6. Pozabljena dolina

MRAZ V OČEH

Usedel sem se na zlizan moder plastičen stol, ki je najbrž že prenesel veliko vzdihov in škripanj. Na tleh so se izmenjaje risali neki sivi in črni vzorci, najbrž namenoma tako dolgočasni, da so vzbujali potrpežljivo dolgočasje, ki se kar lepi nekam v zaprsje in daje srcu vedeti, da je žalost naravno stanje. Pozabil sem, da je sobotno popoldne in da so vozni redi negotovi; sploh zdaj, ko je skoraj več avtomobilov kot ljudi. Ne vem, zakaj sem sploh prišel v to mesto: kar tako, da bi morda šel v tisto stolpnico, kjer so neke rdeče nogavice kričale v stisko zimskega popoldneva. Pred leti, da … In sem vendar šel, da bi spil kavo, se sprehodil, si ogledal izložbe, šel mimo knjižnice, kamor sem, spet pred leti, nosil vrečko svoje melanholije in v nahrbtnik tlačil knjige, da bi jih samotno použil in izvedel o svetu to, česar si ni moč samo predstavljati; takrat še nisem vedel, da je zloščenost duš v knjigah lažna, da je to le in zgolj zgodba o snovanju duha, ki že stoletja joče in meče temno luč na sivo odejo vedenja in čutenja. In sem sedel tam, sanjajoč, da bi pa vendarle … Tako puste trave so bile tam na poljih, niti ne več rjave – zdelo se mi je, da rdijo, ker je zimsko sonce slovesno utonilo v daljavi in puščalo rdeč trak opomina, da je vendar še nekje žlahtna mrzlica življenja. Spomini so se nalagali v tisti, ne prav topli čakalnici: dremotnost me je jemala – iztegoval sem nogi, jih prekladal in se čudil, da sem pravzaprav osamelec sredi nekaj tisoč ljudi v tem mestu, ki jih nenadoma ni – saj, jutri je praznik, je v meni zazvonilo, praznik je – ne, čakaj, sem bil v dvomih, praznik je v ponedeljek, Prešernov dan – pogreb – noro. Prešeren je umrl in narod veselo praznuje, to je res neumno, sem tam premišljal in odkimaval z glavo. Naenkrat so se odprla vrata, že povesnjena; kovina je ostro zaškripala, da me je hudo srhalo. Mladenič je naduto prišel v prostor z modrim nahrbtnikom, z mobitelom ob licu in se pačil, da, dobesedno se je pačil. Živčno je nekoga klical. Potem se je slišalo: Ja pizda no, če pa ti pravim, ni busa, ej. Sobota je, očitno so ga ukinili. Ja, ja, pred leti, jebat ga. Bom poklical matko, da me pride iskat, fotr itak, on je v oštariji, ja. A ti nimaš … Kaj … Ja no … Ne, ne, ni ga. Ma nobenega klinca ni, nobenega prometnika. Pa kje ti živiš, ej, leta 2023 smo, ej. Ja, ni busov, evo, ni, jebat ga. Ja, vem, moral bi prečekirati na netu ja. Ne mi zdaj srat, ne.  Ja no, če so mi pa izpit vzeli, saj veš, po tistem žuru. Mater si danes zategnjena. Ne serji, čau,« je odmevalo v prazni čakalnici, kjer se je šibka luč trkljala po sivih in črnih tleh – tam, kjer je nekoč bil bife, je bila rumena luč; vrata so bila zaprta, na njih pa listek, kdaj se spet odpre. Vse je nenadoma tiho. Mladenič smrka. Premakne se do drugih vrat, ki peljejo na severno stran avtobusne postaje. Zdi se, da v sebi preklinja svojo odvečno mladost. Pa je šel. Tudi tokrat so vrata škripnila in z jezo jih je zadrlesknil. Pomislil sem: tale ima poln nahrbtnik vsega, dobesedno. Vzeli izpit, vzeli izpit, vzgojni ukrep ali kaj. Meni so skoraj odvzeli motor, ko sem ga nekaj časa vozil brez izpita in registracije. Saj je bilo res neumno, da sem imel ponarejeno registrsko tablico, ki je kar dobro imitirala pravo, potem pa … Joj, tisto ustavljanje; in plešasti policaj, ki je z užitkom pisal, nekaj je pač pisal. Šele kasneje sem videl, da že imajo natisnjen formular in, ja. Kazen je toliko, če plačate takoj, če pa čakate na položnico pa … Tisti popoldan, ja. Čakali so me, tak občutek sem imel. Gotovo je sosed telefoniral, saj je grozil, da me bo prijavil, to pa zato, ker nisem hotel kupiti njegovega motorja, sem raje starejšega … Ja, te male ulične zdrahe v malem mestu. In prav to sem moral premišljevati tam, v tisti hladni čakalnici, ko sem skoraj štiri ure čakal na avtobus, da me pelje nazaj domov, v naše malo mesto, polno očitanj in zavisti. Vzeli izpit … Takile gredo na žur, se ga natreskajo in potem so heroji nočnih cest. In hitrost, in drevo, mlad sovaščan umre, ker je vozila prijateljica, tudi ne več trezna. Mala tragedija na vaškem prazniku. In tisto drevo so naslednji dan požagali, to sem slišal. Pa ti gredo sredi noči z močnim avtom, blagi ovinek, gospodična ne obvlada stroja in … Skupaj so ju odpeljali v bolnico, ona je preživela, on ne … V nekaj urah je šel med angele in bil dorečen. Pa sem ga komaj poznal, njegovo mamo pa zelo dobro; zdaj je tiha, umaknjena v sivino žalosti, oče pa, podjetnik, hja … Pogledal sem na uro, kako počasi so se premikali kazalci. Še tri ure in pol: dolga bo, sem premišljal in se zvijal nekam vase. Rad bi bil polžek, v svoji izolirani hišici, neobčutljiv za svet. In potem se mi je zdelo, da ona pleše tam, da jo nosi val nekega navdušenja; dobro sem vedel, da je tisto navdušenje najprej hormonski koktajl, šele potem vest srca. Preprosto rečeno, zaljubljen sem bil, ker je bila v meni plodilna sila. In siv dan je dopolnil sliko njenih sivih oči, v katerih je spala sanjava zima. Ne vem, če sem jo zadostikrat videl, da bi jo še kdaj hrepeneče čakal v tistem lokalu, ko je tja prihajala z neko nerazločno željo, da bi bila slikarka, kaj vem, morda fotografinja, snobovstvo, saj. In jaz sem upal in upal, jo vabil, no, saj je prihajala, gledala sva moje akvarele, takrat še, da … Zdaj so akvareli motni in nimajo tiste prefinjene izčiščenosti, barve ne vibrirajo več, nič več. Pa sem sedel tam in se prepuščal hladu – čakalnica očitno ni bila ogrevana. Da bi to preveril, sem vstal in šel do radiatorja. Res je bil hladen, tako zelo hladen kot njene oči, ki so sanjale, kaj pa vem; morda tistega mladeniča z rumenim mercedesom, ki je bil pred njihovo hišo v neki noči, ko so starši odšli na morje. In takrat … Spomin je zadel ob ogrodje časa; ta konstrukcija zdrži več kot si mislimo. Čas je jeklena kletka, na katero se obešajo spomini. Minute so se zgoščale in nisem vedel, kaj bi. Mrak se je že gostil, šele ob šestih, naj bi šel avtobus, eden od treh v tisti predpraznični soboti – tistega ob pol dveh popoldan sem zamudil. Zaprl sem oči. Prekleto me je že zeblo, a sem kar vztrajal. Morda so me greli spomini na to čakalnico, ko sem tu čakal na neko drugo žensko, pred leti, oh, davno tega, morda dvajset let, kaj takega. Študentka z rjavimi dolgimi lasmi v nekem, skoraj prosojnem krilu in z rutko okrog vratu in s tisto erotično milino, ki me je vlekla v njeno divjost. Nisva dobro vozila, ne … Prepirala sva se, saj ne vem več, zaradi česa: to je bil razburljiv odnos, poln trganja, joka in divjega ljubljenja, kjer koli, tudi na avtobusu mi ga je … Ne, teh spominov nima smisla privzdigovati, ne bodo me več ogreli. In v tem mestu sva imela prijateljico, modrooko črnolasko, ki se je tiho borila z boleznijo … In v tisti stolpnici je stanovala … Še nekajkrat sem bil pri njej; v bistvu sem k njej nosil svojo diplomatsko pošto za Alino, ampak … Tiste modre oči med cvetočimi češnjami nekje v Brdih. Ja, tiste oči. In vedno je bila oblečena v črno, zakaj le: neka pank obsesija, nekaj takega; in težki čevlji, dišeče usnje, pa tisti pogled, ki je hotel biti hladen, a se je vedno umil z neko milino, ki je podčrtala njen nasmeh, tako poln briške toplote in razgibanosti, da bi … Ne, takrat sem bil prekleto zvest Alini, tako zelo … Ona pa, kaj pa vem, preveč je bila lepa, da bi bila samo moja. In na tistem koncertu, ko sta si z nekim tipom izmenjala žvečilna gumija – kakšna fora, ej. Takrat bi ji moral primazati klofuto in ponosno oditi. Ja seveda, danes tako razmišljam, takrat pa … Kaj pa vem, šel sem po novo pivo in potem sva pozno ponoči zganjala vse možne ljubezenske trike. Eh, mladost, sem v hlad čakalnice jedko zašepetal. In potem me je prešinilo, da bi pa vendar še lahko šel do Irme, saj je še vedno stanovala v stolpnici. Zdaj je imela nekega ločenca, dosti starejšega od sebe. Premišljal sem, koliko je stara, ja … krepko čez trideset. Naša mladost je ostala nekje v divjem kaktusu časa in bode skozi kožo zrelih let, tako nekako. Pesnik v meni je vozlal realnost in preteklost v sneg čistega miru, ki pa ni in ni hotel zavladati duši. Na hitro sem vstal, prehodil prazno čakalnico in gledal razne napise. Na vratih je pisalo, da se čakalnica ob osmih zvečer zapre; jasno, ni potnikov, ni avtobusov, samo čas je, tak, prekvašen s hitenjem in s smolo razočaranj, ki lepi duše na črn asfalt. Kdaj sem nazadnje bil pri modrooki? Čakaj, tri leta ja, ne, ne, še več, tik pred kovidom, tisto jesen. Če je ona zbolela za kovidom, potem … me je streslo. Tudi slišala se nisva, ker je bil njen, bivši alkoholik, tako zelo ljubosumen in … Njena zgodba. Zadnja leta je težko hodila, vem … Pa če bi vseeno šel in pozvonil. Morda bi mi povedala kaj več o okoliščinah, v katerih je umrla Alina, mlada, ja … Eni so govorili, da je bila kriva droga, drugi, da je preprosto izbruhala kri in … Baje ciroza, saj … Ne vem, celo časopisni članek sem spravil, ki je oznanjal to čudno smrt mlade pravnice … Tako umirajo vijolice mladosti, tako … Še malo sem okleval. In prav v tistem trenutku so se prižgale mestne luči. Nenadoma se je mrak umikal: valovi luči so umivali ulice, dajali parku za postajo skrivnostno mešanico senc in rjuh luči. Tisti park, da, tam z Alino, tudi tam … Modrooka je sanjala, da bi kupila hišo v Brdih, da bi se preselila, ampak njen partner je bil mestni čevelj. Ne, tisti njen, ne bi šel v Brda, kje pa. Ona pa je hrepenela: po češnjah, po cvetočih breskvah, po vonju preorane zemlje. Kolikokrat mi je z navdušenjem po telefonu govorila, kako je bilo, ko je bila spet doma v tisti mali, skoraj izumrli vasici – zdaj je tam samo še mama, ki pa bo šla v dom, še predzadnja stanovalka tistega malega zaselka. Enkrat sem bil z motorjem tam, ko je le zvlekla njenega, ga je le prepričala, da jo je peljal. Pila sta sok, postregla sta mi s kavo, z dobrim mareličnim pecivom: in njene oči so tako zelo žarele z modrim ognjem. Na črni majici se ji je svetil nov obesek, srebrni Kristus, ki ji ga je kupil dragi … Bil je veren, to že, a tako zelo razlomljen, zaradi ločitve, zaradi dveh hčerk, ki nista več hoteli slišati zanj. Nič ne vem, kaj je počel z družino, ko je bil pijan: predstavljal sem si pa lahko, saj je bilo na njegovem obrazu razločno videti pijansko jezo in pene neke notranje sile, ki samo podira; vse podre, kar mu pride pod roke. No, celo pokosil je pred staro hišo, celo to. In razlagal je, da bo dal narediti plastična okna, prekril hišo, da bosta poletja preživljala tu. To me je zelo čudilo, da bi on bil tu, on, ki je moral zjutraj v svoj lokal na kavo in potem še vse drugo: balinanje, politične debate – prekleta politika, kar naprej bi razpravljal in se jezil. Modrooka ga je materinsko mirila, pa ni pomagalo. Mahal je z rokama in dopovedoval svetu, da je on najmodrejši, da on ve, kako bi bilo treba urediti državo in politiko. Več kot tri ure sem se takrat zadržal pri niju. Ko sem šel, mi je modrooka dala za spomin eno od rutk, ki jih je sama poslikala; s tem se je takrat ukvarjala, da bi ubila dolgočasje na dolgi bolniški. Še imam tisto rutko. In njen me je čudno gledal: češ da se ne bi slučajno vidva kaj spletla, da ne bi! Modrooka je moja pa amen, so sevale njegove, ne prav čiste oči; v njih je bil azil za mrtve sanje nekoga, ki pride iz grobe hribovske pokrajine in odraste v moža v mladem mestu in se počuti večvrednega. Bil je res ljubosumen. Migal mi je s prstom in mi rekel, da naj si kar ne mislim, da bi … Takrat sem začutil, da s tistim njenim res ni nekaj očarljivega. Kasneje mi je po telefonu tožila, da je samo še huje, da je bil v Idriji, da ga dajejo živci, da če ne jemlje zdravil, je nemogoč. Skratka pekel v mali garsonjeri v stolpnici, v osmem nadstropju. Na tistem njenem malem balkonu sem se vedno počutil, kakor da visim nad mestom – kot mala ptičja kletka je bil, poln rož in s pogledom daleč nad mesto, na pošto, na park, avtobusno postajo in na sever proti Brdom – tja je dostikrat gledala in sanjarila, da bo … Pa ni več mogla, noge so ji odpovedale, komaj je še hodila, bolezen pač – napredovala je … Njen smeh je bil čedalje bolj piskav, strupen, poln opilkov utrujenosti in neke težke vzdihljivosti, ki je nosila zlo slutnjo, da pa … Nisem natančno vedel, kakšno obolenje ima, a zdelo se mi je, da jo pred nami pobira, da vse težje prenaša to svojo trpko usodo, da bo obvisela v osmem nadstropju in da bo odvisna od svojega tirana, ki se zaveda moči nad njo. Očitati sem si začel, da je nisem v teh letih obiskal; saj me je vabila, slišala sva se vsaj enkrat na teden, največkrat ob nedeljah zvečer, ko je njen spet šel v Idrijo. In Alina je izginila iz najinih pogovorov. Pa je bila še nekje v meni, je bila. Potem so pač priplesale druge, nazadnje tista, ki sanja konje in slikarsko izobraževanje. In tista me je gnala naokrog, da sem nosil vrvež čustev in praznoverne inteligence mesa, ki hoče to biti. Zadosti mi je bilo stremljenja v razredčen mrak. Odločil sem se, da vendar grem do stolpnice. Saj bi jo lahko poklical, sem se spomnil. Vzel sem mobitel in … Ta številka ne obstaja … Zmrazilo me je. Kako ne obstaja, kako? me je grenilo, ko sem stopal po pločniku. Mogoče je zamenjala telefon, saj ji je njen grozil, da ji bo kupil pameten telefon in da bo morala zamenjati operaterja. Mogoče je to, sem premišljal, ko sem stopal proti stolpnici. Nek čuden mraz je lezel vame, ko sem bil na stopnicah in sem šel v tesno avlo – tudi tam so bila taka tla kot na avtobusni postaji – očitno moda tistega časa, ko je to mesto raslo. Ob dolgi vrsti zvoncev sem iskal njeno ime in priimek seveda. Vedel sem, da je imela z mastnimi črkami napisan samo priimek, spodaj pa z manjšimi še ime. Pa sem gledal, drsel s prstom po imenih; nikjer se mi ni ustavil. Skoraj deset minut sem preiskoval tablo z zvonci, ampak njenega imena ni bilo več. Kaj naj to pomeni, koga naj vprašam!? Morda Zvonko, njeno sorodnico, ki dela v bolnici, morda njo, ampak nimam njene številke, imajo pa Brane, on jo ima. On je zdaj v Ljubljani, mogoče, tudi on ve … Zagotovo on ve, saj sta si naredila hišo v Brdih in sta jo včasih vzela s seboj. Tudi on je motorist, tudi … Njega bom poklical. Kar tam v avli sem stal, izbrskal mobitel in čakal. Branetov glas je bil robat, naveličan, očitno sem ga zmotil v kakšnem bifeju, sobotno popoldne pač, saj so v ozadju brbotali glasovi, slišal se je tudi žvenket stekla – morda so nazdravljali. Govorila sva to in ono, o motorjih seveda, o zimskih opravilih, o zagonu in to. Potem pa sem ga le vprašal:

»Ti, a modrooka, a ti veš, kaj je z njo? Zdaj sem v stolpnici, ma na njenem zvoncu je drugo ime, zdi se mi, da albansko,« sem ga vprašal.

»Ja, stari, a nič ne veš, ej,« je Brane znižal glas in se očitno umaknil v nek miren kot, kajti zdaj je bila tišina.

»Ne, prav nič. Danes malo lutam po mestu, pa sem si rekel, da bi mogoče. Res je, že kar nekaj časa se nisva slišala, to je res, pa ne vem, no,« sem bil napet.

»Ni je več, bolezen. Pljuča so ji odpovedala, mišice, kaj vem. Bila je na Golniku nekaj časa, potem … Nič, pokopali smo jo na klasičen način v krsti, v Brdih, tam je hotela biti. Brat je stanovanje takoj prodal. Mislil sem, da bi te lahko obvestili, pa nisem vedel, če je primerno, sory stari,« je Brane rekel.

»Ja, mogoče je to pač tako. Vem, kako je drugim sporočati o neki smrti, vem. Ja no, saj je bila ta njena diagnoza res kruta. In tisti njen, ah ja,« sem zavzdihnil.

»Tisti njen, praviš. A veš, da niti na pogreb ni prišel, samo pit je spet začel in je več v Idriji kot doma. Odpuljen je, do amena odpuljen, težak. Ja, tako je v našem mestu. Daj, ko boš v Ljubljani, pokliči, da ti pokažem svoj novi stroj, tipo enduro, na katerega lahko dam tudi cestne gume. Žival, ti rečem, prava žival,« se je Brane pohvalil.

»Ko bom tam, te pokličem. Hvala za informacije in uživaj, sobota je,« sem rekel.

»Ja, saj bomo, ja. S prijatelji iz motokluba imamo eno mini žurko. Joc ima rojstni dan, pa malo dolivamo. No, drži se stari in se vidimo, ajde,« je še rekel. Poslovila sva se. Spravil sem telefon v žep bunde, smrknil v mrak avle, ker je šibka razsvetljava medlo risala vrata dvigala in vhod na stopnišče. Odpahnil sem vrata in stopil v mrak, nekaj čez štiri je bila ura, pol petih, tako nekako. Nisem vedel, kam bi zdaj, res ne. Kar stal sem tam in s pogledi plezal po hladni stolpnici; iskal sem osmo nadstropje, ampak do tam nisem videl. Nekaj luči je svetilo, to sem lahko videl, na nekem malem balkonu je nekdo stepal tepih, hrupno in zagnano – sobota pač, čiščenje. Mlada grenkoba se mi je vzdigovala in me pehala po stopnicah. Pa tako lepo je bilo piti kavo na tistem balkonu in gledati mesto in njene uročene oči, morda že malo odmaknjene na drugo stran, kjer so turkizne luči in rastejo tako velike marjetice, da so namesto sončnikov. Pootročeno se mi je zdelo občutje, da sem nenadoma izgubil dragoceno osebo, ki sem ji naklonil premalo pozornosti v zadnjem letu, ko sem blaznel zaradi tistih dolgih las, zaradi oprsja, zaradi namigovanj, pa … Kako zelo nas hormoni gonijo, kako zelo. Dražijo možgane, jih napeljujejo, da vse podrediš enemu samemu namenu, biti podvojen. Kdo torej zares vlada duši, DNK, ki hoče biti spet DNK. Nič, še na eno kavo bom šel, sem se odločil, saj bo šele tretja danes. Zadnja leta pijem manj te črne vzburjenosti. In potem mi v spominu priplava vonj kave in dezodorant Aline – ne vem, zakaj je v mojem spominu prav ta vonj tistega dezodoranta, ki se je tako zelo stapljal z vonjem kave. In parfumi, saj … Ko sem spoznal bivšo stevardeso, ona je prisegala na parfum znamke Roma, saj ne vem, menda je imel številke, ampak na njej je čudovito dišal – kot da bi poletno jutro razlivalo vonjave travnikov in zorečega sadja. Morda ljubezenski gon okrepi tudi vonjalni mehanizem in smo ujeti v te paritvene pripomočke: sluh, vonj, vid, otip; vse se stopi v mešanico, da je občutek ljubezni nekaj vrednejšega, da daje smisel ploditvi. Takole zamišljen sem spet šel v sprehajalni del mesta, tja, v mali lokal na kavo. Gledal sem ljudi, mladih ni bilo, sami starejši in delavci iz drugih držav – slišal sem to njihovo govorico, poznal pa nisem niti ene besede. Včasih, ko so bili večinoma iz južnih bivših republik, takrat smo z lahkoto komunicirali, zdaj pa … Usedel sem se in natakar, oblečen v črno in v rdeči srajci, mi je takoj postregel zares dobro kavo, najboljšo v mestu – tudi tam so bili lastniki in zaposleni Albanci. Počasi sem pil in gledal starca, ki je opletal z modrim nahrbtnikom in z dvema vrečkama. Kapo je nosil postrani, hoja pa je bila zelo negotova. Morda je pijan, sem pomislil. Kaj pa, če sem krivičen in je to samo šibkost, ki jo da bolezen ali celo, tudi to se dogaja, lakota. Gledal je po omizjih, smrkal, si popravil kapo in šel naprej s tisto majavo hojo. Hrup med mizami je preglasil vse drugo. V meni se je gostila tišina. Čutil sem, da počasi ostajam samotni čoln na reki, kjer se je mladost zaganjala v bregove, in se odevala v pisano rastlinje zabav, zdaj pa bo čoln nasedel v trstišču in počakal, da bo tudi on tak majavi starec, ovešen s preteklostjo; nazadnje ga bo vase vzela reka, in kot črn olupek bo plul v morje niča. Spil sem preostanek kave, plačal, se vzdignil in sem šel. Mimogrede sem videl v neki izložbi poročni par: nevesto, portrete – seveda, tam je imel studio znan fotograf. In kar obstal sem in gledal fotografije, diskretno osvetljene, lepi obrazi, lepe poročne fotografije: vsi nasmejani, močni, mladi, vsi namenjeni, podvajanju DNK. Še najbolj sem bil očaran nad fotografijo neveste, lep portret, lahno nagnjena glava in obraz, kakor da se izgublja v meglici iluzije, in šopek, poln iskrivih barv, še največ roza barve, menda vrtnice, pa bele in rdeče, tudi rumena in še druge rože – rez razkošen šopek. Le kaj sporočajo ti šopki? Je to morda še ena arhaična usedlina; vabilo k paritvi. In na grob tudi nosijo rože – tako blizu sta si smrt in ljubezen. Kako je že rekel dežurni pesnik v naši klapi v Ljubljani. Aha, sem se spomnil. Ljubezen je smrt dveh, da nastane eden nov. Ja, saj žitno zrno umre, da lahko rodi toliko novih; in spermiji umirajo, samo eden se lahko prebije in se gre igro večnega ponavljanja. Modrooka pa je zdaj varno spravljena in je v objemu svoje ljube zemlje. Kako je sanjala cvetoče češnje, najraje je imela te. Spomnim se, da je vsako pomlad hotela imeti v vazi na balkonu vejice češnje, odrezane na njihovi zares stari češnji pred hišo, in so tiste vejice žareče zacvetele, poleg pepelnika – takrat je že začela tudi kaditi, pa ne samo tobaka, ne. In bilo je prav tako sobotno popoldne, ko sem se klatil po mestu in nosil knjige – dopoldan sem bil v knjižnici, pa sem šel k njej. Češnje so cvetele v modri vazi, klepetava je bila. Njen je šel nekam v Brda, menda pomagati nekomu pretočiti vino, popraviti cisterno, kaj vem. Vedela sva, da bo prišel šele pozno zvečer. Naredila je omlete z domačo marelično marmelado in sva se pogovarjala o možnosti, da bi imela vsaj majhnega psa. Da je cele dneve tako prekleto sama v tej kletki tu zgoraj. In tisti njen melanholični pogled za vejicami češnje, tisti me je očaral, da bi skoraj iztegnil roko in jo pobožal. Čutila sva se, a nikoli tako zelo, da bi legla na kavč, ker … Saj ne vem, kaj je naju zadrževalo, tega ne bom nikoli izvedel. In vem, da sva se pogovarjala o moji novi ljubezni, o zagledanosti v mladost onkraj sanj. Svetovala mi je, da jo čim prej pozabim, da si najdem resnejšo žensko, da ona ve za eno, ki bi bila primerna, da mi lahko da kontakte, telefonsko, mejl … ne, ne, nobenega posredništva več. Modrooka je rada sklepala poznanstva, imela je cel rokovnik naslovov, kar nekakšno ženitno posredništvo se je šla – vsaj dolgčas ji ni bilo. In s to popotno premišlijo sem se spet znašel na avtobusni postaji. V čakalnici je zdaj sedel prav tisti starec, ki je prej tako klavrno stopal mimo lokala. Sedel je tam s stegnjenimi nogami, prekladal vrečki, smrkal in si nekaj momljal. Šel sem mimo, da bi tudi sam sedel, pa je dvignil obraz in takrat, takrat sem videl, da ima zimo v temnih očeh. Momljal je: prekleta dohtarska banda, prekleta … Nisem ga vprašal, zakaj. Odsmrkal je, se vzravnal in pogled obrnil proti meni. Kaj naj, sem se spraševal, naj se pogovarjam? Vprašal me je za kam čakam. Tudi on je bil namenjen v moje malo mesto. Spotoma mi je povedal, da je bil v bolnici in je čakal na odpustnico do štirih popoldan, ker je pač sobota, in dohtar malo dežura, malo pa pride na oddelek. Še nekaj sva rekla o slabih avtobusnih zvezah in o tem neumnem prazniku, ker da ima prazen hladilnik, pa da se bo že znašel. Ampak njegov pogled, tista zima v očeh – a je tako zimo imela tudi modrooka, ko je odhajala, me je streslo. In v trenutku sem se spomnil, da sem take poglede že videval, ko sem bil v bolnici – ko pride zima v oči … ko je mraz v očeh!

Tole … Tole … Prideš in človeka ni več … To me spominja na Mareka, obesil se je … Zvonil sem, ni ga bilo v službo, pa …  Marek, Poljak … Igralnice, dolgovi, punce, no ja, kurbe … Dolgovi, da … V najeti kletni garsonjeri se je obesil, na debelo cev glavnega voda centralne kurjave … Marek … In v tej zgodbi, pride tip v mesto, išče se. Pa je kar dobro naklamfano, no, no … Naslednja, čakaj … Aha, oštevilčeno je, takole …