9. Veter prihodnosti

“Prometna nesreča. ” je končno rekla. Čutila je solze, a odločila se je, da jih ne bo zadrževala. Njeno življenje je sedaj v drugih rokah. V nekem trenutku teme v sebi, se je odločila, da se bo res ubila, ko ji ne bo všeč, kaj bo s temi podatki naredil starec. “V kateri sta umrla moja starša.” je končala stavek.

Spet tišina in tisti občutek nedokončanosti, ki jo je prisilil, da je govorila naprej. “Od takrat imam v sebi…glas. Nasilen glas. Glas, ki mi govori, naj se maščujem, naj koga poškodujem, naj njemu prepustim vse, da bo on poskrbel. da me ne bodo več zajebavali. Nikoli mu ne pustim. Najprej so zdravniki rekli, da je to samo posledica stresa ob izgubi staršev. Post travmatski sindrom, ki bo izzvenel. Ampak ni. Nikoli ni. Pravil mi je, da sem jaz kriva za nesrečo. Potem, ko sem živela s babico, je trdil, da sem jaz kriva za njeno demenco. Za vsak problem je rekel, da sem kriva jaz. In verjela sem mu. In vedno je hotel, da se mu prepustim. Da bo on poskrbel, da bodo tisti, ki so se mi smejali, trpeli.” Morala je nekajkrat globoko vdihniti.

“Ampak sem se mu upirala. Nikoli mu nisem pustila …Kako bi bila jaz kriva za nesrečo? Imela sem devet jebenih let! Zakaj sem morala biti za vse kriva jaz? Hotela sem samo biti normalna!” Moč njenega glasu jo je zopet presenetila. Kričala je, se je zavedela. Solzna lica je niso motila. Ne, zdaj bo šlo vse ven. Konec skrivanja in prikrivanja. Morala se je izkričati, iz sebe dati vso nakopičeno jezo.

Oba poslušalca sta jo nepremično gledala. Oba sta le bila tiho in jo spremljala, poslušala. “Nadaljuj.” je le zinil Mojomit, kot bi bilo kričanje nekaj popolnoma normalnega. To jo je streznilo, da je govorila tišje.

“Potem sem šla živet k babici, ki je skrbela zame. A počasi jo je zdelala demenca…in…morala je iti v dom za ostarele. Od takrat sem živela sama v njenem stanovanju. Pač, hodila v šolo in popoldne pomagat v en bar, da sem zaslužila za plačilo doma in položnice. In tisti glas je bil vedno v meni. Karkoli sem naredila, mu ni bilo prav, je … Vedno je hotel nekako prevzeti nadzor na mano…Karkoli to pomeni.” Zazdelo se ji je, da je povedala dovolj, zato je utihnila.

“Oh, uboga punca.” je le rekel Mojomit, a ni hotela sočutja, ni hotela da se komurkoli smili. Sedaj je hotela rešitve. “Torej, torej, torej.” je nadaljeval, kot bi iskal besede. “Sedaj, kaj pravi ta glas?”

“Nič. Včeraj zvečer, ko je prišel David k meni, ga je utišal, nekako. Še enkrat se je oglasil zdaj, pred vašo hišo. Ko je tisti tip zunaj nekaj kričal.”

Mojomit le le prikimal in ostal tiho. Izgledalo je, kot da razmišlja.

“Torej. Tako bom rekel. Čarovniška moč v nas, ki smo blagoslovljeni s tem darom, se ponavadi prenaša iz roda v rod, se pravi, se deduje. Da bi tako izbruhnila v primeru tvoje nesreče…Je seveda mogoče, saj se je tebi to zgodilo.” je počasi začel. “Mogoče, in pravim mogoče, ne da se je to res zgodilo; mogoče te je ta tvoja moč rešila, da si preživela nesrečo. Da je bila nekako zatrta v tebi, in je nato izbruhnila, ko je bilo tvoje življenje v nevarnosti.”

“Tudi če me ne bi.” je pripomnila, spet s tistim gnevom, ki se je v njej nabiral pol njenega življenja.

“Ne govori tako, punca.” je resno rekel starec, a se takoj spremenil nazaj v dobrohotnga dedka. “Če nadaljujem. Ta moč načeloma ne govori. Ponavadi se izraža bolj subtilno, posredno. Kot nekakšen šesti čut ali kaj podobnega, če se izrazim malo okorno. Težko je opisati. Ta nasilnost je malo… nenavadna. ” je zaključil.

Super, potem sem čudakinja med čudaki. Niti med čudaki ne morem biti normalna. Niti to ne… ji je šinilo skozi glavo. Do sedaj je mogoče upala na to, da jo čaka nekaj boljšega, nekaj, kar bi odtehtalo vse njeno trpljenje do sedaj, ampak izgleda, da je obsojena na večno trpljenje.

“Alani, mi podaš roko?” je rekel Mojomit.

Pohlevno, skoraj podzavestno mu jo je podala. Prijel jo je, in bil je topel; njegova toplina ji je prijala.

“Žalostna si, jezna. Razumem to.” je začel, mirno in tiho. “Ampak, če mi lahko zaupaš, verjameš, ti lahko pomagam.”

“Kako?” je šepnila. “hočem samo … imeti prijatelja. Biti mirna … Normalna.” sklonila je glavo in se zagledla v svoje noge. Opazila je madeže na jeansu, in postalo jo je sram, ker tako umazana hodi po svetu … Ampak, saj niti ni vedela, ali ima kaj čistega v omari. V omari, ki je verjetno ne bo nikoli več videla. Oziroma, ki jo bo videla, takoj, ko se zbudi iz teh sanj… Samo sanja. Ja, samo sanja. Zdaj zdaj se bo zbudila … šla v šolo, srečala Vida in Perota, ki jo bo zopet nagovarjal k samomoru: nadaljevala bosta od včeraj zvečer.

“Ti je David povedal kaj o Dolini?”

“Nekaj malega.” je rekla počasi in se poskusila spomniti. Nekaj o zahodnem kontinentu, o komuni, o učiteljih … ni bila prepričana točno.

“Torej. Naše … hm” je začel. “recimo temu skrivališče. Je v kraterju vulkana. Tam živi približno tri tisoč ljudi, kot si ti, jaz in je David. Izobčenci iz družbe. bi lahko rekli. Načeloma lahko tam počneš kar želiš; namen doline je pomagati mladim čarovnikom, da se naučimo obvladovati svoje moči. Vseeno pa je priporočljivo, da se udeležimo izobraževanja, kjer lahko svoje nove moči testiraš v…kontroliranem okolju.”

Alani je še vedno le prazno gledala predse. Čarovniki, moči, skrita dolina…Vedno bolj prepričana je bila, da sanja … a všeč ji je bilo; všeč, da je končno dobila, četudi izmišljen, smisel; odgovor na njena vprašanja.

“In kaj vse lahko počnejo čarovniki?” Kako se nisem do sedaj tega spomnila, je pomislila.

“Ne gre se toliko za to, kaj lahko počnemo. Cilj je nadzorovati moči, ki lahko škodujejo ostalim in tebi.” nekajkrat je vdihnil. “Če pa te zanima, kaj teoretično lahko storimo… nihče točno ne ve. Po nekaterih zapisih naj bi prvi čarovniki umirili vulkan, kjer so si ustvarili svoje zatočišče. Imamo dokaze, da so v letih pred Velikim Mirom in letom nič odpadniki naše organizacije povzročili nepopravljivo škodo svetu in civilizacijam.” počakal je, da so se besede ulegle. “Kaj dejansko počnemo … je veliko bolj neinpresivno. Živimo svoja življenja, na nevidne načine pomagamo sočlovekom, hodimo v službe, na zabave, na sprehode in v trgovine. Se pogovarjamo, smo člani družbe.”

“Ampak mene ta moja moč hoče uničiti.” je tiho pripomnila.

“S pravim treningom lahko verjetno ta tvoj glas premagaš, ga prisiliš, da ti služi.” je zaključil.

“Obljubiš?” je dahnila.

“Moram biti iskren s tabo. Jaz ti ne bom obljubil, kajti moje mesto je tukaj. Tukaj imamo največjo knjižnico vzhodnega kontinenta, s večjim številom unikatnih dokumentov iz časa pred velikim mirom. Hkrati je tukaj tudi privatna fakulteta za raziskovanje zgodovine, katere ravnatelj sem.”

“Lahko pa ti zagotovim, da je v Dolini dovolj magov, ki so boljši učitelji kot jaz. Obenem pa je vsak…učenec, če jim rečemo tako, pripravljen pomagati.”

“David je rekel, da se bom lahko vrnila. Pač, nazaj.”

“Res je. Nikogar ne zadržimo proti njegovi volji. Ko se boš čutila, da si dovolj pripravljena, ali pa ti ne bo všeč, ali pa kaj drugega, se lahko vrneš v svoje življenje kadarkoli.”

Zakaj je vse tako enostavno, tako lepo? Zakaj ne more biti nekih prikritih skrivnih motivov, nekih neprijaznih namenov, nekaj kar bi olajšalo njeno odločitev? Nekaj, kar bi jo preplašilo, jo odbijalo, kje je sedaj tisti njen demonski glasek, po katerem se je orientirala?

“Strah me je.” je rekla, ker ni več prenašala tišine knjižnice. “Samo…strah me je.”

“Česa?” je nežno vprašal Mojomit. “Razumem, da te je strah, ampak, mi lahko poveš česa?”

“Ne vem.” je tiho dejala. “Vsega. Vsega tega. Tega v meni. Da bo prišlo ven. Hočem, da bi se kaj spremenilo, res hočem … Nočem več biti center posmeha vseh na svetu … Ampak … Ne vem … Ne vem če tako … da sem neka. Čarovnica. Saj niti ne verjamem, da res to govorim, da imamo ta pogovor.”

“Kaj pa misliš, da se dogaja sedaj?” je vprašal starec. Pomislila je, da izgleda povsem normalno; lahko bi bil lahko njen dedek, ki ga ni poznala.

“Da sanjam. Da vse od včeraj zvečer sanjam, in se bom zdaj zdaj zbudila in šla v šolo. Da bo vse, kot je bilo.”

“Se spomniš, kaj sem ti rekel zjutraj?” se je sedaj oglasil David. Njegov glas jo je razorožil, jo pomiril. Pomislila je, da če bi se pogovarjala z njim od začetka, ne bi imela problema verjeti.

Veliko je govoril, in veliko vprašanj je imela. Ni mogla vedeti, kaj točno je mislil. “Ne vem, kaj?”

“Če sanjaš, nimaš kaj izgubiti. Sanjaj, dokler sanjaš. Ko se zbudiš, bo vse po starem.” Nasmehnil se je. To je vse, kar je še potrebovala, le njegov glas, le njegovo bližino, le njegov nasmeh. Če bo tudi David tam, bo vse lažje; objel jo bo, jo potolažil, ji povedal, da je vse v redu, da sanja, in naj živi svoje sanje.

“Torej, sem čarovnica?” se je vprašala. “In moram v to…Dolino?”

“Nisi še čarovnica, le dar imaš. Če ta dar neguješ in treniraš, boš postala izredno sposobna čarovnica.” je začel David. “Kaj boš nato storila s svojim darom, je odvisno od tebe. Lahko ga boš ignorirala, zavrgla, ali pa živela normalno življenje med navadnimi ljudmi. Lahko si boš ustvarila družino, ali pa raziskovala svet. Lahko boš ostala v Dolini, živela tam, učila naslednjo generacijo čarovnikov.”

“Kaj stori večina?” jo je zanimalo.

“Nekaj jih ostane, živi v Dolini. Večina se vrne v svet, si ustvari družine, in s svojimi močmi subtilno, nevidno pomagajo svoji okolici. Poskušajo narediti boljši svet v svojem domačem okolju.”

To ji je bilo všeč. To bi lahko počela, ja …

“In kako pridem do te Doline, če se odločim za to?” je končno vprašala. Bala se je odgovora. Bala se je, da bo nekaj preveč preprostega, ali preveč kompliciranega.

“Tako kot si prišla v Ostaor. Skozi most, ki je v kleti te stavbe.” je sedaj besedo prevzel Mojomit.

Prekleto, zakaj je tako enostavno, je pomislila. Tisti most izpred nekaj ur je bil bolj kot manjša neprijetnost, le malo vrtoglavice je doživela na drugi strani, ki je minila hitro.

“S tem da, dlje kot te pelje most, večja je reakcija. Ampak kakor si prenesla prvi most, mislim da ne boš imela problemov.” je pojasnil David.

Vse je bilo preveč enostavno, prelepo. Preveč prijazno. Spet je podvomila v vse, kar se je dogajalo okoli nje. “A sem res čarovnica?” se je morala prepričati, medtem ko je gledala svoji dlani, kot bi bili tam zapisani odgovori na njena vprašanja.

“Bi rada preizkusila?” je vprašal Mojomit. Ko ga je pogledala, je imel na obrazu nek nagajiv nasmešek.

“Kaj?” je slišala Davida.

“A upam?” je vprašala.

“Če mi zaupaš in slediš mojim navodilom, mislim, da lahko storiš kakšno majhno čarovnijo.” je nadaljeval.

“A res?” Zbala se je. Zbala se je, da bo vse postalo res, kar naenkrat se bodo sanje razblinile in umika ne bo več. “Ja, bi…” se je zalotila, da je rekla.

Stopil je k njej. “Prosim, če mi zaupaš. Položil ti bom roko na ramo, posodil malo svoje moči. Če v tebi ni daru, moja moč ne bo mogla preiti vate. To bo prvi znak. Nato, če boš sledila mojim navodilom, boš lahko storila kaj preprostega, kot je recimo…Premaknila to skodelico na mizi. Če nimaš daru, tudi tega ne boš mogla storiti. “

Prikimala je…Postajala je prijetno živčna; Skoraj vesela, polna pričakovanja. Pozabila je, da se je prepričevala, da sanja. Mojomit se je postavil za njo in ji položil toplo dlan na ramo.

“Si pripravljena, Alani?”

“Ne.” je priznala. “Začni.”

Začutila je toploto, ki se je začela širiti iz njene rame po celem telesu. Začutila je mir, ki je napolnil njeno telo. Počutila se je doma. Nato je začutila njega, ki se je zdramil ob prisotnosti topline. Prestrašila se je. “V redu je … Nič ti ne more storiti. S mislimi ga obvladuj. Pritisni nanj, naj se ti umakne, ti pomaga. Pomagal ti bom.” je zaslišala glas. Globoko je vdihnila. Kako naj mu ukaže? Po vsem kar ji je rekel, ji storil? Počutila se je neumno. Utihni, je pomislila, plaho. Toplina, ki se je širila iz rame, se je ustavila v njenih prsih, kot bi njen glasek poskrbel za to, da se ne more nadaljevati.

“Močneje. Ukaži mu, kot si prej zakričala name.”

UMAKNI SE! Glasek ni popustil.

“Usmeri toploto vanj. Pokaži mu, da imaš moč.”

“Kako?”

“Z mislimi. Verjemi v to, kar počneš. Spomni se, da sanjaš, da je vse možno.”

Še bolj se je počutila trapasto. Usmerjati toploto z mislimi, premikati skodelice … Vseeno je poskusila. Odločila se je za neko točko v bližini njenega srca, kjer ji je bilo prijetno. Predstavljala si je, da ima v notranjosti svojega telesa čarobno roko, ki ji bo pomagala; ki bo usmerjala čarovnijo, kamor bi hotela. Predstavljala si je: usmerila je svoje misli tako močno, da je verjela, da lahko res čuti premikanje nečesa v sebi. Prijela je tisto točko toplote, zgrabila jo je in jo zabila v tisto točko njene duše, kjer je čutila ponor toplote, kjer je vedela da njen demon blokira napredek. Zabolelo jo je, močno, a nato … je nežnost gorkote preplavila vse njeno telo, jo umirila. Počutila se je polna, zdrava. Globoko v sebi je vedela, da  bi se vedno morala tako počutiti; da je resnično drugačna.

“Dobro, zelo dobro.” jo je predramil Mojomitov glas. “Sedaj…Iztegni to svojo čarobno roko in poskusi premakniti skodelico s svojimi mislimi.”

A ve vse, kar si mislim? Zagledala se je v skodelico. Bila je kakšna dva, tri metre proč, na mizi, na podstavku. Bila je preprosta, bela, popolnoma nevpadljiva in pozabljiva. Smešno enostavna na tako bogati mizi. Usmerila je to svojo novodobljeno toploto v svojo roko, jo tam zadržala, in začela razmišljati, v katero smer bi premaknila skodelico. Odločila se je za levo smer. Le malo jo bo porinila, le toliko, da se premakne.

Skodelica je poletela in kakšnih deset metrov stran padla na tla ter se razbila. Podstavek se ni premaknil niti za las.

“Ojoj.” je kriknila. Oba, David in Mojomit sta se smehljala. “Čudovito. Prelepo.” je rekel starec. “Ne skrbi za skodelico. Popravil jo bom.” Odmaknil je roko z njene rame in toplota je začenjala hladeti, jo zapuščati.

“Bo prišla nazaj? Ta toplota?” je počasi vprašala.

“Ja, sčasoma. Večina te toplote je bila moja, a dar je zagotovo v tebi.”

Zazeblo jo je… “A lahko, em … Kje imate stranišče?”

“Pokazal ti bom.” je dejal David in jo pospremil ter se nato vrnil k Mojomitu.

“Je res sama storila to?” je tiho vprašal starca. “Ne bi bilo prvič, da bi ti malo posleparil.”

“Res je…Toda en problem je.” je šepnil Mojomit. David je privzdignil obrvi. “Dar ni njen. V sebi ima še nekoga. Moč je od tistega drugega. Močnega. “

“Kako je to možno?” je vprašal David.

“Ne vem.” je rekel sivolasec in se ozrl po knjigah. “Še.”

Nato se je Alani vrnila, z neko novo energijo, z nasmehom na ustnicah. Solze na njenih licih so bile posušene.

“No…Kako bom torej šla v to dolino?”