6. Veter prihodnosti

10. poglavje

“Pst, Valdi.” je za seboj zaslišala globok glas Vida. Obe z Brino sta se kot na ukaz obrnili. Bili sta kot eno bitje: najboljši prijateljici v pravem pomenu pojma. Kar je vedela ena, je skoraj takoj izvedela tudi druga in obratno.

“Kaj je?” je šepnila. Sicer je bila ura matematike nujno zlo, a zdaj, ko je šolsko leto šlo k svojim zadnjim izdihljajem, sta se red in disciplina opazno krhala..

“Prva klop. Ugani kaj manjka.”

Obe sta se obrnili v smer, ki jima jo je z gibom glave nakazal črnolasi lepotec. Potrebovali sta nekaj sekund; a nato je bilo očitno.

“Kje je?” je vprašala Brina.

“Kako naj vem? V bolnici?” je odgovorila Valdara.

“Zakaj?” je slišala Perota za seboj.

“Ker sta jo včeraj pahnila, da je padla, mogoče?” mu je zabrusila. Sicer bi morala biti jezna nanju, a … izgovarjala se je na alkohol. Konec koncev, saj sta bili tudi obe z Brino malo pijani, mogoče res ni prav dobro videla.

“Nisem je tako močno.” je rekel Vid. “Mogoče je srečala kakšnega zmaja.”

Nekaj sošolcev se je zasmejalo, šale na račun Alani so bile na sporedu dnevno, in včasih se je razvilo pravo tekmovanje, kdo bo bolj kreativno žaljiv.

“Se je izgubil, je vprašal za pot?”

“Verjetno.” spet pridušen smeh.

“Kaj je bilo včeraj, Vid?”

“Kaj te kurc briga. Mal smo bli pijani.”

Valdari pa ni dalo miru. V šolo je Alani že prišla opraskana, poškodovana, umazana ali raztrgana, a nikoli ni manjkala, že vse od prvega razreda; niti bolna ni bila nikdar. “Brina.” je šepnila, njena najboljša prijateljica pa se je približala. “Ne vem, nikoli ne manjka.”

“Ja in?” je le skomignila z rameni Brina. “Pač, je ni. Mogoče joče doma. Kaj me briga.”

Valdari ni bilo všeč, da je bila Alani tako obravnavana, a to dejstvo je vseeno zadržala zase…konec koncev, pred prometno nesrečo njenih staršev sta bili sosedi in najboljši prijateljici. Cele dneve sta preživeli skupaj, nato pa je postala … čudna. “Ne vem, no. Mogoče je kaj narobe.”

“Ah, kaj če bit.” je odvrnila Brina in se obrnila proti glasovom smeha za njima. Gotovo je padla še ena neokusno čudovita opazka o manjkajoči sošolki.

Valdara pa se ni mogla sprijazniti s tem. Odločila se je, da bo po šoli šla mimo njenega stanovanja, kjer je živela sedaj. “Mogoče je kaj z njeno staro mamo narobe.” si je rekla, dovolj tiho, da drugi niso slišali. Konec koncev, če bi ostali izvedeli, da ji je dejansko mar za čudakinjo generacije, bi verjetno bila ona naslednja na vrsti za kreativno žaljenje. Ah, kako lepo je biti na pravi strani, je pomislila.

Kmalu je zazvonil zvonec, ki je naznanjal konec učne ure in čez ropot stolov, miz in govorjenja, je učiteljica matematike, majhna in debelušna gospa starejših let, hotela opomniti mladino na domačo nalogo, z zanemarljivo majhnim uspehom. Sama pri sebi se je potolažila, da ima le še to in naslednje šolsko leto do upokojitve.

Naslednjih nekaj ur je vzklilo še nekaj nesramno dobrih opazk o dekletu brez staršev, ki v glavi sliši glasove, a brez dotičnega dekleta, brez njenih solz v bližini je zagon hitro upadel in Alani je izginila iz njihovih misli.

Med pavzami so se zaljubljenci poljubljali, med urami strožjih učiteljev so najstniki brzdali svoje obnašanje in šolski dan se je zaključil.

“Valdi, gremo na plažo?” je vprašal Vid.

“Em, ne. Danes ne morem. Vsaj zdaj takoj ne.” se je zlagala Valdara in upala, da je bila dovolj prepričljiva.

“Brina?” je nadaljeval Perot.

“Ja, za kako uro ali dve lahko ja.” je bila prijateljica za. “Kaj imaš za delat?” je vprašala Valdaro.

“Mami moram pomagat. Nekaj pečt, za neko teto.” se je velebistroumno izgovorila.

“Te peljem vsaj do doma?” je pristavil Vid.

“Ne, že v redu. Bom šla z busom.”

“Okej, kot hočeš.” je skomignil z rameni. Nagnil se je k njej in jo na hitro poljubil na ustnice, kot bi bilo tudi njega vsaj malo sram; Valdari pa ni bilo važno. Končno je imela fanta, in bil je točno tak, kot si je želela. A vseeno je hotela neočitno preveriti, kaj je bilo z Alani.

Ko so se prijatelji odpeljali s Vidovim avtomobilom je začela klepetati z Minio, ki je za prevoz domov čakala enega izmed staršev. Kmalu je prišel pravi avtobus, poslovili sta se in Valdara je vstopila na avtobus; standardno kovinsko škatlo bele barve, ki se je odpeljal po svoji vsakodnevni poti okrog mesteca. Valdara je ugotovila, da pravzaprav niti ne ve, kje prav točno sedaj Alani živi, zato je izstopila na postaji, kjer je izgledalo najbolj podobno sliki v njenem spominu. Po nekaj minutah brezciljne hoje po njej manj znanih ulicah domačega mesta, se ji je zazdelo, da prepozna Alanino oziroma hišo njene babice. Na križišču nekaj metrov stran se je ustavila, in zbirala pogum. Končno je pri vhodnih vratih v pritličju pozvonila in se umaknila za korak. Hitro so se odprla vrata, na njih pa je stal debelušen, plešast moški v zamazani kratki majici. “A?” je surovo, kratko vprašal.

“Em, Alani iščem. Alani Kastelman?”

“Gornji štuk. Z une strani so štenge.” Zaprl je vrata.

Presenečena je bila na njegovo nesramnostjo in še kakšno debelo sekundo gledala v zelena vrata, nato pa se po tlakovcih zemeljske barve sprehodila okrog vogala in se povzpela po stopnicah. Pred vrati je obstala; bala se je potrkati, četudi z dobrimi nameni. Na njeno srečo ji ni bilo treba potrkati.

“A iščeš punco?” je zaslišala za seboj. Potrebovala je trenutek, da je odkrila, kdo ji govori. Naposled je našla gospo v drugem nadstropju sosednje hiše, ki je na balkonu kadila cigareto.

“Ja.” je zaklicala Valdara.

“Nekdo jo je prišel iskat danes zjutraj.” je rekla gospa z nizkim, razkavim glasom. “Lep, res lep gospod. Tako uštiman, kot za na ohcet.”

“Aja?” se je začudila Valdara. Njen glas jo je odbijal. Če to naredijo cigareti, si je rekla, ne bo nikoli kadila.

“Ja, že zjutraj sta šla.”

“Kam sta pa šla?” je vprašala, kot, da bi soseda vedela odgovor na vprašanje. “Ker je ni bilo v šolo.”

“O, ne vem, ne vem. Odpeljala sta se in to je bilo to. Vsak dan pride zvečer domov, mogoče prideš kasneje?”

Valdara je samo pokimala in se peš odpravila proti domu. Sogovornici se ni niti zahvalila. S kom je šla?  Ima še kakega sorodnika?  Jo je kdo ugrabil? Zakaj se je z šole vračala šele zvečer? Kje je bila? Ampak živela je sama. Mogoče je bila v službi? Drek, saj res…kako je Alani sploh preživela iz meseca v mesec?

V glavi je premetavala različne scenarije in teorije. Najverjetnejša je bila, da je šla živeti h kakemu daljnemu sorodniku, ki ga sama ni poznala. Ampak kolikor je vedela, je Alani še vedno imela staro mamo v domu za starejše.Na misel ji je prišlo tudi, da jo je kdo ugrabil, a kaj takega se še ni zgodilo v živem spominu mesta Borovode. Za trenutek se je zbala, da si je Alani kaj naredila…

Pri tem nenevadnem dogodku pa se je nehote spomnila še tistega neznanca, ki jih je nadlegoval na plaži prejšnji teden. Kako jo je že poklical? Ravno tako nekaj na črko A…

Nato pa se je spomnila, da že celo popoldne ni pogledala na svoj mobilnik in to je bilo nenavadno. Potegnila ga je iz žepa na torbi in videla, da ima štiri sporočila.

Brinča: “Lagat ne znaš, samo da veš. 😉 Si šla pogledat če je čudakinja doma?”
                       “Halo, lahko odgovoriš?”
                       “Pa nič. Boš že povedala. Vid ti bo poslal eno lepo slikco. 😉 Malo sem fouš.”

 Vido <3 : “Da boš lažje pekla piškotke.” In sličica njegovih izklesanih trebušnih mišic, obsijanih s soncem na plaži ob jezeru.

Nasmehnila se je in začutila rdečico na licih. Tega prizora se ne bo naveličala.

Na hitro je odtipkala Brini odgovor; da jo pokliče zvečer.

Zavila je na večjo ulico in pohitela proti domu; čudaška sošolka pa je bila do nadaljnjega pozabljena.

 

11. poglavje

Prvih nekaj kilometrov vožnje je Alani le tiho spremljala okolico, na Davidova vprašanja pa je odgovarjala kratko, voznik pa je hitro ugotovil, da punca potrebuje čas. Počutila se je krivo; pustila je svojo babico samo v domu. Logika je govorila, da je njena prednica ne prepozna več; da živi le še v svojih spominih; a vseeno jo je včasih, mogoče enkrat na dva tedna, babica prepoznala. Le za par minut, včasih skoraj za celo uro: a zgodilo se je. In temu upanju, tem prebliskom skorajšnje normalnosti se je Alani izredno težko odrekla.

Vseeno pa se je z vsakim prevoženim kilometrom njeno počutje izboljševalo, kot bi se skrbi ne hotele ločiti od lenega mesteca ob jezeru. David je vozil avtomobil mirno; po cestnoprometnih predpisih skozi vasi, katere je Alani poznala le iz zemljevidov in iz pogovorov njenih obiskovalcev v baru. Spomnila se je, da svojega delodajalca ni obvestila o njenem “potovanju”.

“Mi lahko posodiš telefon?” je sramežljivo vprašala Davida.

Prikimal je in ji ga izročil. Hitro je iz spomina odtipkala številko, na kateri je bil dosegljiv Cveto.

“Halo, Cveto pri telefonu. ” je prepoznala glas.

“Ojla, gospod Cveto. Alani tukaj.” se je predstavila. “Moram vas samo obvestiti, da…em…me ne bo več delat k vam.”

“Joj, punca, zakaj pa ne? Je kej narobe?”

Morala si je priznati, da ji je bilo všeč, kako jo je vedno poklical punca. “Ne ne, samo…Odhajam. K…” ozrla se je proti Davidu. “K nekemu daljnem sorodniku.” David se je nasmehnil; bilo ji je lepo, da ga je spravila v smeh.

“Res? Ja, dobro, no punca.” je začel Cveto. “Sam glej, da ne bom jutri bral v osmrtnicah o tebi.”

Njegova direktnost in odkritost jo je vedno presenetila. “Ne, ne. Obljubim da ne.”

“Jah, potem pa nič. Škoda no, pridna si bila, ekipa je zmeri rada prišla k tebi.”

Sedaj se je ona nasmehnila. “Hvala. In hvala za priložnost za delo. Ko se vrnem, pridem na obisk.”

“Tako je prav. Ja, srečno na poti, punca. Pa dobi kakšno kilo, ker si prav preveč suha. Ni zdravo to.”

“Bom, obljubim. Nasvidenje.” je odvrnila in prekinila.

Izročila je mobilnik nazaj Davidu, ki ga je spravil v notranji žep suknjiča. Sedaj ni bilo več ničesar, kar jo bi vleklo nazaj. Prikimala si je.

“Vse v redu?” je vprašal David.

“Ja, ja … Sem morala še odpoved dati.” je rekla in se nasmehnila.

“Presenečaš me, Alani. Tvojo izredno voljo.” je dejal David, po nekaj minutah.

“Kako to misliš?”

“Šola, popoldansko delo, pa babica. Koliko časa je že v domu, če smem vedeti?” je previsno vprašal.

Pomislila je, saj niti ni točno vedela. Nikamor si ni zapisala datuma. “Ne vem, kakšni dve leti? Verjetno še kaj več.”

“Neverjetno. Čudovita si, Alani.” ji je znova polaskal, a odgovorila ni.

“Starši?” je vprašal po novih nekaj minutah, čeprav je lahko predvideval, kakšen bo odgovor.

Spomini so jo preplavili, in dobra volja, ki se je potiho prikradla v njo, je bliskovito izginila. “Mrtvi.” je le šepnila. “Prometna nesreča.” Bil je podobno čudovit dan kot danes, je pomislila. Od vseh stvari, ki jih je hotela pozabiti, spomina na nesrečo ni mogla. Hitela si je pobrisati solze.

“Oprosti.” ga je slišala.

“Je že v redu.” je rekla. “Je že dolgo od tega. Lahko govoriva o čem drugem?”

David je prikimal. “Samo opozorim te, v Ostaorju se boš pogovorila z nekom, ki bo hotel vedeti take stvari.”

“Kam greva?” je vprašala, kot bi ga preslišala. Ime reke, ob kateri sta se vozila, je poznala, kaj več od tega pa ne. Pot se je počasi, zlagoma dvigala proti srednjemu delu Ostaorskih gora. Vršacev ni poznala, vedela pa je, da je eden izmed najvišjih poimenovan Tri glave.

“Proti enemu izmed mostov.” je pričel razlagati David, osredotočen na vožnjo. “Po svetu smo magi postavili večje število takih mostov, ki služijo kot bližnjice za potovanje. Čemur rečemo mi most, je kot neke vrste vrata. Tu vstopiš, nekje drugje izstopiš.”

Alani si ni znala niti predstavljati, o čem ji David govori, a bilo ga je lepo poslušati. “In kam gre ta most?” je vprašala.

“Ta naju bo popeljal naravnost v Ostaor. Tam bova mogla priti še na drugo stran mesta, kjer je drugi most. Tisti pa naju bo prenesel na najin cilj.” je mirno nadaljeval.

“In kje je najin cilj?” je vprašala. Kako da tega nisem prej vprašala? Sploh ne vem kam me vozi, jo je zajela panika. Tako navajena je bila notranjega glasu in početja v nasprotju z njim, da je spoznala, da pravzaprav ni vedela, kaj počne, le prepustila se je Davidu, naj jo vodi. Ampak, saj sanja, in kmalu se bo zbudila.

“Poznaš zadnjo veliko nerešeno geografsko skrivnost sveta?” je vprašal. “Iz šole, recimo?”

Vprašanje jo je presenetilo. Morala je malo pomisliti, na kaj namiguje. “Em, geografija?” je poizkusila z namigom. David je prikimal. “Torej…Zahodni kontinent. Tista, večna megla na severu, kjer merilni aparati odpovejo?”

“Ja?” jo je David poskusil voditi dlje v odgovor.

“Kaj je tam? A ni nekakšen fenomen, aktivni vulkan, ampak ne bruha?” se je poskusila spomniti.

“Skoraj tako, ja.” je potrdil David. “Ampak to je javna verzija resnice. V resnici je neaktiven vulkan. In v kraterju je naš dom.”

Alani je samo na široko odprla oči. “Kaj? Lažeš.”

Spet se je tako prijazno mirno nasmehnil, da je takoj podvomila v svoje trditve o njegovem laganju. “Povedal sem ti že, da ne lažem. Konec koncev pa, boš kmalu videla.” Nasmeh ni zapustil njegovega obraza. Videlo se je, da mu ugaja, ko govori z njo, ko ga sprašuje.

Za nekaj dolgih minut je bila brez idej o tem, kaj bi ga vprašala. Občudovala je spreminjajočo se pokrajino; njej znana polja in ravninske gozdove so menjale hribovske planote in skale, dolina po kateri sta se vozila proti toku reke, pa se je vedno bolj ožala. Tudi vasi so bile vse manjše in bolj narazen posejane.

Končno je dobila popolno vprašanje. “Kako deluje čarovnija?”

David se je nasmehnil, a rekel ni ničesar. Potreboval je nekaj časa, da je spregovoril. “Po pravici…. Ne vem. Vsaj jaz ne; oziroma ne vem dovolj dobro, da bi ti dal dovolj dober odgovor.”

“Kako ne veš?” ga je prekinila.

“Kaj ti veš, kako deluje elektrika? Motor v avtomobilu?” je na vprašanje odgovoril z novim vprašanjem. Odkimala je. “Kljub temu uporabljaš električne stvari. Voziš se v avtu in na avtobusu.”

“Ampak to ni isto.” je rekla tiho. “Tega se lahko naučim.” bila je zmedena, ni vedela ali naj se v pogovoru brani, ali naj raje molči.

“Ne razumi narobe, Alani.” je nadaljeval David. “Nočem te napadati ali dokazovati tvoje zmote. Ampak naj nadaljujem. Ni isto, res je; ni pa tako različno, da ne bi bilo podobno. Hotel sem reči, da uporabljamo stvari, za katere ne vemo, kako delujejo. Priznam, da ne vem, kako deluje avtomobilski motor. Znam se voziti, vem da potrebuje gorivo. Potem se moje znanje hitro konča.” Vdihnil je, Alani pa ga ni prekinila. “Tako je tudi s čarovnijo. Jaz sam ne vem vseh podrobnosti. Vem, da je vezana, vsaj v določeni meri na fizično sposobnost posameznika. Moč in kondicija sta pomembna v našem svetu. Gotovo pa je še veliko stvari, ki jih jaz osebno ne poznam. Ker mi ni treba. Vem pa, da so doma ljudje, ki poznajo te stvari dovolj dobro, da ti bodo dali odgovor.”

Alani ni takoj odgovorila. “Torej bom morala kaj? Teči in hoditi v fitnes?”

Sedaj se je zasmejal dovolj glasno, da je slišala njegov smeh. “Lahko bi, ja. Ampak ne. Ne bo ti treba. Omenil sem ti, da pri nas vsi delamo vse. Tako da, večina tega pride iz dela.” Utihnil je, ker pa Alani ni nadaljeval z vprašanji, si je dovolil sam.

“Potem pa je veliko vaje. Recimo temu, koliko energije porabiš za neko delo. ” Z pogledom je ošvrknil Alani, ki ga je le gledala in čakala na naslednje njegove besede. “Če si predstavljaš sebe kot baterijo: Vsako čarovno delo vzame toliko energije iz baterije. Čaraš lahko, dokler je kaj v bateriji. Z vajo optimiziraš, koliko energije porabiš z vsakim delom.”

Prikimala je. Varčnost; to ji je dobro šlo.

Zavila sta pred staro, a lepo, rustikalno urejeno hišo nekaj sto metrov oddaljeno od še ene izmed vasi. Pred hišo je na velikem vrtnem stolu sedel starec, ki je pomahal avtomobilu in z roko nakazal naj zapelje avtomobil v garažo, ki je že bila odprta.

Ko se je avto ustavil v garaži in ga je David ugasnil, je Alani potrebovala minuto, da so se ji oči privadile na temnejšo okolico.

“Pripravljena?” je slišala nežen Davidov glas.

“Ne.” je priznala in odprla vrata ter zapustila avtomobil. Sedaj ni mogla več nazaj. Ni hotela več nazaj. Ni smela več nazaj. Zaslišala je raskav glas tistega starejšega gospoda, ki se je bližal.

“O, David. Dolgo je že.”

“Ivor!” je prešerno zaklical David. “Res je bilo že dolgo. In ne grem, dokler ne dobim Jerinih piškotov.”

Oba sta se glasno zasmejala in si segla v roko. Alani si je oddahnila, čeprav je logično sklepala, da bi morala biti varna; vseeno se ji je zdelo dobro, da je, vsaj na prvi vtis, starec deloval prijazen.

“Seveda, seveda. Ravno je v kuhinji. Bosta jedla?” je čez streho avtomobila pogledal proti Alani.

“Alani, si lačna?” je nadaljeval David, in jo tudi sam pogledal.

Tolikšne pozornosti naenkrat ni bila vajena, zato se je nekako skrila sama vase, kot bi jo bilo sram svojega obstoja. Seveda je bila lačna, lačna je bila že od dne, ko je pospremila babico v njeno zadnje prebivališče: a tega ni mogla priznati. Nekako sramežljivo je skomignila z rameni, brez da bi točno vedela, kaj je sprejemljiv odgovor.

“Mislim, da bova ostala, ja.” jo je iz zagate rešil David in ji pomigal naj sledi. “Je pripravljeno vse?” je poslušala pogovor, za katerega je takoj vedela, da ne bo veliko razumela.

“Ja, ja, seveda. Le še odprem ga.”

“Kako je Jera? V redu?”

“Ah, saj veš, nismo vsak dan mlajši. Ampak gre. Gre.”

Vstopili so v hišo, ki je po opremi nenavadno spominjala na opremo njene babice. Prevzelo jo je neko domotožje, četudi je le nekaj ur nazaj zapustila svoj dom.

“Joj, punca, pridi, pridi.” je zaslišala glas, ki je vsaj malo spominjal na njeno staro mamo. Za trenutek je res pomislila, da sanja; da je po nekem čudnem naključju sedaj tukaj babica Eneja, edina, ki jo je še imela rada; vsaj dokler se je je še spominjala. Ko je dvignila pogled, se je upanje razblinilo, pred njo je stala visoka, močna, gospa v zrelih letih. Temno rjave lasi je krasila sivina, ki jo je bilo dovolj malo, da bi si jo lahko z barvo za lase skrila; obraz je bil še vedno napet in s tistim leskom, energijo, ki je privabljala osebo k njej.

Alani se je le medlo nasmehnila in se počasi objela z rokami. Spet je bila izven svoje cone udobja: ljudje so govorili z njo. Zbala se je, da bo to postalo zelo pogosto, zelo hitro.

“Joj punca, saj te ni nič. Pridi, pridi, vzemi piškot.” ji je rekla gospa, za katero je predvidevala, da ji je ime Jera. Ni vedela, ali naj stori korak za njo, ali naj obstane za Davidom, a je Jera že prišla nazaj s stekleno skledo, polno piškotov. Začudila se je starkini agilnosti in hvaležno, a previdno vzela ponujeno slaščico. Le en piškot, več si ni dovolila. V nasprotju z njo pa si je David privoščil celo pest piškotov in se Jeri zahvalil.

“To so najboljši piškoti na svetu, samo da veš.” je David povedal Alani in hitro pojedel prvega; Alani mu je sledila v kretnjah: morala je priznati, da so bili piškoti res slastni.

“Kosilo bo čez minutko, samo še na mizo dam.” mu je odgovorila Jera. “Da ne boš preveč piškotov pojedel.” in se nasmehnila, David pa ji je vrnil nasmeh.

Alani se ni trudila preveč razmišljati ali slediti dogodkom ter informacijam. Tako, čez palec, se ji je zdelo, kot da bi bila Davidova punca, ki jo je prvič pripeljal predstaviti staršem, vsa dinamika je bila tako… topla, družinska. Začutila je nabiranje solz za njenimi očmi, a se je potrudila, da jih je zadržala. David je stopil korak bližje Ivorju, pogovarjala sta se o njej nerazumljenih stvareh. Alani je kot vkopana obstala sredi predsobe, dokler je ni iz zamišljenosti zbudila Jera.

“Pridi, draga, mi pomagaš pripraviti mizo?”

Alani še ni bila pripravljena na tako prijaznosti, zato se je zmedeno zdrznila, nato pa se spomnila, da sanja; in potrudila se bo, da bo sanjala čim dlje: to je bil njen dogovor z Davidom. “Ja, lahko, ja.” je rekla tiho.

Naslednjih nekaj minut je minilo v neki blaženosti zamaknjenosti, pripravili sta mizo za kosilo, poklicali oba moška, nato pa so skupno pojedli povprečno, a popolnoma zadovoljivo kosilo. Alani je poslušala pogovor, odgovarjala na vprašanja, ki jih na njeno srečo ni bilo veliko.

“Hvala vama, upam da se kmalu spet vidimo.” je nazadnje rekel David in vstal od mize, gostitelja pa sta prikimala. “Ne bova se preveč zadrževala. Hočeva še danes priti do kraterja.”

“Ja ja, seveda. Če bo imel Mojomit čas, to je.” je odgovoril starec z imenom Ivor.

“Sporočil sem mu, da delava na tem, da prideva danes, tako da mislim, da si ga bo vzel.” je rekel David. “Drugače pa, saj pri njemu je tudi v redu.”

“Ah ja, seveda je. Nima vsak takega dvorca za svoje domovanje.”

Alani se je le tiho zahvalila Jeri, ko je zapuščala jedilnico, polna vprašanj, katere se je bala vprašati. Za eno dopoldne je bilo vsega preveč in počasi jo je začelo tiščati v glavi od preobilice vsega. Sledila je Davidu v naslednjo sobo, in nato naslednjo; dokler ni zaslišala hrumenja za vrati. Podobno je bilo konstantnemu elektronskemu šumu v sobi njene babice.

“No, srečno pot.” sta ju starca pozdravila, David se je še enkrat še enkrat zahvalil ter odprl vrata. Humenje je postalo glasnejše, na Alanin obraz pa se je razlila nenaravna svetloba; barve so se prelivale iz temnomodre na obrobju proti temnozeleni v sredini.

Bilo je nekaj iz sanj: temna meglica, obrobljena z neprepoznavnimi napravami, iz katerih so vodile cevi ali žice, je delovala kot živa; bila je  izkrivljeno ploščata, kot bi bila utesnjena med dve stekli, iz nje je vanjo silil hladen zrak. Elektronsko hrumenje je bilo skoraj moteče.

“Je to…” je začela.

“Most. Ja.” je pritrdil David. Alani je poiskala njegovo dlan in jo stisnila.

“Bo hudo?” je šepnila.

“Ne vem kako bo zate. Vsak reagira na drugačen način.” je bil iskren z njo.  “Greva?”

“Skupaj?” je vprašala prestrašeno. Sanja. Sedaj se bo zbudila.

“Skupaj.” in ji ponudil roko.

Prijela je toplo Davidovo dlan In zakorakala sta v hladno temnozeleno meglo ter izginila iz Ivorjeve in Jerine hiše.