Čokolada

Premišljeno je oblekla velik pulover. Tisti s kapuco in velikim žepom spredaj. Črne barve. Logotip na hrbtu je skrila s preveliko jakno iz džinsa. Dva velika žepa ob strani in enega manjšega spredaj na levi strani – v višini srca – je napolnila z nekaj malenkostmi. Če pridem v trgovino s polnimi žepi, ne bo nihče pomislil, da sem kaj vzela, je razmišljala, ko je v zgornji žep porinila odprt paket žvečilnih gumijev, v levi stranski žep odprt paket robcev in šop ključev, v desni žep denarnico, nekaj kovancev in plišasti obesek. Ta je za srečo, je zamomljala med glasnim žvečenjem mentolovega žvečilnega. Vedno je glasno žvečila, kadar je bila na trnih. Zavrtela se je pred ogledalom. “Nekaj manjka …” je pogledala mačka, ki se je prav neugledno raztegoval na stopnici in si z zobmi nekaj vlekel iz dlake. “Tole bo!” je s police garderobne omare zgrabila bratovo kapo in jo stlačila v žep puloverja. Tako! Da je videti, da ni prazen! Nataknila je pošvedrane ponarejene ugice, s tal pobrala majhen nahrbtnik in zaloputnila z vrati.

Med potjo do majhne trgovine, ravno pravšnje za predmestno naselje, v katerem je živela, je natipkala sporočilo: “grem. Ko končam, pridem z dokazom” Dodala je še nekaj emotikonov, ki jih razumejo samo mladi njene generacije. S prijateljico je stavila za njen iPhone, da si v trgovini upa ukrasti čokolado. Ha, bo videla, milko ji bom prinesla, ne tistega bednega snikersa!

V trgovino je vstopila kot kakšen lik iz filma, ki mu na obrazu piše, da nima dobrih namenov. Blagajnik je nekaj mešetaril med redkimi policami, prodajalka kruha je v skladišču govorila po telefonu. Nihče je ni opazil, niti mulca, ki sta iz žepov in šolske torbe nabirala drobiž za bombone tic tac. Stala je. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo. Ozrla se je okoli. Prodajalec se je še kar motal med policami, mulca še kar nista nabrala dovolj za bombone, prodajalka v skladišču se je hihitala. Košaro bom vzela …, da bom manj sumljiva, jo je začelo stiskati v želodcu. Kaj ti je, je zavila z očmi, zakaj bi pa bila sumljiva? Še enkrat se je ozrla okoli, potem pa s košaro počasi zavila do hladilnikov. Da ji je vroče, je opazila, šele ko se je znašla pred jogurti. Zasukala je glavo. Kaj, če imajo kamere? jo je oblilo. S police je vzela jogurt in se – kot da še nekaj išče – skrivaj – vsaj zdelo se ji je tako – ozirala za kamerami. Oddahnila si je. Taka bedna trgovina si jih pač ne more privoščiti, se je pomirila.

Oddrsala je do kosmičev in začela izbirati med njimi. Mulca sta zdaj s tal pobirala kovance, ki so se jima razsuli med preštevanjem. A se res ne moreta spokati od tam, sta ji šla na živce. Dokler ne bo prehod pri sladkarijah prazen, ne bo mogla do čokolade. V roke je vzela škatlo kosmičev in se pretvarjala, da bere deklaracijo. OMG, se je zgrozila, a se mi tresejo roke!? Škatlo je porinila nazaj in si – sploh se ni zavedala tega giba – otrla potno čelo. S kotičkom očesa je opazila, da sta mulca izginila k blagajni. Evo, zdaj, se je zbrala, zdaj bo prodajalec tudi pri blagajni. One od kruha še ni … Tole še vzamem, da ne bo samo jogurt … Škatla nekih kosmičev, sploh ni pogledala, katere je zgrabila, je poletela v košarico. Negotovost je naenkrat postala vznemirjenost. Hitro, da ja ne bi kdo prekmalu vstopil v trgovino ali da ne bi ona od kruha prišla nazaj, je oddrsala do sladkarij. Zdaj ni oklevala, zgrabila je najbližjo čokolado milka, stogramsko, in jo okorno začela tlačiti v žep puloverja. Kapa v njem ji je bila v napoto, vznemirjenost pa se je pomešala s strahom, ki je vzniknil, takoj ko je prijela sladkarijo v roko. Dlani so postale potne. Mater, pa daj … No! Nespretno jo je tiščala mimo žepa in … Čokolada je padla na tla. Za trenutek je zamrznila. Potem se je ozrla. Nič. Vse je bilo enako kot prej. Prodajalec je prešteval kovance, nabrala sta kup tistih z najmanjšimi vrednostmi, ona v skladišču se je še vedno hihitala ob telefonu. V ušesih je čutila, kako ji kri buta ob stene žil. Začela je plitko dihati. Pobrala je čokolado in jo porinila v kapo v žepu. Srce ji je bilo kot po Kupperjevem teku pri telovadbi. Hitrih in kratkih korakov; nič več ni drsala s pošvedranimi kvazi ugicami, je stopila do blagajne. Mulca sta si zdaj med vrati basala bombone v usta. Iz košare je na blagajniški trak – zakaj ga v tako majhni štacuni sploh potrebujejo, je pomislila – butnila jogurt in kosmiče.

Prodajalec je oboje poskeniral in jo čudno pogledal. Srce se ji je ustavilo. O, sranje, o sranje, a me je videl … Kaj naj rečem … Da sem jo že prej imela … Ja, to … ” A jogurt in kvasovi kosmiči gredo dobro skupaj?” se je zarežal in jo vprašal, ali ima njihovo kartico.

“Nimam,” je zmedena odgovorila. Kakšni kvasovi? je za trenutek pozabila na milko, ki se je topila v kapi. Ona od kruha se je še kar smehljala, ko je med tiščanjem telefona v žep predpasnika hitela do svojih polic, kjer jo je zdaj čakal gospod s klobukom in sprehajalno palico.

“Šest evrov dvajset, prosim!”

Jogurt in kosmiče je spravila v nahrbtnik. Iz natlačenega žepa je s težavo potegnila denarnico, skupaj z njo tudi obesek, in iz nje izbrskala desetak. Prodajalec ga je vzel, porinil v aparat za preverjanje pristnosti in začel nabirati drobiž. Zdelo se ji je, da pri blagajni stoji že ure. Nemirno se je prestopala, žvečila še glasneje kot doma pred ogledalom, in začutila je, da ji je začela utripati veka nad desnim očesom. Daj mi že drobiž, noooo … je kričala v sebi. Srce je čutila v grlu. Komaj je iz sebe spravila ne, ko jo je vprašal, ali ima dvajset centov. Da je doma v žep nasula kovance, je pozabila. Niti ni razmišljala o tem, samo ven iz trgovine je hotela. Prodajalec ji je naveličano naštel drobiž v potno dlan, jo še enkrat začudeno pogledal – Kaj me gledaš, a nimaš svojega dela! je besnela v sebi, strah jo je bolj in bolj stiskal za vrat – in ji zaželel lep dan še naprej. Zamomljala je na svidenje in kako on ve, ali je imela lep dan do zdaj, in se spotaknila na lastnih pošvedranih čevljih, takoj ko je stopila skozi vrata. Telebnila je po tleh in čokolada ji je padla iz žepa, iz ust pa žvečilni. Panična, in ker so ji oči zalile solze sramu in strahu, tega sploh ni opazila. Okorno se je pobrala, in ne da bi si otrla prah s širokih črnih hlač, zdrvela proti domu.

“Ej, stoj, ej!” je zaslišala klice.

Oh, neee… Ne! Pa kaj mi je bilo, da sem … Bedak! Trapa, a si mogla!? je stiskala pesti, da so se ji dolgi nohti iz gela skoraj zasadili v potne dlani. Ozrla se je. Mulca sta tekla za njo. “Čokolado ste izgubili,” je večji pomolil milko proti njej.

Niti zahvale ni zmogla.

Doma ni bilo nikogar. Živčno je iz nahrbtnika pospravila nakup in se sesedla na posteljo. Maček je dremal ob njej. Čokolada, ki jo je vlačila po rokah, je bila že čisto zmehčana. Kaj naj z njo? Nekaj nedoločnega, neznanega jo je kljuvalo v drobovju. Če jo bo kdo od domačih videl, na računu je pa ni, se bo izdala. Račune so vedno shranili za kak dan ali dva. “Mami se ne bom mogla zlagati …” se je začela pogovarjati z mačkom. “Grozno se počutim!”

Maček se je izmuznil na vrt, medtem ko je oprezno odnesla prazen vijoličasti ovoj v sosedov smetnjak. Ni ga mogla vreči v svoj koš za smeti, niti v domač smetnjak z rumenim pokrovom ne. Kljuvanje se ni nehalo, pridružil se mu je še strah, da imajo v trgovini skrite kamere. Kaj, če me je videl oni s klobukom? Ojoj … Eh, ni … Ma, kje, itak se je zase brigal.

Pomislila je na mulca, ki sta komaj napraskala za bombone. Milko bi lahko pojedla onadva, a sta jo prinesla za mano … In to dva mulca! Solze so ji zameglile pogled. Razočaranje najbolj boli, če si sam tisti, ki si ga razočaraš.

Grozna sem! OMG, res sem grozna … h h h … je hlipala. A naj mami povem? A naj grem nazaj v … Kaka bedna stava! Zakaj sem sploh pristala!?

Končno je v roke vzela telefon, ki je v zadnji uri vsaj osemkrat zahteval njeno pozornost. Tresočih rok je napisala “obdrži svoj iphon”, vzela denarnico, iz sosedovega smetnjaka pobrala vijoličasti ovoj in na koncu ulice zavila desno proti trgovini.

Marta Krejan Čokl