Dežnik

Na travniku se visoke trave upogibajo v spirali vrtinca, ki odnaša semena v prosojnem lijaku in jih odlaga za obzorjem videnega. Polomljen dežnik s pogledom spremlja zrna; vzpne se na kljuko in svojo majavost podpira s polomljenimi špicami – samo zato, da jih lahko prešteva. Igrivi lijak potemni in valovanje preneha. Ustvari se vakum tišine, napenja se in grozi, da se bo od razsežnosti niča razpočil. Škoda, sliši svoje misli dežnik, skoraj sem jih vse preštel – če bi jih, bi izvedel … ah, bolje, da se zaprem … moja obleka … Čuti mehke poteze čopiča, ki oživljajo abstraktne figure na njegovem napetem hrbtu … res sem nekaj posebnega … zavržena posebnost, se mu vrine cinična misel. Pritegne špice k telesu in se trudi poravnati poslikani poliester, ko ga prehiti sunek pritlehnega vetra in ga zabriše v trnat grm. Iztrže se ostrim izrastkom in se zavali v zavetje. Ššštk … prekleti avtomat, zdaj boš pa delal, žaba napihnjena! Žalostno se ozre za kosom plastičnega ponosa, ki ga odnaša v smeri hrepenenja – vedeti, kaj je tam zadaj. Utrujen zaveže vrvico okoli pasu, za primer, da ga ne bi spet napihnilo. V temi svoje notranjosti si na poliestrsko platno projicira podobe prihodnosti …

»Moj dežnik je lahko balon, a prebereva to zgodbo?« vpraša babica Jureta.

»Babi, dežniki ne letijo, kako da ne ti ne veš tega, če pa vsi to vejo!« vsevedno pripomni vnuk.

»O, pa letijo, letijo. Gospa Ela je poznala deklico, ki je imela tak čudežni dežnik.«

»A res, in kakšne barve pa je bil?«

»Rumene.«

»Dooolgčas,« Jure zavije z očmi in tipa za tablico, ki jo je skril pod odejo. Na živce mu gredo te pravljice, saj ni več dojenček.

»Kaj pa resnična zgodba o dežniku, bi te zanimala?« se ne pusti odpraviti babica, »dedi Joža je naredil enega posebnega, takega, da če si ga zavrtel, ti je v glavni naredilo slabo.«

»Ne verjamem …,« je z narejenim nezanimanjem zamomljal Jure.

»No prav, pa nič. Zapri luč, pa spat … in tisto tablico – daj jo meni, da jo spravim.«

»Kakšno tablico … nimam, prisežem …«

»Nehaj no, mogoče res ne vem vsega, a da se skozi rjuhe sveti ?! … a  ti ne veš, da se rjuhe ne svetijo?« ga babi oponaša.

»In kaj je bilo s tistim dežnikom že …«

»Za nocoj si si zgodbo pojedel, povem ti samo, da sem tisti dežnik sama poslikala, pa sva z dedijem z njim strašila, no, kako jim že vi pravite – alijene.«

»Babi, babi !!!«

»Lahko noč, Jure, sladke sanje.«

Jure ne more prenehati misliti na tisti dežnik. Kaj je bilo narisano, a babi da zna? Od česa lahko bruhaš, se napenja in fantastične podobe porivajo spanec v kot in čez okno na travnik. Mogoče je narisala spirale, take imajo čarovniki na obeskih, da hipnotizirajo ljudi, lahko tretje oko, če so se jo še nezemljani bali. Vstane in s poličnika potegne otroško enciklopedijo starih pisav in simbolov … Ahm, to bi lahko bilo. Proučuje, kombinira … Flk, od okna se zasliši tlesk – kot bi se v šipo zaletela vešča. Jure se ozre in vidi, da se je na steklo nekaj prilepilo. In to nekaj se je svetilo! Stopi bliže in vidi, da je na prilepku nekaj narisano. O, to sem videl v knjigi, točno to, je razburjen. Sledi krivuljam in v glavi se mu vedno bolj vrti in pred očmi se mu mešajo divje barve. Zamiži, a bleščavi odtisi se mu rišejo na veke, vidi jih, čeprav ne gleda. Zmazki pridobivajo na obliki … Joj, koliko jih je, kakšne barve, še nikoli nisem videl takih. Zenice pod vekami sledijo gibanju predmetov. Dežniki, babičini dežniki dežujejo iz vesolja!