objemu narave?

Moja otroška leta so bila izjemno lepa. Odraščal sem v tradicionalni kmečki družini, živ je bil še moj stari oče, tudi eden od stricev še ni bil poročen in je doma mizaril. S starim očetom /vače sem mu pravil/ sem hodil na pašo, ko je pasel živino. Med pašnjo mi je nabiral poleti jagode ali maline, ki sem jih hitro z užitkom pojedel. Jeseni je stari oče rad na gmajni zakuril manjši ogenj, kjer sva spekla nekaj krompirjev in se grela. Skupaj sva nabirala lešnike, ki smo jih potem doma sušili in jih pozimi tolkli/trli mnogo večerov, ko je zunaj zavijala burja, raztresala po oknih sneg ter risala na steklih ledene rože. Prav stari oče me je naučil tudi brati in to zadnjo zimo pred prvim razredom osnovne šole.

Stric Tone mi je v izbi /hiši/, kjer je delal svoje izdelke, vedno pripravil manjšo desko, ki sem jo smel tudi jaz oblati po svojem okusu. Včasih sem mu izmaknil svinčnik s katerim je risal in označeval les, pa še sam kaj narisal na mojo deščico.

Tata me je uvajal v polšji lov, bil sem zraven, ko je urejal vse potrebno s čebelami, ki jih je zelo rad gojil, ko sem malo odrastel, pa sem mu pomagal pri lupljenju hlodov, spravilu lesa iz gozda, košnji ter oglarjenju, pravzaprav ob vseh kmečkih delih, pač po svojih močeh.

Ob mami sem se čudil nitki, ki se je sukala iz kolovrata, ko je pozimi predla domačo volno za nogavice, rokavice ter kape, ki so dale vetra mrazu in burji, ko sem se v vsakršnem vremenu prebijal peš proti šoli na Colu. Naučil sem se pomagati tudi v gospodinjstvu, čistil sem solato in podobno. Prav vsi člani družine pa smo znali tudi  kaj skuhati.

Z naravo sem se dobesedno zrastel preko različnih kmečkih del in opravil, ki smo jih bili deležni tudi otroci po svojih močeh. Čutil sem, da me narava polni in ziblje v svojem kaljenju, rasti, hranjenju, pa tudi v iskrivi igrivosti zime, v snegu in ledu, v dežju in soncu, v tišini in viharju, vedno!

Po končani gimnaziji ste šli na medicinsko fakulteto. Vas je mikala še kakšna smer?

Že v zadnjih razredih osnovne šole na Colu se je razplamtela v meni želja, da postanem zdravnik. Vpisal sem se na ajdovsko gimnazijo. Večkrat povem, da sem se pridobljenih znanj vedno veselil, šolanje mi nikoli ni bilo muka, čudil sem se svetu okrog sebe in znanje vsepovsod dobesedno vpijal. Še vedno rad preberem in se naučim kaj novega. Vse svoje profesorje sem cenil in morda se sliši malo nenavadno, vendar nikjer v življenju nisem srečal slabih učiteljev. Zelo zrelo in na poseben način nas je obravnavala profesorica slovenščine na gimnaziji gospa Ivana Slamič. Prav po njeni zaslugi sem naš, materin jezik resnično dodatno vzljubil, in ga vedno čutil, kot neke vrste svetinjo vseh nas – Slovencev. Če ne bi postal zdravnik, bi gotovo delal kot slavist.

Poklic zdravnika vam je odvzel veliko časa, pa vendar ste zbrali energijo in izdali že tri pesniške zbirke: V svetlobo prebujen, V meni poje ljubezen in Haiku šepetanja, Kronski dragulji. Pa greva na začetek, kdaj ste v sebi odkrili slutnjo drugačne ubranosti, slutnjo pesnika?

Svoje prve stihe sem oblikoval v 7. razredu osnovne šole, a jih dolgo nisem nikomur pokazal. Začutil sem utrip narave, večerne zarje so me že v otroštvu navdihovale in zelo me je očarala brezmejna modrina neba. Čudil sem se strašljivi moči neviht, ki so poleti divjale čez naše samotne kmetije. Da se bliža huda ura, je rekla navadno mama, ki se je neviht bala; že same strele so jo spominjale na pokanje granat med vojno, ko so njeno domačijo med drugo svetovno vojno požgali četniki. V kleti, kjer je bil tudi hlev so trepetali vsi člani njene družine za svoja življenja. Gasiti si niso upali, saj bi jih vojaki zunaj ustrelili, ob tem pa so se bali, da bodo vdrli v hišo in ji brez milosti ubil. Grozilo je, da bodo živi zgoreli. K sreči se nič od teh strahov ni uresničilo, družina in živina so preživeli, hišo so po vojni počasi ter z veliko muko in odpovedovanju udobju obnovili in življenje je teklo naprej. V kakšni siromašnosti so obnavljali hišo nam pove podatek, da so pepel s pogorišča presejali na mreži in iz pepela zbirali žeblje, ki so jih potem uporabili za zidarska dela in pritrjevanje desk na streho.

Ob nevihti je mama navadno dala na ogenj v štedilnik blagoslovljene vejice oljke in na pragu blagoslovila nebo z novomašnim križem, ki je ostal v družini izpred mnogih let. Hvala Bogu, da je »žegen« večinoma pomagal.

Procesi ustvarjanja so različni, kako vi pišete. So to zapiski prebliskov, je dolgo premišljevanje. Morda odloča ambient, narava …

Vsekakor pesmi nikdar ne načrtujem. Kjerkoli sem, me določene stvari v naravi, neki dogodki, odsevi, premiki, šelestenje, žuborenje, dan, noč, vročina, beseda, življenjske preizkušnje in podobne reči prešinejo, se zableščijo, kot dragulji, kot biseri v pesku. Taka opažanja si včasih zapišem, včasih ohranim v spominu in potem pestujem v sebi. Pride pa dan, večer, neka pot, trenutek usode, ko se potem iz mene izvijejo na papir stihi. Velikokrat se mi zgodi, da nekaj verzov ali tudi celo pesem napišem na mah, v minutah, redko traja ta navdih cel dan. Potem dodatno tehtam besede, povezave med njimi, kaj malega popravim in pesem je tu.

Zanimivo pa je, da so v zadnji zbirki Kronski dragulji vsi haikuji nastali hitro po določenem znamenju v naravi, življenju, ki se me je v globini duše dotaknilo in še vedno se občasno ti dragulji rojevajo. Vsekakor se šele po zapisani besedi/pesmi v sebi umirim, prej pa na nek način v meni brni, kot harmonija, ki izzveni po rojstvu stihov. Ponovno se mi prej opisana doživetja v duši zdramijo vsakič, ko kakšno od pesmi preberem.

Ko ste urejali prvo zbirko, koliko časa je zorela. Koliko pesmi ste ji namenili, koliko ste jih zavrgli.

Zavrgel nisem še nobene svoje pesmi. Želja po izdaji zbirke je v meni tlela že dolgo, a leta nisem našel časa za dokončno urejanje pesmi, po drugi strani pa sem vedno nosil v sebi nek obzir, nek prastrah v smislu: kaj pa če to ni dovolj dobro, kako se bodo bralci odzvali in tako naprej.

Ko namreč daš neko stvaritev/umetnino od sebe, se s tem razgališ, v njej potuje med ljudi košček tebe in ti ni vseeno. Nikoli nisem mogel in še vedno ne morem teh mojih spevov odmisliti v smislu vseenosti, kar bo pa bo. Po drugi strani pa sem velikokrat soljudem daroval pesmi v obliki voščil ob raznih priložnostih: pred družinskimi prazniki, ob porokah, rojstnih dnevih in tudi teh voščil se je nabralo že kar dosti. Navadno so bili ljudje, ki sem jim zapisane misli namenil, zadovoljni in že to mi je pomenilo nagrado, osebno zadoščenje. Je pa zanimivo, da tudi voščilo težko napišem po naročilu na hitro, tudi te misli se morajo v meni najprej »prekuhati, premešati« in nazadnje skoči ven dokončna oblika.

Kakorkoli že, moja prva zbirka V svetlobo prebujen je nastala za moj šestdeseti rojstni dan. Veliko dela je opravila tudi slikarka Silva Karim, ki je knjigo oblikovala, sam sem prispeval svoje fotografije in knjiga s šestdesetimi pesmimi je zagledala luč sveta leta 2018. Preplavili sta me  je tedaj nepopisna sreča in hvaležnost za dar petja.

Seveda, po prvi je sledila druga, tretja, zagotovo se še snujejo? In kaj vam pomeni kratka haiku forma?

Po dveh letih sem ženi Irmi za okrogli življenjski jubilej posvetil drugo zbirko. To so ljubezenske pesmi V meni poje ljubezen. Pravzaprav me je sama malo sprovocirala, ko je rekla, naj ji podarim kar kakšno knjigo.

Seveda sem v svoji pesniški zakladnici imel dosti teh pesmi in jih zbral v šopek.

Ljubezen pojmujem, kot prapočelo sveta. To je osnovna sila, ki nas na svet postavlja, nam daje rast, nas oblikuje in usmerja k dobremu in nas sprejme v večnost. Sposobna je premagovati neskončne čeri življenja. S tem ne mislim samo na romantični vidik te vrednote, temveč na njeno moč za trden temelj, ki v dobrem in slabem, v sreči in nesreči obljublja in drži pokonci prihodnost sveta.

Seveda je pralik take ljubezni prav zveza moža in žene, ki oblikujeta temeljno enoto družbe – družino. Po svoji življenjski moči vse darujoči odnosi med ženo in možem ter ostalimi člani družine odsevajo Boga.

Zdi se, da je vaše pesništvo neka abeceda sledečih nosilnih pojmov: ljubezen, narava in filozofski uvid sveta. Zanima me, kaj vse ste radi prebirali. Je morda kateri od pisateljev ali pesnikov na vas deloval kot encim, če se po medicinsko izraziva.

Nikakor ni mogoče iti skozi življenje, kot bi imel plašnice. Vse, kar nas obdaja, se nas dotika in gnete naše duše, naše zavedanje sveta. Te stvari hočeš nočeš vsakdo vpija, v sebi premisli ter pretehta in jih vrača v življenjsko reko. Ljudje so/smo večinoma kar hitro zadovoljni z nekim redom, bolje rečeno ravnovesjem, se pa vedno sprašujem, če je to dovolj. Sam čutim, da moram kakšne drobtinice tudi dati od sebe in jih pustiti za seboj.

O ljubezni in naravi sem že povedal svoje, glede uvida sveta in vrednotenja življenja pa se da še dosti osmisliti.  Do dna srca me gane neka čudovita harmoničnost vsega kar nas obdaja. Vse je tako povezano in soodvisno tako zunanji svet, kakor naše globine srca in duha ter duše. Mnoge reči se da razložiti na osnovi znanosti in tehnike, vendar pa s širitvijo znanja, poznavanja stvari vse bolj slutimo svojo majhnost, a kljub temu neponovljivo enkratnost. Vse, kar se zgodi v tem trenutku, se nikdar ne ponovi in ni naključje, da so se te resnice zavedli že stari misleci, npr. Heraklit z izrekom Panta rei/Vse teče. Sam dodajam, da res vse teče, a teče po Božji milosti.

Na prejšnje vprašanje o haikujih raje povem nekaj na tem mestu. Prav haiku je oblika, ki jo zaznamuje trenutek, je stvar prebliska, je resnično utrinek, ki zasije skozi pesnika in zbudi v njem določen globlji uvid – tukaj in sedaj!. Za haikuje ne smem biti preveč vpet v vsakdanje skrbi ter obveznosti. Ko gledam nazaj, spoznavam, da je bil koronski čas zelo primeren za pesnjenje teh kratkih, trivrstičnih rim.

Po eni strani sem tedaj čutil stisko v sebi, kako bo samo bolezen moč obvladovati, vsi ukrepi za omejevanje okužb so bili smiselni, pa vseeno: kako hudo bo, kdo se bo prvi poslovil od tega življenja, kakšne bodo posledice ???  Po drugi strani pa je bil to čas za grebenje in kopanje po duši.

Pomislil sem, da vsaka stvar, vsak dogodek lahko prinese v življenje tudi nekaj dobrega in zakaj ne bi prav jaz sam tega počel. Prvi haiku sem sicer napisal že pred mnogimi leti, sedaj pa so začeli kar vznikati. Silva Karim je na te  stihe ustvarila nagovarjajoče akvarele in tako so se rodili Kronski dragulji. Podobno, kakor se rodi biser v školjki od bolečine, so nastali ti dragulji iz bolečine kovida.

Glede encimov pa težko rečem. Veliko sem prebiral Gradnika, Menarta, Wilda in Kosovela. Prav Kosovel je znal z malo harmoničnih besed povedati neverjetne stvari in jih tudi preliti v posebno melodijo. Gradnik mi je blizu zaradi globokih uvidov v življenjske resnice in ritmike, ki me posebno zadnja leta vabi k sebi.

Ritem in kompozicija, to daje vaši poeziji osnovno noto, poleg izpovedne polifonije. Ste imeli morda tudi glasbene vzgibe. Občutek za ritem, recimo.

Mislim, da se je vame usidrala ritmika pesmi že doma, kjer je bilo vedno veliko glasbe. Oče, tete strici, sosedje so bili godci. V hiši so vsi ti ljudje  večkrat igrali na  harmoniko, ki jo je rad s  seboj prinesel tatov bratranec Tone Benčina. Že ko so bile doma koline, so zvečer po opravljenem delu zvenele vedre melodije. Ob košnji poleti, ko so nudili pomoč tete in strici, je glas harmonike napolnil dosti večerov, mladi so/smo celo plesali ipd. Moja mama si je večkrat pela ljudske napeve, peti je znal tudi stari oče in vse to se je nabiralo v meni. Tudi sam sem pevec in sem veliko let bil član Moškega pevskega zbora Razpotje Col, kot študent sem pel v zboru Anton Foerster  ljubljanski stolnici.

Pesmi povedo, da ste zelo povezani z naravo. Morda ne samo zato, ker ste odraščali v takem okolju, morda tudi zato, ker kot zdravnik zagotovo verjamete v moč narave. Kakšen je vaš pogled na sodobno medicino, ji popolnoma zaupate?

Narava je bila od malega moj drugi dom med otroško igro, dokaj kmalu pa tudi pri delu na kmetiji, na poteh v vseh letih šolanja itd. Kot sem že prej povedal, me je s seboj jemal stari oče na pašo živine, nekje devet ali deset let star pa sem že sam pasel, pomagal grabiti seno, listje jeseni, luščiti in iz gozda spravljati smrekove ali bukove hlode, pobirati krompir in take reči.

Če sedaj pomislim na otroštvo modernih otrok lahko zaključim, da so dobesedno oropani vseh prej opisanih doživljajev. S starši morda grejo na neke sprehode, kolesarijo, tekajo, se veselijo na piknikih, a ta doživljanja so drugačna. Mi smo naravo dobesedno vpijali vase in razumeli njeno ritmiko, menjavo letnih časov in vsak čas je prinesel svoje.

Zaslutili smo že v rosnih letih, kako pomembno je, da iz pridelkov živimo, se z njimi hranimo, kako rastejo živali, kako na njivah rastline vzkalijo, zrastejo in na koncu darujejo svoj sad. Prepoznavali smo vremenske pojave in se z njimi soočali. Otroci so v sodobnem življenju pretirano varovani, saj jih ne sme prepihati burja, premočiti dež, ne smejo pasti na ledu, ne začutijo toplote, ki bi se jim razleza do kosti po enourni ali še daljši hoji v globokem snegu, saj se jih prevaža od vrat do vrat. Ne morejo se čuditi lepoti žitnih polj, cvetenju in vonju travnikov, pa še bi lahko našteval. Oropani so teh odnosov iz katerih brsti samostojnost, odraslost.

Sam zdravniški poklic me usmerja v sočloveku, ki se name obrne do konca razgaljen in ubog, prestrašen in z velikim zaupanjem, da se bo na koncu ozdravil ter se v sebi umiril, spet svobodno zadihal, ko bo odvrgel s sebe težko breme bolezni.

Glede znanosti pa lahko rečem, da ji zelo zaupam, saj nam mnoga odkritja neizmerno lepo služijo v vsakdanjem življenju. Seveda se tudi v medicini rojevajo novosti na nivoju novih pristopov, na primer ob operacijah, dobivamo ter uporabljamo zdravila na osnovi bioloških raziskav in smo tako veliko uspešnejši pri zdravljenju različnih bolezni. Lahko rečemo samo hvala Bogu za vsa nova odkritja!

Večkrat slišim dvome v določene postopke ter novosti, bolniki se bojijo stranskih učinkov, seje se mednje dvom, da se neke reči delajo samo zaradi dobička. Vendar pa je prav medicina kraj, kjer se lahko v harmoniji uravnotežita telo in duša.

Pred dobrimi stotimi leti se je v znanstvenikih zasidrala misel, da se bo dalo celotno telo razstaviti, podobno kot nek stroj, malo zamenjati kakšno kolesce, a mislim, da je bila to dojemanje  zmotna utvara. Pozabili so/smo na človeško misel, na duha, na dušo. Sam se po svojih močeh trudim, da v bolnikih vidim tudi to plat medalje in mnogi po pogovoru čutijo olajšanje, zaupajo mi kakšne stvari, ki jih pred menoj niso povedali še nikomur. Tudi taki dogodki so mi v zadoščenje in srečo.

Vsekakor pa vam zagotovo narava daje veliko navdiha?

Ob vseh malo prej naštetih opravilih smo vsi Križnogorci veliko, veliko prehodili peš. Kamorkoli si se odpravil, je bilo treba ubirati korake. Otroci smo vsak dan hodili peš v šolo in se vračali domov, in to v lepem in slabem vremenu, v megli in dežju, v snegu in ledu, v toplih in mrzlih dneh. Veliko je bilo priložnosti za doživljanje naravnih sil in za njihovo premagovanje ter obvladovanje. Obuti smo bili v gumijaste škornje, nosili kakšne pelerine, redko dežnik, saj ga je veter takoj polomil. Grmenje in pokanje ter vonj strel smo dobesedno čutili ter vonjali v zraku. Snegove pozimi smo premagovali s smučkami. Po ledu smo znali hoditi in se varovati padcev, na obuvalu smo imeli navezane »krapeže«/dereze in smo šli. Toplo so nas grele kape, rokavice in nogavice iz domače volne. Poredkoma nas je ustavilo vreme, da smo manjkali v šoli. Prav tako pa smo znali uživati večerni ali nočni mir spomladi ali jeseni, oglašanje različnih živali smo prepoznavali v poletnih večerih ipd. Vsa prej opisana doživljanja so v meni budila lepoto, čudenje in spoštovanje. Tudi nevihta s strelami in grmenjem nosi v sebi posebno kruto lepoto, ki te predrami, in s svojo silno močjo vznemiri.

Vse takšne priložnosti pa človeka gotovo oblikujejo tudi globlje, kot se sam zaveda in nekega dne sem poskusil zložiti skupaj nekaj besed v določenem ritmu. Ob vsem smo prebirali pesmi tudi v osnovni šoli, predvsem pa smo se jih morali učiti na pamet. Še zdaj znam povedati kakšno pesem iz Prve čitanke, pa kakšno Gregorčičevo, Župančičevo …

Ko pa enkrat s stihi začneš, je to neusahljiv izvir in težko končaš.

In če še ostajava pri literaturi – razmeroma pozno ste izdali prvo knjigo. Kaj pa prej, koliko je bilo teh poskusov, objav, želja …?

Prvič so mojo pesem objavili v časopisu Kmečki glas, ki ga je krasila tudi priloga Pisana njiva. Bila je ta priloga namenjena mladim literatom, začetnikom in tudi meni so objavili pesem, se pa njenega naslova ne spomnim več. Objavljal sem potem svoja dela v gimnazijskem listu Izvir, v revijah Primorska srečanja; tam so objavili pesmi, ki sem jih poslal na Srečanje literatov začetnikov leta 1979 v Novi Gorici, saj sem na tem srečanju tudi sodeloval. Kot eden od sklepov je potem bila po tem srečanju rojena revija Mentor, ki je izhajala na nivoju Slovenije kar nekaj let in je bila namenjena spodbudi ter svetovanju o načinu pisanja mladim umetnikom. Objavila mi je pesmi tudi revija Tretji dan, udeležen sem bil v občinski reviji Fontana, v zadnjih letih življenjskega dozorevanja pa so luč ugledale še tri knjižne izdaje.

Prva je vedno prva. Kako ste jo občutili, ko ste jo vzeli v roke, ko ste jo razpirali, ovohali … Kakšni so bili ti občutki. Ste jo dobili po pošti, ste jo šli iskat. Ste bili nestrpni pred izidom?

S slikarko Silvo sva to knjigo kar nekaj mesecev pilila in oblikovala, sam sem vmes dodajal še določene pesmi, a nazadnje je težko pričakovana knjiga le izšla. Tiskana je bila v Ljubljani in domov je škatle polne svežih knjig pripeljala žena.

Brezmejno sem bil srečen, ko sem zbirko začel listati, navdali so me občutki hvaležnosti, pa tudi ponosnega zadoščenja, saj mi je bila tudi življenjsko darilo za šestdeset let.  Res je imela tudi svoj duh/vonj. Še dodatno sem njeno vrednost začutil ob predstavitvi na praznovanju mojega okroglega jubileja. Hčerka je vse pospremila z igranjem na klavir, pesmi pa so iz sveže knjige prebirali moji otroci. Knjige sem podaril tudi vsem gostom, ki so se veselili okrogle obletnice z menoj. To je res bilo in je nepozabno rojstvo!

Kaj bi, kot zdravnik, ovrednotili današnje stanje duha. In koliko vsesplošno pehanje lomi ljudi, da pridejo do vas.

Trenutno živimo v hlastajočem, hitečem času, ki zaznamuje našo, tako imenovano zahodno civilizacijo. Vse prevečkrat se spotikamo na nebistvenih, obrobnih stvareh, postajamo prepirljivi, neučakani, navidezno povezani preko medmrežja, zasičeni z informacijami, opijanjeni z občutkom večvrednosti, vozla pa se nam jezik vrednot. Smo družba, ki pozablja na svoje člane, ki niso lepi, uspešni, bogati, večno mladi. Na žalost postajamo kultura odpadkov. Pohodili smo vrednoto življenja od spočetja do naravne smrti. Izgubljamo občutek za sveto, presežno.

Bivamo na popku sveta, kjer smo še vedno deležni miru v širšem pomenu, nas pa obkrožajo prav zaradi prej omenjenega hlastanja grožnje, ki nam lahko dajo misliti, kako krhka je ta dobrina. Še kako je pomembno, da tudi sebe oblikujemo za mir in sozvočje. Mislim, da smo za mirno sožitje najprej odgovorni sami, pomembno je čiščenje zamer v nas samih, takšno izboljšano razpoloženje pa prenašamo potem v svoje družine in v širše okolje. Ni dvoma, da nas obkroža svet hitenja in brezobzirnega prerivanja, svet premnogih pravic brez dolžnosti, svet razvrednotenja brez nekih trdnih stališč. Morda smo se preobjedli dobrega in nas, kot civilizacijo dovolj vznemirjajo samo mejne situacije!

Sam se poskušam ograditi od vsega tega nemira z neko kritično mislijo, presojo. Včasih tudi ne kaže potencirati sprevrženih misli samooklicane manjšine. Velika večina ljudi se po moje tudi obnaša na meni soroden, podoben način, mnogi v raznoraznih obveznostih tudi dobesedno pregorijo. Vsekakor pa menim, da moramo vsi nujno ostajati sidro dobrih navad in vrednot. Mislim, da se učimo dobrih navad predvsem doma skozi vsakdanje obnašanje, pogovor in naklonjenost, te darove pa potem širimo v okolja, kjer delamo in to je naše temeljno poslanstvo. Sam se trudim vnašati čim več takšnega duha in dobrih novic tudi ob zdravljenju ter spremljanju bolnikov. Tudi na ta način se da reševati mnoge strahove in stiske in uspehi zdravljenja so z empatično/vživljajočo držo vsekakor boljši.

Mislite, da poezija na nek način tudi lahko zdravi?

Vsakršno umetnost bi morali zajemati s čim večjo žlico. Kultura vzbuja v ljudeh občutek in odnos za presežno. Že prej sem se dotaknil skušnjave samo mehanskega tolmačenja sveta, ki jo nosimo v sebi vsi otroci moderne dobe. Malo bomo človeka razstavili, malo dopolnili, polepšali, malo kakšen organ zamenjali in vsi bomo srečni in lepi  brezmejno uživaško živeli. Vendar sleherni izmed nas in vse človeštvo  nosimo v sebi tudi um, duha/dušo.

Znanstveni izsledki kažejo, kako se naši možgani odzivajo na stresne situacije in kako na vesele, sproščujoče dogodke. Osnovni pomen prave, plemenite kulture je negovanje za rast tudi duhovnih razsežnosti. Zato ni vseeno s čim in kako si ljudje polnijo glave.

Mislim, da naši civilizaciji trenutno zelo manjkajo izviri dobrih novic. Takšne novice pa se pletejo tudi skozi literaturo, skozi poezijo, skozi glasbo in tako naprej. Odločiti se je treba za dogodke, ki nas globoko v vseh globinah osrečujejo in tako se skozi nevro- plastičnost/oblikovanje možganov razrastejo generacije boljših, plemenitejših ljudi. Kličem vsem, ki delajo/delamo z ljudmi okrog sebe, ki srečujejo/srečujemo kokarkoli v družinah, na vasi, v mestih, ob raznih opravilih, v službah, na potovanjih, v politiki, znanosti, umetnosti, kjerkoli in kadarkoli: »Bodimo prenašalci dobrih, spodbudnih novic!« Torej je moj odgovor na  vprašanje o zdravilnosti poezije/vse umetnosti pritrdilen: Da, poezija lahko tudi zdravi!

Havala Vam za iskrene in izčrpne odgovore

Urednik spletne revije Burjač: Bojan Bizjak

PESMI ZA PREMIŠLJEVANJA