19. Pozabljena dolina

Obrne se proti križanemu, nekaj zamomlja in se prekriža. Pomagal ji je, da se je prebila čez i tri stopnice do notranjščine, kjer zdaj sveti bleščeča luč. Pospremi jo vse do postelje, še vedno je bosa … No, ne bo ji hudega, pomisli, povsod je čisto … Pusti jo samo. Tudi če se ne bo pokrila, ne bo podhladitve, ne … Toplo je, 17 stopinj je v sobi, no … Taka zgodba … Obesil soprog … Zelišča … Pa je lepa baba, lepa, če bi zlezel k njej. Baba pijana rit prodana … preveč je utrujena, ne bi se odzivala, jaz pa tudi nisem v formi, ne. Mlahavo je, mlahavo … Nič, še sam bom šel v posteljo. Naravnal si bom glasbo, dal slušalke in me bo odpeljalo. Še nekaj časa premišlja: Tale Janja, krhka … In ti takole postane avstrijska državljanka, zdaj pa bi malo drezala v svojo popkovino. Saj jo razumem, jo … Sama v tisti pozabljeni dolini, v pozabljeni dolini … In tam zadaj je drevo, kjer se je … Ne, ne, to je grozno. Pozabljena dolina …

Jutro streže s hladom, ker je ponoči nevihta oprala gozdno sparino. Zdaj je tista prijetna svežina, ki tako blago seda med debla. Tomo sliši, da globoko v gozdu še kaplja od listja in da je studenec bolj glasen in na previsu, kjer je mali slapčič, živahno odjeda spokojno tišino. Pripravlja vse potrebno za zajtrk: kruh, črn, kupil je domač hlebec v zasebni pekarni, pa maslo in med – to je imel najraje vsako jutro. Jajca so, pomisli, če bi ravno hotela, pa pašteta tudi. Mislim, da jo zdaj že slišim. Lesena podlaga rahlo škripne, ko vstaneš. Aha, šum tuša, ja, ja. K sreči je v rezervoarju zadosti vode, ki se je segrela s sončno energijo … O, tako osvežena, taka dama … No, no, stari, kaj pa ti je … se mora brzdati. Tako je, kadar malo popijem, potem me pa prijemlje, še vedno … Glasen ščebet ptic se mu zdi kar agresiven. Adi je svojčas imel veliko krmilnico, pa jo je zima polomila; mogoče bom naredil novo. Za to poletje je že prepozno. Tu so itak večinoma selivke … ja, z nami vred … V take misli in primikanja pomarančnega soka ga zmoti Janja – Jane.

»Dobro jutro. Kako je dvakrat tresknilo, zbudilo me je. Vstala sem in priprla okno. Saj me ni strah strel, ne, pa je le zaropotalo. Tudi včasih, če nas je tu dobila poletna ploha, smo gledali vijoličaste ognje in poslušali treske. Vi pa pridni, vidim,«            budno žubori.

»Ja, ja, pripravljam nama zajtrk. Pa jeste maslo in med, kruh je domač, maslo tudi, iz ekološke kmetije, spodaj v vasi. Mimogrede sem ga kupil, pa sir tudi.«

»Ja, ja bom in močno kavo, če se da. Sinoči sem pa kar tankala, kaj?« se kremži

»Ni bilo hudega, ne. No, kar sedite. Grem zamešat močno kavo, tako da te vzdigne,« se Tomo nasmiha.

Umirjeno jesta. Gleda jo, kako ji tekne, skorajda sestradano je. Prisrkne pomarančni sok in se zagleduje proti križanemu, kakor da tam išče mirnost in tolažbo. Preden je začela jesti, je nekaj šepetala, menda molila. Ni je motil.

 Ob kavi pa jo vpraša: »Ste verni?«      

»Ja, ja,« prikimuje

»Oprostite, da sem tako radoveden, zakaj pa ta bela tunika. Spodaj ste jo že umazali. Za travnike je dobra, za gozd pa, ne vem,« vpraša Tomo in jo zajema v moški zrel pogled, poln ugašajoče sle.

»Ja, fina tkanina, naravna, za poletje odlična. Ne vem. V avtu imam pod sedeži še vse, vso, tako bom rekla, civilno obleko. V gozd pa sodijo vilinska oblačila, tako sem se počutila. Vem, da je neprimerno, vem, ampak verjela sem, da me bo bela barva na nek način očistila te moje more. In že to, da sem se vam sinoči lahko zaupala, tudi to je pomagalo. Dobro, moja teta Judith, ona mi stoji vedno ob strani in tudi zna poslušati. Res sem hotela biti gozdna vila,« se Janja nasmehne in naredi požirek kave.

»Ja, res ste delovali tako, vilinsko. Ja, kako pa boste zdaj to speljali. Bazni tabor imate še tam, pa avto, do tja je dve uri hoje, no manj, uro in pol, ker gre samo navzdol. Na okrog z avtom je pa nekaj čez dvajset kilometrov. Kaj ste pustili v skrivališču?«

»Ja, spalno vrečo in nekaj drobnarij, obešenih med veje … Ni daleč od tu, kakšne pol ure. Po tej stezi za kočo, potem pa ostro desno navzgor pod vrh, tam je v skali ena duplina – Adi ji je rekel jama sanj, ker je  enkrat tam prespal in čudovito sanjal. Do tja ni problem, do avta …?« jo skrbi.

»No, do tja vas lahko jaz zategnem in se potem pripeljete sem. Ker najbrž ne poznate več teh novih gozdnih cest, bi vozili za menoj. Tako bi šlo, kaj?«

»Vi pa hitro mislite,« mu polaska.

»Življenje te vsega nauči,« je lahkotno podučljiv.

»Ja, ja življenje je zahtevna univerza, ja. Nič, se bom odpravila po stvari v bazni tabor, spalka in drobnarije, potem pa lahko greva po avto. Ko bova nazaj, pa prosim pokličite Adija, z njim bi šla dol v Bukovje. Pravnik Vito naju bo čakal, tako je obljubil moji teti.«

»No, dobro. Ta čas, ko boste odskakljali v bazni tabor, bom jaz kar poklical Adija, da se pripravi. Veste, on zdaj vestno brska po internetu, dopoldneve je kar za računalnikom in piše, spet piše eseje, tudi objavil je še nekaj, ja,« razlaga Tomo.

»On pa računalnik?« se je iskreno začudila.

»Ja, pa nov pameten telefon, pa televizija … No, tisti blag infarkt, nič resnejšega. Dobil je žilno opornico in nekaj zdravil. Zdaj se drži, veste. Redno hodi na kontrole, na sprehode; kar razživel se je. Poznam ga, potrebuje čas, da se organizira. Lahko pa … No, nič, kar pojdite, da bova prej šla po avto,« je postajal Tomo nejevoljen.

Odpravi se. Gleda za njo, kako opleta s tuniko, kako se obdrsava ob mokre veje in urno gre med skalami. Približno vem ja, kje zavije. Saj sem se tudi sam spraševal, kam gre tista, slabo nakazana steza. Pa tak dopust … In ti pride … A je Mija varno doma … zdaj je še ne bom budil … Mira pa … Vsi smo si zasrali dopust … Bela tunika, vilinskost … Ženska je malo … Ja, malo fantazira, ja … Ni še predelala izgube, še zdaleč ne … proces se bo šele začel …  No, dala mi je telefonsko številko, če bi se predolgo mudila … Ja, kaj veš … Nič, moral bom poklicati Adija in ga pripraviti na presenečenje. Ura je, nekaj čez osmo, zdaj najbrž že pije kavo in gleda novice na internetu, s tem začenja dan, tako mi je rekel. Vzame telefon in vidi, da mu je Mija napisala sporočilo okrog treh zjutraj: Smo doma. Matka je vozila ko nora in na pumpi spila tri pire … Tole … ga strese. Kaj vse bi lahko bilo. Vozila je v afektu užaljene in na pol odstavljena – Tisti Uroš, kolikor vem, je to tisti, ki … V malem mestu se vse razve. A to je tisti, ki tako rad menjuje avtomobile in ženske, ja, ja … In je pila … Pa menda ne bodo prevladali geni njenega očeta, pila … Noč polne lune … Ne, ne, Mija mora za nekaj dni k meni … Imam občutek, da je Miri zamerila tako obnašanje, pijana drzno voziti … Se bova pomenila, ko se zbudi, se bova … Nič, poklicati Adija.

»O gozdni, kako si gozdni?«  veselo vpraša Adi

»O ja, fino. Ponoči smo imeli nevihto, pa kakšno. O, zdaj je pa studenček že studenec, ja.«

»Kako to misliš, imeli. A nisi sam tam zgoraj?« Adi vpraša.

»To noč nisem bil,« je Tomo prizanesljivo skrivnosten.

»A, ženskica, a. Ja, saj ti jo privoščim. Gozdne energije naredijo moškega spet moškega.  Je še kakšna druga posebnost?« vpraša Adi.

»Je,« se Tomo obotavlja.

»Nujna stvar?«

»Nujna,« Tomo naproži novo frekvenco glasu.

»Pa … je resno?«

»Zelo. Adi pripravi se, resno je.«

»Ne čingumaj me. Povej že,« postaja Adi nervozen.

»Janja se je pojavila v beli tuniki,« ustreli Tomo.

Nekaj časa je med njima trpka tišina, gosta, naphana z mučnino.

»Janja … pa …« jeclja Adi.

»Ja, ona. Na hitro, že iz petka na soboto je hodila okrog vile miru, potem si je prala noge v koritu in pustila sledi v blatu. In sinoči se je prikazala z močno svetilko na glavi in v beli tuniki, ona, prav ona. Takrat je šla, v tistem aprilu v Avstrijo k svojemu Hermanu in tam zgoraj ostala. Zdaj je Jane, piše se pa, a pa to ti bo že sama povedala. Komaj te čaka, da boš vedel. Zato te prosim, da se zrineš v Toyoto in pribrenčiš gor. Je pa pogumna …«

»Čakaj, čakaj, čakaj … Tole, Avstrija, tole … Ljubček … Že razumem … In moje sanje, bela tunika ob koritu … Bela tunika, ki plapola po gozdu. Metafizika pogovora dveh duš, ki sta v nerazumnem stiku … Joj, Janja je živa, kaj mi poveš, Janja je živa, praznik stari, praznik. Sem kar slutil, da se bo kaj lepega zgodilo, sem slutil. Srce mi sicer veselo bije, ampak v pravem ritmu. O, tole pa, o … Takoj se odpravim takoj …« ganjeno namleva Adi.

»No prav, te bova čakala. Zdaj je šla po stvari, ki jih je pustila v bazi, v votlini sanj. Tam je bila te noči, se pravi soboto in nedeljo, pa še ponedeljek in torek. Ko sem bil včeraj pri Binetu, mi je govoril, da je en jager videl babo v beli tuniki od daleč z daljnogledom, pa da jo je urno brisala nekam gor … Ah, taka zgodba, kaj, ko se gozdna vila umeseni, kaj?« je  Tomo rogovilasto zgovoren

»Ja, ja, dobro si to rekel, dobro. Moje sanje so se tudi umesenile. O, saj boš še filozof ratal tam zgoraj, no. Nič, sedem v avto in pridem, tričetr ure in sem zgoraj. A kaj prinesem?«  se ponuja Adi.

»Ne, ne vsega imam, vsega. No, pridi,« mu reče in si oddahne.

Tako, zdaj Adi ve … Joj no … tak dopust nad pozabljeno dolino … Saj je res pozabljena, spodaj niso že vsaj dve desetletji sekali. Cesto vzdržujejo, tale naša je pa vzdrževana. No, Adi ima ključ, si bo že odklenil zapornico, pa upam, da jo bo zaprl. Čakaj, a sem jo jaz včeraj, ko sem skočil v vas popoldan … Pa je nisem … Nič hudega, nič …

Prej kot v eni uri pride Janja nazaj. Na nahrbtnik je navezala spalno vrečo in platneno vrečko z drobnarijami: geli, vitaminski napitki, sladkorji, dve konzervi … Kakšna oprema za gozdno vilo, se mu smehlja. Zaprosila ga je za čašo vode, ker da jo sinočnja piva suši. Pove ji, da je Adija seznanil in da je poln hormonov sreče. Ona pa se nasmehne in si zamrmra:

»Lepo je to, če lahko koga osrečiš.«

Nekaj čas se štrenita v dolg pogovor o izdelavi tinktur, o zmožnosti naravnih zelišč. V njun pogovor se zasliši brnenje močnega terenca – tole pa ne bo Adi, pomisli Tomo. Kdo hudiča je zašel sem gor. Sam sem si kriv, kaj sem pa pustil odprto zapornico. Teman terenec se priblešči na ovinku. A ni to zverina od Tamare … Kaj pa ona … Sreda je … Ta dolg šiht bi morala imeti, pa … In parkira. Tamara izstopi v kratkem črnem krilu in beli majici pa v supergah. Sončna očala ima zapičena vrh čela v razmršenini. Gleda, se smehlja in le reče:
      »Ja Tomo, nisem vedela, da imaš tu družbo. Sory, res nisem vedela. Danes začenjam dopust. Reorganizacija. Šefica je prerazporedila dopuste in bo danes delala ena študentka, ki je prav danes prišla na uvajanje, k Miri, ki pokriva tudi moj teren. Evo, pa sem si rekla, da skočim do tebe,« nemirno nabrklja. Dami se rokujeta. Janja je videti zadregna, še bolj pa Tamara.

»A, boš sedla, boš kavo.« ji ponuja.

»Ne, ne, bom šla dol in v Samijo k sestrični, ki ima tam vikend. Sem pač naredila ovinek. No, ne bom vaju motila golobčka. Pa rampa je spodaj, upam, da bo še odprta, kaj?«

»Daj no, eno kavico, morda pivce?« še kar sili Tomo.

»Ne, ne, vidva kar uživajta. Tu je res kul, ja. Pa križani vaju straži, ja. Pravo mesto za oddih, ni kaj. Dobro si izbral, oboje: punco in kočo,« sarkastično reče Tamara in odpre vrata terenca.

»Tamara no, naj ti pojasnim,« jo skuša zadržati.

»Ni treba, ni treba. Grem do Adele, čauči …«  reče in zažene motor. Obrne  in ihtavo zapelje navzdol.

»Kdo je pa ta dama?« vpraša Janja.

»Sodelavka,« medlo odgovori Tomo.

»Zdelo se je kot da vas osvaja,« se Janja zarotniško nasmehne.

»Ah,« zavzdihne Tomo.

»Se opravičujem, spet sem netaktna. Adi pride?« vpraša Janja.

»Ja, kmalu bo tu, ja,« prikimuje Tomo in si zaželi močnega požirka domačega žganja. Gre do hladilnika in naredi nekaj požirkov kar iz steklenice, da so se solze naredile, malo tudi zakašlja. Pride nazaj ven in vidi Janjo da šepeta pod križanim … Vera, vera, moja je spuhtela … Tamara … Pa je šel načrt za poletni seks. Ji bom že razložil, ampak ona je taka, taka impulzivna stvarca; vse na hitro, vse takoj in zdaj. In regljala bo – mesto ima novo zgodbo.

»Oproščam se, da sem se vam na tak način vsilila,« Janja reče in se živčno preseda. »Kako bomo potem, ko pride Adi? Ja, po avto bo treba, ja,« pokimuje.

»To sva dodelala. Peljal vas bom, Adi bo pa ta čas kuhal, uživa v pripravi špagetov, boste videli. Mojster je za omake, to pa.«

»Ja, ampak upravna enota in to?«

»Dajte no. Adi bo poklical Vita in bo. Do petih delajo. Zadosti imamo časa, saj še deseta ni. Aha, brenči, Adi gre. Poznam zvok njegove stare Toyote,« naznani Tomo in si oddiha. Kaj vse še bo, kaj vse še bo … ga stresa. Ne, ne, ne bom se blažil s šnopčki, ne … Izjema … brzdaj se, stari, brzdaj …