Igralna karta

V nadaljevanju drame sem. Globoka in stoletje dolga zgodba hoče konec. Pravkar se je začelo novo poglavje, ki nevidno in spretno povezuje dogajanje in pojasni neizpolnjeno potrebo po lastni vrednosti. Nekje v času je izpuhtela, prenehala ohranjati sama sebe in ukinila varnost v družini. Na stranski tir je potisnila toplino in povezanost. Njena odsotnost pa je z lahkoto ustvarjala prostor prestopanja meja, zlorab in igranja žrtev … Nespremenljivost se je tako zasidrala mednje in preko moške linije, neozaveščeno težavo pa ukorporirala v rod.

Pristala sem na tleh v kotu. Jaz karta, Kralj. Opazujem. Za mizo sedita tretja in četrta generacija, v njihovi lasti sem poldrugo stoletje … in v hiši prisotna dlje kot povprečno star član družine. Do tega trenutka je bilo vse dogajanje, mrko, a običajno in predvidljivo. Pred nekaj minutami izgovorjena beseda, je pretrgala ustaljenost. Mlajši, neizkušen igralec je izgubil nadzor nad kartami in sabo.

»Izgubljenec! Izgubljenec si!«

Prevečkrat je to slišal od človeka ki bi mu moral razpirati krila.

Monolog je odmeval med usnjenimi fotelji: »To in to karto bi moral vreči, tisto bi moral pustiti za kasneje. Jaz sem vse to naredil pri tvojih letih … Ti pa, zguba si, ne razmišljaš, že pri kartanju ne, ni čudno,« so se rojevali stavki poniževanja.

»Jaz, jaz, jaz … pri tvojih letih,« je hotel nadaljevati …

Ni želel slišati nadaljevanja, njegov sin. Dvignil je glas in ga ustavil: »Dovolj imam!«

Ob tem je s komolcem pobrisal mizo in me z drugimi kartami zmetal na tla. Pristala sem v kotu, nasproti šokiranega očeta. Oživela sem in hotela povedati o vzorcu, ki se je z dedka prenašal na njegovega očeta, potem nanj in zdaj na sina. V hipu sem razumela neviden pojav, ki se je pletel v četrto generacijo. Ponavlja se, odkar sem v njihovi lasti, bila sem na vseh počitnicah, potovanjih, na vikendih, na polju, v vojni, v vseh gostilnah … Nikoli se ni zgodil upor sina? Do sedaj. Prvič.

Beseda je determinirala družinsko zmedo in šibkost. Zabolela tudi mene. Z mehkega tapisona na tleh, prisluškujem: »Licemerec si. Govoriš, kako skrbiš zame, kaj vse si zgradil zame, v bistvu pa le neguješ svoj egoizem in posesivnost.«

Sin četrte generacije je nadaljeval: »Nobene prave skrbi ne izražaš, le nadzor! Ti imaš mene, ne jaz tebe. Pijan si. Ves čas si pijan, v orbiti, v vesolju, na nivoju bebavosti in hkrati vzvišeno odsoten. Sam pa sem že vse življenje brez očeta. Skrivaš se za lastno temo in nikomur ne dovoliš videti, kdo v resnici si … Odmikaš se, zaklepaš se in seješ vtis o nečem … Lebdiš visoko in skrivaš svoja nizkotna dejanja, za katera meniš, da veš le ti, ne veš pa, da tvoj megleni pogled in gube pričajo o njih … Ne veš, da ima alkohol svoj jezik!«

Maha z roko in prši bolečo obrambo, že obarvano z agresivnostjo. »Vračam ti ključe. Puščam in predajam ti vse … Obljubil si nebesom, da boš drugačen oče, ljubeč, asertiven, prisoten, topel … Vse to si šepetal naivnemu in zaljubljenemu dekletu, ki je spregledalo, da že deluješ v nasprotju s svojimi načeli in tem, kar govoriš. Kimaš žrtvi okoliščin v sebi. Da bi zagotovil zadovoljitev bioloških potreb? V kaj si se spremenil?«

Pobledel je, generacijski odvisnik … se zakrčil v svojo avtoriteto, ki naj bi izvirala iz očetovstva. A ta dolgo ne obstajala več … novi rodovi želijo, zasluženo avtoriteto, ne glede na to, kaj naj zmore osebnost, zgrajena na kvartopirski dediščini dedka, tistega, ki je vsrkal travmo vojne in življenje preživotaril v senci umika v bolezen. Neodločnost, podkrepljeno z neodgovornostjo, je z lahkoto prenesel v prihodnost. Z napačnim vzorom. Nikjer nobenega herojstva.

V generaciji, v katero je odraščal sin, ki se je pravkar uprl, je bil najvišje v hierarhiji denar, prava dejanja pa so bila v popolni odsotnosti in  prisotnostjo vere v statuse nekdanjih desetletij in sistema, ki je že zdavnaj dočakal svoj konec … On pa je predajal napačne vrednote v prepoznem času. Pozabil je, na dejanja in visel zgolj na statusu, ki je že zdavnaj zastarel in strohnel, odtujen od sodobnih misli, obdan z opno poraza … in arhaičnimi simboli časa, ki ga ni več.

Ni sprevidel svoje odsotnosti, ni znal več, brez alkoholnega opoja in spoznanja, da je poraženec lastnega življenja. Njegov največji poraz pa je bil, da noče narediti koraka iznad svojega samoljubja. Na potomca je gledal vzvišeno in mu vzbujal občutek šibkosti. Nepomembnosti. Z avtoritativnostjo je branil svojo identiteto, vendar v naslednji rod ni znal prenesti kančka ljubezni in povezanosti, vere in veselja do življenja. V rokah je trdno držal uzde šibkosti.

Srhljiv molk se je spustil v medosebni prostor … tridesetletnik ni znal najti besed: »Delal si za preteklost! Jaz pa hočem živeti za prihodnost! Pesnik sem, ne zguba, pesnik!!!« je kričal. »Predavam na univerzi …«

Sunkovito je pograbil knjigo, ki je običajno imela mesto poleg kompleta kart, kamor sodim tudi sama, z upanjem, da jo bo oče opazil. Pomolil mu jo je pod nos! Nato mu je bolečina vzela glas.

Vem, da vsak dan igra na karte, poleg sem, ko zmaguje, izgublja, robanti, kritizira in kartanje primerja s poslom, in misli krepi s kozarci viskija. Njegovo dostojanstvo se razkraja, ko grobo preklinja in pljuva. V njegovih rokah sem in čutim vibracije neskladja. Sina je spregledal, ga spremenil v predmet, zanj je le igralna karta, kot jaz. Prav te besede sem slišala od pradedka, dedka in pravkar sem jih, povlečene iz spomina vseh iger na karte, ponovno analizirala. Sem družinski praspomin, uskladiščen na vseh vrstah miz, polic in prostorov. V njem je vzgoja zabetonirana v stare vzorce in se nikoli ni mogla razviti. Zakoreninjenost v napačno smer, je peljala v razmočeno dno in se stekala v blatno mlako. Vedno širšo in globljo.

Nekoč sem med kartanjem slišala moškega: »Mhm, erozija osebnosti ga je pripeljala v alkoholno omamo!« Ve, da nekaj ni prav, a nima moči, da bi se uprl, zato se spreminja v žrtev, ki napake vidi povsod, le pri sebi ne. Samo sluti, da izgublja … »

Kako je moške požiral čas? Ves čas, sem opazovala, odkar sem prišla v družino. Pradedka je uničilo kvartopirstvo. Bila sem na mizi, orehovi, ko se je zgodilo in igrala sem vodilno vlogo … Igra je požrla vse imetje ter ustvarila sirote, v zakonu in izven. Videla sem ženske, solze in moč, ki je včasih vzklila in rastla, pogosteje pa v kali propadla in za sabo puščala samorastnike. Bila sem tam, ko sta puhla samozavest in nastopaštvo uničila družino, požrla dom in utrdila napačen vzorec. Moškim je kopnela moč in v njihov genom vsajala kromosomsko razklanost. Dedkovo identiteto je zabrisala vojna in ga družini vrnila mlačnega, odsotnega, šibkega, bolnega, zapitega. Takšen je postal edini vzgled prihodnji generaciji. Poraženec brez lastne volje je imel vedno dovolj opravičil za svoje lastnosti.

Zgodba moške nečimrnosti se je z lahkoto razraščala … sin je odšel od doma, a sence se ni mogel otresti, saj je ves čas svetlobi jemala prostor. Izpostavljenost duševnemu incestu matere je pustila posledice, nesamozavest, izgubo vere vase, neodločnost in omejenost. Obup izgubljene bitke z očetom je razlagala po svoje … Ta se je za vedno odtujil, zavil v pasivnost in bolezen. Normo svojega življenja je dosegal, prepojen s cigaretnim dimom, pasivnostjo, vegetiranjem in vzdušjem depresije. V popolni odsotnosti smisla in veselja. Potreb svoje žene ni zaznal … za sina ni imel časa … spregledal je lastno postaršenost in svojo spremembo v prikritega narcističnega egoista. Izgubljal se je v potrebi po nadzoru, vse življenje je imel težave s komunikacijo, postavljanjem stikov, ljubosumnostjo in avtoriteto. Odsotnost Boga in zdravja sta ga vzgojila v odvisnost …

Tako se v stanju razpršenosti, pred mano odvija film o izgubljenosti. Brez jasnega zavedanja in pretirane, navznoter deklarirane ljubezni se nihče ni več znašel …

Njegovo življenje je postajalo prazen prostor sredi blodnih misli, razbil je mater svojih otrok, medtem ko je vzvišeno menil, da jo ljubi; razbil je tudi svoje otroke, na isti način, kot sta to storila pradedek in dedek. Tako je ponotranjil model funkcije očeta, sama pa se soočam z vzorcem razbijanja in razbitosti.

Oče sedaj stoji v sobi nasproti sinu, katerega telo zrcali odpor do lažnega odnosa in očeta.

Oče se ne prepozna in se ne vidi v sinovih besedah: »Še vedno nisi prerasel posledic duševnega incesta. Zlorabljen si bil! Naučen, da je obstoj tvojih prednikov pogojen s podredljivostjo!«

»To so očitki!«

»Ne, to so dejstva. Probleme ustvarjaš, tako je bilo vedno, misliš, da imaš pravico segati v moj prostor, to ni »ameriška izmišljotina, ampak je del vzgoje« …

Moj kotiček kar vleče obtožbe, besede obrambe in odsotnost človeške humanosti, ki jo je do poslednje molekule razgradil alkohol. Zgodil se je upor, poln jeze, ki me je pred pol ure zabrisal z mize, kot bi bila za rušenje prostora in družinsko zlo kriva jaz. Le igralna karta sem. Kralj.

Preden je sin zaloputnil vrata, je bilo slišati: »Ja, to je zlo, vzgoja za poraz … ne le pretekle generacije. Tudi pot prihodnje generacije je tlakovana v poraz.«

Le še odmev hoje je bilo slišati s hodnika in besed: »Tvoj način je napačen, je poguben!«