5. Veter prihodnosti

8. poglavje

Po jasni noči se je dan pooblačil, a oblaki še niso grozili z dežjem. Undorm se je vračal k hiši, kjer je stanovala Ivana. Pot je sedaj poznal, saj si je zvečer z primerne točke ogledal vas; ocenil je da v vasi ne more biti več kot štiristo, petsto ljudi. Večina jutranjega prometa se je že razkadila in otroški vrvež se je z ulic preselil v večjo stavbo na drugem koncu vasi. Ko je stal pred hišo, je z notranjosti slišal govorjenje in prepoznal je dva glasova. V redu, je pomislil. Še vedno so tukaj.

Mogočno je s pestjo udaril po vratih in glasovi so utihnili. Kmalu so se odprla vrata in pogledala ga je debelušna ognjeno rjava glava Ivane. Prikimala je. “Živjo.”

Za trenutek se je obotavljala. “Em … kar naprej, no.”

Stopil je skozi sedaj že obiskano predsobo v kuhinjo. Za mizo je sedela mlajša, na kavču desno od njega pa je lenobno zleknjena počivala starejša. Za razliko od prejšnjega dne so njune oči bile čistejše, bolj pozorne; čeprav še vedno utrujene.

“Je ta ta?” je nemirno rekla mlajša. Ivana je prikimala.

“Kaj rabiš?” je rekla Undormu, v glasu pa je bilo slišati nejevoljo.

“Iščem dušo. Včeraj si omenjala talisman in urok.” Gledal jo je naravnost v oči. Nekaj sekund je vztrajala v očesnem kontaktu, nato pa je popustila, in se zazrla k starejši, ki je le molčala in gledala in gledala zdaj enega, zdaj drugo.

“Kaj gledate mene, kako naj jaz vem?” ji je rekla starejša.

Spet je pogledala Undorma, ter ga z očmi prečesala, ter si nekaj mrmrala. Zdelo se je, da ovohava zrak. “Talisman je pomoje pod Terigom. Tam je bil tempelj, preden so eni odfukali goro čez pol.” Skomignila je z rameni, da bi delovala čim bolj nezainteresirano, Ivana pa je le debelo gledala.

“Urok?”

“Se ne da.” je hitro odgovorila. “Verjetno je zadnjič tak urok bil izveden pred tristopetdesetimi leti. In tisti niso več živi. Edin tastari v Ostaorju bi mogoče še kaj vedel. Kje pa imaš dušo, in kam jo hočeš dati?”

“Ne vem, kje je, a vem da je preživela. Obljubila mi je, da se vrne. Telo je nekje na vzhodu.” je rekel Undorm. Spomnil se je na tisto dekle na obali jezera, na popolno kopijo Adorinega telesa. “A ne vem, kje je duša.” je še enkrat priznal.

“Ti veš.” je rekla, zaigrano brezbrižno. “Še kaj? Drugače lahko greš.”

“Še nekaj. Kdo lahko izvede prenos?” je vprašal. Uroki potrebujejo čarovne ljudi; to mu je bilo jasno. Sam tega ne bo zmogel. Igral se je z idejo, kako bi lu lahko prisilil, naj mu pomagata.

“Ti ne.” se je sedaj oglasila starejša, ki je počivala na kavču. “A je tako?” Na obraza obeh čarovnic se je prikradel nasmeh.

“O glej, pa res.” je dodala še mlajša. “Če plačaš, glej, ti pomagam.” in nagajivo pomežiknila.

Undorm je pogledal zdaj eno, zdaj drugo, zdaj tretjo, ki je le zmedeno gledala. Mentalno se je pripravil na pritisk gumba na napravi na podlaketu, ki bo sprožil ščit, ki bi ga varoval v primeru napada. “Odpri portal do Ostaorja.” je rekel, mirno. Dovolj mirno, da je delovalo grozeče. Res je bilo, da si je mnogo let nazaj priznal, da nikoli več v Ostaor … a za Adoro…

Mlajša se je zasmejala. “Si slišala to? O, ta je bla taprava zdaj.” nadaljevala je s smehom, kot da res ne bi imela skrbi na svetu. Tudi starejša se je nasmihala, čeprav ne tako intenzivno. “Glej, tudi če bi hotela, ga nisem zmožna. Ne več, no.”

“Ti?” je rekel starejši.

“Jaz? Ne, ne. Jaz sem še bolj nesigurna.” je rekla nasmejana.

Spet je pogledoval od ene do druge, premišljeval naslednjo potezo. “Ne verjamem vama. Kaj hočeta?”

Nasmeha sta počasi zbledela, dokler ni mlajša začela govoriti. “Čakaj zdaj malo… Sva rekli, da ne bova. Lahko greš?”

Starejša se je počasi pobrala v sedeči položaj, Undormu pa ni ušlo, da si je popravila tudi položaj nog v nek polpripravljeno pozo; počutila se je ogroženo. Mlajša je še vedno bila nekam ignorantsko brezskrbna, kar mu je dalo vedeti, da se je mora bolj paziti.

“Ne.” je rekel. “Preveč let sem zapravil. Ne več.” preletel je nasprotnici. “Če mi ne pomagata, vaju bom prisilil.”

“In kako misliš, da ti bo to uspelo?” je rekla starejša. Vstala je in storila korak bližje. “Tri smo. Ti si sam. Nečarovnik.” Počakala je, da so se besede ulegle mednje. “Resno, povej. Kako?”

Napetost je poživila Undorma: nekaj v njem se je zbudilo, kar je že skoraj pozabil, da je kdaj doživel. Rizik. Boj za življenje. Tista prava nevarnost, ki te poživi. Nasmehnil se je. “Ena amaterka, dve na odtegnitvi.” Seveda ni bilo tako preprosto, a hotel je uživati v trenutku. Odklopil je zaponko na nožnici. “Si upate?”

“Catha.” je rekla mlajša. “Umiri se. Prav ima.” Starejša je ni ubogala, zato je zapoved ponovila. Končno se je starejša nazaj usedla.

“Kot rečeš.”

“Dobro.” je mlajša zavzdihnila. “Sedaj, ko ne bomo fuknili bajte v zrak, se lahko malo pogovorimo. Izgleda, da nisi za hece.”

Undorm jo je le gledal. Res, ni bil za hece.

“In tudi govoriti ne maraš.” Pogledala je skozi okno. “No ja, tudi taki ste. Zakaj že rabiš iti v Ostaor?”

“Urok. Za prenos duše..” je rekel.

“A, ja. Točno ja.” zamislila se je. “Mislim, lahko bi, ja. Tukej okrog je itak brez veze. Ni dovolj…” Spet je  opazovala nekaj nedoločljivega na drugi strani stekla. “Ostaor je velik, ja…Ja…”

“Ljubica, spakiraj, kar imaš, gremo v Ostaor.” je glasno odločila.

“Nimam nič. Je rekla starejša, še vedno sedeč na kavču. “Kot rečeš.” po sekundi premora je nadaljevala. “A ta tip gre tudi?”

“Ja. In potem ga ne vidiva nikoli več.” Obrnila se je k Undormu. “Zmenjeno?” je končala resnobno.

Prikimal je.

9. poglavje

Alani se je prebudila v isti postelji kot vedno; v isti sivi majici; ob isti uri. A zbudila se je…mirna. V tišino. Zbudila se je naspana. Njena prva misel je seveda bila, da je nekaj narobe. Po trenutku zmede se je spomnila, da se mora odpraviti v šolo: spet. Spet ju bo videla, prekleta prasca. Nadaljevala bosta, kjer sta končala … “David.” je šepnila. Odhitela je v kuhinjo; pozabila je na to, da je še vedno samo v spodnjicah in pretegnjeni majici. Ni ga bilo. Potem je samo sanjala. Ja, to je bilo. Sanjala je. Kje je sedaj tisti njen prijateljček, ki je pravil, da ne bo nikoli imela prijateljev? Izgleda, da je imel prav. V svojem post-travmatskem sindromu, kot so rekli zdravniki, je možno tudi to, da si v glavi ustvarjaš prijatelje, ki ti “pomagajo”. Tako je rekel psihiater, ko je imela devet let. Ampak bo minilo; tako je zatrdil. A minilo ni. Je od nesreče res že toliko? Dvanajst let?

David torej ni bil resničen. Ampak z nekom je govorila pred spanjem. Potolažil jo je. Nekaj ji je razlagal. Pa naj bo tako … Dovolj je pretrpela, da je upanje, ki je nekoč še medlo gorelo v njej do konca ugasnilo. Danes bo torej še malo bolj kurčev dan, ker bosta hotela zaključiti od včeraj….

Skomignila je z rameni in se vrnila v sobo, kjer se je počasi oblekla v svoja ponošena in mestoma že raztrgana oblačila. Prijela je torbo in se premaknila v kuhinjo, kjer je sedaj stal on, s polno vrečko v roki.

“David?” je dahnila. “Nisem sanjala?” Spet tisti njegov topel, nežen nasmeh. Lahko bi ji bil oče, ki ga ni imela že dvanajst let. Lahko bi, ja…

“Ne, nisi. Si se naspala?”

Prikimala je. Saj res, njen notranji prijateljček je še vedno bil tiho. “Kaj si mu naredil?” je tiho vprašala in pokazala na svojo glavo.

“Le malo uspaval. Vrnil se bo, a ko se bo, ti bom pomagal, da ga boš premagala. V redu?”

Kakšno vprašanje. Seveda je bilo v redu. To bi bilo vrhunsko.

“Si lačna?” je dvignil vrečko z logotipom trgovine, ki je stala nedaleč stran.

Ni hotela priznati, a bila je sestradana. Iz neznanega razloga jo je bilo sram; sram tega, da je bila vedno lačna, da je večno preštevala vsak rolat. Dom upokojencev je bil drag …”Niti ne.”

Nagnil je glavo in jo pol očitajoče, pol z zanimanjem gledal dolgi dve sekundi. “Ja, si. Med na kruhu je odličen za začetek dneva.” Brez povabila je odložil vrečko na pult in ji začel pripravljati zajtrk.

“Em…” počasi se je začenjala spominjati, kaj se je dogajalo prejšnji večer.

“Ja?” je le rekel, še vedno osredotočen na pripravljanje zajtrka.

Ni vedela, kako začeti. Ni vedela niti, kaj je bilo res. Počutila se je, kot da bi se ravnokar zbudila in preveč resničnih sanj; vse je bilo tako, kot bi moralo biti, le…on je bil tu… in glasu v njeni glavi ni bilo. “Kaj se je zgodilo včeraj?” je tiho vprašala.

Z čajno žlico je zajel med iz kozarca in ga začel mazati na kruh. Čez nekaj dolgih sekund, ko je končal, se je obrnil k njej in ji ponudil namazan kos. Sprejela ga je in ugriznila vanj. Bil je slasten. “Torej, včeraj sta se dva mulca spravila nate. Na koncu sem te pospremil domov, in po krajšem pogovoru si se odpravila spat.”

Medtem ko je jedla, ni govorila. Bila je tako lačna, da ga niti ni poslušala, lepo ji je bilo slišati glas, ki se je pogovarjal z njo in je ni psoval ali zaničeval. Končno je pojedla kos do konca. Spomnila se je, da se mora odpraviti v šolo, k pouku, a ni vedela, kako naj se poslovi od Davida.

“Torej, morala bom v šolo. Da ne zamudim.” je končno rekla in gledala nekam v tla, v zguljen in umazan parket. Bilo jo je sram, da se mora ločiti od njega.

“Si pozabila, kaj sva včeraj govorila?” je z resnejšim glasom rekel David. Alani ga ni pogledala, le skomignila z rameni: ni več vedela, kaj je res in kaj ne. “Mislim, da ta šola ni zate.” je nadaljeval njegov žameten, miren glas. Čutila je, da bo spet začela jokati.

“Ne vem, kaj naj.” je hlipnila in zakopala obraz v svoje dlani. “Hočem biti samo normalna.” Ni več mogla zadrževati čustev, vedela je, da bo spet začela neutolažljivo jokati.

Začutita ja njegov nežen, topel objem. Zakaj je to tako lepo, je pomislila. Zakaj ne mora biti nihče drug prijazen z mano? Lahko je le jokala in pustila, da solze spet tečejo po njegovi srajci..

“Ptica v kletki ne more biti normalna.” je šepnil. “Lahko ti pomagam.”

“Kaj?” je le čudno potegnila svoj glas skozi solze “Kako?” Dvignila je pogled proti svojemu sogovorniku. Solze so sliko zameglile.

“Ne joči, draga. Nočem te gledati objokane.” je če dahnil in jo še tesneje objel. Dišal je lepo; njegova topla sapa ji je grela in božala komaj opazne dlačice na zatilju in za dolgo sekundo je verjela, da je ljubljena.

“Ti ne spadaš sem.” je nadaljeval, le malenkost glasneje. “Ne bom te silil, a morala bi iti z mano.”

“Kam?” je vprašala tako tiho, da še sebe ni slišala; a David jo je.

“Daleč stran. Med druge take, kot sva jaz in ti.”

“Kakšne? Kaj je narobe z mano?”

“Nič. Popolna si.”

Dovolila si je nasmeh. “Ne laži mi.”

“Ne lažem.”

“Včeraj si lagal, da si čarovnik.”

“Ne lažem.”

Njegov objem je bil tako zasvojljiv, da ni hotela, da se konča. Drugo ni obstajalo, le objem in njegov glas. Oboje jo je obsesivno premamilo. “Kam bi morala s tabo?”

“Zahodni kontinent. Tam imamo zatočišče, prebivališče.”

“Koliko je ljudi tam?” Odločila se je, da bo zavlačevala, da bo ta trenutek trajal kolikor dolgo pač lahko traja.

“Ne vem.” je rekel David. Po nekaj sekundah je nadaljeval. “Mogoče nekaj tisoč. Ampak ni gneče, je veliko prostora za vse.”

“Kaj bi pa delala tam?”

“Se učila, trenirala. Imamo sistem. Kot v nekakšni komuni. Vsi delamo vse.” je začel pripovedovati. “Vzgajamo hrano, živali, delamo in tako naprej. Če imaš voljo delati, je odlično.”

“Sliši se lepo.” je šepnila. “A pozimi zebe?”

“Ne. Le malo bolj hladno je.”

“Ne morem iti. Babica.” jo je stresla realizacija resničnega življenja.

“Lahko kako pomagam?” se je ponudil.

“Demenca. V domu je.” spet je začutila solze v očeh. “Moram plačevati.”

“To se da urediti.” je rekel. “Z lahkoto.”

“Ampak …” je le dahnila. “Ampak…”

“Pššššš …” jo je utišal. “Ni treba govoriti. Vem, da je težko.”

Nekaj časa je le uživala v njegovem vonju in tišini. Še vedno ni mogla verjeti, da lahko tišina obstaja: njen demon je… odšel. Vsaj do nadaljnega. In David jo je objemal.

“A si res čarovnik?” se je hotela prepričati, da res ne sanja.

“Mag. Rečemo si magi in maginje.”

“A sem res tudi jaz to?”

Začutila je njegove prsi, ki so se zazibale v nasmehu. “Če ne bi bila, te ne bi našel.”

“Mi boš pomagal?”

“Ko bom lahko. Jaz nisem učitelj.”

“Kakšni pa so? Učitelji, to.”

“Štirje so glavni. Eden je precej strog in na momente skoraj nemogoč. A naučil te bo vsega.” je začel pripovedati. Ena je čisto nasprotje. Mila, nežna, potrpežljiva. Ne žene si k srcu, če se česa ne boš naučila hitro. Tako da, je mogoče prenežna.” Vzel si je trenutek, kot da bi premišljeval. “Najstarejši je najzabavnejši. Vedno stresa šale, vice in anekdote. Zadnji pa je malo kompliciran,vsaj kot učitelj. Tih, zadržan. Izredno sposoben, verjetno najsposobnejši od vseh.” Spet je predahnil. “Ampak, učiš se od vseh, ne samo od učiteljev. Vsi si delimo, kar znamo in se naučimo. Ni tekmovanje.”

“Pa ostali?”

“A prebivalci?”

Prikimala je. Še vedno se je hotela objemati. Ta trenutek je bil najlepša stvar zadnjih dvanajstih let.

“Tam živijo vsi, od otrok do odraslih. Nekateri si ustvarijo družino tam. Mnogo jih odide, ko se čutijo, da svoje moči obvladajo dovolj, da se v svetu, ki tega ne pozna, lahko kontrolirajo in ne živijo v večnem strahu.”

“Potem bi lahko prišla nazaj?”

“Če boš hotela, seveda.”

“Babico bi obiskala.” Po nekaj sekundah je nadaljevala. “Prej kot bi šla.”

“Seveda.”

“Kaj bi potrebovala, če bi šla s tabo?”

Potreboval je nekaj sekund, da je odgovoril. “Ne veliko. Kaj za preobleči, dokler ti ne bi dobili kaj novega. Saj bi bila že danes tam.”

“A nisi rekel, da je na Zahodnem kontinentu?”

“Čarovnija.” je rekel in spet je lahko čutila njegov nasmeh.

“Ne verjamem ti.”

“Boš videla.”

“Nisem mislila tega. Vsemu skupaj ne verjamem.” Spet je zadrževala solze. A zdelo se ji je, da mu lahko zaupa; da pred njim lahko joče. “Reci mi, da ne sanjam.”

Spet tisti njegov tihi nasmešek. “Tako ti povem. Če sanjaš, nimaš kaj izgubiti, kajne?” naredil je premor, da so se besede ulegle. “Če sanjaš, se boš kmalu zbudila, in vse bo po starem. Dokler pa sanjaš, lahko počneš, kar želiš.”

“Ja, prav imaš.” je rekla; še vedno ga ni spustila. Potrebovala je le še trenutek nežnosti, preden se sooči z resničnim svetom.

“Vseeno bi šla obiskat babico.” je končno dejala in sprostila objem.

“Seveda. Peljal te bom.” je nežno dejal David.

“Kaj torej potrebujem?” je končno malo bolj resno vprašala in ga pogledala, če je še vedno res tak, kot se ga je spominjala pred objemom. Še vedno je bil ravno tak; uglajen, nežen, lep in urejen.

“Če hočeš, lahko ne vzameš nič. Predlagam pa ti, da vzameš vsaj kaj za preobleči, oziroma za spati. Mogoče bova morala prespati v Ostaorju.”

Že čez nekaj minut je Alani stala pred vrati svojega-babičinega stanovanja. Promet se je že pošteno zgostil; večina je odhajala v službe. Tista soseda, katere ime je vedno znova pozabila, je že bila na svoji jutranji cigareti na balkonu. Kadilka jo je pogledala, ji pomahala, Alani pa se ji je le bežno nasmehnila. Še zadnjič se je ozrla po oknih; stare, od sonca zbledele plastične rolete so bile zdaj spuščene. Naredil se je še en čudovit pomladni dan. Bila je pripravljena oditi in se iz svojih sanj zbuditi čim kasneje. Zaklenila je vrata, ključ spravila v žep in se spustila po zunanjih stopnicah.

David jo je že čakal v avtomobilu; črnem, nevpadljivem, povprečnem. Takih modelov je na cestah bilo vsak dan na stotine. Sedla je na sovoznikov sedež, in odpeljala sta se proti domu upokojencev, kamor ga je vodila po manj prometnih ulicah.

“Dobro jutro.” je rekla, ko je vstopila v bledo rjavo stavbo in se ustavila na recepciji.

“Ojla. Kako vam lahko pomagam?”

Alani ni prepoznana medicinske sestre, četudi je v svojih mnogih obiskih srečala že skoraj vse zaposlene v instituciji. “Prišla sem obiskat babico. Eneja Greseli.”

“Oprostite, ampak obiski so samo popoldne. Morali se boste vrniti kasneje.”

Alani je zadržala negativne misli. “Em. Vem ja…” pogledala je skozi vrata, David je na soncu skoraj bleščeče sijal. Telefoniral je in govoril, a skozi zaprta vrata besed ni mogla razločiti. “Nekam odpotujem danes, in ne vem kdaj se vrnem.” ji je prišlo na misel.

Ženska za pultom je pogledala ven, proti Davidu, nato spet proti njej. “Verjetno veš v katero sobo, kajne?” Alani je prikimala. “Pojdi potem.”

Soba, v kateri je prebivala Eneja Greseli, je bila v tretjem nadstropju, obrnjena je bila proti zahodu, zato je imela čudovit razgled proti jezeru v dolini in hribom za njim. Belolasa, suhljata starka je sedela na stolu in zrla skozi okno nekam v daljavo.

“Ojla, babi.” je rekla, ko je stala ob njej, ona pa je le gledala. Alani je položila roko na njeno ramo, ona pa se je zdrznila, in jo začudeno pogledala.

“Ojla, babi.” je ponovila.

“Ja?” je Eneja rekla počasi, skoraj s strahom.

“Se me spomniš?”

Starka jo je le gledala, nato pa znova pogledala skozi okno. “Čakam mojo sestro. Ste jo videli kje?”

“Jaz sem, Alani. Tvoja vnukinja? Se spomniš?” je znova poskusila, čeprav je vedela, kakšen bo Enejin odgovor: ta je le gledala skozi okno, kot da ne bi ničesar slišala.

Alani je zadrževala solze. Hotela je znak, naj ne odide, naj vztraja; bilo jo je preveč strah spremembe. A še bolj jo je bilo strah vztrajanja v tem peklu, ki ga je doživljala do sedaj. “Babica. Odšla bom. Ne vem, kdaj pridem nazaj.” Beli lasje babice so se le zibali v počasnem kimanju.

“V redu, gospa.” je počasi rekla. “Če srečate mojo sestro, ji povejte, da jo čakam.”

“Bom, babica, bom.” je s solzami v očeh rekla Alani. Spomnila se je, da ji je babica pripovedovala, da je njena sestra Rahela umrla, ko je bila še mlada. “Rada te imam.” je le še rekla in jo objela. Počasi se je odpravila nazaj na hodnik in nato po stopnicah v pritličje; še preden ga je dosegla, si je z rokavom obrisala solze in nekajkrat globoko vdihnila, da se je pomirila. Pomagalo ni veliko.

Ob vhodu je prečudoviti David stal ob sprejemnem pultu in se pogovarjal s dvema medicinskima sestrama. Ko se je približala, jo je David brez besed vprašal, in Alani mu je le prikimala. Ja, z njim ob sebi je bila pripravljena sanjati še naprej.

“Če bo s gospo karkoli, naju lahko dobite na tej telefonski številki.” ga je slišala reči in predal jima je vizitko. “Mislim, da bo to vse. Alani, kadar boš pripravljena.”

“Ja.” je rekla, glasneje kot je pričakovala. “Pripravljena sem.”