Objave uporabnika: Tom Veber

Kak dan se mi zazdi da sem popolnoma razčlovečen moje dlani sanje podplati so razbrazdani od hotenja goltanja svojega srca ko si želi ven med ljudi tekat za oblaki   morda sem nekega dne ko mi je zastal dih in so mi otrpnile blazinice na prstih postal skorja odmev zataknjen pod čevlje neznanca    …

Nebo se je razpolovilo konica mojega jezika je nemočno obtičala med tvojimi grebeni v mislih od nekoga drugega v nekih lepših časih okušam najine letne čase iz voljnih popkov poganjajo marjetice hranim te me hraniš s cvetovi pomarančevca vonjem jasmina ko sva prehajala časovne pasove in so se iz najinih zenic rojevala nova sonca naju…

Ne vedoč kaj prihaja hodim po tej zemlji dal si mi ta nasmeh dal si mi to ime še preden sem vedel sam zase tako daleč še nisem bil nikoli ta veter ti travniki bodo za zmeraj v meni odzvanjali v zenitu sonca.  

Ljubiti se je treba z ribami plačevati z dotiki namiliti nebesa da dežuje milne mehurčke obstajati v jamah obstajati v odmevu stati v temi z zaprtimi očmi z rumenimi dežniki za rokavi obstajati z namenom da se zožijo mesta razrastejo gozdovi poljubijo celine v nove celote.    

Nikoli do konca spoznati zakaj prav ti to telo v tej kvadratni realnosti treba je zarezati globoko in pustiti da odteče otroštvo z njim vsi nezaceljeni spomini in razpoke odpustiti preteklosti in se vsak dan znova roditi v življenje želeti si več kot bi lahko doživeli poljubiti več ustnic kot bi jim lahko bili zvesti…

Vedel sem da moram to narediti zase napisati slavospev nežnosti se odeti v cvetje potopiti v mleko si dovoliti biti krhek tako krhek skoraj prosojen da bi lahko v mojo notranjost lila svetloba. 

Spomnim se da je bilo nekoč svetlo mesta so utripala tako prodorno roke so bile varne spomnim se ognjemetov travnih bilk kresnic polnih želja po novem po dihanju po ljubljenju.