4. Pozabljena dolina

Ogledoval si je nove adidaske, jih dvigoval, ovohaval, preizkušal prožnost in si jih spet pomirjal. Naredil je nekaj korakov po prostoru, se smehljal in si rekel: Oh, tele pa bodo, nove poti bodo, nove. Ja, pot je vedno začetek, cilj je pa konec začetka – eh, stari filozof. Premeriti razdaljo do sebe … Se spoznati v spoznanju, da si odtujen lastnemu telesu in da si duh sredi mlake duhov – civilizacija. Uročeni z bogovi in z namenom, za pomen. Lahko bi bil samo orodje dobička – saj sem bil, žerjavist, ah. Pač povleklo me je, višina, pregled, stroji, močni stroji, tone sem prelagal, danes pa … Kile, svoje lastne kile prenašam. Ja, če bi bilo kot včasih, bi zdajle sedel na kolo in šel do Anzeljna, ta naš stari bife. Tam se krešejo mnenja, tam so tisti, ki so že na obrobju, penzijonati: umetni kolki, popravljena kolena, nove zaklopke, umetno zobovje; mnenja o zdravnikih, mnenja o zdravilih, mnenja o tem, kdo še ima kaj z babami, kdo se samo hvali in ja, penzije, večina so nizke – elitniki nikoli niso hodili tja, razen enega, izgubljen inženir gradbeništva, ki je tja nosil svojo karizmo in vsem po vrsti solil pamet. O, ja, Davor, menda Hrvat, ja … Kaj pa on ve, kako so jugosi zares živeli zgoraj v dojčalndiji. Ah, pojma nima, ne. Takle majski večer in nove adidaske. A ne bi naredil mali krog, dol do mosta, pa čez in po peščeni potki nazaj. Ne, ne, takoj bi jih umazal. Niso poceni, tristo evričev. Joj, to je več kot pol socialne podpore – odbijejo mi sedemdeset evrov invalidnine: okvara hrbtenice, zdaj še infarkt, ja. Invalid druge kategorije. Kar naprej sem v neki drugi kategoriji. Tudi tam gor sem bil v drugi plačilni kategoriji, ker sem pač bil tujec. Imel sem dovoljenje za delo, to ja, državljanstva pa nisem hotel vzeti, prekleto, da ne. Že zaradi zgodovinske stigme ne – moji so bili v gozdu, strici, oče, star oče je pa končal v taborišču, ne vem katerem. Sneli so ga, na železnici je delal, menda je enkrat nekaj govoril, kaj vem. Gestapo ga je aretiral in … Ah tak večer, torek … Če bi, če bi … Zdaj bo vse manj teh, če bi … Ostali bodo odgovori, ki so bili nekoč vprašanje. Pa je lepo življenje, glej … Zunaj je mehak mrak, vleče južnik, mularija sedi zunaj. Tisti dve smrklji spet na klopi in telefon in smeh in vrisk. Si kar mislim, žgečkljive vsebine na internetu in vzhičenje … Ja, vse je videno, doživetega je malo. V tem je problem sodobnega človeka, veliko vidi, malo doživi. Napaja se s tujimi doživetji. In tukaj potem nastopi paradoks, da se možgani tako zelo navlečejo tega, da mislijo, da se tudi njim to dogaja. Tako si jaz to razlagam, tako. Glej ju, obraza, osvetljena od ekranov, prsti letijo, drsajo, potem pa zvijanje in smeh. Oh, pritličje, klop je pa tam, malo naprej pa dve brezi – poleti je tam lepa senca, da se dremati. Slišal sem že, da je eni ime Mija, druga je pa Tea. Tea, tista iz tretjega nadstropja. Njen oče je mehanik, iz Bosne je prišel, pred leti. Ja, enkrat sva govorila, ko si je ogledoval mojega zdelanega terenca; popravil mi je nekaj stvari, kar tako, ob popoldnevih – menjal nek ležaj, popravil ročno zavoro – ja, vem, tehnični pregled ne bi šel več skozi, ne. No ja, motor še dela, dizlaš, še take stare sorte, Toyota. Oh, ima že čez dvajset let, pa še kar ropoče, še. Le tu in tam so popravila, kot z mano, ja, se je nasmehnil. Glej no, punci imata festival. Vse se sliši sem gor: Ful je luštkan, ej. Mater bi se zalizala z njim. U mater, glej to, ej. Druga pa: Ma dej Mija, kar z vsakim bi se, dej ne serji. Ja je luštkan, sam, meni se zdi, da ima, ma ja, bom tiho. Kaj, kaj ima … Ajde, vrti naprej. U, pizda, fuck, woth. In take … Pač mladost, hormoni, polet. Ko pride sidro let, si pa utrujen od hotenj, ne od akcije, že od hotenj. Preprostost se spremeni v kompliciran sistem vedenja in preplašenosti od vedenja. Mladost pa, ah … Šel sem na Reko, se začasno zaposlil na tovorni ladji, potem pa Indija in vse tja do Himalaje, Katmandu … Katmandu … Oh, hašiš … Iskanje resnice, ki je samo megla in opij … Še dobro, da sem se izkopal od tam in sem z nekim Dancem, kako mu je bilo ime … Nekaj na L, pozabil sem, močan, plavolas, močan kot bik. Šla sva od tam, pobrala sva se, menda je diplomiral iz sociologije, nekaj takega. Šla sva nazaj v civilizacijo. Bil sem v rojstnem kraju Bude. Ja, budizem, usedi se in premišljuj pa nič več … In tisti sveti možje, shirani, mrtveci že nekaj let … In slišal sem govorice, da so jedli umrle … Ne vem, a so bile samo govorice, ali samo mit. Katmandu … In palače, umetnost, vrtovi, mitologija … Indija nasploh, ah … Sloni, sloni. Kaj pa takrat, ko sem pretovarjal dva slonja samca za živalski vrt v Hannovru. Oh, napenjalci so nemarno zapeli veliko kletko, pa je eden od samcev zlezel malo nazaj; poševno je visel v zraku. Prekleto sem se mučil z uravnalnim manevrom; škripčevje je cvililo, zajle so se pregrevale, ker ni bilo prav zapeto. In tisti revež tam zgoraj nad vsemi barvnimi kontejnerji, pa je zatrobil, divje je opletal z rilcem skozi rešetko. Po nekaj minutah se je oglasil še njegov tovariš, ki je že bil na tovornjaku. Pa smo ga le uspeli varno spraviti na tovornjak. Madona, kakšen manever, grozno: in to ponoči, okrog treh, saj, saj … Če je šlo za običajne kontejnerje, je bila to že kar rutina, no razen, če so zapenjalci malomarno opravili delo. Enkrat, rdeč kontejner, ah … K sreči je bil poln kitajskega tekstila, zgrmel je na dovozno ploščad. Pretovorili so, šef je pa norel. Dokazal sem mu, da ni moja krivda, da je bila nosilna kljuka narobe zataknjena – zapenjalec je bil premalo vesten. Nič, cela izmena je bila na nek način kriva. Naš dok, takrat sem zamenjeval enega, ni bil moj dok, ne. Oh, ti spomini, na majski večer. Vidiš, če bi imel televizijo, bi si pa zdaj lahko ogledal kakšno oddajo, popotovanja in to. Moderni ljudje, vse doživeti najprej na ekranih, potem pa še v živo. In isto je v seksu, najprej si ogledujejo pornografske vsebine, potem pa preizkušajo – če to ni noro. Človek – oponašalski stroj. Oponašanje, samo oponašanje. Vzgoja za sužnje: delati, delati, da si elite lahko nagrabijo milijarde. Več potrošnikov, več dobička. Mater no … Kaj pa tiste težnje, da bi zmanjšali populacijo. Ni prave logike; najprej več in več dobička, potem pa zmanjšati potrošniško bazo. Noro. Logika kapitala je logika uničenja, to sem že dokazoval, ampak nimaš komu. Ne moreš prepričati tistih, ki so v vati udobja in imajo upravljavsko moč zaradi koncentriranega bogastva. V tem je problem sveta, koncentracija tujih energij. Ne vidim logike v naravnem redu stvari. Kapital je podrl vse sisteme, ki so sinergijsko obvladovali razvoj človeštva – zdaj pa smo v zanki ponavljanja vzorcev, ki koncentracijo bogatih pospešuje. Razredčiti bogastvo, to. Ampak, kako doseči, to ni več stvar filozofije, to je stvar ekonomije. Filozofija ve, da ne ve, med tem ko ekonomija ve, da ve, in ve kako imeti in še več imeti. Napotki razuma so tu samo v službi kopičenja, samo tam. In vojaška industrija in farmacevtska, ta, ta šele služi. Narediti ljudi bolne, odvisne od kemije. Poglej mene, včasih niti protibolečinskih tablet nisem jemal, nikoli antibiotikov, zadnja leta pa, oh, infuzije antibiotikov, zdravila za srce – koristen člen v verigi dobičkonosne industrije – biti bolan, biti dobičkonosen. Maj … Smrklji pa še kar nažigati tam spodaj. Jaz, star konj pa takole ob zavesi, v temi pa vlečem na ušesa. Mar ni to malo bolano … Prisluškovalec, stari osladni prisluškovalec. Nič, stare adidaske bom obul in šel na sprehod. Zvečer bom bral Tiborja Seklja, on je tudi bil v Katmanduju, sicer mnogo prej kot jaz – ravno zato me zanima, kaj je on videl in kaj sem jaz. To bom bral, ko se vrnem. Jutri pa, upam, da mi bo tisti novi odobril enkratno socialno pomoč – pralni stroj nujno rabim, najprej to, pa hladilnik, ja. Novega bo treba, novega, ta ne hladi več prav. Dvakrat sem ga že dal popraviti, zdaj pa mojster pravi, da je edino še kompresor v redu, drugo pa da je iztrošeno, da so cevke porozne, da: ma kaj jaz vem, nisem strokovnjak. Star je, to je, že trideset let …

Noč je šumela nad rečico, ko je stal ob vrbah in poslušal vodo. Mimo je prišel starejši moški s palico, bežno ga je poznal, vedno je pil le kakav … Odzdravil mu je in ga pustil, da je odkrevsljal v noč. Če bi šel do lokala … Ne, ne, nimam denarja, niti za kakav … se mu je kislo nasmehnilo, da se je ves zašobil in pobalinsko pljunil v rečico. O ja, včasih pa runde … Oh, ko sem prihajal iz Nemčije, častil sem, cel večer sem častil … In potem, ko je umrl oče, naša mala kmetija. Mati sama, pa … Sestra je šla, brat je umrl … Ja, mati sama, ja … Delaj drva, kosi … Prihranki, popravi streho … Čez štiri leta je pa še mam umrla, potem … Potem sem začel prodajati: njive, malo gozda in kupil garsonjero. In če bi takrat ostal v Veliki Repni … Kaj bi, le kaj bi? Tako kot drugi, do vaške gostilne in nazaj domov. Mogoče bi redil svinjo, to bi, drugo … Ne, ne, nič, psa, mačke, ne. Saj ne, da se mi živali ne zdijo dobra družba, ne to ne, samo, ja, skrb je, skrb. Živali … Pa pravijo nadomestek za ljubezen, maček, pes … Bi kar rekel, Madona. Mlade dame vozijo psičke namesto otrok. Kam gre ta civilizacija. V Afriki je pa kup otrok, ki umirajo … V Indiji … Na Kitajskem so pa politično uredili rojstva, ej svet! je jeknilo v njem, ko je lagodno šel naprej po peščeni slabo osvetljeni poti. Pravili so, da se je tu nekje utopil Janez, on … Kakšna kreatura. Nekajkrat sva se videla v malem bifeju, tak, z debelimi očali … Razlagal je, seveda že primerno pijan, kako je zdaj z njegovo zapito Ukrajinko. Oh, kakšni filmi … Oba sta pila, nezmerno pila. Janez je že bil invalidsko v pokoju, prej je pa delal, mislim da, v tekstilni tovarni, tako ja … In tu, prav tu da je scal, zdrsnil v rečico – ja, ko ta naraste je nevarna, ja. In njegova psička, majhna, črna, pametna, njen pogled … Spomnim se tistega sobotnega jutra pred kioskom. Psička je bila tam z njim. Kako me je gledala: kot da bi govorila: odreši me, odreši me! No in tisti večer se je vreme sfižilo, Janez pa na svoj obhod. Ukrajinke že ni več bilo, umrla je pri njem doma … Menda koma, pijača in to. Vem, da mu je izpraznila bančni račun, ker je prodal starševsko posestvo in je nekaj časa živel na veliki nogi. No, tista Ukrajinka je imela sina in uradno še moža nekje v mestu. Baje je sinu kupila avto, možu menda tudi: seveda, Janezov račun. Iz slepe ljubezni ji je omogočil uporabo bančne kartice. Velikokrat sta se prepirala in si očitala to in ono. Zaklepala sta se ven … Oh, kolikokrat je bila policija tam … Dva bloka naprej … Ja, Janez, da takole končaš. No ja, saj bi se tudi sicer končalo, ciroza, napihnjen je že bil. In pravili so, da je imela bolna jetra tudi psička, ker jo je naučil piti pivo … Sestro ima poročeno v Ljubljani, diplomirana veterinarka, pa je vzela psičko, ki je tudi kmalu poginila … In potem je zakrožila zgodba … Najprej jo je povedala ženska v kiosku: tam je bila info točka, tam si zvedel vse. No, saj se rad ustavim, kupim sobotni časopis zaradi priloge, pa rečem to in ono. Pač socialni čvek. Janez, Janez … Še malo in bom v jazbini. Nocoj bom skušal prebrati ene stvari, kaj vem … Pa ne gre več tako kot včasih, ne. Malo mi tudi oči nagajajo, nova očala bi rabil, to pa spet stane, tam do tristo evričev. Mogoče drugo leto, ko bom spet imel na voljo enkratno socialno pomoč. Preštudiral je te zakone, mislim, Vito, pravnik on … Ja, včasih je bil z nami tam gor. Stara kljuka, lahko bi že bil v pokoju, ne, on ne … Grabi, grabi, grabi … Malo pisarno ima v novem delu in novega mladega pravnika, on pa samo še pravne delikatese, še najraje ločitve … Sam je pa že drugič poročen in hodi na smučanje v Avstrijo, poleti pa na morje v Grčijo … Vito, kljukec … Na zakone se spozna, ostro misli, to pa. On mi je prevohal, kako in kaj in kdaj bom dobil nekakšno pokojnino in to … Kaj pa bo drugače, približno toliko bo kot zdaj s tistim varstvenim dodatkom, to bo … Eh, življenje … Nič bab, nič alkohola, nič kanabisa, koke, nič opija, samo še zgodbe, samo še te so v glavi. Jutri na center, ah … Na hitro se je stuširal in se preoblekel.

Zaprl je okno, ker se mu je zdelo, da zunaj vleče, da je prišel val hladnega zraka, tako kot so napovedali po radiu. Poiskal je gumb in vključil radio – tokrat je poslušal lokalno postajo. Nek pisatelj je razlagal, kako ustvarja … Pisatelj v našem malem mestu, saj … Ah no, ti tipi … Namesto da bi živeli, pa pišejo. Pa ne vem, če sem že kaj bral, kako se piše, čakaj, poslušajmo:

»Torej ste v tem romanu združili sile, več avtorjev vas je?« je vprašala novinarka s prijetnim, malo zadržanim glasom.

»Ja, namenoma sem jih povabil, ker smo na ta način obogatili tkivo pripovedi. Niso namensko pisali, pač pa sem pobral njihove zgodbe, jih na nek način vgradil v roman, da je dobil novo širino. Takega romana še ni pri nas. Poskus skupinskega romana je bil, a tam so zgodbo dopolnjevali, ta pa ima drugačno strukturo, zgodba posrka še druge zgodbe.«

»Res nenavadno,« je rekla novinarka in nekaj časa premolknila, potem pa spet on.

»Morda, za bralca kar presenečenje, ja … Vsi to so člani literarnega kluba Burjon in kar dobro napredujejo s svojim pisanjem. Izdali bomo tudi zbornik, lektorirala ga bo gospa Anica, tudi naša članica,« je dopolnil. Anica, moja sestrična. A to so tiste zgodbe, ki mi jih je prinesla v rumeni mapi, in mi rekla, da bi lahko katero prebral, da ta tip piše, da … O, saj take zgodbe imam ja, tam so, na mizi, poleg druge šare. Tibor bo pa počakal. Pa če bi nocoj res katero prebral, čakaj, kaj bo še povedal ta tip, sicer priseljen iz Ljubljane.

Ah, naklada, naklada, glasba … Ja, Anica tudi piše, vem … Včasih mi kaj prinese, preberem, pa … Ne vem, ta sodobna proza, kaj vem … Pred dnevi sem spet bral Jurčiča … No, slike, da nekoga siliš jesti česen in mu potem ponujaš kos kruha in vino … Ah, liki, zgodbe iz drugih časov. Pokvarjenost je pa tudi danes podobna tisti: bogati ga lahko serjejo, ja. Jurčič … In Anica mi je razlagala, kako spretno je že takrat uporabljal ločila – dramaturška interpunkcija. Ja, nisem študiral primerjalne, pa me zadnjih petnajst let knjige obsedajo – delam si izpiske, ocenjujem napisano, ves sem v tem; še dobro, še dobro, če ne bi se izgubil v suhi filozofiji, ki je samo mučenje. Mater mi gredo na živce, ko ti danes delajo razne študije pa samo lepijo, ta je rekel to, potem pa komentirajo, kaj je rekel in verjetno zakaj, pa spet nova kopija, spet celi pasusi prepisanih sestavkov. A to je sodobna znanost, mislim sodobna filozofija, da citiraš, kaj je kdo rekel in kaj je mislil. Ja, kaj pa lasten sistem – malo jih je, ki bi ga zares imeli. Anica lektorira, včasih … Bral sem en magisterij na filozofij. Ja, če to ni, mislim, en kup navedkov s komentarji – in to je potem magisterij – rekel bi, da je samo razširjena seminarska naloga – mi smo imeli zahtevne; če se samo spomnim profesro Jermana, ah … Kako sva se znala prepirati v malem bifeju; to so bili časi, ko so se misli kresale in se je zares filozofiralo. Danes pa, ker je vse na internetu, z lahkoto lahko pobiraš in lepiš in komentiraš. Včasih si moral v knjižnico, si narediti izpiske, v redkih primerih smo kaj fotokopirali – fotokopiranje je bilo šele na začetku … In Anica pravi, da se stilistika ne poda več novemu sistemu učenja, da se samo analizira čtivo, se pravi, mi smo rekli obvezno branje, domače branje, pa da se da več pozornosti na esejistiko, no ja. Dijaški eseji. Nekaj sem jih prebral, pa … Nov miselni svet, nova etika, prestiž, upravičenost do moči … Socialni čut je znak šibkosti, je nezanimiv, ne nosi odličnosti. Drug je vreden samo kot sredstvo za poveličevanje sebe, samo toliko … Ko so vihrale zastave nove države, takrat sem vedel, da bodo nekateri padli v past divjega grabljenja. In se je dogajalo, mala podjetja, zadolžitve, samomori. In zato smo o tem razpravljali v naši Malini … Vito, s kakšnim ognjem je zagovarjal pravico do prostovoljne smrti. Etična samoukinitev … Oh, ko se mi bo ljubilo, bom potegnil ven mapo, kjer sem zbral pretipkane materiale na to temo; dosti tega je še v črnem zvezku, tam gor … Anica me ima počasi zadosti. Saj jo razumem, piše tudi svoje stvari, pa se je mojih naveličala. Krepko naveličala … Že petnajst let mi pretipkuje, njen sin je šel že na fakulteto, hči, ta bo pa kmalu zdravnica … Mlada se je Anica poročila, še med študijem. Njen, oh, arhitekt, uspešen … Menda dela nek projekt za novo sosesko na hribu nad mestom ob vpadnici iz male planote … Luksuzna reč za bogate; soseska z modernimi stanovanji, lepa lega: sonce, zelenje, prestiž. In smo spet tam, morala pravične bogatitve … Veliko njih je treba, da imajo malo, da eden ali dva imata veliko. Logika koncentracije kapitala je v tem, da se spravi na kolena velika večina, ki poslušno nosi na velik kup, ki je last gospodarja. Pankrti: a gospodar … Madona sem bil fasciniran nad njimi, saj sem še. Ja, še v službi sem si jih vrtel. To so bili časi kasetofonov. Anica mi je presnela in sem si vzel kasete s seboj. Vsako veliko noč sem prihajal dol in … Pankrti, tam gor v kabini. Dober star Grunding in tiste pesmi. Bandjera rosa, recimo … Gremo v mesto nocoj … Joj, kolikokrat sem to preposlušal, dokler se ni kaseta obrabila. Všeč mi je bila ta energija, pa tudi besedila, da tudi. Zdaj, ta omledni pop. Ali pa neko nakladanje, rok pa … samo ponavljanje, kakor da je bilo že vse kar je velikega odigrano in so samo še variante na stare teme. Vidiš, če bi imel še potrpljenje in se naučil rabo interneta, bi lahko dokupoval plošče. Tam so in dober glasbeni stolp, Pioner, oh … Pripeljal sem ga, ko sem prišel nazaj dol, leta 1994, takrat enkrat sem ga pripeljal – potem sem pa šel še za dve leti gor, pa … Plošče, ni jih veliko, kakšnih tristo … Če bi imel računalnik in tisti kanal, kaj že, jugoslovanske tube, ja. Ah, začeti bo treba s tem, da bom umrl modrejši. Zdaj bom več doma: adijo gozd, pohodi, adijo. Pa bom sedeči bik in se bom naučil tega prekletstva, računalnik … In ja, nova očala … Za branje mi še komaj ustrezajo, mučim se, ampak na daleč je pa bolj tako. Med vožnjo me pa že moti. Kaj pa če bi pralni stroj še malo počakal, saj je samo star, grelec sem mu predlani zamenjal in … Mogoče ne dam zadosti praška, kupujem najcenejšega, mogoče zato slabo opere. Ja pa bom vprašal Anico, katerega ona uporablja. Lahko da je finta v tem. Ne, ne Sonjo bom vprašal, ona je bolj gospodinjska, ona, ja … Ja, ja, to, to. Jutri bom šel tja k onemu, kaj je že Tomo, ja. On bo imel zdaj mene v registru. Bežno ga poznam, čvekala sva že. Tudi ob kiosku sem ga že videl, kupuje tisto drago revijo. To, to, očala, potem pa Aničin prenosnik in internet, saj imamo optično napeljavo v našem bloku. Televizija … Mogoče … Zdaj niso drage … In Anica mi je že ponujala njihovo, ker da so kupili večjo, boljši model, da je še čisto dobra, komaj tri leta stara, samo … Televizija, svet na steni … Internet, skačeš in prebiraš svetovne časopise … Brskaš po velikih filozofskih knjižnicah … Oh, svet … Ja, ja očala, to, to bom šel prosit, to. Pa spet problem, pregled moraš plačati, pa … Mogoče bi mi pa Anica posodila, niso brez denarja. Mož služi, oh … Zmagal je na nekem natečaju in tisti projekt je vrgel; niti ni hotela povedati koliko … No ja, to je njuna stvar, sta pa takoj kupila novo televizijo in novejši model terenca … Črna zver … Usnje, moč, prestiž. On se sicer še vedno vozi v malem Mercedesu. No ja, nova očala. S temi berem tako, da jih imam na koncu nosu … Se pravi dioptrija ne dela prav. Mi je pa Anica pravila, da si je tisti tip, ki piše – menda ima podobno gensko okvaro kot jaz, sam naredil nekakšen čitakon. Na desnem očesu ima okvaro, da je tudi že bil na zamenjavi zaklopke in še prej na operaciji, podoben model torej … Ja, naredil si je tako, da je vzel objektiv fotoaparata in si ga dal na stara očala in si z vrvico napravo pritrdil na glavo, in zdaj bere s tisto rečjo – reče ji čitakon. Ja, ja, to je oni tip, ja, ki se poleti prevaža z rdečim motorčkom. Kako hudiča si upa voziti, če tako slabo vidi. Saj sem enkrat vprašal Anico, kako to, da se pa lahko vozi. Pa mi je rekla, da ima tak moped, ki ima omejitev hitrosti in ne rabi izpita. Da na desno oko še zadosti vidi … Ja, jaz k sreči nimam toliko okvarjenih oči, ne. Ožilje, srce, to ja, pa slabe vezi, rama me boli, koleno mi kdaj klecne, to bo to. Ja no, bom pa prebral, kaj oni tip piše. Uf, zdaj sem ves v ognju novotarij, računalnik, televizija … Pri sedemdesetih bom podrl vsa svoja pravila in ves odmik od nore civilizacije. Postal bom samo še en člen tega cirkusa. Naj bo, naj bo. Kje je mapa. A ta bo? Hja, nekaj zgodb. Za kakšno uro, mogoče več, jih je. Položil je blazino, naravnal svetilko, še enkrat obrisal očala in jih naravnal, da so se črke izostrile. In takole bi prebiral svoje stvari – printer bi moral še imeti … Saj se najde kakšen star, se … Oh, vse bo, vse bo, ga je ganilo. Pošuštel je z listi in si jih naravnal. Torej prva zgodba, da vidimo: