Če bi lahko postal neviden

Če bi se lahko začaral in bi postal neviden, bi se sprehodil po dnevnih sobah, kuhinjah, gostilnah, frizerskih salonih, koncertnih dvoranah, nogometnih stadionih,  povsod, kjer se zbirajo ljudje.

Ugotovil bi, da me tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, opravljajo, da mi želijo slabo samo zato, ker se sami ne morejo imeti dobro.

Ugotovil bi, da imajo tisti, ki trdijo, da moji prijatelji, dvojna merila. Da poudarjajo svoja visoka moralna načela, ki veljajo samo takrat, ko na svoji poti zavohajo kri in se trenutno lahko dvignejo nad druge, da so jezni, vzvišeni in veseli istočasno, v naslednjem trenutku pa že pozabijo na svojo moralo in svojo družbo, ki jim zaupa, pahnejo v neznano.

Ugotovil bi, da imajo tisti, ki trdijo, da so moji prijatelji, namero, da me tudi v prihodnje le izkoriščajo. Da potegnejo k sebi vse, kar ostane in je last vseh. Da le to ne bi razpadlo v gnilobi socialistične dediščine.

Ugotovil bi, da je glavna sestavina življenja velika zahrbtnost.  Da je le malokdo kje, ki bi si ti upal v obraz povedati, da se mu gnusiš in da je s teboj le zaradi svojih koristi.

Ugotovil bi, da so pravi prijatelji redko posejani, a da vseeno so. Da se ukvarjajo z glasbo ali drugimi umetnostmi, ki ne dopuščajo dvoličnosti. Navadno so tiho, in ti svojo pripadnost izrazijo takrat, ko jo najbolj potrebuješ.

Oddahnil bi se, ko bi popustila čarobna moč nevidnosti. Nikoli več je ne bi želel občutiti.

Dopuščal bi možnost, da so vsi ljudje slabi in s tem delal krivico dobrim. Ali, da so vsi dobri in s tem po nizki ceni prodal svojo kožo.

Dovolil bi, da se uboge duše, ki vodijo fizična telesa,  očistijo.  Da opravijo svoje umazane naloge v imenu višjih sil.

Razumel bi jih.