3. Pozabljena dolina

Doma se je najprej stuširal. Potem se je usedel na kavč in dolgo gledal posnetke na telefonu; vse je poslikal, kočo, pot, studenec, cesta, domačijo starke, kjer je pil žganje – psa in starke pa ni slikal – ljudi načeloma ne slika, ker se mu ne zdi etično. In je začel intenzivno razmišljati, kako bi se približal Adiju. Jutri bom šel do Tamare, pa … Mar ni to vtikanje v drug delokrog? Samo informacija, češ da … Da kaj? In potem, kako naj ji pojasnim, da sem prespal tam, da sem tako rekoč vlomil. Za kakšnega me bo pa imela, dedca starega, strganega starega konja. Nič, na lep način bi ji razložil. Mogoče pa … Da bi naslednji vikend, če bi ona s pretvezo … Če bi, ona vprašala Adija, če da … Saj se veliko pogovarjata, tudi po dve uri presedi v njeni pisarni. Pa če bi, recimo, da bi se dogovorila, da mi ga odstopi, ker … Direktorica je že rekla, naj si rajone prosto oblikujemo, ker sami najbolje poznamo kliente in teren … Mislim, da ji malo že preseda, saj hodi tja, tudi kadar ni treba. Je pač osamljen in Tamara je še vedno atraktivna … Potrebuje tudi pomenek, ne samo formular. Jebenti, a smo samo upravitelji formularjev, pa smo pozabili na besedo, ki resnično zdravi. Ja, ja to bo ta prava taktika, to. Itak imam v ponedeljek strateški sestanek za pomladno porazdelitev terenov. Mogoče bo pa Tamara sama zaprosila, da bi se ga rada rešila, ker … Ja, vem, dvakrat mi je že potožila, da stari prismrdi v pisarno, da … Ja, punca, kaj si pa šla v tak foh – tu se dela z ljudmi, niso vsi popolni, ne! No ja, saj drugače zvozi in hitro sklepa, pa zakonodaja in formularji, to prekleto dobro obvlada. Kaj pa veš, mogoče se bo pa samo uredilo. Počasi bom začel biti še veren … Če si nekaj res želiš, ti potem še bog pomaga … Mogoče, mogoče … Jutri, jutri ob desetih, strateški sestanek. In zdaj, kje bo kosilo? Nič več nedeljskih kosil, piščanca v pečici, rukola … Ja, v gostilno bom šel, pošteno kosilo mi bo teknilo. Briga me cena, petdeset evrov nedeljsko kosilo – neko kulinariko se gredo. No ja … In če bi povabil Tamaro … Norec, norec … Ne, ne še danes, ne … Drugič morda … Kdaj bo drugič? Drugič bo drugič …

***

Krog, vse je krog, je premišljal Adi in slonel na oknu. Gledal je tja čez v tri breze, že močno zelene ob rečici, ki je te dni kar bogato godrnjala, saj je bilo mimo hudo majsko deževje. In jaz sem zdaj star konj, s prizadetim srcem. Infarkt, mene … Prepričan sem, res sem prepričan, da se to dogaja zaradi cepiv. Bili smo naivni in smo nasedli. Ta moja sestrična … Pa pojdi, pojdi, sem vprašala Majdo, zdravnico, pojdi, je varno … Na milijone se jih je cepilo, zakaj se ne bi ti, je silila vame. In sem šel, enkrat, dvakrat, potem pa ne več … Korona, razpadli smo, mi posvečeni … In moja koča, zdaj … Nazadnje sem bil tam zgoraj na jesen 2023, potem … Pa če to ni noro, še iz ene občine v drugo nisi smel, iz Bukovja, v Zabukovje … Noro, teorija oblasti … Moč … Manipulacija … Eh, Slavoj, on, on bi rekel, da je moč oblasti zmeraj pogojena z močjo kapitala. Kapital, saj. Moj počasi kopni, ja ni ga več, ne. Premalo imate delovne dobe, uradnica … In tista na sociali, švigla šviglasta. Kaj mi je rekla v ponedeljek, da me bo zdaj obravnaval gospod Tomo, da so drugače porazdelili rajone, da … Kar tako nas premikajo, kar tako. In ko sem dobil odločbo zavoda za zaposlovanje ja … Sedem let nazaj. Pisalo je, da me odstopajo Centru za socialno delo. O mater, kar odstopijo te, kot da si kos pohištva, predmet … In ja, točno to, predmeti smo, predmeti za obravnave. Saj sem slišal na Centru, ena od delavk je v pisarni, kjer so bila slučajno priprta vrata, na glas rekla: Ne, jaz nima tega predmeta, ne ona ni moj predmet. Bog se usmili, kam je zarila ta civilizacija. Tak lep dan, jaz pa tule … Prej sem bral Platona, že spet in spet, morda bom počasi doumel, da je vsa filozofija le megla za možgane – sili te v razmisleke, včasih že kar bolestne. Pišem spomine … Nalivno pero, debeli zvezek. Kaj bo s tistimi zvezki v koči!? Moram prepričati Anico, da bi šla tja gor in mi jih prinesla. Toliko vsega je tam in celo naslovi, telefonske številke obiskovalcev – posvečeni imajo samo rimske številke … Naše društvo; lepo ime smo si izbrali: Društvo: Rubus ideaus, na kratko, samo Rubus – malina pač. Tam okrog, kjer so bile poseke, jih je bilo veliko. Seveda je to ime dala naša Janja, lekarnarka, ona … Kje hudiča je končala!!? Na pomlad, tik pred covidom leta 2019 je sama šla do koče – pustila je zapis, da odhaja v objem sonca. Nihče je ni našel, nič niso poročali, da bi jo kdo kje videl. Skoraj en teden so jo iskali lovci in pripadniki policijske enote, pa gorski reševalci – nič … Janja je odšla. Še danes se sliši govorice, da je nekje naredila samomor, nekje globoko v gozdu in so jo zveri raznesle. Samomor … Ta najvišji dokaz, da imaš življenje v oblasti. O tem smo veliko razpravljali na svojih seansah. In oba pravnika sta trdila, da je pravica do lastne smrti tudi pravica, ampak da je ustava ne predvideva. In smo prišli do evtanazije in te fore … Med nami je včasih bil tudi zdravnik, mlad, izobražen, pa hudo krščanski – no saj smo tudi molili, smo. Bog in to, večna tema. Ne, Janja  je živa, slutim, da je … Dokler nisem zbolel, sem bil povprečen krščanski človek, birman, sveto obhajilo, potem pa, med študijem pa … Kako znanstveno dokazati, da ni boga, za to je šlo. In Marksizem, ja, ja. Leta opoja s to ideologijo in večni prepiri z bogoslovci … Ah no … Pravica do samomora … Dolgo študijo sem napisal. Navajal sem kulture, ki imajo to vgrajeno v svoj preživetveni ciklus – Eskimi – starci in starke … Starci odidejo, starkam ne dajo več jesti … Samoukinitev, atribut samoukinitve. In idiotsko natepavanje floskul o svetosti življenja, potem pa gredo in blagoslovijo supersonične rakete in … Zmedenost sveta … Vojne … In jaz doma in štejem tablete. Zjutraj štiri, za sladkor, za redčenje krvi, za oporo srcu, za aritmijo, zvečer pa spet, tri, holesterol in dve za srce. Koliko kemije? Danes je torek, se pravi jutri bom pa moral na Center, da se dogovorim za enkratno pomoč. Pralni stroj bom kupil nov, pa hladilnik tudi, ta je dotrajan. Ja, ja, če bi imel tisti kapital iz Nemčije. Pa je vse šlo, potovanja, potovanja, Katmandu, Brazilija, Argentina, Kalifornija, oh, je zavzdihnil. In pijančevanja in vožnja s taksijem v Portorož in ženske … Zdaj pa gluhe lune in knjige, teh pa, ja blizu dva tisoč jih je: povsod so že, polic je premalo. Kar grem in prebrskam antikvariate in nosim, nosim … Po infarktu manj, prej pa … Lani tak čas, ne prej je bilo, prva kontrola po pol leta v kliničnem centru. Kakšna muka … Simona me je peljala … In sem dobil drisko; prejšnji dan sem jedel piščanca, očitno preslabo pečenega … Joj, beda. Prideva v Ljubljano, stiska, premišljanje, kako bo. Iz neke previdnosti sem s seboj vzel plenico in rezervne gate … Izkušnje iz popotovanj; o ja, so bile driske so. V Indiji, bog, o bog. Dva dni sem ležal v sobi in mi je nek angleški mlad zdravnik organiziral infuzijo pa ene tablete … Ja, pregled … Sonja, prijateljica, se je javila, da me pelje, ker da ima dopust, da … In v garažni hiši se je ulilo, prvič … Mater, kar v hlače, potem iskanje stranišča tam spodaj v tistem bifeju. In s kakšno težavo sem se tam obrisal, se umil, kolikor sem se lahko, ampak sral pa sem, pa kako, vse je bilo ponečedeno. Komaj sem se spravil k sebi. Če me takrat ni še enkrat infarkt, potem me ne bo nikoli več. Kakšna stiska, kakšen napor. Dihal sem kot konj, ves rdeč sem bil in … Pridem ven, tresel sem se. S Sonjo sva se hitro pobrala. Pomagala mi je poiskati nadstropje in ambulanto. Zanimivo, do pregleda je bilo vse v redu. Malo me je že stiskalo, najbrž tudi živci, jasno … Pregled pa, pregled je pokazal, da srce ni utrpelo velike škode, da se je popravilo in da lahko neham s strupenimi zdravili za aritmijo – Corderone – svinjarija – če te to ne ubije, potem … In tisto … Vidiš, tega spomina pa še nisem zapisal, tisti petek … Saj, mogoče bi pa … Ah, sedemdeset let mi je, novo zaklopko imam in en stent. Obljubil sem si, da bom doživel 105 let. Teoretično je povsem možno, le … Mater mi danes bezljajo misli. In tisto sranje, Sonja … Potem sva šla do Vrhnike na kosilo. Po kosilu pa na avtocesto in spet sranje in sranje, celo sedež sem ji ponečedil. Kako bedno sem se počutil, ko sem prišel domov. Takrat bi zlahka vzel nekaj, da me ne bi bilo več. Pa nisem imel nič pri sebi. Vsi moji samomori … Koliko jih je bilo: prvi, ob koncu osnovne šole, zaradi … Ni pomembno, potem srednja šola … Potem ob prvi diagnozi, slaba zaklopka … Potem v bolnici po prvi operaciji na srcu, anevrizma, najprej to … Bolnica, trak od halje … stranišče … Ni šlo … In ko sem zvedel, da bom moral na operacijo anevrizme … Takrat ja, tisti je bil … Pas, kljuka, noč in potem v psihiatrično bolnico. In zdravnik mi je razlagal, ta naš iz klape: Veš, imel si puščanje zaklopke in si slabo hranil srčno mišico, pa še slabo ožilje imaš zaradi neke genske napake in je bil splet okoliščin, da se je tam zataknil strdek in … Noro, cel ta potek … Tole grem zapisat, majsko čiščenje.

Usedel se je za staro pisalno mizo, ki jo je dobil na Centru za socialno delo. Ko so se selili v nove prostore, so odvažali staro pohištvo. Pa se je z direktorico zmenil, da so mu odstopili to klasično staro pisalno mizo, ki premore predal s centralnim zaklepanjem. Stara reč, zelena površina, tanke noge; socialistična pisarniška klasika vseh uradov. In si je pritegnil zvezek, preveril nalivno pero in začel pisati.

Bil je sončen petek. Dopoldan sem urejal zapiske za knjigo esejev, za katero sem imel založnika, vendar le. Dobro mi je šlo. Celo poletje sem jo pisal, disciplinirano, zelo disciplinirano. Napisano sem sproti pretipkal na pisalni stroj, da se ne bi Anica mučila … Nagovarja me, da bi mi dala njen stari prenosni računalnik; za pisanje bi že bil. Razmišljam o tej novotariji, razmišljam, mogoče pa le, bom videl. No, popoldan pa v zvestega terenca in sem se odpravil tja gor. Cesta je bila divja, grmovje, udorine, voda je naredila svoje. Nihče je ne popravlja več. Po dolgem času sem šel, na pomlad sem sicer bil, ampak nisem nič delal, prejšnje poletje pa samo enkrat, malo sem počistil in to. Gozdno gospodarstvo nima več interesa. Parcele na levi strani so izsekali, moje pa … In sem komaj prilezel do koče. Vse zapuščeno, pajčevine. Kristus me je žalostno gledal. Najbrž mi je šepetaje očital, da smo kar pozabili nanj. Vzel sem nahrbtno kosilnico in pokosil pred kočo in tam okrog Kristusa. Prvo poletje, da nisem bil … Ne, med korono, tudi ne … Potolkel sem razraslo grmovje, preveril agregat, vse je k sreči še delalo. Imel sem namen, da bi naslednje poletje preživel tam zgoraj. Ko sem končal, sem spil eno pivo, vse pregledal, vestno zaklenil in šel. Utrujen sem bil, zelo utrujen. Očitno je defekt v srcu že zahteval svoje. Tako prekleto sem bil truden, da sem ob poslušanju radia kar zaspal. In ko sem se prebujal, se mi je nenadoma zazdelo, da mi hoče srce pobegniti … Divje je tolklo – poznal sem to, še pred leti, aritmija. In zdaj spet … Divji ritem. Kaj naj … Pograbil sem telefon – edina novotarija, telefon z radiem in fotoaparatom, internet pa ne … In sem poklical urgenco. Povedal sem, kako in kaj. Čez deset minut so bili pred blokom. Počakal sem jih kar na klopi. Še prej sem se za silo uredil, dvakrat usral, pograbil najnujnejše in šel ven. Posneli so EKG kar v kombiju, naredili vbod, nastavili iglo, mi dali infuzijo, razpršilo v usta, menda nitroglicerin … In zdravnica je poslala EKG zapis na Ljubljansko urgenco. Trajalo je nekaj minut, da so dobili ukaz, da me naj takoj pripeljejo k njim. Pa je bila hitra nočna vožnja. Spotoma sem telefoniral Anici, da sem na poti v Klinični center, da naj ne skrbi, da sem pod kontrolo. In sem res bil. Mlada zdravnica je sedela ob meni, gledala na monitor, pritisk je počasi padal, pulz se je umirjal, tudi počutil sem se bolje; še celo tako dobro, da sem se že spet šalil. In potem smo prišli na sivo parkirišče pred Ljubljansko urgenco: prevzem, odvoz v ambulanto. Tam pa zoprno čakanje, pa na scanje mi je šlo. Komaj sem prepričal eno od medicinskih sester, da mi je prinesla – tako temu rečejo – račko. Prvo olajšanje. In potem odvzem krvi, pa zdravnica, zaslišanje, kako, kdaj, kaj ste prej imeli in to … In čakanje, ležanje, noč je pa hitela svojo pot. Gledal sem paciente, cela kolona nas je bila na vozičkih – posteljah. In potem pride zdravnica in mi reče, da bomo naredili CT prsnega koša, da vidi stanje ožilja, stanje celotne aorte, ker sem že imel anevrizmo in to. Dobro, gremo. In ko so me stavili v tisto tubo, spet panika, kaj, če bom moral na veliko potrebo. Rekel sem, da bi moral. Pa me je zdravnica nadrla, da sem zdaj sredi postopka, da zdaj nikamor. Črevesje se je nekako le umirilo in sem prestal CT slikanje. Nič pretresljivega, le žila na srcu je malo zamašena. To je to, je navajeno rekla. Prepeljali so me v neko začasno sobo, še vedno na urgenci. Rečeno mi je bilo, da bom šel na oddelek, takoj ko se najde postelja. V tisti sobi smo bili sami infarktaši, eni mlajši od mene, eni starejši, šest nas je bilo. In na oddelek je šel najprej tisti, ki je imel najvišje vrednosti troponina v krvi – to je bil kriterij. Meni je nihal, najprej zelo visok, potem nižji, pa spet visok, skakal je. In sladkor, čez dvajset, ne vem sicer, kaj in kako, samo številko sem si zapomnil – menda je normalno tja do 5, 5 do šest. Pa ja, stres, veliko soka sem spil zvečer, pol litra breskovega soka, teknil mi je. In tako je šla sobota, ležanje, na skrivaj sem pil betablokatorje, ker mi jih niso dali – zdravnica je pojasnjevala, da morajo nadzirati, kako se bo obnašalo srce, jaz pa sem vedel, da se teh betablokatorjev ne sme kar tako prekiniti, ker se lahko pojavi aritmija. Kakšno mučno stanje v bolniškem oddelku IPP – ja. Stalni prihodi in odhodi, nobenega miru, trda postelja, taka začasna – in ena od zelo prijaznih sester, po naglasu je bila Štajerka, mi je nekako organizirala blazino. Kakšno olajšanje. Lahko sem slonel in gledal, kaj se dogaja. Dosti se ni dogajalo, odhodi, vizita, menjava pacientov, stokanje, nega … Sicer pa polglasno govorjenje osebja in tekanja na hodniku, reanimacije in podobno. Sobota je minila. Dvakrat ali trikrat sem poklical Anico. Obljubila je, da prideta s sinom v nedeljo pogledat, kako sem. Noč iz sobote na nedeljo je bila kaotična; kar naprej so vratarili, odvažali, privažali … Nič se nisem odpočil. Imel sem že nekaj bolnišničnih izkušenj pa sem vedel, da se najbolje počiva dopoldan po viziti, ko se nič ne dogaja. In tako je tudi bilo. Dremal sem vse do kosila, ki pa mi ni kdo ve kako teknilo. Malo sem bil preplašen, mravljince sem imel v trebuhu, hkrati pa strašansko utrujen od vsega. Kljub vsem bi pil kavo. Vprašal sem sestro, kje je avtomat, pa se je samo nasmehnila in rekla, da nimam dovoljenja, da vstanem. Kaj? Je tako resno? Pojasnila mi je, da je troponin spet poskočil in da bi bilo dobro, da bi čim prej šel na kateter – je gneča, je še navrgla. To ni normalno stanje, toliko infarktov, prava epidemija. In tudi sestra mi je rekla, da je tam že deset let, da pa nenadoma toliko infarktov še ni bilo. Pa sem se ji nasmehnil in cinično rekel: Ja, davek na cepiva. Pa je samo skomignila in šla. In isto sem rekel zdravnici, tisti, ki me je sprejela. Pred poldan je prišla pogledat, kako mi gre, malo sva poklepetala, glede moje genske okvare in to … Ko pa sem ji omenil cepiva, je zamahnila z roko in mi rekla, da o tem nima smisla razpravljati, da so ljudje brez cepiv umirali … Jasno, da so, ampak tole je gotovo pospešilo. Umirali so tudi športniki, aktivni ljudje. Popoldan je prišla Anica. Zaskrbljena je bila, razumljivo. Rekla mi je, da bom moral kar lepo pozabiti na svoje gozdovništvo, da bo treba spremeniti življenjski stil. Nisem kaj dosti razmišljal o tem, takrat še ne. Do večera je bil mir, obiski so usahnili. Enega so odpeljali – ekipe za  žilno intervencijo so delale tudi v nedeljo. Ponedeljek se je vlekel, vlekel. Potem je prišel popoldan nadut zdravnik in mi rekel: Poslušajte Andrej, predvideni ste za koronarografijo. Če bo vse teklo, boste jutri popoldan na vrsti, podpisati morate ta privoljenja. Ko sem mu strahoma rekel, ali res moram, mi je ostro rekel, da se z mano ne bo pogajal, da jih veliko čaka na vrsto. Ob njem je bila mlada zdravnica in je blago rekla: Morate, seveda morate, to rešuje življenje. Koza, kaj ti lahko reši življenje, če si že na poti … Šla sta s tistimi papirji. Seveda sem podpisal, kaj pa naj bi. Koronarografija, enkrat sem jo že imel, pred prvo operacijo. Takrat je bilo neprijetno. Sam poseg niti ne, ampak potem, tisto nepremično ležanje. Dvanajst ur. Namenoma sem pustil uro na nočni omarici, da ne bi gledal. To je bilo še v regijski bolnici, kjer sem bil potem še nekajkrat, druge reči, druga mejna stanja. No, ostajam v kliničnem centru. Ko sem na torek končno prišel na oddelek, se je pa začelo. Šokiran sem bil, ker te obravnavajo, kakor da ti ni nič. Visoka sestra je prišla z nekakšno beležko in začela spraševati: koliko imate denarja, telefon, ura, proteza, vse je treba popisati. Koga pokličemo, če … In takrat sem pa malo splašeno gledal – koga le, sestrično vendar. Dal sem številko in. No, potem sem zložil stvari. In sem spoznaval sostanovalca. Oba starejša, eden iz Kozjanskega, en pa iz Gorenjske – tisti je bil še posebej glasen in šimfarski. Dobil sem posteljo ob oknu, kar mi je godilo. Velika okna so ponujala lep razgled na nebo. Ulegel sem se in si začel oddihati. Pomislil sem, zdaj se bo pa začelo resno zdravljenje. In sta priletela dva goloba. Hodila sta po okenski polici in se me ogledovala. Angeli, sem takrat pomislil, nebesni sli. Vem, da smo v naši druščini veliko razpravljali o božjih namigih in o vlogi goloba v krščanski mitologiji. Ni bilo dosti časa za razmišljanje, ker sta prišli dve sestri; ena je govorila po prekmursko. Razložili sta mi, da grem na kateter. Kakšen kateter, menda ne za vodo!? Ne, na kateter, s katerim gredo do srca in preverijo, kako in kaj. Rekel sem jima, da me je strah. Tista Prekmurka je samo zamahnila z roko in rekla, da je to taka rutina, da bo vse v redu. Da moram, da bodo videli, kaj nagaja srčku. In sta prijeli posteljo in me odpeljali. Ne vem v katero nadstropje. Vem samo, da sta me pustili na nekem ozkem hodniku, kjer je bilo veliko šare in zaščitnih plaščev; tista težka oprava, ki jo uporabljajo v teh prostorih za katetrsko intervencijo. Ležal sem tam in poslušal, kako se osebje zabava; smejejo se in se delajo kakor, da ni nič – njim je to res rutina. Ampak da tako brezskrbno šariš okrog srca!? In čez čas je posvetilo sonce čez vse tiste našarjene kartonaste škatle in predmete. Res je delovalo kot nekakšno skladišče. Debela sestra je za trenutek prišla na hodnik, me malomarno pogledala in šla. Niti toliko časa ni bila tam, da bi jo vprašal, kdaj bom na vrsti. Potem je prišla druga v zeleni opravi in sem jo vprašal, kdaj bo. Pa je naveličano rekla: Bodo že povedali. Joj, tisto čakanje. Vse sorte se mi je pletlo po glavi: bom preživel, bodo zapleti, bo … In potem prideta dva možakarja in rečeta, zdaj pa gremo. Odpeljeta me v temen prostor, kjer je bilo veliko ekranov, aparatur in plastična zavesa. Preložita me na trdo posteljo, no, na nekakšno operacijsko mizo in me pripravljata. Debela sestra mi vajeno obrije mednožje, me z nečim namaže in potem mi glavni pove, da bodo začeli. Najprej poskusijo skozi roko, ni šlo. Imam pač gensko bolezen, ki prizadene žile, in so ponekod slabe, taka je ta reč. Potem gredo v dimlje; malo me je zapeklo, ko je odprl žilo, potem pa nobene bolečine, nič. Začnejo. In me sprašujejo, kaj počnem. Povem jim, da zdaj pišem eseje, pesmi, take reči, da pa sem delal kot žerjavist v Nemčiji, v Hamburgu, da sem veliko potoval, da sem študiral filozofijo in etnologijo, da pa tu nisem nikoli dobil primerne službe. Zdaj da živim od socialne podpore in enega dodatka. Eden se je zanimal, o čem največ pišem. Pa sem se cinično nasmehnil in mu rekel, da tudi o smislu in nesmislu samomora in o verskih dilemah. Da te takole pregledujejo in se s teboj pomenkujejo!? Slišal sem, da je glavni rekel, naj mu podajo stent. In potem je zahteval tišino in zbranost. Nekaj minut je res bila tišina, potem pa je rekel, da smo fertik, da je rano zaprl, da bom moral mirovati najmanj šest ur. Zahvalil sem se jim. Razložili so mi, da so eno žilo razširili v eno pa da so dali stent. Debela sestra mi je prinesla bel plastičen kozarček in slamico. Nisem se smel privzdigniti, da bi spil zdravilo. Šlo mi je počasi, tako pitje iz ležečega položaja. Pozabil sem zapisati, da so težili zaradi povišanega sladkorja. Debel tehnik je na oddelku prinorel z injekcijo inzulina in mi jo hitro zapičil v iglo na roki. Tudi to me je skrbelo, ker sem vedel, da se zna komplicirati. Peljali so me na intenzivni oddelek, kjer me je prevzel tehnik. Pregledal je zaporo na roki in obtežitev v dimljah. In se je začelo trpljenje. Žeja, žeja … Nosil mi je skopo odmerjeno vodo. Začel sem se tresti, inzulin je naredil svoje. Povedal sem mu, kaj me muči. Prišel je z iglico, me zbodel v prst in izmeril sladkor. Res je bil obupno nizek. Posvetoval se je z višjo sestro. Nekje so našli sadni jogurt in kos kruha. Tudi če ne bi smel jesti, sem tisto pospravil. Kmalu sem se počutil bolje. Čez nekaj ur je bila zamenjava. In spet debela sestra, odrezava, jezna na ves svet in najbrž tudi sama nase. Pregledala me je, predvsem obtežitev v dimljah in zamrmrala: Malo rosi, ni hudega. Bodite čisto pri miru. Ker sem ji pojamral, da me boli hrbet, je rekla, da je to pač tako, da to spada zraven. Če bo hudo, mi bodo aplicirali analgetik. In je šla. Kakšna prekleta noč. Malo sem spal, skoraj nič. Zjutraj, kmalu po šesti pa revolucija. Nič več obtežitve, vstati … Začel sem počasi, kar na postelji sem se moral sam umivati s krpami in to. Seveda do strnišča nisem smel, tudi čisto zares vstati ne. Rana je še kar rosila, opozarjal sem jih, pa nič. Potem so me spet polegle in mi dale obtežitev, pa zaukazale mir. Ja, bog se usmili – najprej te posedejo, da se sam umiješ, potem pa spet, daj mir. In je bil zajtrk, leže, počasi, brez vzdigovanja glave … In vizita, mlada zdravnica. Vprašal sem jo, ali lahko dobim betablokatorje, kajti nisem imel svoje zaloge s seboj, ostala je zgoraj v sobi. Samo nasmehnila se je in mi rekla, da oni že vedo, kaj in koliko mi dati. In še je navrgla, da sem najbrž eden tistih, ki so kar zobali te tablete. Pa sem ji ugovarjal, da sem jih jemal po predpisih, da nisem tabletoman. In spet ista fora: moramo videti, kako se bo obnašalo srce, imeli ste mali infarkt, dobili ste stent in … Predpis je bil, da si 24 ur na intenzivni negi. Malo sem računal, torej do zvečer. In res, pozno popoldan so me prepeljali nazaj na oddelek v moj kot. Sosed na desni je spokojno počival in nažigal radio veseljak. Za moj okus nekoliko preglasno, ampak drugi sosed je to kar toleriral. In spet mučna večerja, sestra mi je v ležečem položaju podajala neko kašo ali kaj – sladkorna dieta, še to. Dobil sem tudi tablete, končno tudi betablokatorje. Čutil sem, da mi utrip rahlo nori, pa jih to ni motilo. Sicer smo bili vsi pripeti na daljinski monitoring; škatlice in oblepljeni s tipali – daljinski EKG. In sem se premetaval. Vse me je bolelo. Spal sem malo. Sosed je kar pozabil na radio in zaspal, sredi noči se je pa radio sam ugasnil. In zjutraj presenečenje. Najprej pride ob šestih ekipa sester. Strogo mi zabičajo, da jaz ne smem vstati, da moram počakati do vizite. In spet, umivanje s krpo, račka, bedno. Čez eno uro pride druga ekipa in mi rečejo, naj vstanem in grem do stranišča, da mi bodo posteljo prestlali. Pa sem jim dopovedoval, da sem zjutraj dobil drugačno komando. Nič ni pomagalo, moral sem se vzdigniti, se usesti; premaknil sem se do stola. Počakal sem, da so stvar opravile in se spravil nazaj pod rjuhe. Videl sem, da rana še kar krvavi, na pižami je že bil rdeč krogec. Mislil sem že pozvoniti sestram, pa sem raje bil tiho. In zgodnja vizita, pregled rane. Dva zdravnika in sobna zdravnica, lepa, plavolasa, rekle bi, malo zaletava. Eden od zdravnikov ji je svetoval, da naj mi naredi dodatni križni šiv in naj me obteži še za štiri ure. Zapisala si je v blokec in so šli. Čez kakšno uro je prišla s priborom. Sedla je na posteljo in začela svoje opravilo, tam blizu mojega mednožja. V drugačnih okoliščinah bi bilo to celo vznemirljivo, ampak … Kar brez omrtvičenja je šivala. Pošalil sem se, da če tako dobro šiva tudi druge reči, cunje in to. Pa je rekla, da ji dosti bolj gre od rok šivanje kože. Za trenutek se je obrnila in mi dodelila skromen spravljiv nasmeh. In spet mirno ležanje od desetih, do dveh popoldan. Kosilo me je čakalo na mizi, jaz pa tam s tisto težo nad rano. Malo pred drugo je prišla zdravnica, me razgrnila, pogledala in rekla, da lahko vstanem in pojem, da pa naj ne obremenjujem noge še en dan. In tako je šlo do večera: ležanje, veseljak je kričal, pogovarjala sva se malo, le tisto, od kod si, kaj delaš in to. Gospod iz Gorenjske je bil popoldan odpuščen. Preden je šel, je z vnemo razlagal, kako si bo doma najprej privoščil pošten špricar, da je že sit tega bolniškega čaja in vse te kemije. In še je rekel, da ga bo ta kemija ubila, ne pa bolezen. Kmalu po štirih ga je prišla iskat hčerka. S Francem sva ostala sama. Proti večeru sva le razvila pomenek – on je doživel srčni kolaps, tam je bil že nekaj tednov, ker se je zapletlo; imel je prirojeno srčno napako. Govoril mi je o svoji kalvariji, o mopedu, o slabosti in o prebujanju v Celjski bolnišnici, od tam pa so ga peljali v Ljubljano. Potem dolge preiskave, menjave zdravil – menil je, da delajo poskuse, da kar neki preizkušajo in da hodijo tudi študentje po sobah, da se na nas učijo; tako je menil. No, morda res, ker je pač to univerzitetni klinični center. Prva noč bolj mirna. Čutil sem olajšanje, očitno je opornica v žili ponujala srcu več hrane. Razbijalo pa je še, ker so betablokatorji bili odvzeti. In spet sem čutil nemir. Jutranje meritve pritiska so me begale; pulz je bil vedno visok. In potem je bilo kar umirjeno: rutinske vizite, razlaganje, kako in kaj, uvajanje zdravil, nadzor in to. Sobna zdravnica mi je rekla, da stvar poteka zadovoljivo in da bi šel v petek domov. To me je ohrabrilo. V četrtek je prišel v sobo nov pacient, Makedonec, pripadnik nekdanje elite. Očitno je mislil, da je v Sloveniji medicina na višji ravni kot v Skopju. Imel je zaplet z zavarovanjem. Razlagal nam je, kako ga je že pred dvajsetimi leti infarkt, da pa se mu je zdaj stent zamašil, ker ni redno jemal zdravil. Naporen je bil s svojo neravno gladko srbohrvaščino in z neko politično retoriko, ki je grajala balkansko politiko nasploh. Toliko pa je le povedal, da je bil direktor velikega trgovskega podjetja, da je bil tudi že prej velikokrat poslovno v Sloveniji, da nas ceni in da smo strokovnjaki. Sam da je bil tudi športnik, nogometaš, in da ga je infarkt zadel na neki prijateljski tekmi veteranov. Govoril je in govoril in nas utrujal. Meni se je stanje zelo popravilo. Dobil sem živalski apetit. Ljubljanska sestrična – več jih imam, mi je prinašala mineralno vodo, prijateljičina hči, ki živi v Ljubljani, pa mi je prinesla pravo domačo joto s suhim mesom – pojedina, čeprav ne bi smel, pa sem se le najedel. In potem petkova vizita. Razložili so mi, da mi zaklopka sicer pušča, ampak, da bi z umirjenim življenjem lahko še dolgo vozil. Za vsak primer so naredili še en ultrazvok. Odpustnica, da bo okrog dveh, ne prej. Poklical sem Sonjo, da naj me pride iskat. Ves vznemirjen sem bil, pripravljen na odhod. Tudi test hoje je pokazal, da sem v zadovoljivem stanju. Oh tisto maširanje po hodniku v spremstvu simpatične fizioterapevtke. Po kosilu sem se preoblekel, pospravil po omari in nočni omarici. Legel sem na posteljo in gledal lep dan zunaj. Okrog dveh pa pride načelnik oddelka, prekriža roki na naprsju, se smehlja in reče: Gospod Vrhovic, škoda, da ste se že oblekli. In takrat mi je zašumelo, kaj pa zdaj. Naslonil se je na mizo in me smehljaje se gledal. Mislim, da je v tem preobratu celo malo užival – so zdravniki prikriti mazohisti – nekateri zagotovo. No, potem pa je sledila razlaga: Glejte, še enkrat sem pregledal posnetke ultra zvoka. Ni mi všeč tisto vaše puščanje. Zgleda da je večje kot smo domnevali. Ostali boste tukaj, da naredimo še magnetno resonanco, potem pa bomo videli. Mogoče bo potrebno vstaviti zaklopko. Ostal sem nem. Moral sem se spet preobleči. Noro. In vikend je minil v čemernem premišljevanju, kaj vse bo še sledilo.

Začelo se je v ponedeljek, najprej čakanje na magnetno resonanco. Kakšna muka v tisti tubi in: dihajte, ne dihajte, zadržite dih, pa spet. In brnenje in še eni zvoki. Čisto gnil sem prišel na oddelek. Potrdilo se je, da je puščanje preveliko Naslednji dan konzilij, ki se je odločal, ali mi bodo spet raztrgali prsnico, na kar ne bi pristal, ali bodo šli skozi žilo v dimljah in vstavili biološko zaklopko. Okrog dveh naslednji dan mi je prišla povedat sobna zdravnica, da so sprejeli odločitev, da me vendar operirajo skozi žilo, tako imenovani TAVI. Nov pok. Kako bo to. Še prej pa da moram na zobno kliniko. To, to je bil šele šok. In so me vozili tja, najprej samo slikanje, potem načrt, kako in kaj. In tisti dan, ko je bilo na vrsti puljenje. Že čiščenje je bilo mučno, ker se je vadila ena od študentk; priročni poskusni material. Po puljenju sem bil hudo prizadet. Popoldan so se razavile bolečine, otekanje; čisto črn sem bil na levi strani. Mislim, da se mi je rana tudi ognojila, o tem sem jim govoril na viziti, pa so rekli, da bodo počakali še kakšen dan … In na petek naj bi imel potem že poseg. Vem, da sem v četrtek popoldan težil, da imam gnojno rano. Prišla je ena od zdravnic in me pogledala; menila je, da je tam samo ostanek hrane. Pa ja, zagotovo je bil gnoj. In takega so me peljali naslednji dan na TAVI, vmes sem že imel rahle aritmije, najbrž posledica tega vnetja. Kaj delajo, kaj delajo!? Za TAVI sem pa imel vrhunsko ekipo. V eni uri je bilo vsega konec – Profesor Bunc je glasno rekel: Madona je dobro sedla, mislil je na to biološko zaklopko. Ves omotičen sem spet bil prepeljan na intenzivno. Tam pa … Oh, tisti dogodek naslednji dan. In spet obtežitev, boleč hrbet in prekleta žeja. In naslednji dan ob kosilu, nedelja. Nekaj riža mi je ušlo na posteljnino – težko je tako leže jesti. In starejša sestra je rekla zdravniku, ki je prišel jemat elektrodo iz žile – to je pomenilo, da boš goden za oddelek, no, rekla mu je: Glejte to, skoraj dva metra velika svinja. Zdravnik je samo zavil z očmi in se mi spodbudno nasmehnil. Zbrano je potegnil tisto žico ven iz dimelj – tak drat sem imel v sebi, me je obšlo. Proti večeru sem bil na oddelku. Rana se je dobro zapirala. Prekleto sem bil utrujen. In kmalu zvečer spet alarm. Nisem se počutil dobro, sicer sem zaspal, ampak so me zbudili, ker da imam hudo tahikardijo in spet aritmijo. Nič, dobil sem magnezij v žilo in otopelo ležal. Mislil sem, da pa se tokrat res poslavljam. Srce je norelo, premetavalo ga je. Naslednji dan so me peljali spet na intenzivno, tam pa nek elektro šok, ki pa ni dosti zalegel. Zvečer pa spet na oddelek. Do torka sem bil tam, potem pa se je smehljajoči zdravnik odločil, da grem domov, ker da občasno že pridem v sinusni ritem, da bo pač potrebno nekaj dni, da Corderone popolnoma prime, če ne pa v regijsko bolnico, ker da rabijo postelje. Z rešilnim avtomobilom so me peljali domov. Kakšna beda, kakšen občutek, da bom kar umrl, ko sem bil doma.  To je bila moja kalvarija.  Po dveh dneh relativnega miru, pa sem spet doživel tahikardijo. Mogoče je bilo krivo sekiranje zaradi očal, ki jih nisem našel. In spet urgenca, rešilni avto, bolnica. K sreči so dodatni blokatorji pomagali in sem bil zvečer doma. Potem je šlo počasi. Najprej hoja po stanovanju. Imam srečo, da stanujem v pritličju, in sem se lahko odpravil na kratek sprehod, res kratek. Ampak vseskozi tisti prekleti strah, kako bije, koliko udarcev je na minuto … In en večer sem pomotoma zamenjal zdravila za redčenje krvi, dvojna doza … In spet do svojega ostarelega zdravnika; mojih let je, pa se mi je samo smehljal, češ da dajo še večjo dozo tega ob svežem infarktu. Potolažen sem šel domov in tisto noč znosno spal. Tako sem se začel vračati, vse do tistega aprila. Vmes sem bil pri kardiologu v regijski bolnici, ki je potrdil dejstvo, da se srce popravlja, da zmorem že več. Zdaj pa smo tu, maj je. Druge skrbi bodo.

Oh, roka me boli, takole pisati, je pomislil. Kako je šele bolela Dostojevskega pa  Tolstoja, take debele romane pisati peš – no ja, tudi naš Cankar je škrabal, ja … Pa vsi drugi tudi. Sonja me nagovarja, Anica tudi, prenosni računalnik, internet … Star kozel, da bi se učil. No ja, osnove že znam, malo sem vadil pri Sonji, njena hči je navajena učiti starejše, kako se uporablja računalnik. Tiste najine lekcije, pozimi: rumene mape, pa podmape, pa napišeš, brišeš, lepiš, prenašaš, shranjuješ, potem pa še na USB ključek. Kaj pa vem, dnevnike in spomine bi pisal peš, če prav je naporno. Bom videl, mogoče pa le. Pri sedemdesetih, bi si umislil prvi računalnik, ja no. Nikoli ni prepozno, še za umret ne … Maj … Mogoče bi pa šel en krog s kolesom. Tiste poti ob rečici so na novo nasuli. Ravno je, ni težav, saj zmorem. Le strah me je, to je. Kar naprej se ustavljam, preverjam pulz … Komu čem o razlagati, ta strah. Boro, zdravnik iz naše klape, ja … Zdaj piše haiku, oh. On mi je rekel, da bom moral počasi izklopiti to, to svojo malo pisarno, v kateri nenehno delajo cenzorji … Da je taka zaskrbljenost povsem odveč. Šel je in pogledal v rezultate. Poklical me je in mi rekel, da so rezultati v redu, le sladkor, da še malo skače, ampak, da se bo to z zdravili, ki mi jih je svetoval, uredilo. Ja, ja, potem sem pa scal kri, druga zgodba. Ne bi zdaj na tak lep majski dan razmišljal teh stvari – hudiča no. Pa spet bolnica, CT in prekleti izraz, suspektno. Zadosti sem jih imel, šel sem domov. Zdaj je voda v redu. Logika, ker tableta vlačijo sladkor v mehur, se tam namnožujejo bakterije in je festival. Predstojniku sem pojasnjeval, pa … Ne, oni imajo svoje teorije – hočejo, da je človek bolan. Da o sestrah ne bi spet pisal. Hude bolečine sem imel v noči, pa  mi je rekla, da mi ne da svečke, da ne bom sral, amen, konec. Vem, hude krče sem imel, ker sem cel teden ležal in se je prebava tako zelo polenila, pa še koaguli so najbrž mašili pretok iz ledvic in so bili potem hudi krči – skratka cela štala spet. Kot takrat pred leti, sepsa, žeja, prosil sem sestro, naj mi da malo vode. Nadrla me je, da naj neham težit s to vodo, da nisem invalid, da lahko grem do prve pipe, če že hočem piti – pa je dobro vedela, da sem na pol v komi zaradi visoke vročine. Obsedela je za rumenim pultom in še naprej nekaj iskala na pametnem telefonu. Čez kakšno uro je prišel zdravnik – imel sem srečo, soba je bila nasproti pulta, pa sem ga le priklical, skoraj prikričal. Hitro je ukrepal, odvzem krvi, določitev hemokultur in to. Potem so mi le našli ustrezen antibiotik – to me je rešilo. Kar naprej se rešujem. Ah no, gremo naprej. Da bi le šel na kolo. Čutaro moram dati na prag. Kolo sem pa že v marcu namazal, pripravil. Kolo, kolo … No ja, kamen, ki se kotali, se ga ne prime mah!

Poslušal je šum vode in gledal bele pene, ki so se nabirale ob kamnih. Bi šel vse do sotočja? je bil v dvomih. Usedel se je in pognal pedala. Šlo je lažje, ker je bil le blag klanec, zmogel ga je brez globokega dihanja. Začel si je dopovedovati, da si ne sme kar naprej otipavati pulza, da se bo že uredilo. Prehitela ga je mlada tekačica z rdečkastimi lasmi. Madona, ta je pa tako zelo podobna tisti, tisti … Jadralni klub, vaja dvojic in mlada študentka, Katarine … Študirala je arhitekturo. Govorila sva o Plečniku, o našem morju – s starimi je hodila v Šibenik. Katarine … se mu je sladko smehljalo tam ob reki in ga vleklo v spomine. Jadrnica, vaja v obračanju, hitri skoki, odvijanje jader, nagibanja: njen smeh, njena mačja prožnost. In brala je Dostojevskega. Pogovarjala sva se o Idiotu, oh … Ko je zvedela, da sem pravzaprav filozof, me je vabila po treningih na sladoled, torto, kavo, pivo, kakor kdaj. In mi je razlagala, kako bi urejala določene četrti, kako bi narisala malo sosesko, ki bi bila funkcionalno tako opremljena, da bi bila v bistvo zelena in sodobna. Imela je ideje, imela. Kot jadralka je hitro napredovala. Izpit je naredila med prvimi. Moški so bili malo, ja, malo ponosni in prevzetni, eni tudi nerodni. Ta pa … Njeni rdečkasti lasje v vetru in pege … Med nama se je vnemalo, prekleto se je vnemalo. Enkrat sva se ljubila v privezu na vrveh, drugič v motelu, pa  še ne nekaj mestih, po tistem … Julij je bil, najin zadnji plov, plov na daljavo, vaj v navigaciji – takrat mi prvič ni stal … Saj se je trudila, a je bilo vse tako mlahavo, menda sem imel preveč neprespanih noči, podaljšani turnusi v pristanišču in … Ne, ne pa ni bilo to krivo ne – dobila si je pravega moškega, mlad arhitekt iz nekega biroja, kjer so jo vzeli na prakso konec avgusta. Še nekajkrat sem jo poklical, pa … Njena mama je bila prekleto osorna, baje potomka plemičev, nekega grofa, oče pa, melanholik, tih, po malem zapit, strokovnjak za gradbene materiale; na nekem inštitutu je delal. Toliko vem. In potem sem jo po kakšnem letu videl v objemu tistega arhitekta … No, saj so bile še druge, Hamburg, hja. Tam si kupil žensko tako kot novo srajco. Ponudba je bila velika, to pa. In ulica radodajk. Tako je rekel Srb Miloš, ki je delal kot pomožni žerjavist – vzdrževalec. Pa Rus in Poljak, to smo bili klapa, in še en Litvanec; tisti je bil bolj tih, hinavski. Srb pa, kakor kdaj, če je imel mačka, je pošiljal vse nekam. Rus, potomec gosposke, prebežnik, no že njegov star oče je ušel, ko je tam dogajala revolucija, tisti pa, komandiral bi. Dobro, bil je strojni inženir in je bil nadzornik za vse žerjave v našem oddelku. Skrbel je za tehnično dokumentacijo in za redne remonte. In ko ga je prijela njegova melanholična ihta ob vodki in pomarančnem soku – vedno je pil samo to, ja … Oh, tiste dolge noči, ko nam je razlagal, kako je pradedek imel v oblasti nekaj vasi in je priganjal kosce in žanjice in hodil na lov. Preklinjal je komuniste, svoje, naše Jugoslovanske, vse, vse po vrsti. Za Tita je rekel, da je krvnik. No ja, sprla sva se, pa se napila in se spet bratila. Ja, ja Hamburg, visoko zgoraj v kabini, pa pletenice, škripci močan motor, prekladanje tovorov, vožnja po tračnici, premikanje žerjava, vzvodi, stikala in sonce, sonce je nabilo skozi šipe … Dvanajst let, ej … Kdo pa je takrat premišljal, da bi se lahko, kaj zgodilo. Dobro, občasno sem imel aritmije po popivkah, ampak nisem hodil k zdravnikom, kje pa. Če že, potem sem šel izpulit samo kakšen zob, samo to. Zdaj pa proteza, oh, je utrujeno pomislil in se zagnal naprej. Gledal je polja, gledal pšenico, ki je kot zelen tepih ležala ob vznožju manjšega hriba. Tam je sestopil in kolo peljal v roki. Oziral se je v gozdove, njemu tako ljube. Kaj bo s kočo? ga je na vrhu vzpetine obšlo. Koča, Vila tišina, naša družba – Malina … Glavne maline ni več, naše lekarnarice. Kaj ji je bilo v tistem letu. Se je res toliko ustrašila novega virusa, da … Spomnim se, dobili smo se v hotelu na večerji, da se pomenimo. Naš doktor nam je razlagal, da naj bi iz netopirja šel virus na človeka, floskule pač. Da pa je izredno nalezljiv, da zna zelo dobro prelisičiti imunski sistem in da naredi pretirano imunsko reakcijo, nekakšna citokinska nevihta. Saj je razlagal, kaj je to, pa ne vem, če sem dobro razumel – nevihta pač, vročina in na meji kolapsa dihanja. Groza … Moram si priznati, da sem bil nekaj dni tudi sam zelo zamišljen. Pazil sem, s kom govorim, maska, razkuževanje in to … In cepljenje, mater no. Pa me je naš medikus svaril, če nimaš res potrebe, se ne cepi. Sestrična pa, daj, daj, daj. Naš drugi znanec, naš doktor Boro – pesnik, pa je rekel, daj, pojdi, jaz sem se že. In to je prevagalo, to … In tudi on je imel potem težave, pa ne bo priznal, ne. Njega je po cepljenju lahna kap, strdki pač … Ne, ne bo priznal, ne. V maju smo načrtovali otvoritev nove sezone tam gor, pa … Nobeden se ni hotel več družiti: da je to, da je ono. In jaz sem pa le šel. Na mizi sem našel listek z njeno lepo pisavo. Hvala vam za vse – šla sem v objem sonca. Sploh nisem vedel, da je tisti teden še niso videli v Lekarni. Poklical sem njeno mamo, tudi ona ni nič vedela. Samo to, da ji je rekla, da jo nekaj dni ne bo doma, da gre malo v naravo, da je zdaj tako lepa – to je bilo zadnje dni aprila; april je še bil, ko je šla. Nihče je ni iskal, saj je živela sama v dvosobnem stanovanju blizu nakupovalnega centra v novih blokih. Njen mali terenec je ostal ob koči. Ključi pa poleg listka. Nič, poklical sem policijo, šefico lekarne, revolucija. In tisti gumpec od inšpektorja, mater no, kako me je zasliševal. Kaj smo tam delali? Kakšno funkcijo je ona imela? Kdaj je bila nazadnje v naši družbi? Kam je po navadi zahajala tu v tem gozdu? Kaj je govorila? Če so bili suicidni znaki? Ja hudiča, saj jaz nisem psihiater, da bi jih prepoznaval, ne. In še in še je vrtal, skoraj dve uri me je jebal v glavo, dobesedno. Šlo je celo tako daleč, da je namigoval na to, da smo se šli neko sekto, ki poveličuje samomor. Pa ja, še kaj. Res pa je, da smo o samomoru veliko razpravljali, o ja, smo. Mogoče je pa to vplivalo nanjo, ta zavest, da ima novo svobodo, ampak ona je bila zagledana v življenje. Eh, prejšnjo jesen smo imeli burno noč na to temo. Oba pravnika sta trdila, da bosta sprožila preko politikov razpravo o evtanaziji. In smo razglabljali o tem, kako je, če si tako bolan, da ne moreš nič in si želiš oditi, pa sam ne moreš več nič narediti, da bi to uresničil. In zakaj obsojati samomorilce, ki to naredijo pri polni zavesti, da je to pač njihova legitimna pravica, da je to dokaz najvišje svobode – biti absoluten gospodar svojega življenja. Malo sem bil kriv tudi sam, ker sem tisto jesen pisal dolg esej o tem … Sam si določiti smrtno uro – morbidno, je zaključil in se spustil po klančini navzdol. Ob sotočju je dolgo stal in poslušal, kako se dva zvoka mešata. Reka je šumela bolj glasno, manjša rečica pa tanko, dokler se ni pripojila močnejšemu toku. Umirjeno je gledal zelene krošnje akacij na oni strani in bukova drevesa za njimi pa še kakšen hrast je bil vmes. Zastrmel se je v gladko kamenje, obrušeno od vode in si zamišljal, kako je voda kiparila, brusila in delala mala kamnita jajca, na katerih so gnezdile dolge sence. Malo pred poldnevom je le prišel domov, prijetno utrujen. Vzel je merilec krvnega tlaka – oh, spet to, je zavzdihnil. Kdaj bom opustil ta strah. Usedel se je na kavč in si nameril: Zgornji 133, spodnji 82, pulz pa 78, povsem solidno, si je rekel. Ja, bili so časi, ko je spodnji bil malo čez 50, nič več. Je pač puščala zaklopka. Dolgo sem si zatiskal oči, da je to pač tako, da je to moja posebnost, pa … Nič, zdaj bo kmalu hrana. Malo se oprham, popoldan pa, dremec in branje, potem pa morda še krog, dva po mestu s kolesom. Ulegel se je na kavč in gledal svoje stare adidaske, napokane, s strgano vezalko. Koliko takih sem že uničil? Samo Adidas, samo to. Prve sem kupil, ko sem prišel iz vojske, v Ljubljani, Borovo … Bele s črnimi črtami … In od takrat, samo Adidas, poleti in pozimi, no, pozimi včasih vojaški škornji, še tisti, od JLA. To je bila prava roba. Zdaj bo treba nove, niso poceni. Denarja ni … Lahko bi … Ne, ne izposojal se ne bom. Pa če bi oddal kočo, mislim prodal … Legalen vpis je, parcelna številka, papirji so tam v poslovnem kovčku, hja … Gor tako ne bom več hodil, jaz ne … Ne morem, ne smem. Saj če bi lahko sam rihtal okolico, bi že šel, pa … Klnic, ne smete, motorne žage, ne smete nič tresočega, nobenega težkega vzdigovanja, nobenih pretiranih naporov … Ne, ne, konec je z gozdovništvom, konec. Komu bi jo oddal, lovcem. Ne, njim ne, ker sem proti pobijanju živali. Dobro, sanitarni odstrel, ok, ampak včasih se izživljajo. Anica pravi, da bi jo lahko dal kar na oglas na internet. Pa ja, ta internet: in potem ti pride kakšen Anglež, Danec, ne, ne. Če bom, bom oddal našemu človeku, takemu, ki … Iz naše klape so se vsi postarali in ni nobenemu več za tako avanturo. Mogoče sodnik Bine, on … On je jager … Ne vem, dve leti več ima kot jaz, pa … A ni imel tudi on rahlega srčnega napada. Je, je, zdaj je v redu, zdaj … Lani sem ga videl, hodi na morje, veliko je tam dol in goji oljke. Zamenjal je filing. Ja, če ne bi bil tako prekleto sam … Zanesem se lahko na Sonjo, na Anico … Tole s Sonjo, živi s hčerko in … Vabi me na nedeljska kosila, saj grem, pa … Tako nelagodno se počutim v tuji hiši … Kar navadil sem se svojih vojaških hlač, starih adidask in samot, pa knjige. Madona jih je, na kupih, na policah; diham s svetovljani. Dobra družba smo. Leposlovje me prej ni zanimalo, zadnjih deset, ajde petnajst let pa … še celo pesmi sem začel pisati, če prav jih zdaj piše že umetna inteligenca. Sonjina hčerka mi je zadnjič na hitro pokazala, kako ta reč napiše spis, verze, vse kar hočeš. Ja, to je, kako naj rečem, to je smrt možganov. Pa sem ji reklel, če tudi filozofira, pokazala mi je. No ja, izrazje je že bilo strokovno, kontekst pa, kaj pa vem. Nimam toliko stikov s tem, da bi lahko ocenjeval. O, danes sem dobro kolesaril, pulz je v redu … Računalnik … Tam na mizi bi bil in … Tipkati na računalnik, zunanjo tipkovnico, gledaš na ekran, kako gredo vrstice: brišeš, spraviš, drugič nadaljuješ. Odpadli bi zvezki, jeza na nalivno pero, ki včasih kar neha. Menda bi ga moral očistiti: s čim že, ja z alkoholom ja. Ah, alkohol, tudi že nekaj let ne, od takrat, ko sem šel v bolnico, ker sem … Ne, ne spet ti spomini, ne … In če bi poklical Anico, ob dveh konča … Vem, da bi bila takoj za, da mi pripelje računalnik – samo baterija da je čisto zanič, da bi mogel imeti kar naprej priklopljenega na elektriko, pa kaj. Bi ga pač imel. Tamle bi bil, tam. Internet, novice, gledanje, branje razprav, veliko tega se najde, mi pravijo … Star učljiv konj. Mobilnik brni, kdo, ga je nenadoma iztrgalo iz premisleka.

»O, Sonja, ti?« je bil vzradoščen.

»Kako smo danes gospod filozof. A že filaš zofo, kaj?« je bila Sonja razigrano hudomušna.

»Ja pa jo res. Veš, sem šel dol ob Mrzlici vse do sotočja. Mi je šlo, le čez bregec, sem kolo rinil. Ko sem prišel domov, sem si izmeril pritisk. Ti, kar v redu je bilo, v redu. No, upam, da se bom počasi otresel tega sranja. Saj veš, strah, strah …«

»Daj no, ti, ti gozdovnik, strah. Veš, kar nekaj jih poznam, ki so z umetno zaklopko, pa kar rinejo, še v hribe gredo. Pozabiti moraš na to in samo živeti, pa bo. Prej sem šla v trgovino in sem videla, da so razširili športni oddelek. A nisi rekel, da iščeš nove adidaske?«

»O ja, iščem. Zadnjič jih niso imeli, samo neke moderne, take kričeče, za mularijo. Si kaj videla?«

»Sem, bele s črno črto, taka stara klasika. Takih se še jaz spomnim. Spet jih imajo. Te zanima?« je bila žgoljiva Sonja.

»Veš da me,« ga je razgrevalo.

»Prav, po kosilu te pridem iskat, pa greva ponje, pa še malo se lahko zapeljeva do regijskega središča. Povabim te na tortico. Hči je dobila napredovanje. Vodja IT oddelka bo. Saj veš, ona obvlada računalnike, študirala je to. No, bova šla?«

»Ja čestitam, čestitam. Bova, bova,« se je pirjaznil.

Prav, ob pol dveh me čakaj pred blokom. Saj veš, da mi je zoprno hodit v tvojo jazbino. Bom odkrita, nimaš dobrega zraku, same knjige in to. Le kako lahko dihaš?«

»Ja no, zakon prilagoditve,« se je cinično zasmejal.

»Ja, ja, vsaka roža ne raste v vsaki zemlji, ja. No prav, lepo sedi na klopi in bova šla. Če trenutno nimaš denarja, ti založim, pa boš vrnil, ko pride socialna, ta pa bo, ja čez dva tedna šele, okrog dvajsetega, kaj?«

»Ja, takrat ja. O, zvoni na vratih, čutara, hrana,« je Adi razdražljivo rekel.

»Pa dober tek. Se vidiva potem,« se je Sonja poslovila.

Cincavo je šel do vrat in pomislil: te prinašalke hrane, da na prag polno čutaro, vzame prazno, pozvoni in gre pa piše v pogodbi, da se mudi pri tebi 15 minut, toliko plačaš, pa prevoz. Oh, ta svet številk. No, kaj imamo danes, da vidimo. Aha, dušena govedina, krompir, spet postan, špinača in kompot – za preživet bo.