11. Veter prihodnosti

“Torej, Graciela … Kdo je tvoj naslini prijatelj?” je skušal odvrniti pozornost od Cathe starec.

“Ne poznam. Rabil je most do … em, sem. Ostaorja.” je počasi, težko dejala Graciela. “Nekaj išče. Nekoga. “

Sedaj se je starec obrnil k Undormu. “Torej. Če obljubiš, da se boš bolje obnašal, te izpustim. Nato se lahko tudi pogovoriva. Če poskusiš še kaj…nasilnega, te bo bolelo. Zelo.”

Undorm ni dvomil v njegove besede. Sam si je bil kriv, da je pristal v tem; moral bi biti bolj pazljiv. Moral bo biti bolj pazljiv.

“Dobro.” je rekel jezno, in v trenutku so nevidne spone izginile, že slabo sekundo kasneje pa je Undorm še stal pokonci in se razgledoval po svoji neposredni okolici. Starejša čarovnica, Catha, si je še vedno brisala solze z rokami, mlajša pa je nekam prazno gledala predse. Izgledalo je, kot da je tisti impulz čistih misli in adrenalina minil, spet je bila otopela, prazna.

“Torej…” je rekel starec. “Moje ime je Mojomit, in sem ravnatelj zasebne fakultete za raziskovanje zgodovine, kot se uradno imenuje ta ustanova, obenem pa tudi predstavnik neuradnega zavoda za alternativno mladino. In ti si?”

Undorm je nekaj sekund počakal, preden je odgovoril. Alternativna mladina, torej mladi čarovniki. Množina njih.

“Undorm Adorin.”

Starec ga je gledal, več časa kot je bilo Undormu to všeč. “Ne poznam. Ampak…” je začel, nato pa utihnil. “Star si, kajne? Pozabljena relikvija izpred Velikega miru. Kot jaz, kot Graciela.”

Undorm je prikimal. “Kje je punca? Ima nekaj … mojega.”

“Aha…zgodba se zapleta …” se je namuznil Mojomit. “Povej kaj več.”

“Ne.” je hladno odvrnil Undorm.

Starec se je znova nasmehnil. “Pa nič. Punce ni več. Je na drugi strani sveta. Je tam, kjer spada.”

Undorm je stisnil pest. Mogoče bi starec lagal, a nekako je vedel, da govori resnico. “V tisti mistični dolini, kjer naj bi se vsi vi skrivali?”

“Dolina ni mistična, je precej resnična. In tam se ne skrivamo, ampak se učimo kontrolirati naše moči. In ne, vsi nismo tam.” je mirno, a resneje odgovoril Mojomit. “Če boš težaven, ne bova prišla daleč.” Ker Undorm ni odgovoril, je Mojomit nadaljeval. “Predlagam sledeče. Jaz imam informacije, ki jih ti potrebuješ, mene pa strašno zanima veliko stvari o tebi. Informacija za informacijo?”

Undorm je pretehtal njegove besede. Zaenkrat verjetno res ni imel druge izbire, a vseeno je lahko postavljal svoje pogoje. “Brez njih dveh. Samo jaz in ti.”

“Razumljivo.” “Iha!” je zaklical.

Presenetljivo hitro je mladenič pritekel skozi stranska vrata, kot bi čakal v neposredni bližini.

“Prosim, pospremi gospodični v jedilnico. Gotovo sta zelo lačni.” Fant je prikimal. “Če gospe hočeta, se gresta lahko tudi umiti.”

Čarovnici sta se samo presenečeno spogledali. “A?” je vprašala Catha, ki je bila nekoliko bolj prisebna.

“Predvidevam, da sta lačni.” je prijazno rekel Mojomit in se spet namuznil. “In opazil sem, da sta precej umazani.”

“Um…hvala?” je zahvalo izgovorila kot vprašanje.

Iha je samo zavzdihnil. “Za mano, prosim.”

Počasi, negotovo sta se spravili za njim, Undorm pa je ostal sam z Mojomitom, ki mu je nakazal, naj se usede. Undorm je izbral stol, ter si s hrbta odstranil nahrbtnik. Mojomit se je usedel nasproti njega ter nekajkrat globoko vdihnil.

“S tabo bom direkten, ker vidim, da ne maraš preveč ovinkarjenja. Lahko vprašaš prvo vprašanje.”

Undorm je pomislil, kakšno vprašanje naj mu postavi. Nekako je že vedel, kje je dekle, ki jo je potreboval, zato ni hotel zgubljati časa z nepotrebnimi vprašanji. “Kako odstraniš dušo iz telesa?” je naposled vprašal.

Starec je privzdignil sive obrvi in se odkrhal. “Tega pa nisem pričakoval. Hmm…” razgledal se je okrog sebe. “Ne vem. Ampak … trenutno si v največji knjižnici vzhodnega kontinenta, in imamo tudi zaprt oddelek, ki ni za javnost. Prepričan sem, da bi se tam dalo dobiti kaj…uporabnega.”

Undorm ni z ničemer pokazal, da je zadovoljen s odgovorom, zato je Mojomit po nekaj sekundah tišine vprašal. “Glede na tvoje vprašanje bom predvideval, da je v punci, ki te zelo zanima, ta duša … Čigava duša?”

“Moje … žene. Jaz sem na vrsti.”

“Mislim, da bi lahko povedal kaj več…” je pazljivo namignil starec z nasmehom.

“Ne.” je bil kratek Undorm.

“kot hočeš. Vprašaj.”

“Kako pridem do punce?” je vprašal Undorm.

“Ne moreš.” je bil sedaj kratek Mojomit. Undorm se je namrščil, starec pa se je nasmehnil. “Oba sva lahko odrezava in nesramna. Ampak ne bodiva taka, sva civilizirana človeka, ki se znava pogovarjati, kajne?”

Undorm je začel dojemati, da se ne more kosati s starim čarovnikom, vsaj ne na takem terenu, pod njegovimi pravili. Ni mu bilo všeč, da ga je tako izigral. “Dobro. Vprašaj.”

“Kaj si ti? Vidim, čutim lahko, da si izpred velikega miru. Kdo si?” je neposredno vprašal Undorma.

“To ime nosim od vedno. Moj oče je bil kovač, živeli smo v vasi nekje pod Špiko.” je začel Undorm, nato pa predahnil. “Vas je bila uničena v požaru. Dve čarovnici.” Nehal je govoriti, starec pa je dojel, da ne bo nadaljeval. “Punca. Kako pridem do nje?”

“Povedal sem ti, ne moreš. Vsaj ne po naravni poti. Na svetu so trije mostovi, ki te bi lahko spravili do v Dolino. Skozi gorske prelaze in doline pa ne moreš priti. Resnično ne.” Zajel je zrak. “Požgana vas ne razloži tristo let življenja. Nadaljuj.”

“Čarovnici sta me … me živega zakopali. Ampak sem se rešil, oziroma bil sem rešen. Takrat sem srečal angela. Dal sem ji ime Adora. Po moji materi. Bi mi ti dovolil uporabo tvojega portala?”

“Kako veš, da ga imam?” je vprašal Mojomit. “No, saj ni tako težko ugotoviti, ko imaš enkrat ključne podatke. Ne, mislim da ti ne bi dovolil. Oziroma, tudi če ti bi, so še vedno ljudje na drugi strani, ki ne bi bili zadovoljni s tvojim prihodom. In mojim sodelovanjem v tvojem prihodu, konec koncev. Nadaljuj zgodbo o angelu.”

“Povedala mi je, da je bila poslana od bogov, da … ustavi vojno. Nato sva živela skupaj, reševala ljudi pred vami in vojno. Dokler naju niste ujeli.” Potreboval je novo vprašanje, in to dobro. Punca je sedaj bila izven njegovega dosega. Za zdaj. Najboljša sled je bila zdaj čarovnikova knjižnica. “Zakaj bi mi pomagal? S knjigami?”

Mojomitov obraz se sedaj bil veliko resnejši. “Hm. Nisem rekel da ti bom, le da je tam gotovo kaj uporabnega. In tvoja zgodba ni prav … verjetna.”

Sedaj se je nasmehnil Undorm. “Meteor nad Nevetre tudi ni verjeten. Pa se je vseeno zgodil, kajne? In Wuta? Za, koliko ste, ste že prodali, ker je tisti kralj hotel otok?” Besede so obležale v zraku, Mojomit pa ni imel pripravljenega odgovora.

“Em …” je Mojomit končno začel, obotavljivo. “Imaš prav. Ne bom rekel, da je kaj takega nemogoče. Le, slišati ni prav verjetno.” je priznal. “Angel miru, ki bo ustavil vojno?”

“Nikoli nisem rekel, da je bila angel miru.” je rekel Undorm temačno.

Spet tišina. “Kdo je na vrsti za vprašanje?” je končno mir prekinil Undorm.

“Ne vem. Verjetno ti.” je počasi rekel Mojomit. Potreboval je čas za premislek, a ta jezni, redkobesednež je bil skrivnost, ki jo je hotel rešiti.

Undorm je razmišljal, kaj bi ga še lahko vprašal. “Kdo si ti? Kako poznaš…” in pomignil je z glavo proti vratom, skozi katere sta čarovnici knjižnico predtem.

“Moje ime je Mojomit Kristanti. Kot sem ti omenil, sem predstojnik tega zavoda. Alternativna mladina je politično korektno ime za mejne primere v čarovniji. Tiste, ki čutijo, vedo, da niso normalni, a ne vedo, zakaj. Lahko bi jim rekli avtisti, ali kaj podobnega. Gracielo pa poznam…še odkar je bila otrok. Bila je ena najbolj talentiranih čarovnic, kar sem jih videl. Omenil si, da so vaju ujeli?”

“Najino delo je zmotilo nekatere…poslali ste lovce, morilce za nama. Nekaj let sva jih spravljala s poti…dokler naju niso oni spravili v past.” Obmolknil je in s pogledom poiskal svoj nahrbtnik. Še vedno je bil prav tam. “Kaj je s to krvjo … kar oni dve počneta?”

Mojomit se je naslonil nazaj. “Težko razložiti. No, v bistvu niti ne. Kako naj povem…Koliko ti je znano o bioloških značilnostih čarovnije?”

Undorm ni odgovoril takoj. “Ne dovolj.” je končno priznal.

“Torej, začniva tako. Čarovniki dobimo svoje moči zaradi mutacije v krvi. Mutacija je v veliki večini primerov dedna, v redkih primerih pa tudi ni. Skozi organizem…se pravi otroka, teče ta mutirana kri, ki rastoče telo spremeni, da lahko uporablja to mutacijo. No, če pride v organizem … druga, podobna mutacija … se stvar potencira.” nekajkrat je vdihnil, nato pa nadaljeval. “Na kratko, dokler je prisotna še druga mutacija v organizmu, se čarovniku moč ogromno poveča. A ko se prebavi skozi telo, nastane … kriza, luknja. Podobno kot droga.” Mojomit se je nasmehnil. “Ujeli so vaju v past.”

“Ujeli ste naju v past. Naju zaprli, nama dali tisti vaš eliksir večnega življenja, nato pa naju mučili. Dokler sva bila skupaj, sva imela šibko točko. Zato sem jo ubil. Da sem jo rešil ječe, mučenja in vas. Obljubila mi je, da se bo vrnila. In njena duša je v tisti punci.”

Mojomit ga je le gledal in razmišljal. “To pove marsikaj … em …Ha, to je pa problem…”

Undorm se je napel. “Zakaj?”

Mojomit je zamižal, kot bi si hotel odpočiti oči. “Všeč mi je. Punca je dovolj pretrpela. V Dolini ji bojo pomagali, jo vodili skozi celotno vzgojo. Kar bi ji ti počel …”

“Torej, dušo dobim le z njeno smrtjo?”

Mojomit je zavzdihnil. “Ne vem. Ampak, predvideval bi … da ja. V vsakem primeru z njeno krvjo.”

Nato sta se le gledala. Nekje z višjih nadstropij je bilo slišati mladostniško govorjenje in korake. Undorm je kolebal med nadaljnjimi vprašanji in posledično odgovori, ali med tišino. Izvedel je nekaj pomembnih stvari, a brez dostopa do njegove knjižnice kaj novega ne bi izvedel.

“Kdo te je ujel? V past? Mi ali Svobodni čarodeji?” je vprašal Mojomit.

“Je važno? Ne vem, niso se predstavili. Oboji ste počeli svinjarije.” je mrko dejal Undorm.

“Pripravljali smo se na vojno. Pripravljali smo se na preživetje.” se je branil Mojomit.

“Mogoče. Napad je najboljša obramba, ali kako že gre?”

“Ne bom pojasnjeval dejanj, ki jih niti nisem jaz storil, in so se zgodile tristo petdeset let nazaj. ” Mu je odvrnil starec. “A razumem, kaj hočeš povedati. Tudi mi smo bili krivi. Počeli smo isto kot Svobodnjaki.”

Zopet dolga, neprijetna tišina. “Kaj zdaj? Kaj narediva?” je tišino prekinil Undorm.

“Tvojih punc ni še nazaj.” je rekel Mojomit.

“Niso moje. Samo do tebe so me spravile. Če hočeš, jih imej. Ti si ponujal, da jim boš pomagal.” je odvrnil Undorm.

“In ti potrebuješ moje knjige, kakor kaže.” je rekel Mojomit. “Resnično, kaj naj storiva?”

Spet tišina in tisti glasovi nad njima, ter koraki, ki so hiteli sem in tja. Tišina je trajala nekaj minut in nihče ni hotel biti tisti, ki bi jo prekinil. Nekdo, neka svetlolasa deklica je pomolila glavo v knjižnico, a se hitro opravičila in odšla, od koder je prišla.

“Hmm …” je končno začel Mojomit. “Stvar je taka … Ne bom ti dovolil, da bi punci škodoval. Hkrati pa … mislim, da znanje ne bi smelo biti zadržano nekomu, ki ga išče.”

Undorm ga je le gledal.

Mojomit je nadaljeval. “Tako da, sem sedaj malo v precepu. Lahko ti bi zavrnil pomoč, ampak potem grem proti svojim načelom.” je rekel in z roko nekam nedoločljivo pomigal proti Undormu. “Po drugi strani pa tvegam Alanino življenje…In mogoče še koga drugega, ki bo prišel med tebe in njo.”

Undorm ni rekel ničesar.

“Kaj pa, če storiva tako. Jaz ti dovolim, da raziščeš literaturo, ki je pri meni. V kolikor obstaja način; tak ali drugačen, mi poveš. Nato vidiva, kaj se da narediti. Recimo temu … teoretična analiza problema.”

Undorm je še vedno molčal. “Zakaj? Veš, kako se bo stvar končala … Zakaj bi mi dovolil?”

Mojomit se je nasmehnil. “Iskren bom. Tudi mene malo zanima, kaj vse boš prebral in se naučil. In ne, ne vem, kako se bo stvar končala. In ne skrbi, če ji boš hotel škodovati…bom tam in ti to preprečil.”

“Je bila to grožnja?” je počasi rekel Undorm.

“Ne, le prijateljsko opozorilo.” je z nasmehom dejal Mojomit.

Spet dolga minuta tišine.

“Em, gospod Mojomit?” je znova pokukala glava neke  punce, sedaj rdečelaske. “Ena punca je nazaj.” Zamislila se je, kot bi iskala besede. “pač, stuširana.”