2. Veter prihodnosti

3. poglavje

Alani Kastelman si je v polsvetlobi garderobe popravila pričesko, si dolge, svetle lase spela v čop, ter so obrisala solze. “Konec za danes. Zdaj moraš delat.”

MAŠČEVANJE!!!!

“Ne.” si je rekla. “Ne.” je še enkrat dahnila. Zapustila je temno garderobo, ki je služila tudi kot skladišče in prišla za šank majhnega, pozabljivega lokala v nezavidljivem delu Borovode. To je bil njen edini vir dohodka in preživetja. To, skoraj vsakodnevno popoldansko delo in njena varčnost in skromnost. Še enkrat je zavzdihnila, njen “šef”; debelušen, dobrovoljen lastnik lokala, jo je pozdravil in se odmaknil, da bi ji prepustil delovno mesto za marmornim pultom. “Si v redu?” jo je vprašal. Prikimala je, a rekla ni ničesar.

“Jebenti, punca, saj te je vsak dan manj.” si je zamrmral dovolj naglas, da ga je slišala; a ga je ignorirala.

“Ti prinesem kaj?”

Odkimala je. “Hvala, ni treba.” je tiho rekla. Saj je jedla kosilo v šoli, do večera bo seveda dovolj, kot je bilo dovolj vsak dan. Upala je le, da ji ne bo začelo ravno sedaj kruliti; bila je lačna, a pomoči ni hotela. Bila je sama v svojem trpljenju in od nikogar ni hotela pomoči, zanjo niti ni znala vprašati. IZKORISTI GA!! VZEMI, KAR TI DA!! Sploh, ker je njen notranji glas pravil, naj ga izkoristi. Svojega notranjega “prijatelja”, skrivnostni glas, ki je živel v njej, jo karal, žalil, ji sugestiral nasilne izbruhe, je dovolj poznala, da je vedela, da mora storiti čisto nasprotje tega, kar ji je pravil.

Osredotočila se je na delo; to je bil vrhunec njenih peklenskih dni. Stalne stranke: razočarani upokojenci in utrujeni delavci so bili edini gostje, nikoli ni bilo preveč glasno; vedno ravno dovolj dela, da je za nekaj trenutkov pozabila na svojo tragedijo. Za njeno stanje je vsaj v grobem vedelo skoraj celotno mesto, a tukaj je ni nihče nič spraševal; nihče je ni dražil. Šport na velikem ekranu na steni je bil glavna zabava, vino in pivo pa glavna pijača. Včasih si je za kratek trenutek drznila pomisliti, da je celo skoraj normalna.

Še en tedenski dan tak kot vsi; med delom je nekajminutne odmore, ko so bili kozarci polni, izkoristila za domačo nalogo, ki jo pa že cel teden ni bilo veliko, kot bi učitelji vedeli, da je pomlad primernejša za druge aktivnosti. Škoda, je pomislila, ko je zaprla učbenik zgodovine, da je pustila knjigo doma. Kratkočasila se je s preverjanjem zaloge steklenic v skladišču; popolnila je police v hladilniku, da je zamotila glas, ki jo je nagovarjal, naj izmakne nekaj denarja, da ne bo stradala. Po odsotnem klicu z ene izmed miz je pripravila še eno rundo štirih piv ter jih nesla k mizi najdlje od šanka, med vračanjem opazila novo stranko, moškega, ki se je usedel k mizi, najbližji vratom. Pri šanku je v svoj blokec naredila štiri črtice k imenu Stano ter se odpravila k novi stranki.

“Kaj boste?”

“Zeliščni čaj, prosim.” ji je odvrnil.

Malo je se začudila, saj je bilo zunaj sončno in toplo, a si ni preveč belila glave s tem. Ko ga je pripravila, ga prinesla ter ga postregla, se ji je moški zahvalil. PAZI SE GA, je ravsnilo tisto nekaj v njej. To jo je presenetilo, zato se je hitro, instinktivno, vrnila za šank. Njen notranji glas je izredno, izredno redko bil pazljiv, večina njegovih komentarjev pa je bila nasilnih ali vsaj izkoriščevalskih.

Poskušala ga je neočitno pregledati, kaj na njem bi bilo tako nevarnega, da bi se njen notranji nasilnež lahko bal. Oblečen je bil uglajeno, v svetlo modro srajco ter polikane črne hlače, sveže obrit, odrasel obraz; svetlo rjavi elegantno postriženi lasje; izgledal je umirjen, fit, resen, najbolj je spominjal na kakšnega direktorja večjega podjetja. Nekoč, je pomislila, bi tudi jaz imela takega fanta ali moža: a vedela je, da bo to ostalo le v sanjah. Bila je realna; kdo bi hotel shirano, plaho punco, ki vse noči prejoka in se prepira s namišljenimi glasovi v njeni glavi?

Gledalci tekme so pol glasno zakričali, na nogometni tekmi je padel gol. Moški, kot da bi se predramil iz neke zamaknjenosti, se je razgledal in le komaj opazno nasmehnil. Pogledal je proti Alani in ji prikimal.

Prekleto, je opazil, da ga gledam? PROČ OD NJEGA!

“Daj še eno tle! ” so zaklicali najbolj zagreti navijači. Hvaležna je bila interupciji in pohitela k pripravi naročila.

Kmalu se je tekma končala, sedem gledalcev pa je plačalo svoj zapitek; seveda je bilo prisotno tudi vsakodnevno kreganje, kdo je na vrsti za poravnavo računa, dokler ni ostala v baru sama z neznancem, ki je mirno sedel ob prazni skodelici.

“Gospodična, vas lahko zmotim za trenutek?” je končno dejal.

RECI NE! PROČ OD NJEGA!

Ni vedela, kaj naj stori. Imela je pravilo, naj naredi ravno nasprotno od glasu. Ampak, ni se hotela pogovarjati, kar bi pomenilo, da mora storiti, kar ji glas pravi. Vseeno je bil neznanec preveč vabljiv…lep, uglajen, urejen, da bi ga ignorirala. ONI SO GA SPRAVILI SEM. ZAJEBAVAJO TE!! Pomislila je bolje; je mogoče imel glas prav? Sta za vsem Vid in Perot? Zmerjanje na plaži je že skoraj pozabila, bilo je že prejšnji teden, in sploh ni bilo tako hudo, glede na njuno zgodovino, a ne bi bilo prvič, da bi poskušala kaj tako kompliciranega.

“Zakaj?” je previdno vprašala.

PREKOLNI GA. ONADVA STA! PROČ!

Spet se je nežno nasmehnil in jo pogledal, tako toplo in prijazno, da je hitro opustila idejo o ignoriranju. Nek drugi občutek v njej, tisti, za katerega je verjela, da je njen instinkt, ji je pravil, da je v redu; naj se ne boji. PROČ OD NJEGA!!!

“Ker mislim, da vam lahko pomagam, gospodična.” je odgovoril neznanec. Vikal jo je, kot bi bila…kaj pomembnega, posebnega. Ni bila prepričana, ali ji je to všeč.  “Naj se predstavim. Sem David Mercia, in moje delo je, da po svetu iščem ljudi, potrebne pomoči.”

Alani je odmaknila pogled nekam po praznem prostoru; kot da bi pričakovala nekaj: upala je, da bo kdo vstopil skozi vrata in jo odrešil tega bolečega pogovora.

“Ne potrebujem pomoči.” je rekla tiho, a kljubovalno.

“Verjamem, da res ne. Ne še.” je rekel David in globoko vdihnil. “Ampak: nekaj je v tebi, kajne? Nekaj, kar je vedno težje krotiti.”

“Aha, potem sta te res onadva poslala? Saj sem vedela. Ven!” je zakričala Alani, tresoč se, presenečena nad močjo svojega glasu. DAJ GA! NAPADI GA! SOVRAŽI GA!!!!SPUSTI ME!!

David je počasi vstal, z vidno žalostjo na obrazu. “Oprosti, če sem bil preveč direkten. Moral bi bolje izbrati besede.”

“VEN.” je še enkrat glasno zakričala. NAŽENI GA! VEN Z NJIM! SPUSTI ME!! je divjal demon v njej.

“Še enkrat se oproščam.” Iz žepa je potegnil denarnico, na mizi pustil bankovec za 100 ralotov in se odpravil proti izhodu. “Upam, da se še vidiva. Škoda bi bilo…“ je nadaljeval, a pustil besede, da obležijo med njima.  “Obdrži drobiž. Nasvidenje.”

Ko je odšel, se je obupano sesedla na tla in začela jokati. Hotela je samo mir, samo biti sama. Zakaj se ji je moralo to dogajati? Zakaj je ne morejo pustiti pri miru? Kje imata zadoščenje, veselje v vsem tem? Hotela je le, da se to konča. Hotela je le prekleto normalno življenje!

Po nekaj minutah se je dovolj zbrala, da se je zavedela, da je še vedno v baru. Zbrala je moči, da je pospravila skodelico z mize ter pobrala denar. 100 ralotov je bilo veliko preveč za en čaj. Na bankovcu je ležala njegova vizitka. Le napis David Mercia in njegova telefonska številka. Tisti nasilni glas v njej jo je napadal, naj jo vrže v smeti, naj ne sprejme njegovega denarja. Naj ga posluša, tako kot ga je ob srečanju pred minutami. Zbrala je dovolj moči, da ga je ignorirala; vizitko in ogromno ‘napitnino’ je pospravila v žep hlač. To je bilo veliko denarja, vsaj zanjo. Vsaj lačna ne bo naslednjih nekaj dni.

4. poglavje

“Adora, kje si?” je šepetal v veter, ko je stal na golem vrhu planote. Jezera v dolini so bila daleč za njim; če se je ozrl, je še vedno lahko videl medlo svetlikanje v vzhodnem soncu, ki se je dvignilo čez še bolj oddaljene Ostaorske gore, katerih najvišji vrhovi so bili pokriti z večnim snegom in ledom. Nehote se je spomnil domače vasi nekje na zahodnem pobočju točno tega pogorja. a si hitro zbistril misli in se obrnil na zahod, na neskončno gričevje in doline. Še enkrat je pomislil na tisto ljubko telo dekleta na jezerski obali. “Počakaj me, dekle. Samo počakaj.”

Pod njim so se razprostirale neštete vasi in polja, razmetana med gozdovi. Prikimal si je. Ne bi smelo biti pretežko, le malo se je izgubil v zadnjih desetletjih. Pozabil, kaj si je in kaj ji je obljubil. Dvakrat je globoko vdihnil, da bi omilil bolečino v križu, ki je bila posledica neudobnega spanca in pogumno zakorakal v prebujajočo se gozdno pomlad.

Potreboval je nekaj dni, da se je prebil skozi brezpotja gozdov, dolinic in gričevja, ko je končno začel srečevati znake civilizacije: podrta drevesa, urejene poti. Vedno se je držal severne do severozahodne strani, proti večjim mestom severnih obal. Ko je končno prispel v prvo vas, se ni ustavljal, četudi se je že nočilo. Manj pozornosti, bolje je. Za zdaj. Spet je prespal med listjem, kot že nešteto noči pred tem; in še nekaj nadaljnjih dni je potreboval, da se je čez zadnje griče spustil na neskončne ravnice priobalnega pasu. Vedel je za večja mesta na obalah na severu, in upal je, da bo tam lahko začel svoje iskanje. Le da ni še vedel, kako naj se tega loti. Kako najti dušo, to je bilo glavno vprašanje.

Sončno dopoldne je porabil za higieno. Našel je namreč jaso v gozdu, kjer je izviral hladen potoček, ter se dodobra umil ter si opral vsa oblačila, ki so bila že pošteno umazana od zadnjih nekaj mesecev. Oprana oblačila je obesil čez veje, da se bi posušila, medtem ko je kar nag sedel na kamnu ob potoku in s sebe drgnil zasušeno umazanijo.

Nekje ob poldne je za sabo slišal korake in lomljenje vej. Sunkovito se je pobral, počepnil in z roko poiskal primeren kamen, ter ga pridržal v roki.

Kakšnih deset metrov za njim, na meji med jaso in gozdom je stal njemu podoben mož. Velik, dobro grajen, zaraščen, umazan. “Mir s teboj.” je rekel in počasi dvignil roke v zrak, v znak premirja. Gozdni mož je nadaljeval. “Se vračaš med ljudi?”

Nag mož se ni premaknil, še vedno je bil v prežečem položaju; le prikimal je.

“Kam pa? Eno izmed mestec ali vse do morja?”

“Ne vem še. Iščem nekaj. Nekoga.” je počasi rekel.

 “Aha. Ja, vso srečo.” Odpravil se je naprej, se po nekaj korakih ustavil.

“Če se vrneš nazaj v griče, kak dan proč, je v vasi Stari Mlin neka ženska, ki ti lahko pomaga. Sicer je ljudje ne marajo preveč, ker naj bi se okoli nje dogajale čudne stvari, ampak rada ustreže. Mogoče bo tudi tebi. Pravijo, da ima neke posebne moči, in da lahko najde stvari.”

Prikimal je. Seveda bo lahko pomagala.