20. Pozabljena dolina

Jesenske megle so utonile v globeli. Tomo stoji ob koritu in gleda barve listja, ki je popadalo na vodo. V ustih mu je ostala smola slabega žganja, ki ga je pil spodaj v vasi. Ne zmorem več brez tega, zjutraj enega, opoldan aperitiv, popoldan pivce za živce, zvečer pa v bife in … Ne, ne, saj … In če se spomnim tistega dopoldneva, šel sem v hladilnik in pil sem kar iz steklenice … Janja, zdaj Jane … In kako je Adi jokal. Videti starca, ki joče … Kako so se mu tresla ramena, čop belih las je poskakoval, solze so mu tekle in kapljale na  spodobne hlače, nič gozdovniške, pa tudi ta nove adidaske je imel, take kot Janja, glej no, ga zajemajo spomini ob koritu. In sta se objela … Potem, potem sva šla po njenega terenca … In … Zvečer smo vsi šli na pico. Janja je šla nazaj. Do mame je šla, no, pod noč. Z njo sem šel. Gospa je ni prepoznala, morda medlo, kap, demenca, pa jih ima komaj dvainsedemdeset … Janja je sklenila, da bo prespala v njihovi hiši, ključe je še imela. Sestrična je skrbela za hišo in njen mož … Prodala jo bo, pravi, ko bo čas, ker, ker mama … Ja, ja kap, sekiranje in potem … Šla je nazaj v pozabljeno dolino, ta naša, zdaj Jane … Vito je pa tudi vse uredil … In Mira, pije … Pije … Samo izbrane pijače in … Mija mi je povedala, dajo jo je zalotila, kako vlači bel prah, kokain … Neko jutro v kopalnici jo je zalotila … Ne bo se dobro končalo. Mija noče več k njej. Čez vikende je pri meni, ta moja … Drugače razmišlja, čez noč je zrelejša. Poleti je bila tu cel teden. Kakšen šok, oh … Ko je prvič videla srno v živo … Navdušenje. In borovnice, jih tržeš in sproti ješ. In maline v avgustu … Pa gobe, pa jajčka z lisičkami sva pripravila v septembru … Vse je … Pred njo skrivam, da ga tudi sam srknem … nehati bom moral, nehati … Jutri začnem z nehanjem, jutri, nedelja je. Nič več kave, zabeljene kave, stran z žganjem. Stočil ga bom v praprot. Že zaradi Mije moram biti močan … Potrebuje me. Mira … Tamara … Tamara me je pa po tistem, ko je prinorela sem gor, zafrkavala, da sem čisto en navaden glumac prošlosti – tako je rekla … Glumac prošlosti … Kaj pa ona … Najde si priložnosti in nori po svetu. Bila je v Grčiji, pa na Islandiji … Potuje … Jaz pa tule ob tem koritu  … Voda, listje, listje, ki umira. Tako umirajo iluzije, samo da nimajo takih barv. Joj in zgodba, zasliševanje, a res imate novo žensko … Gospod, slišim, da … pri frizerki. Te naše male mestne čenče. Ko je Adi vsem povedal svojo verzijo, so pa potihnili. So pa bile govorice, so. Globoko v avgust – čas kislih kumaric, pa ja … Vse na novo, vse: proč s hudičevimi napitki! … zdaj je čas. Do kosila moram biti doma, Mija … Zanjo moram biti trezen, moram … Križani, daj mi moč … Kot da se smehlja. Sam boš čez zimo … Če bo le možno, pridem … Danes pač pripravljam kočo na zimovanje … In ti, ki si trpel za nas, boš zdaj stražar naših iluzij, kaj? In tam na levi je pozabljena dolina … tam … Megle …