Bella Donna
Bili sva prijateljici od prvega srečanja s šolo. Spominjam se je, kako je prišla s svojo mamo v garderobo – z veliko rdečo šolsko torbo, oblečena v ujemajočo se obleko, posuto z belimi pikami. Odložila je malho na klop, da se sezuje, a nagajiva torbača je padla na tla enkrat, … dvakrat, … a tretjič jo ni več pobirala: “Pa tu stoj!” jo je na tleh le čvrsto postavila pokonci. Sedela sem nasproti nje. Sprva se mi je zdela ošabna … ali pa mogoče pogumna?! Nisem se ji podrobneje posvetila. Imela sem svoje skrbi; pozabila sem copate. V stiski so mi oči izstisnile najboljše tolažilo – solze. Njena mama me je srečala s pogledom, se mi nežno nasmehnila in skomignila z rameni proti hčerki: “Razbojnik!” Zatem je opazila moj zaskrbljeni obraz in zadržala vprašujoč pogled na njem.
Po tistem dogodku sva bili z Ano neločljivi: “Mami, lahko?” je dvignila vprašujoče oči k njej, ko je potegnila iz torbe roza šolske copate in mi jih ponudila. Ne morem, ne, ne smem. Niso moji. Kaj bo imela ona? Ne, sama sem kriva, da sem jih pozabila doma … in prst?! Povesila sem pogled in spodvila stopalca, da bi skrila luknjo v nogavicah iz katere je kukal rahlo nečeden kazalček, ki bi bil potreben manikire.
Tiste roza copate sem nosila, vse dokler mi niso dobesedno odpadli iz nog – lukenj na prstih sem bila od nekdaj vajena.
Vsa naslednja leta mi je bila v veliko oporo. Ničesar se ni bala in nikogar. Sramežljiva in samotarska kot sem bila, me je vedno zagovarjala in me branila pred sošolci. Jaz pa sem jo nemalokrat v njenih burnih neurjih potegnila nazaj: “Eej ustavi se!” in jo rešila pred šolskimi, kasneje kaznimi zakona. Mnogo noči sem prespala pri njej. Ko starši niso imeli denarja za dopust ali pa se le niso mogli odtrgati od dela, sem šla z njimi. Vzeli so me za svojo. Bila sem jim tolažba v družini; kontra utež hčeri – izrazito nemirnega in nikdar potešenega duha.
Ves čas sva stikali glavi skupaj in čebljali. Ogromno sva se presmejali, da so pokala rebra. V tistem obdobju me pravzaprav ni brigalo drugega, kot ona. Toliko skrivnosti je izmenjaje preteklo skozi najini telesi: “Obljubiva si, da si bova povedali, ko se bova prvič poljubili!” sem si zaželela ob zaupnih pogovorih o fantih. Nato je sledil ritual; zbodli sva se v prst, da sta rdeči pikapolonici pripolzeli na plano. Pomešana rdečina je neizpodbitno sklenila zavezo.
Minila so leta, minila je šola in študijski čas. Jaz sem si ustvarila družino, ona pa s fanti ni imela sreče. Večkrat sem ji predlagala, naj malo spusti svojo odločnost in nekakšno vsevednost, ki jo je v pogovoru z ljudmi sejala naokrog. Res da sem se tekom let tudi sama nekako izgradila, a večkrat sem se spraševala, kako da ima s takim karakterjem, toliko potrpljenja z mano.
Nemalokrat ja, a vedno je nisem mogla rešiti pred kaznimi zakona. Imela je kartoteko zaradi prekrškov v prometu; prehitra vožnja v kombinaciji z alkoholom. Glede tega je nikoli nisem razumela. Ma res! v sebi ni imela prav nobenega strahu. Pa prav bi bilo, da bi ga imela! Vsaj malo! Saj meji že na … Ni moglo biti drugače, kot da jo enkrat ustavi! Pravzaprav sem ji sčasoma le težko sledila. Vedno je bila naokrog, potovala po svetu, se vračala brez denarja, delala le občasno, sezonsko in priložnostno. Nikjer ni imela obstanka.
Kot kaže do sedaj, … sedaj o moj bog, Anula moja, kaj te je gnalo na Cejlon. Jaz že vem kaj, a tako lahkomiselno, ali pač celo načrtno, moj bog kaj si zašuštrala!? …” 10. februarja sem jo nazadnje videla,” sem odgovorila kriminalistu v civilu. Na dom so me prišli zaslišat, nenapovedano, nepripravljeno. Raje sem povedala manj, kot več. Bala sem se, da ji poslabšam okoliščine, če jim zaupam vse, za kar sem vedela zadnje leto. Zapletla se je, res se je zapletla. Ni ostalo le pri nedolžni travici. Droga ji je pokazala pot do denarja. Vedela sem, da je dolžna. Nekaj sem ji tudi že posodila, a vleklo se je v nedogled in vedno bolj je bila nestrpna. “Nič ne vem, da bi imela kakšne večje skrbi. Vesele narave je in rada potuje,” sem odgovorila na komisarjevo vprašanje o morebitnih težavah.
“Gospa Bergot, zakaj je vaša prijateljica izbrala za potovanje Sri Lanko?” je vprašala policistka v brezhibno zlikani uniformi, ki je do sedaj ostajala v senci moškega sodelavca.
“Zaradi Anule,” sem ji brez pravega tona v besedi odgovorila, zamišljena cufajoč noht na roki.
Zanimalo jo je več; v želji, da je Anula njena sled: “Kdo je Anula?”
” Zgodovina, …” sem nadaljevala s suhoparnostjo in v istem trenutku trepetajoče siknila kot jezna in prestrašena kača globoko iz svoje luknje: “Kaj je z Ano?! Kje je! Kaj se dogaja?!”
“Najprej nam boste morali vi povedati, – vse kar veste, brez prikrivanja. Zaščitili jo bomo mi – če bomo sploh še lahko – vi jo v tem trenutku ne morete. Z zavlačevanjem in zavozlanim jezikom ji boste le škodili,” je poštrekana uniformistka pokazala psihološke sposobnosti branja ljudi.
Ja, Ana bi morala biti policaj! Me je navdihnila nenapovedana obiskovalka. Nisem prvič pomislila na to. Tudi svetovala sem ji šolo, tečaje v tej smeri. Ni bila navdušena. Seveda ne; med policijo in težavami je bil zanjo enačaj. ACAB je bil reden našitek na njenih oblačilih v najstništvu. Pin koda bančne kartice pa do danes 1312. Zelo je odločna in ve, kaj hoče. Če bi živela v urejenem svetu, bi bila lahko družbi zelo koristna, če pa gre v podzemlje, se bo klala s krdelom volkov. Me je vleklo globlje v zapredek svojih misli. Naj zaupam tem organom ali bom vse poslabšala. Mater! kakšna mevža sem še vedno. Če bi se šlo zame, bi ona nagnala policijo iz svojega stanovanja, se usedla na prvo letalo in me sama – mogoče še s kakšnim nabildanim tipom, ki bi ga staknila bogve kje – prišla iskat na Cejlon. V kritičnih trenutkih zmrznem …
“Gospa Bergot?! Anula? Zgodovina?”
“Ah nič,” sem počasi vstopala v pogovor. “Anula iz Anuradhapura je bila prva ženska, ki je vladala. To je bilo že pred našim štetjem,” sem brezbrižno obnovila zgodovino in z večjim poudarkom želela nadaljevati:” Veste … !“ A bilo je preveč; ponovno sem se potopila v najin čas: To bi moralo biti njeno poletje. Že kmalu, ko jo je najstništvo iztisnilo iz primeža, je začela sanjariti o Anuli in njenih možeh, preko katerih se je dvignila na oblast. Neee! že prej je bilo. O moj bog! Niti jaz se nisem zavedala, pa jo najbrž najbolje poznam. Počitnice … Katerega leta že? Ja kako leto po tistem, ko sva se sprli zaradi prvega poljuba. Ni bilo slučajno! Tistega poletja je predlagala, da se igrava zdravnike. Ona je bila primarij Berta, jaz pa njena pacientka. Zdelo se mi je, da sva preveliki za take otroške igrice, a ko sem zaigrala slabotno kraljično, mi je ponudila črno jagodo rekoč: “Lepa gospodična izvolite tole kroglico. Povrnila vam bo moči. Je popolnoma naravnega izvora; zelo primerna za vas, ki se tako borite za obstoj planeta. Popolnoma bio eko.” Domišljijo je imela že od vedno burno, in ne samo to! … celo verjela je v vsako svojo namišljeno zgodbo. Verjela, da je del nje. Tisto je bila volčja češnja in pojedla sem jo. Še nadaljnjih pet ur je ostajala ob meni primarij Berta in mi prinašala vodo, ker me je izredno sušilo po grlu. Ves čas me je mirila, ker sem imela občutek, da je moje obličje eno samo srce, ki razgaljeno bije na postelji. Dopovedovala mi je, da moje telo obdaja koža in da sem popolnoma normalne oblike. Ana, Anula moja, že takrat si bila Anula. Vedela si, da bi me prevelika doza lahko ubila. Vedela si, da zastrupljaš. In zdaj … zdaj ne vem kje si in kaj se dogaja s tabo. Kaj je s tvojo novo ljubeznijo, vsa navdušena, da bosta to poletje preživela na samotnem otoku … joj spet isto ime … Anul, mislim da. … Ja, kot Anula … in še eno ime … Niko … Nikobarski otoki.
“Nadaljujte!” je skoraj osorno – brez dvoma pa neučakano – pozvala uniformiranka.
“Eeem ja. Anula. Emm, čakajte. Ja. No takole je. Ana je že vrsto let govorila, da bo nekega poletja odšla na Cejlon. Kmalu se je izjasnila, da bo to leto 2042. Torej, zadnje leto ali dve je omenjala leto, ko je dejansko odšla, torej preteklo leto 2042. Ta budistična vladarica, ki jo omenjam, je namreč vladala od leta 42 in do leta 47 pred našim štetjem. Imela je štiri može, katere je vse zastrupila. Ne morem verjet, vse se sklada, vse je povezano. Seveda! Zato je bila ena od opcij, da odpotuje tudi leta 2047. Ampak haha, kako res. Je rekla, da gre za pet let. V tem primeru ne bi mogla ostati do leta 2024, ker po Kristusu leta tečejo naprej. Kristus faca, ni kaj, vse se k tebi obrača,” sem se ponovno ustavila v razlagi in si bila popolnoma samozadostna s svojimi ugotovitvami.
Potrpežljivost je nekako tudi bila policistkina vrlina: ”Lahko nadaljujemo? Da čim prej zaključimo in vas ne zadržujemo po nepotrebnem,” me je – tavajočo v medprostoru – mirno potegnila nazaj.
“Ja. Tako, ”sem potrebovala ponovni uvod, da se zberem:” Ana je odpotovala na Cejlon lani, dva tedna po novem letu. Počakala je še mamin rojstni dan. Na praznovanju ji je povedala, da naslednji dan odpotuje. Starša sta bila vsa iz sebe. Eh, teh podrobnosti mi pa res ni treba razlagat. Uboga mama, moram jo kaj obiskat. No, Ana je kljub temu odpotovala. Takrat je imela fanta, ki se je zadnji hip odločil, da pusti študij in se ji pridruži. Še sedaj ne vem, če je Ana sploh bila vesela, da je Blaž šel z njo. Vsekakor bi imel drugačno zgodovino. Vsaj živ bi bil. Ta njen fant je umrl po dveh mesecih bivanja na Šrilanki. Potem mi je Ana nekaj časa snepala kako žaluje, kasneje pa o tem, kako se je vanjo zaljubil šofer vidu – viduja.”
“Vidu – vidu …?” se je začudila, nato pa se vrnila korak nazaj: “Povejte mi podrobneje, kar veste, o smrti njenega fanta.” Njen sodelavec je zainteresirano pokimal in si pogladil gosto rastočo rdečkasto brado.
“Umrl je v prometni nesreči,” sem kratko odgovorila. Ma kdaj bo konec tega mučenja. Kdaj bom jaz lahko kaj vprašala. Oni so me dolžni obveščat, jaz sem jim prva prijavila, da se mi prijateljica ne oglaša več na telefon in nimam več niti njene lokacije. No … in na koncu mi rečejo, da že imajo njeno ime od šrilanških kapcev in v manj kot uri so uleteli. Mir rabim, ker mi nič ni jasno! Samo upam, da si tam na tistem zabačenem otoku in da je krivo, da je to še edini košček mrežastega planeta brez povezave.
“No, ja, baje se je peljal s tuki – tukijem, … “ sem nadaljevala pogovor s policistko, ko me je le ta odločno prijela za dlan, – v kateri sem nervozno sukala prst druge roke – da ustavi moj obsesiven tik in me utiri nazaj v pogovor.
“… Oziroma, odkar so električni, jim rečejo vidu – vidu. Ana mi je razložila, da v senegalščini … to … nekaj na vidu, … pomeni elektrika. No in ta vidu – vidu je zapeljal pod neko večje javno prevozno sredstvo. On je vozil vidu – vidu in zapeljal pod vlak ali karkoli že. Ne vedo zakaj. Nenadna slabost, so rekli Ani. Ma ne vem al se mi blede, al je res rekla, da imajo zadnja leta mestni vlak na elektromagnetni pogon, ali je bilo to … Je pa rekla, kako lep dan je bil, kako je bila vesela, ker je našla rastišče divje češnje. … In takrat nisem bila pozorna. Nekaj sta pač nabirala. Kot jaz nabiram borovnice in jagode. Ne! Ona je bila Anula! Ona ne bi nabirala borovnic. Ona je nabirala volčjo češnjo, sigurno!!! In … Ne Ana nisi!! Nisi!!!”
Solze so mi v trenutku zalile oči. Takrat se mi je posvetilo, kdo je Ana v resnici bila. Nisem si upala priznati, a postalo je jasno, da je morilka. Ne Ana, ne moreš, ne smeš!! Ustavit bi te morala, a preveč grozno je, da bi povedala policiji. Vem, da boš šla do konca. O moj bog, kaj naj storim!?!
Policistka mi je ponudila robec, misleč, da jočem ob izgubi prijatelja. V istem trenutku, ko sem se glasno useknila, so se odprla vrata. Vstopil je moški, slok kot breza, gostih črnih las. Njegov zaskrbljen pogled je skeniral dogajanje v prostoru. Ko je preučil situacijo, je brez besed pomignil rdečebradcu, naj stopi ven. Slutila sem, da so prišle sveže, zelo sveže informacije, bala sem se, da ne dobre. Hotela sem vzkipeti v zrak in pograbiti za novico, da se Ana nedolžna vrača, a teža dvomov, mi je le še bolj upognila hrbtenico v bolečo grbo spoznanj. V prostoru je nastala tišina, kakršne še nisem slišala. Policistka je z obema dlanema prekrila moje in želela v meni vzbuditi varnost. Oči je povesila, ker ni vedela, kaj reči v tem trenutku. Videla sem, da je dobra in profesionalna pri svojem delu, a manjka ji še malo prakse. Minevale so minute v tišini, ki je postajala vedno težja. Nekako hkrati sva dvignili pogled in se na hitro srečali z očmi. Takoj zatem je vstala: ”Oprostite mi za trenutek,” in se z dolgimi koraki, pridružila moškima pred hišo.
Ne bom povedala. Ne ne bom. O zeliščarstvu, ne. Bom pa o travi, drogah in dolgovih vse kar vem. Ja. Tako. To bo moja resnica in to tudi je resnica. Pika. Ja, vse je jasno. To je itak že javno. Ana je zašla v droge zaradi pomanjkanja denarja in družbe. Sama je le kadila travo, pri tem vztrajam! Drugega ne vem. Tako! Počasi sem se pomirila in si izoblikovala načrt, ko je vstopil rdečebradi.
“Gospod policist, lahko vam povem še par dejstev o Ani!” sem nestrpno začela.
“Počakajte prosim!” me je trdo ustavil in pridržal vrata.
Vstopil je moški črna breza in se usedel nasproti mene. Z resnobnim glasom je hladno podal informacijo: “Državna policija Demokratične Republike Šrilanke, je sporočila Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v Kolombu, da so našli pogrešano slovensko državljanko. Žal vam moramo izreči sožalje.”
Želodec se mi je krčevito stisnil in pekoče je žgalo navzgor preko prsnega koša in v senca. Srce, kot bi se ustavilo, čeprav se je v prsih stopnjeval vihrajoč nemir. Potrebovala sem zrak, a ob vdihu je pot blokirala kepa tesnobe. Okolica je postajala mazava in le s težavo sem ostajala pokonci.
“Gospa Ana Valjavec je izgubila življenje v boju s strupom. Našli so jo v parku pred budističnim templjem Lovamahapaya, na obrobju mesta Anuradhapura. Obdukcija je pokazala, da je bil razlog za smrt atropa belladonna. Nadaljne raziskave bodo pokazale kaj več. Seveda nas zanima, zakaj in na kakšen način je – v tem času! – do tega sploh lahko prišlo.”
Čez – še pred par minutami, tako nemirne misli – so se ovile lovke uničujoče hobotnice in jih trdo prepredle; povzročile so temo v moji glavi.
Seveda niso ničesar našli. Po dveh letih so zadevo zaključili. Vdala sem se in sprejela, da Ani nikdar ne bom kos. Nič in ničesar nisem storila zanjo. Nič. Z njeno mamo sva prevzeli žaro iz tujine in jo potresli na žalah. V glavi sem si risala slike, kako bi – če bi bila situacija obrnjena – on šla v akcijo in ji najbrž tudi prišla do konca, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Leta turobe in … spominska ploščica – to je vse, kar je ostalo. Ah nikoli ne bom vedela, … Anula, … Čas je da te prebolim … prebolim razočaranje. Ne vem ali resnično nad njo ali bolj verjetno nad sabo.
Položila sem vejico sladke plodovke z zvončastimi cvetovi pod njen napis in odhitela domov, kjer so me čakali vnuki, vedno željni igre.