Dialog
Še nerojene besede
dihajo v preddverju ust –
čakajoče na svoje utelešenje.
In želje – te sramežljive potepinke
zvračajo kozolce na križpotju domišljije.
Skozi zenice trza hrepenenje,
svetloba v temi.
Tisočera sonca prešinjajo telo.
S prašne vitrine sanj so se oluščili
poslednji strahovi.
Nekje v breztežnosti so obviseli dotiki,
plahutanje metuljih krilc.
Tiho kapljanje časa
postaja vse tiše in tiše.
Nemi dialog – le trenutek v večnosti.
Urška Brežnjak