Dobro živi, komur je malo zadosti

DOBRO ŽIVI, KOMUR JE MALO ZADOSTI

V  prepadnih grapah na severni strani Trnovske planote je živel star kozel. Ponosno se je sprehajal po grapah, stopal čez prepadne stene in skakal preko osamelcev.

Včasih se je zavlekel v neprehodne stene Poldanovca, kamor lahko stopi le najbolj previdna gamsja noga. Tam je našel svoj mir. Iz svojega domovanja je opazoval dolino pod seboj in planote v daljavi. V jasnih dneh je njegov pogled zaneslo daleč proti severu, kjer so se v soncu bohotile Alpe z očakom Triglavom.

Pasel se je na ozkih in s skromno travo poraslih skalnih policah. Mati narava ga res ni obdarila z izobiljem bogate paše, a vendar to starega kozla ni prav nič motilo. S svoje skalne police je najraje opazoval gamsje trope koz in kozličkov. Ko je nekega dne v miru ležal na skalni polički in poslušal šum Trebušice iz doline, ga je nenadoma ogovoril droben glasek.

Kozel se je ozrl in na veji zlomljenega viharnika zagledal drobno ptičico. Popravljala si je pisano preje in negodovala nad strahoto razgibanega terena.

»Le kako lahko živiš v tem strašljivem  prepadu?« je vprašala starega kozla.  »Sama sivina, sama žalost. Še jesti nimaš kaj!«

Kozel je bil začuden nad nergavim čivkanjem pisane obiskovalke. Njemu je bil  njegov dom zelo všeč!

Ptica pa je še kar nadaljevala in ga vabila: »Pojdi za menoj! Pokazala ti bom poljane, polne trave in gozdnih sadežev, pisanega cvetja  in redkega bukovega gozda. Tam  boš spoznal mile zime in prijetno topla poletja.«

Stari črnuh jo je nekaj časa poslušal, potem pa razkošni ptici razložil:

»Moj dom so res strmi prepadi, ozke grape, neprehodne stene, skromna paša, ledeno mrzle zime, odete z burjo in s plazovi, a vendar sem tu doma. V tej skalni trdnjavi se najbolje počutim, čeprav je hrane manj kot na tvojih travnatih poljanah. Res je včasih težko prečiti neprehodno steno, a prav v tem je čar mojega domovanja.«

»Tu bom ostal, ti pa kar odleti v svoj čarobni svet, a pomni besede starega kozla. Dobro živi, komur je malo zadosti.«

»Prav, kot želiš!« je v zraku zažvrgolela mala ptica in odletela.

»Še žal ti bo, da mi nisi sledil!« je ošabno dejala in izginila iz sivega sveta.

Kozel je odkimal s staro glavo in se spokojno zagledal v grapo pod seboj.

»Tu sem doma,« si je tiho rekel.

Ptičica je odletela v svoj popoln svet, poln travnikov, obilne paše in redkih gozdov. A še preden se je vsega tega obilja naužila, jo je ujela kanja in jo pojedla …

In stari kozel? Veselo se sprehaja po svojem skritem kraljestvu.