burjac@ajd.sik.si

Brezveterje njenega poletja

Junij je zaplaval v prostor s svojimi vonjavami, in se izrazil z nenadno vročino. Z njo so izginile vse sapice in pojavilo gibanje zraka, ki mu nismo znali določiti imena. Govorice  o obetajočem turizmu, so dvigale samozavest in upanje …

 

A, glej morje se je uprlo in prekrilo z rjavo sluzasto  plastjo. To se ne bi smelo zgoditi, a se je.  Ni bilo  predvideno in  nepredvidenost, je morala prevzeti odgovornost za  vse osebne polomije, neprespane noči in slabe odločitve. Morski upor, se je izrazil tudi  z močjo vetrov, ki so na odprtem morju v zrak poganjali visoke prekrižane valove in ustvarili cele gmote vodnega kaosa … Uprizorjene so bile prave križarske vojne valov. Nekatere manjše ladje  so bile v velikih težavah … nihče jim ni mogel na pomoč … Neznana imena vetrov, so  izgovarjali ribiči na pomolu, za hip  zanemarili svoje palice in pogled zapičili  v dolgo  temno črto. Čez  horizont  je počasi, a zanesljivo potovala proti obali.

Kaj se bo zgodilo? »Tramontana, lebič, garbin, severozahodnik,« so ribiči ugibali in iskali pravo ime za to, kar bo v kratkem  zamenjalo brezvetrje. Čutiti je bilo  le noto hladnejše sapice in nobene slutnje  o drami, ki se je kasneje zgodila na  obrežju … Tekli smo  pred  morjem, ki je nosilo vse, kar je  na poti  pobralo in  na koncu postrgalo še obrežno kamenje. Silovito ga  je raztrosilo na obalo do hiš, po avtomobilih, povsod  …  čolne s kopnega pometalo v vodo in tiste iz vode na kopno …

Prava  drama, res, zgodila se je, prava  drama … Njeno razvajeno predajanje soncu je spremenila v tek, ki ga pozna le iz tekaških tekmovanj. Vse popoldne so se pogovarjali o neznanih  vetrovih. In kaotičnih valovih, ki so dvignjeni zapuščali morsko ploskev in  grozeče silili na vse strani. Najbolj nenavadno in je bilo,  da so se zgodili na lepem. Iz čistega brezvetrja. Skrito, brez namiga. In ona je slišala glas vetra: »Niste vi gospodarji! Niste mogočni! Jaz sem tisti, ki sem! Nad vami sem!«

 

»Upor morja, so se spraševali?« In prav tako se je spraševala tudi sama. Počasi se je voda umikala s kopenskih površin opustošenja. Opazovala je z bližnje terase, kako se je razpenjena modrikasto bela gmota spreminjala in ponovno transformirala v gladko površino. Mirno, modro in nedolžno morje.  Saj ne bi verjela, če ne bi bilo zalitih ulic, kleti, kamenja in različnih nagrmadenih  smeti, ki so se ustavile prav  tam, kjer je voda z vetrom izgubila svojo moč.

»Tega še nisem doživela,« je komentirala domačinka.  »Kako razburljivo,« so  govorili mladi turisti s telefoni in  drveli na obrežje, da bi ujeli še  zadnje  enkratne podobe, ki jih je morska avantura ponujala brezkončno paleto! Koliko motivov, enkratno!!! Ja, upor morja!

 

Preveč je sedenja. Hoditi bi morala. Pojasnili so ji, da je to razlagal že Aristotel in da je mogoče učiti in se učiti tudi med hojo. »Nisi še slišala za aristotelizem ali peripatetiki?«

Lep zven ima ta beseda in izvorno v starogrščini izvira iz peripatos. Pomeni pohajati, hoditi. Učiti in učiti se med hojo!!! Noge je osvobodila čevljev. Prav tako pet, vseh višin in širin. Nobena razno-oblična stvaritev farmacevtske industrije in potrošne kemije, ne more v telesu  vzpostaviti psihofizične harmonije, ki jo lahko hoja. Hoditi. Peripatos. Zlasti bosonoga.  Koraki. Hoja v brezvetrju.

 

Maestralu se je umaknila v vmesni prostor,  obšla travnik,  se še bolj približala morju in opazovala nežni  dotik  vode in tamarisk na obrežju. Preživele so botanični brodolom, kot rada pove in le nekaj vej je v svojem koncu ležalo  naokoli. Potem je svoje telo nagradila s posebnim posvetilom in pesniško zbirko. V vmesnemu času si je vse zapisovala v  zvezek in pomirjena udeležila srečanja štirih. Zeleno usnjeno torbico, je prevesila čez rame. Vanjo je natrosila najnujnejše in se čudila teži. In šla! Izvabil je  zadnje denarce, ta zeleni dodatek, pa kaj? Hmm, odteka in odteka, je tolažila svojo dušo z mrmranjem. Bo že kako. Čeprav ne ve kako. Naprej. Glagol iti! Kako preprosto!

Ah, ta poletni čas … »Kako še bo, ko se začenja na tak  naravno uporniški način? In misli begajo v negativo?«

 

V poletni čas, se je zgostilo veliko presenetljivih odhajanj, premladih ljudi, sredi ustvarjalne poti, polnih načrtov in neuresničenih sanj, aktivnih, strastno se zavzemajočih. Za prave stvari, v tem času in prostoru. Delavnih, samozavestnih, naprednih. Tudi malce oblastnih? Morda malce samozaverovanih? In zgolj slepih? Le materialno vidijo, drugega ne.

»Nič tistega kar prihaja nevidno po zraku in se naseljuje preko  misli, jih ne zanima,« pogosto potoži nekdo. »Številni so  igralci, ki jih  plimovanje današnjega časa, dvigne na površje in pridejo v ospredje,« nadaljuje »in včasih bi  bile vaške gostilne njihov  vrh kariere!« In vneto pojasnjuje, kako  sedaj plujejo na valovih demokracije in maestral jim pomaga, daleč, daleč  in na vse strani. Kot  da so breztežni! Blebetajo in blebetajo.

 

Ampak morje razume, vidi, in pokaže nestrinjanje z visokimi prekrižanimi valovi. Znak so, ti valovi! Znak!!!

Opozarja na vse prihajajoče nevarnosti, uravnava spretno krmarjenje med  vesoljskimi mrežami, postajami in ovirami v dobro človeštva. Vemo, kje in kako  se oblikujejo misli, a ne damo jim ne prostora, ne časa, ne tišine. In tako zanihajo tudi najbolj ohrbteničeni posamezniki. Zvabijo jih s tepihom tlakovane poti.  Ampak ne … morda pa le imajo prav in se mi motimo … Ko pove, da ima svoje  poti, cilje in ne nazadnje tudi svojega Boga … je izločena. Zdi se zastarela … arhaična, ne primerna za kraj in prostor z imenom »Sedaj«.  Ojoj … kakšne  sodbe.

 »Končno bi želela uživati med oljčnimi drevesi, meriti čas na drugačen način, opazovati bilko za bilko, ki vztrajno  kljubuje vročini. Končno bi želela uživati v oljkah. Beseda oljčnik  deluje tako novo in tako strokovno, tu se namreč nikoli ni hodilo v oljčnik, temveč v oljke. In tu so lahko dogodki čisto majceni,  kot je jutranje  srečevanje  s srnami in  zajci ob svitu. In pričakovanje sonca, je dogodek,  ko vzide izza korone … In potem zvečer, ko  in ponikne v Gradež.

Osrednjo vlogo, naših življenj zasedajo oljke. Odvračajo nas od prve  osebe ednine in trajnosti časa. Vpeljujejo naravne zakonitosti, v naša izumetničena življenja, za katere  se v ekonomskem svetu sprenevedamo, da ne obstajajo … Ampak, škodljivci nič ne vprašajo. Le naselijo se, barbari. Delujejo v okviru svoje povratne zanke nenehne koristi.

 

Burja vpliva na njo in pod njenim vplivom postaja vse večja  zemljeljubka … Polzenje z dlanjo po rahlem humusu in pretresanje skozi prste, jo pomirja.  Nosnice zaznajo nežni vonj zemlje… Kakšen užitek. Simbol rasti. Prave rasti. In glava je polna vprašanj: »Kositi? Kolikokrat? V katerem času? Na kakšen način? Ročno? Pustiti trave, da semenijo, ali negovati angleško  trato? Zalivati?« Ponosna postaja, da je zrasla med ljudmi pod previsno steno, ki so jim bile vse hipoteze in teorije o travi hitro in kristalno jasne. In kresanje škodljivih idej in spodkopavanje namišljenega, tuje.

 

»Veliko novega je« namigujejo. »Novega?« »Ja, žuželke in drugi insekti in drobne živalice potrebujejo svoj prostor … »Vedno so ga,» pomirja napetost. »Dodajati hotele za žuželke?« vpraša začudena. »Zakaj morda ne uporabljati svoje glave, prevetriti zahteve, in smešno, ne pustiti tistih malih otočkov  avtohtonega rastlinja, ki so pravi primarni hotel? To so  »all inclusive »hoteli za  majhna in nevidna bitja, ki nam pomagajo sobivati in sonaravno živeti. »In sedaj bo potrebno nadomeščati, od pretirane košnje opustele kotičke? Zravnano na kvadrat in obzidano bo potrebno sedaj nadomestiti? Z okroglim in poraslim. Smešno. Za žuželke. Vidim, kako se starejši od starejših smejejo  … In sprašujejo: »Kam gre ta svet?« Pa kaj? Medtem, ostali ugotavljajo, da  se tako, sonaravno, ne da preživeti: »Ekonomsko ni učinkovito! Ne sanjarite!«

 

Med krošnjami oljk je krasen razgled …  pogled na morje spočije, odpira, odklaplja, in to je dobro, vedno deluje spodbudno … Kakšne slike! Fotografije! Morska plavina vabi!

Garbin ali lebič, je katastrofičen veter, ki redko pride. A, ko pride z jugozahoda, prinaša sodomo in gomoro, brez ognja in žvepla. Zahteval je umik,  v zaprt prostor. Pozen junij v kantini … Odmik pred neurjem. Kot knjiga se zdi kantina, strani so polne  generacij, jezikov, osebnih izkušenj,  radosti,  žalosti, vse strani življenja so zajete v njej …  Bere jo. Stare sode, slike, kavlje in kaveljčke, kjer je vedno kaj užitnega viselo, stare koledarje, popisane z navodili, prečrtanimi in občrtanimi datumi  za opravila in kozarci,  vrči … Preučuje pajčevino v kotih in  opazuje omet, ki mestoma odpada. 

 

Ne, me si ne bomo postregle z malvazijo in ne bomo na obrnjenem sodu igrale more … Zaradi kričanja in udarjanja s pestjo, se ne bo tresla vsa hiša in vibriral  leseni pod v  dnevnih  prostorih nad kantino … ne, ne.

Mora! Tresk. Štetje. Mora! Tresk! Štetje! Mora! V nedogled.

Ne to ni za deklice, pupe, žene in matere.    »In vina ne bo več!« »Vina jim dajte, ne bo rekel več nihče!« Nima kdo obdelovati vinograda in ni več moških, ki bi znali imeti  odnos do trte in kar je še pomembneje, odnos so njenega produkta.« ugotavljajo. Popolna depresija moških!!!  Preskočila bi ta argument … a ne gre, obiti dejstva, da trta obrodi, kar človek in človeka kasneje lahko izrodi. Nimam prav? Seveda ne!!! Kar iščite proti-argumente. In res je trta omenjena v najstarejši knjigi. A, preberite  vso, ne le nekaterih odlomkov … o mladiki denimo. Kot bi bilo to nemogoče razumeti!!!

Zaradi  dolžine vztrajanja sonca, naravna dejstva postajajo del pomembnih vsakdanjih konverzacij. Tudi  mediji  se na njih odzivajo … Gospodarjenje pa zahteva in zahteva  … Rojevajo se vprašanja: »Kako bo vplivala suša? Bo pridelek? Ga ne bo? Subvencije? Bomo grozdje pustili na trtah?

Bo sladkor? Bo alkohol? Ne bo? Ekonomska pravljica, kako razviti svoje srečne konce, se dogaja in kaže v  trendu: na tuje trge, v svet prelepih steklenic in etiket, kjer vse piše …

»In gojili bodo oljke in trte  do konca svojih dni?« strupeno pripomni ženski del mlade generacije v naši kantini. Jezike študira. Bere in bere pravljice in pravi: »Ali ne vidite, da v tem ni prihodnosti, ne opažate, da ni več nikjer nobenih pepelk, ki bi kaj naredile in še zlasti koristnega? In to tudi samozavestno znale?«  Samozavestna pepelka? Nov lik  v naši družini? In pripomni: »Izgubila sem srebrn, bleščeč čeveljček, posut z diamanti, prekrit je s pepelom!« Nihče ni razumel, kaj je  povedala.  Ste razumeli, kaj je povedala? Kaj je povedala?

 

V poznem juniju prazni sodi samevajo in govorijo. Nebo je zahtevalo mlado življenje, z voljo do dela in veliko ljubeznijo do družinskosti in tradicije … Ostala je praznina in čuteča bolečina praznega prostora.  Oh, Bog, kje si bil  takrat, zakaj je moral odditi in pustiti vse te ženske??? Same? Človek ne zmore sam? Boli in dvom  poglablja bolečino.

 

Štiri nesrečnice, vsako  leto, peta manjka, se pogovarjamo o smislu in prelomni točki. Vsaka svojo znamo  opisati! Ampak  kdaj? Tega pa ne …  Ko,  ko, ko … se kar nekaj zgodi. V nedoločljivem času. Vse knjige in revije pišejo o tem, a me smo kljub temu sidrale v prepričanju, da za nas  to ne velja. Mi smo pa ja posebna generacija, saj veste, ki je vse zmogla in ves svet je bil pred njo …

Smeje se študentka: »Ali ne vidite, da je demokracija v zadnjih izdihljajih?«  Kaj je povedala, sledi vprašanje? Saj, sedaj premlevamo o sredozemskih ekosistemih, ugibamo ali se bo pojavila oljčna muha … bo pridelek manjši in ironiziramo tiste, ki delajo iz tega znanost in velik dogodek.

 »Koliko besed o nekoliko manjšem, ne  prav  zelo privlačnem  insektu?« pravi študentka. »Kako ga  lahko  opazijo, ko ga še ni?« razmišlja. »In takoj, vsi,  proaktivno ukrepajo z vsemi topovi. Ko oljčni vplivnež kihne, so vsi  na našem  področju prehlajeni!« zaključi. Oni pa vneto razlagajo o zanesljivih znakih, njene prisotnosti.  »To je lahko višina trave, pojav specifičnega plevela, barva  neba in  način sončnega zahoda.« ironizira dalje. Razloži, kako so  vse znanje vsrkali od včeraj do danes. Vse je lahko indikator in samozavestno ukrepajo, s popolnoma novimi aparaturami in škropivi. Vzor delavnemu okolju so. Ona trdi: »Kdo bo pil to olje? Saj je strupeno! Le količina jih zanima. « Da se , tu pri nas,  olje pije in ne je, je druga zgodba.

Tramontana v začetku julija zbere moške poznih srednjih let, ki so vedno poleg. Srečujemo jih, kako navidezno z zaskrbljenimi obrazi opazujejo oljčna drevesa, ukrepajo, hočejo biti zgled, hočejo pozornost, ker le oni … saj veste … oni poznajo sveto resnico o … vzgoji, pridelavi,  predelavi.

»Veš v Italiji, je to tako in tako, pri nas  vse zamujamo.« je pogost stavek, ko  želijo pritrditi svoji seznanjenosti. 

A me smo v tematiki, ki nas  nikoli ni pretirano zanimala, a sedaj postaja dominantna. Govori se  o  oljčnih  drevesih, bolj in bolj. Ne o tistih mestnih, okrasnih oljkah, ki po mnenju mnogih, v mestni blodnjak  ne sodijo …

»Mestni trg je mestni trg in pika.« zaključi študentka svoje argumentiranje.

 

Ona se vozi med oleandri mestne vpadnice. Premleva minulo poletje, ki je bilo tako polno vsega. Sedaj je vse zamudila. Razmišlja o tem, kako do nje nobena informacija nikoli ne pride pravočasno. »Zato, da si pravočasen moraš danes plačati ljudi, da te na to opozorijo!« je odgovor. »Lahko le  za čas ene ure, ali enega dneva. Ampak prepozno zame!« otožno  pošilja misli oleandrom, ki vedno pravočasno vstopajo v poletno in jesensko barvitost … Po junijskem prvem cvetnem poglavju in vročinskem počitku, sporočajo, da so  botanično gledano res sredozemska vrtnica … Izve, da za pravočasnost ni potrebna pamet?

 »Kaj pa? Kaj je notranji detektor???« sprašuje.  »Organiziranost!« sledi odgovor.

Ganejo jo, oleandri, ki se konec poletja aktivirajo v cvetoče platno položeno do morja in raznežijo. Produkt vode, toplote, dežja, genetike?

Julij na morju. Nežno in toplo drsi preko obraza? Levant?  Šibek je in prihaja z vzhoda.  In ona? Pogled z morja, potrebuje. Prijatelj ima  barko … in ko se  oddaljuje od  kopnega, vidi vse drugače. Moči, si nabere  v morski praznini, prepogosto ji manjka. Mora na morje …od tam vse izgleda  pozitivno, manjše, nepomembno. Samost,  voda, zrak, ptice in zlasti veliko prostora. Praznega. Do trenutka, ko se na odprtemu morju  barki začne približevati temna črta. Kmalu zatem voda vstopi v svoj križarski pohod valov …  Gmota  vodnega kaosa obda njihov čoln … Ne, ne, to ni levant … Z zrakom se pogovarja, šepeta  vetru: »Ti, ki pihaš  v moj obraz? Kako ti je ime? Si jugo? Si le dah bližajoče se tramontane? Levant? Zahodnik?«

In močno zapiha v odgovor: »Garbin sem! Garbin. Lebič! Ne veš, kje je moje mesto na  vetrni roži??? Ne poznaš moči mojih vozlov? In igrati se hočeš z menoj? Me obvladovati? Ne zavedaš se svojega mesta in  svoje šibkosti?«

Ovita v hladen piš milo vpraša: »Si tu že pihal? Kje ima tvoje potovanje konec? Za ovinkom rtiča?«

Ha, ha, ha zapiha:  «Ali je le to kar želiš vedeti? Tako malo te zanima? Tako premalo? Preveč je ljudi, ki premalo vedo,« zapiha in jo  skupaj z  visokim valom skoraj  pomete s čolna.

»Ne želim predaleč od obale!« hoče pojasniti z  usti polnimi vode in  strahom v očeh.

 

Z opoldanskim vetrom, doživlja prelom njen življenjski izvoljenec. Vse pretežko je živeti v preveliki količini izzivov in on išče pot nazaj v maternico … Smešno ne? Ko zreli moški iščejo pot nazaj!!! Kaj je smisel? Ljubezni? Traja  dokler ne osivimo? Morda do takrat, ko naša telesa začno izgubljati tonus? Napetost kože? In kaj naj ženske, ki živimo ob takih moških? Kaj naj? Ljubimo  nekaj, kar je nekoč bilo? Dvomimo v to, ali se nam ni morda le dozdevalo? Sprejmemo usihajoči tonus, postanemo mame, ljubice? Iščemo rešitev in potešitev v novem veselju do telesnosti? Smo bolj duša, duh ali telo?

»Povej, veter! Povej morje! Vaju sprašujem. Povejte vetrovi, vsemogočni,  blagi, pogubni, hladni, topli, vlažni!«

Vijuganje med valovi, na vodi  tvori velike ovalne krožnike, sredi katerih se vse vrti … in vrtenje zrcali v njene oči. Občutek blaženosti  jo preplavi, ko nikjer ne vidi nobenih vrat na katere je potrebno potrkati! Samo zrak, praznina, tišina obogatena  z glasovi morskih ptic … In motor pušča za sabo vodno peno neskončne verige belih vodnih vrtnic. Izgine … Ja, to je morje. Ko je veter prijazen. In burja ne razmišlja, da bi se spremenila v tramontano.

In on, ki lovi moškost srednjih let, meditira na čolnu, z ribiško palico v rokah, depresiven: »Kaj je smisel  tega življenja? Zakaj sem rojen?« Ni veren … ne ve, da živi  življenje podobno davnemu svetopisemskemu liku … Nič se ni spremenilo, le naša oblačila, dolžina las in oblika transportnih sredstev. Še vedno   nas obdajajo drugi, drugačni, komolčarski, povzpetniški, mojstri sprenevedanja in spotikanja!!!«

V času, ko se ona  ukvarja z besedami! Si mislite? Z besedami, izgublja dragoceni čas!!! Samostalnikom dodaja  lastnosti in krepi njihov pomen. Epiteton? Razlagala mu je, da je to beseda, ki   natančneje določa samostalnik … Kaj je  epiteton samostalnika pijanost, je razlagala, ko se je je nekega dne preveč razgledala okoli sebe … In  videla preveč. Ugotovila, da stanje nevednosti ohranja duševni mir tropa okoli nje. Odkopati želi zadnje sledi tega pojava. Močno grebe z žlico  po dnu  skodelice popite kave … Verjame, da je odgovor v kavni usedlini? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Pijanost, je slovenski anestetik. Totalni? Lokalni? Ne ve … Ona le izbira, premešča, krajša, daljša prevaja besede iz jezika v jezik. On pa lovi ribe … Vnetost pri opravilu ga preslepi in ne vidi, da čoln pušča … Spregleda!!! Ko sta skupaj ni kaj povedati, in  morje le opazuje …

 

Julij, avgust in jugo. V  mesto prihajajo ladje, množice radovednežev s polnimi denarnicami, se zgrinjajo med kamnite palače. Ah, minuli beneški časi!  Naše ulice so galerija.  Iztisnjeni iz križark, jih turisti polnijo, opazujejo in opisujejo. Fotografirajo. Prebija se skozi nagnetenost  … Riba v vodi je, ki polzi  med ljudmi. In spretno ji gre od nog … Tudi zelo hitra je, če slučajno ni zaletena ali se sama v koga ne zaleti. Dogodek ni nič posebnega, ah, ja, razen, v primeru, ko  se tam  pojavi posebno občutljiv človek … Prevelika količina oseb na kvadratni meter, rojeva  nevrotičnost, ki se kaže v letanju za  nekimi zastavicami, dežniki dvignjenimi nad glavo … In kritična je, do  izložb kičastih cunj, ki si jih prepogosto ogledujejo sredi zgodovinskega bisera.  Iritirajo jo pripombe: »Kaj si pa mislila, da se na križarkah vozijo arheologi?« Poleg zgodovinskega,  kipa … pomembnega,  se začenja  izložbeno okno teh padlih  krp z vzhoda … Kje so časi, ko je bila cena sešitega kosa oblačila enakovredna metru blaga iz katerega je  bilo narejeno?

Nekdo se iz same neprevidnosti, zatakne za njeno  zeleno torbico in potegne v svojo smer. Jezna je, in ljubosumna na svoj zasebni prostor. Ko se ozre, vidi  nasmejan obraz, ki pod roko podpira starejšo gospo. Razoroži jo. Opravičujeta se! Gledala sva leva  z odprto knjigo v roki … nekje gor.  »V redu, v redu!«  odgovori in se izmuzne med mladim, z rokama povezanim parom in  sredi ulice klepetajočo skupino. Izložba starih knjig jo pritegne  in se tako pri vhodu v antikvariat še sama zaleti. Se v neskončnost opravičuje moškemu, ki  deluje prav zmedeno. Oprostite, oprostite, oprostite … ni bilo dovolj, da bi izzvala mrvico prijaznosti na njegovem obrazu. Čemeren je. Zavije v ozko, stransko ulico, ubranjeno množice. Prava rešitev so in toliko jih je, hvala Bogu. Nekatere prav zakotne, tudi podnevi ohranijo policijsko karantenski značaj in uro. Odlično za njen značaj. Pride do majhnega trga in osupne nad opustošenjem, ki  ga  naredila gradbena jama napredka. Kot nič, je vase vsrkala  polovico parka stoletnih dreves in nekaj  starih  hiš. 

Konec  avgusta. Burin. Vsi so na plaži.  Peklenska vročina je. Ona se zateče k duhovom minulih dni, išče  ravnovesje med možnim, nujnim,  racionalnim in pristnim  in prav v tem, kar naj bi te besede pomenile. Zaradi  besed o sebi večkrat sliši:  Prava zguba si«.  V sebi nosi trpkost zaradi tega. Čeprav ve, da je ne – odpustiti strup, ona ne more odpustiti. Zdi se, da z lahkoto nosi strup v sebi … Zgodbo o pretirani  nošnji so ji povedali. O tem, kako je škodljiva. A ona meni, da je ne razume.  Trije so, ena ženska in dva moška. Moški se v zgodbi ne smejo dotikati žensk. Hodita. Ženska je  pri reki. Ne more preko. Stoji na obrežju. Moleduje v svoji nesreči. Kako? Kako? Kako? Kako, naj pridem čez? Prvi jo prime in prenese čez reko. Tiho. Na  nasprotnem bregu jo odloži in gre tiho naprej. Drugi  za njim. Razmišlja. Pozabil je na žensko, prvi. Drugi  premleva in premleva: »Kako jo je lahko prenesel? Se je dotaknil?«  In prekine molk: »Kako, da si  … ?«  Prvi ga pogleda in reče: «Z lahkoto, dvignil sem jo, prenesel in odložil. Razumeš? Levi breg? Desni breg? Naprej!  In pozabil. Ti pa jo nosiš s seboj  še sedaj, po tolikih kilometrih!«  Ne, ne razume …

Še vedno ne razume te zgodbe o pretirani teži, bremenu, prenosu, prehodu … Teža misli jo obseda. Prenaša  ene in iste misli, ki se ponovno in ponovno rojevajo v izzivanju teh ulic.  In noče več slišati te zgodbe.

 

Novi vetrovi prihajajo s septembrom … tudi taki, ki jih roža vetrov ne prepozna … ribiči tudi ne. Zaskrbljeno pogledujejo proti morju in se sprašujejo, kaj  morda še pride. In ribe bodo?

 

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice