3. Veter prihodnosti

5. poglavje

Alani je ves prosti čas med poukom porabila, da je prisluškovala morebitnim namigom Perota in Vida. Rada sta se tako igrala z njo, čeprav je verjela, da nista vedela za njeno popoldansko službo. Bolj kot je razmišljala, bolj neumno se ji je zdelo; kateri odrasel moški bi se šel take otroške fore? Vsak pameten odrasel bi mulca okregal, naj si najdeta druge hobije. Tisti njen nasilni notranji neprijatelj je bil o vsem sumljivo tiho, kar jo je že malo plašilo: veliko bolj enostavno je bilo slediti navodilom glasu in delati obratno. Ko je zadnja šolska ura končala, je spet začutila tisti znani oddih, ko se je skoraj lahko odmaknila od opazk in nenehnega ropota stotin najstnikov. Malo jo je jezilo, da spet nimajo veliko domače naloge, a poskušala je razumeti učitelje.

Na avtobusni postaji pred stavbo šole je obsedela, mirno in tiho, čakajoč, da se pošolski vrvež razkadi. Vsake toliko je zaslišala kakšno opazko na njen račun, a bile so bolj mimobežne in brez prave žlehtnobe. Njeno popoldansko delo je bila skrivnost, ki jo je skrbno čuvala in hotela je, da tako ostane, vsaj še teh nekaj tednov, kolikor je manjkalo do konca letnika. Potem bo…lažje; tako je upala.

Končno je odpeljal še zadnji avtobus, nekaj avtomobilov je še vedno bilo parkiranih na parkirišču, predvsem so pripadali tistim, ki so se udeleževali pošolskih dejavnosti, predvsem športnih treningov. Še enkrat se je previdno razgledala po neposredni okolici: bilo je dovolj prazno, da si je upala odpešačiti od šole v drugo smer od svojega doma; komaj je naredila nekaj korakov proti svojemu cilju, že je za seboj zaslišala smeh, smeh, tako poznan, tako ohromujoč.

“Ej, a nisi falila, kje si doma?”

Pizda, Vid… Ne … Le zamižala je in nadaljevala s svojimi koraki; upala je, da bo ignoranca pomagala in mu odvzela nekaj zaleta; včasih je delovalo. A samo včasih.

“Kdo ti pravi, da pojdi tja? Ribe ali kakšna druga žival? Zmaji?” spet smeh.

A, seveda je tudi Perot.  Njega je sovražila še malo bolj kot Vida; predvsem zaradi tega, ker je bil predebel in ni kazal znakov obžalovanja tega; vsako šolsko malico se je nažiral, vzel dodatno porcijo, nato pa polovico te pustil, medtem ko je sama hodila lačna spat in morala gledati na vsak zapravljen rolat, ne glede na to, kako majhen znesek je bil.

“Alani! Ej, Alani. A ti kupim kaj za jest?” Smeh. Tisti pravi, nesramen. Tista nerazumna zloba, brez osnove, brez vzroka …

“Ne.” je šepnila. Pohitrila je svojo hojo, čeprav je vedela, da pomagalo ne bo. Solz ni mogla zadrževati, niti se jih ni trudila; za trenutek ji je bila ponudba njenega notranjega prijatelja zelo všeč. DAJ JIH!! DOBILA BOŠ MOČ!!! NAPADI!! PUSTI ME! Potrudila se je zatreti ta čustva, in še za odtenek pospešila. Zadnje mesece je glas večkrat govoril o neki moči, in vsaj malo, jo je zanimalo, kaj bi se res zgodilo, če bi se mu prepustila.

“Ej, obrni se!”

“Lej jo prasico, kako gre hitro. Ustavi se! Ej!”

“Pizda, pijana sta.” si je rekla. Trezna sta bila vsaj nekoliko bolj uglajena; še vedno žaljiva, a precej bolj prefinjena. Pošolsko popivanje za telovadnico je bilo seveda popularno, a je običajno trajalo do kasnejših ur.  OBRNI SE IN SE SPROSTI! JAZ JIH BOM!!! “Ne, ne.” je rekla skozi solze, in začela teči. “Prosim, ne več.” Skozi solze je videla nejasno, nekje pred njo je bila skupina ljudi, ki se je zadrževala na pločniku. Panično je razmišljala o morebitnih možnostih pobega, najsibo v kakšno stavbo ali v kakšno stransko uličico, kamorkoli.

Prerinila se je skozi skupino, opravičujoč se, mrmrajoč si. Gotovo si mislijo, da je zmešana; brisala si je solze in hlipala: upala je le, da se bosta Perot in Vid dovolj zamudila v skupini, da bosta odnehala. Kmalu se je ozrla in videla, da ji ne sledita več. Upočasnila je korak in še vedno v strahu nadaljevala s hojo, poslušajoč za morebitnimi psovkami ali kričanjem, katerih na njeno presenečenje in olajšanje ni bilo. Še vedno se je trudila pogumno zadrževati solze in jok; bolj ali manj uspešno, a vsaj za trenutek je bila varna.  Razgledala se je, stala je na obrobju industrijske cone, obkrožala pa so jo nova pročelja upravnih stavb večjih in manjših podjetij. Pomislila je, da sploh nima pojma, s kom vse se vsa ta podjetja ukvarjajo. Kak kilometer naprej je stalo blokovsko naselje, kjer je bil njen cilj, tisti tihi bar v pritličju zadnjega bloka.

Ko je prišla do stavbe se je že dovolj umirila, da ji ni bilo potrebno še posebej kontrolirati čustev pred začetkom službe. Še en povprečen dan, je pomislila. Vstopila je skozi zadnji vhod, tako kot po navadi; odložila je torbo v malo skladišče, ob gajbe steklenic, mentalno registrirala glas njenega šefa, ki je z nekom klepetal ob šanku. Oblekla si je predpasnik in se odpravila na delovno mesto. Na šanku je prepoznala Ivana, vdovca, ki je vsak dan popoldne prišel na kozarec vina. Pozdravil jo je, nato pa nadaljeval pogovor s Cvetom.

Popoldne je minil brez večjih posebnosti, televizija na steni je spet predvajala šport, gledalci so Alani pustili pri miru; večina mesta je vedela za njeno tragedijo iz otroštva; a nekako so kolektivno pozabili nanjo, po toliko letih je tudi osirotel otrok le še bleda opomba; a ti znani neznanci so bili vsaj nevtralni z njo. Seveda, žlehtnoba najstništva se nekoč že izrabi…

Enkrat proti večeru, ko se je lokal že skoraj zaprl, je na vratih bara zagledala obris osebe; logika ji je pravila, da je bil le naključni mimoidoči, pesimizem v njej pa je pričakoval najslabše. Njen drugi notranji glas, tisti njeni mali nasilnež pa se je pridružil pesimizmu. V SRANJU SI!! PREPUSTI SE MI!!!

Kot že nekaj desetkrat pred tem, in to samo danes, ga je zatrla, ter se osredotočila na svoje delo. Hitro, učinkovito je pobrisala mize, pometla tla in zaklenila vrata, slekla predpasnik in dvignila nahrbtnik ter se odpravila v večerni hlad. Čakal jo je še dolg sprehod skozi mesto, a ob teh urah so bile ulice prijetno prazne. Vseeno je načrtno uporabljala stranske ter temnejše ulice, vsaj dokler ni prišla do dela mesta, kjer so se bloki, pisarne in poslovni prostori umaknili hišam in večstanovanjskim zgradbam.

V križišču je kljub praznemu cestišču čakala na zeleno luč na semaforju za pešce, ko je na vozišču pred njo ustavil srebrn avtomobil. Seveda je točno vedela, kdo vozi in kdo sedi ob njem: njeni osebni nočni mori, Perot in Vid.

“Alaniiii!!” je skozi odprto okno zaklical Perot iz sovoznikovega sedeža. “Kam si tekla prej? A si se šla skrivat?”

LAHKO JIH!!! DAJVA JIH!!! NE BOJ SE JIH!!!! SPUSTI ME!

Odločila se je za ignoriranje vsega okoli sebe: tako tistih glasov v avtu kot notranjega glasu,  in gledanje v tla; upala je, da je kje v neposredni bližini kdo, kdorkoli, ki bi vsaj s svojo prisotnostjo malo ukrotil njuno sovraštvo. Zakaj me sovražita? se je vprašala, kot že neštetokrat poprej. Odgovora ni imela.

Oba sta stopila iz avta. “Ne boš nič rekla, čudakinja, a?” se je oglasil Vid in stopil proti njej. Avto je pustil prižgan; prometa pa ni bilo. Nikogar ni bilo, le sama proti dvema fantoma.

“Kje si bila prej? A maš fanta kje?” je rekel tišje, sedaj le ped od nje. “Odgovori mi!” Odrinil jo je, a premočno; in morala je narediti nekaj ritenskih korakov, še prej pa je zavohala močan vonj po vinu.

Odgovorila ni, nje njemu, ne notranjemu glasu, ki je besnel v njeni notranjosti. Pomislila je na beg, a športniku, kot je bil Vid, seveda ne bi utekla nikoli; vedela je, da je v njegovi milosti in nemilosti. Saj ni prvič, ne zadnjič, se je tolažila, kolikor je pač to bilo vredno. Minilo bo … nekoč.

“Poglej se, propalica. Kateri jo bi pa mel?” Je za njim slišala Perota. “Zakaj se ne fukneš pod avto rajši?”

DAJ JIH!!! SAMO SPUSTI ME!!!!

“Ne.” je le šepnila, bolj sebi kot komu drugemu in se dokončno prepustila joku in obupu. A tistemu besu v sebi ni dovolila moči; sovražila ga je za vse, kar ji je storil. Nista jo brigala pijana najstnika, niti, kaj ji bosta storila, ni bilo važno … le to je bilo pomembno, da se je upirala notranjemu glasu nasilja; že dolgo tega se je prepričala, da se mu mora upirati na vse pretege. Ni vedela točno, zakaj, a vedela je, da je to bilo najpomembneje.

“A, kaj sploh delaš s sabo, gnida?” je nadaljeval Vid. Alkohol je izbrisal vse sledi spodobnosti in morale, testosteron v njem je moral iti iz sistema: ona pa je bila pripravna, nenevarna tarča. “A, zdej boš pa jokcala?” Še enkrat jo je odrinil, dovolj močno, da njeni refleksi niso mogli slediti, padla je ritensko po tleh in enkrat tam se ni niti potrudila, da bi vstala. Le nadaljevala je z jokom in gledanjem v tla.

Od nekje za njima je prišlo neko kričanje. “Pustita jo, no!” In še en drug glas, ki je govoril “Pridita nazaj!” Zdelo se ji je, da prepozna glasove, a to ni bilo važno. Glasove je enostavno ignorirala. Bila je sama na celem svetu proti dvema, ki sta jo iz neznanega razloga sovražila.

“Pojdi se ubit, al nekaj. Zakleni se v bajto in ne pridi nikoli več ven.”

Pomislila je na svojo staro mamo; ki jo je sprejela po tem, ko sta njena starša umrla. Pomislila je, da je sama v domu upokojencev. Demenca jo je spravila tja, a še vedno je bila njena prednica, njena družina; Alani se je še vedno čutila dolžna skrbeti za njo. “Prosim, ne več.” je hlipala. “Prosim, ne več.”

Vid in Perot sta se glasno zasmejala. “Kej prosiš, delat pejdi!” “Kdo te bo sploh vzel delat, sej ne moreš niti enga papirja preložit.” Spet sta se zasmejala. “A si kej lačna, Alani?”

“Pizda no, a jo pustita?” spet tisti glas; a moči in volje, da bi iz toplega asfalta pogledala, kdo bi to bil, ni bilo. Saj niti ni bilo važno, več kot očitno je bilo, da ga ne poslušata.

Fanta nista poslušala tistih oseb tam nekje za njima. Niti ni bila prepričana, da so bile resnične. Bila je vajena slišati glasove, ki jih ni bilo; verjetno je to bilo to, ja. Ni bila normalna. Bila je čudakinja, ki je nobeden ni imel rad. Bila je sama proti dvem.

SPUSTI ME VEN!! JAZ JIH BOM! SPUSTI ME!!!

“Ne, prosim ne.” je bilo vse, kar je lahko zmogla. Samo, da se upre temu demonu v njej…Vsaj nad tem je zaenkrat imela moč.

“O ja, pa bom.” Niti ni vedela, kdo je to rekel. Čez sekundo je zaslišala pljunek, ki je, kot po čudežu, pristal poleg nje in ne na njej.

“Zakaj?” je hlipala, sprašujoč sebe, nebo, temo, neke višje sile. Kogarkoli, ki bi jo hotel slišati. A bilo ni nikogar; bila je sama. “Zakaj?” Njene solze so kapljale po njeni majici, po tleh. Zagledala se je v svoje svete lase, ki so skozi prizmo kapljic bili zamazani in nejasni.

SPUSTI ME VEN PREJ KOT KDO PRIDE!!! SPUSTI ME!!!REŠIM TE!!!!

“Zakaj? Ker te ne maramo. Ker si revna in grda. Ker te ne morem videt. Ker si čudakinja.” je nadaljeval eden izmed fantov.

“Je tu kak problem?” je zaslišala za seboj.

“Kar pejdi kaj drugam.”

“Mislim, da ne bom.” Alani se je zazdelo, da tudi ta glas pozna. Spet glasovi v moji glavi, je ironično pomislila. Skoraj bi se nasmehnila. Seveda, bila je sama. Vedno je bila sama.

“Kej te briga, kaj delamo?” To je bil verjetno Vid, a ni bila prepričana.

“Meni se zdi, da se neka pijana mulca, s preveč poguma, spravljata na gospodično, ki si tega ne zasluži.” Ja, od nekje ga pozna; ta glas je verjetno bil resničen. “Tako da, mogoče bo boljše, da poslušata vajini prijateljici v avtomobilu, ki vaju prosita, da odnehata.”

Po dolgi sekundi tišine, ko si niti Alani ni upala hlipati, je dodal. “Konec koncev, nočemo da pride do poškodb.”

“Pizda ja, a sta res fuknjena? Daj gremo, prej, ko pokliče policijo!”

“Dej Vid, greva.” je končno rekel en izmed mladeničev.

Alani si ni drznila pogledati navzgor. Le utrujeno se je ulegla, kar tam na pločnik; obupana nad življenjem; hotela je le izginiti, neboleče, tiho; mogoče se bi res lahko vrgla pod avtomobil. Po možnosti pred Vidov avto, to bi ga gotovo razveselilo. Od joka so jo že bolele trebušne mišice.

“Pridi, dekle. Vse je v redu.”

Nekdo se je je dotaknil prek ramena. “Si poškodovana?”

Ni zmogla odgovora. Niti ni bila prepričana, da se to, kar se dogaja, res.

SPRAVI SE POKONCI, PREJ KOT ME SPRAVIŠ V GROB!!!

Važno je le, da glasu ne pusti skozi. To je bilo edino, kar je lahko kontrolirala. To je bilo edino, kar ji je dalo vsaj nek drobec občutka moči. Slabše kot je, ne more biti, je predvidevala. S hrbtno stranjo dlani si je za silo obrisala solze in se zagledala proti svojim nogam. Hlače, na kolenih raztrgane, so kazale udarjeno kožo na kolenih. Neka roka je bila še vedno na njeni rami, z gibom je odmaknila ramo, da je roka padla z nje.

Ozrla se je in poiskala osebo, ki jo je rešila. Bil je on, seveda je bil on. Tista uglajenost, tople oči, neka nerazumljiva skrivnostnost. “Hvala.” je poskusila reči, skozi hlipanje je uspela le premakniti ustnice, glasu pa iz njenega grla ni bilo.

“Je že v redu. Oprosti, nisem mogel priti prej. Si poškodovana?” Govoril  je potiho, umirjeno, nežno. Nekaj na njem jo je spomnilo na njenega očeta, katerega je že skoraj pozabila.

Odkimala je. Saj ni bilo važno, konec koncev. Bolelo jo je srce; že zadnjih deset let, tega pa ni mogel popraviti nihče. Vseeno se je boječe oprijela ponujene roke ter se postavila na svoje presuhe noge.

PROČ OD NJEGA. NE RABIŠ GA, RABIŠ MENE!!!

Vrgla se je Davidu v objem in zopet začela jokati.