Arhivist

V stanovanjsko sosesko Zeleni gaj, v tretji, predzadnji blok se je vselil nov stanovalec. Bila je sobota in večina stanovalcev je bilo doma in so z ne malo radovednosti gledali selitev prišleka v stanovanje. Celo Lolita (ime so ji dali stanovalci zaradi otroškega obraza) ni prespala jutra, kot je bilo to pri njej v navadi. Noči so bile zanjo naporne in … enkrat se človek mora naspati Prišlek je bil moški, manjše, suhljate postave, počasnega koraka. Obraz si je skrival s širokokrajnim klobukom; zakaj tudi ne. Na desnem licu je imel grdo brazgotino. Žalostna je bila njegova zgodba. V mladosti ga je mlajši brat, ki je bil mentalno bolan, z nožem zabodel v desno lice. Grda brazgotina mu je skazila obraz. Zaradi slabe samopodobe, ni nikoli iskal ženske družbe. Zaposlil se je na občini kot arhivar. Delo je imel rad in opravljal ga je vestno in s perfektno natančnostjo. Sodelavci so ga zaradi tega spoštovali in mu zaupali. Anže – tako se je imenoval jim je bil hvaležen, ker so ga pustili pri miru. Arhiv je bil njegov drugi dom. Tu se dobro počuti, stran od ljudi. Tu mu ni bilo treba skrivati lica, ki je marsikaterega spravila v zadrego. Tukaj ni bil spaka, kot je nekoč slišal, ko je bila beseda o njem.

S svojim prodornim, gromkim glasom – ki se ni ujemal z njegovo suhljato postavo – je usmerjal dva moška, širokih ramen, ki sta na svojih plečih nosila pohištvo v še nenaseljeno stanovanje. Bila sta okretna in kmalu sta znosila vso stanovanjsko opremo, ki jo je Anže posedoval. Ko je zaprl za seboj vrata, so se tudi stanovalci porazgubili v svoje domove; le Loliti se ni mudilo, a kmalu se je tudi ona zgubila v svoj tabernakelj, kot je sama poimenovala svoje bivališče.

Anže je sunkovito zaprl vrata za seboj in jih dvakrat zaklenil, se naslonil nanje. Dlani je imel potne, srce mu je neusmiljeno bilo. Zdaj, zdaj bo po meni, je besedoval sam s sabo in se prijel prsnega koša, v katerem mu je srce tolklo – ne bilo. Z rokavom srajce si je obrisal potno čelo. Usta so hlastala za zrakom. Vode…vode si je na glas zaželel tekočine, a ne preglasno, da bi ga ne slišali. Stekel je v kopalnico in s pod pipe pričel hlastno piti. Zmočil si je obraz in tilnik. Srce se mu je nekoliko umirilo. Videl sem jih videl … njihove hudobne oči mi govorijo … spaka si …s paka si. Kot da res sliši glasove, je z rokami pokril ušesi. Uničiti me hočejo…uničiti…vem to vem – že nekaj let vem, je besedoval.

Kri mu je zaledenela, ko ga je iz samogovora predramil zvonec. So že tu, so že tu…Dlani so mu vlažne, čelo potno, srce je zopet pričelo hitreje biti. Pustite me … pustite … moje srce. Zvonec ni prenehal zvoniti. Vztrajni pa so tile … tile. Z zadnjimi atomi močmi, si je obrisal potno čelo, s prsti šel skozi lase, si posadil klobuk na glavo in pomirjen z usodo počasi odklepal vrata. Vem…vem, zagledal jih bom in vsi bodo mahali z nožem in kričali … po njem … po njem. Vsi me hočejo uničiti … z nožem. Z desnico si je pogladil brazgotino na obrazu, počasi odklepal vrata in že videl pred seboj nove sosede, vsi razjarjenih obrazov, ki neusmiljeno mahajo z rezili in tulijo spaka…spaka…nočemo spak in že čuti, kako mu z obraza teče kri. Otrl si je čelo in videl samo znoj. Znoj, samo znoj … o bog, ni krvi. Ampak takrat je bilo krvi, mnogo krvi in mati je jokala, brata pa .nikoli več ni videl. Niti na njegov pogreb ni šel. Odprl je vrata in pred seboj zagledal skoraj otroški obraz Lolite, ki je v rokah držala pladenj. Nič razjarjenih obrazov, nič rok z rezili, je bil Anže presenečen, samo ljubki obraz Lolite in njen skoraj piskajoči glas, ki je povedal, da je spekla jabolčno pito, čeprav ji sosedi ne verjamejo, da zna tudi peči. Da se ji še krop prismodi, so ji nagajali.

• 2 –

Presenečen in začuden je bil Anže in roke so se mu tresle, ko je vzel v roke ponujen pladenj. Kaj res, da je samo zase, še zmeraj ni mogel verjeti ljubki Loliti, ki je bila vesela, da je lahko razveselila novega soseda. Da po pladenj že pride, je rekla in se Anžetu poklonila,kot je to videla v nekem filmu.

Do skrajnosti presenečeni Anže, je postavil pladenj z jabolčno pito na mizo. Ko jo je že hotel pokusiti, ga je obšlo. Past je, da to je past, zastrupiti me hočejo, ga je stisnilo v grlu. Kakor svinčena prst je nekaj leglo na njegovo dušo. Zopet srce … to srce. Hlastal je po zraku. Srce,ti me boš nekoč izdalo, beseduje Anže in se drži za prsni koš. S pito, jabolčno pito so me hoteli zastrupiti. Ampak Anže ve … ve in vrže pito v koš za smeti. Ne … ne, kaj pa če oddaja radioaktivne žarke, se je spraševal že skoraj na koncu z živci. Vedeli so, da pite ne bom jedel, pa so jo zastrupili z gama žarki. Ti te počasi zastrupijo, ko dihaš, brez vonja so, brez okusa, ne vidiš jih. Takoj, takoj v školjko jabolčna pita … Ne, ne, Anžeta pa ne boste. Pomirjen, ko je školjka pogoltnila jabolčno pito… ker je ni pokusil, nikoli ne bo vedel, kako okusna je bila in je Loliti zares uspela. Ves utrujen je kar oblečen legel v posteljo in razmišljal. Ne, ne boste Anžeta kar tako. Vem, da planirate,kako me boste uničili, ampak Anže je Anže. Preden je tonil v moreč spanec, je v glavi že imel svoj načrt. Da, tako bom storil… bodo že videli, da… bodo že videli, da Anže ni kar tako.

Naslednjega dne je vodovodni inštalater, že nekoliko trebušat in z gosto temno brado, pozvonil pri sosedih novega stanovalca. Kot je pričakoval, je bila gospodinja obilnega telesa, z visečim podbradkom in prelepih oči, kar je bilo tudi najlepše na njej. Še vedno je imela v laseh navijalke. Prišlek se je predstavil kot vodovodni inštalater, ki preverja, če radiatorji delujejo – kajti pred vrati je kurilna sezona. Gospodinja ga je vljudno povabila v stanovanje in se pohvalila, da pri njih vse lepo teče, ker je njen mož vešč in marsikaj sam postori, a naj vseeno pogleda. Obrtnik je odšel najprej v spalnico, nekaj brkljal okoli radiatorja in kmalu opravil pregled grelnih naprav še v drugih prostorih. Vse je lepo delovalo in pohvalil gospodinjinega moža, kako lepo skrbi za gretje. Gospodinja je bila klepetava in s kavo, ki jo je skuhala, je hotela, da bi se delavec še malo zamudil pri njej. Večino časa, da preživi sama, je tarnala. Otroci, da so že odšli, mož pa tudi rad gre v družbo svojih, kjer igrajo tarok. Da tako lepa ženska, ji je laskal, kot je ona, pa res ne bi smela biti sama. Slišal pa je, da je prišel nov stanovalec v blok, da je od nekod daleč, kakšen pa je, je tako mimogrede navrgel. Da še ni dolgo pri njih in da je skrivnosten, a miren in vljuden. Kaj več pa ni znala povedati. Delavec je bil z odgovorom zadovoljen in gospodinja mu je še in še nudila kavo, vendar jo je vljudno odklonil, češ, da ima težave z želodcem. Vljudno se je poslovil od ženske in ji zaželel vse lepo.

Ni minilo nekaj ur, ko je pozvonilo pri mladem paru. Da je dobil naročilo za popravilo greln9ika vode, je dejal. Mladi par je bil začuden, saj nista dala nobene prošnje za popravilo grelnega aparata, a naj kar pogleda, ko je že tu. Elektrikar je dejal, da je vse brezhibno in da vse lepo deluje. Kako pa kaj novi sosed, je brezbrižno vprašal in spravljal orodje v kovček. Premalo da ga še poznajo, da bi imeli kakšno mnenje. Obrtnik se je poslovil in jima zaželel lep dan.

Tistega dne so v tretjem bloku Zeleni gaj imeli kar nekaj obiskov obrtnikov: vodovodarji, elektrikarji, pleskarji, popravljavci pralnih strojev, akviziter s knjigami je zelo zagnano skušal prodati Loliti knjigo, a ga je le-ta vljudno odslovila, pa tudi poštar je bil.

• 3 –

Vsi prihajajoči pa so se zanimali za novega priseljenca, ki naj bi bil skrivnosten, a miren in vljuden.

Anže je ves truden prišel pozno domov in bil je srečen, da ni naletel na nobenega od sosedov. Ja. ja…sedaj kujejo načrt, a Anže je pred vami.  Ne, Anžeta ne  boste uničili. Nocoj, nocoj bo moj večer, je razpredal moški. Odšel je v spalnico, odprl omaro in iz nje vzel napravo, ki je spominjala na prisluškovalno napravo. Z velikim pričakovanjem in veseljem pri duši, je napravo vključil. Da, sedaj bo izvedel, kaj napletajo, kar lepo, napravica moja. Najprej ni bilo ničesar in dolgo je čakal, da je zaslišal prvi glas, ki je pripovedoval možu, da je imela obisk vodovodarja, ki je bil prijazen z njo, a kaj več od samega smrčanja ni več slišal in togotni glas ženske, ki je bentila čez moške. Nič, je bil razočaran Anže. Pojdimo naprej in pritisnil je gumb in zasliši, kako se zakonca pogovarjata o novem sosedu, da je prijazen in vljuden, moški le malo preveč samotarski … Spet je pritisnil drugi gumb in ko je beseda nanesla na novega soseda, so bile same lepe besede za njega, prijazen, vljuden, deloven, zanimiv…Da ga morajo povabiti na kavo, v družbo, da ne bo tako osamljen…Lolita ga je spravila v jok, ko je slišal njen piskajoči glas, da je sosed zanimiv, prijazen, le osamljen je, pa kako rad ima mojo jabolčno pito, radi ga imamo, je zaključila.

Anže je jokal, jokal, jokal. Vse je bilo zaman. Oni, oni imajo mene radi. Da me bodo povabili na kavo, da se družim z njimi…o jaz pa. Anže je že ihtel in ihtel in med ihtenjem je začutil hudo bolečino v prsih. Stopil je k oknu in ga na stežaj odprl in globoko zadihal. Bolečina ni popustila. Prijel se je za prsi … zopet neznanska bolečina. O srce – pa ne sedaj, ko sem izvedel, da me imajo ra … Neizgovorjena beseda je šla z njim v temo.

Drugo jutro so bili prebivalci v tretjem bloku v stanovanjski soseski Zeleni gaj zaprepadeni. Prišel je rešilec, pa policija, pa mrliški avto. Sosed je umrl, sosed je umrl, je šlo od ust do ust. Zdravnik je ugotovil, da je moškega zadela srčna kap in ni mu bilo pomoči. Ob zaslišanju sosedov, je policija izvedela, da je bil preminuli moški dober, prijazen, deloven, zanimiv in Lolita ni pozabila povedati, kako je oboževal njene jabolčne pite.

Ker svojcev ni imel, so ga pokopali na občinske stroške, saj je bil njihov uslužbenec, dober delavec. Lep pogreb je imel, vsi iz bloka so bili tam in Lolita je nosila primerno dolgo črno obleko. Pa tudi občinski tajnik je imel lep govor in da tako zagnanega arhivarja zlepa ne bodo več imeli.

Čudno pa se je občinskim možem zdelo, ko so odprli omaro v arhivu kjer je pokojni delal. V njej so našli uniformo vodovodarja, električarja, poštarja, dolgo, temno brado in lasuljo, kožno masko, veliko pudra …

Omaro so izpraznili in vsebino odnesli v kontejner za odpad. Tajnik je samo skomignil, misleč- vsak ima pravico do svojih skrivnosti. Novega arhivarja so že dobili.