19. Pobeg

Kakav, zdaj mi paše kakav, pomisli Magdalena in odrine kupček papirja pred seboj. Pogleda skozi okno, zunaj je moč avgusta in vročina stišano molze dan. Kakav, si šepne. Vzdigne se in gre do avtomata. Počaka, da se ji nacurka kakav, ga ovoha, okuša in je zadovoljna. Nese ga na mizo, pogleda na ekran, nekaj pošte še moram odpret, ugotavlja. Doma kakav, se nasmehne. Oh, ko sem bila še smrklja, pozimi. Pa tisto mrežo gor, tanka smetana, domače mleko pač. Tiste mreže pa nisem marala ne, nikoli. Pihala sem jo, da bi se oprijela skodelice, tiste, samo moje, z nekim palčkom v več barvah. Čakaj, tiste je prinesel oče z nekega sejma, menda v Avstriji. Kje je že to? In če me je mama videla, kako piham, kako odrinjam tako mrežo, me je kregala, da je to ja samo smetanca, da … Pa je nisem marala, ne. Tudi na beli kavi ne, tudi tam ne, tista mrena … Brat, on, on je pa vzel žličko in postrgal tisto mreno, pojedel … Ja, on, ja. Zdaj je že doma, hvala bogu. Ima še tri tablete, pa se mi zdi, da je kar stabilen. Po malem že dela. Včeraj je pomagal očetu pri sortiranju vreč krompirja. Pripravljala sta transport za prodajo, najbrž zadnjič. Letina, povprečna, malo moče, malo suše. Zgodnje sorte, ja … drugo!? In čez vikend je bil pri našem filozofu. Če kdo, potem ga bo on spravil v red, ga bo, sem prepričana. Saj je kar prižarel, ko je prišel domov. Ja, vse se bo na nek način uredilo. Mmm, kakav, ma mi paše. Otrok v meni je začel že izbirati okuse, jo obide. In pomagal je tudi pri urejanju velike sobe zame in za … Deček bo, zdaj že vem … Deček. Nisem še razmišljala o imenu. Mama že ima nekaj predlogov, oče, on bi kmečko ime tako, ki je že bilo v rodu, tako bi, o tem sem prepričana. Ne vem, o tem bom razmišljala, ko bo, ko bo treba organizirati krst, ja. Seveda ga bom krstila, to pa. O tem sem se menila sinoči z mamo. Ti ponedeljki, 19 avgust. Morala bi biti na dopustu pa je Vinka rekla, da bom ta teden še tu, potem pa da naj grem za deset dni, da bo ona sama v pisarnah in bo uredila kar je pač treba. In mi je nakladala, v petek, oh … Prišla sta z morja, zagorela, kar tri tedne sta bila v Dalmaciji, malo tu, malo tam, na najeti jahtici, ah … In je sedela tamle pa pridigala: Veš, draga moja, razmislila sem, to tvoje stanje. Stanovanje si iskala. Pa sem premislila in sem bila nekako prepričana, da bi bilo zate in za otroka bolje, če sta kar doma na kmetiji. Na ta način bi imela organizirano varstvo. Manj živčna bi bila in ja, na kmetih je zdravje, je. Domača hrana pa gibanje po dvorišču, stik z živalmi; veliko prednosti bi bilo. Menda ste se nekako le uredili, ne,« je še rekla in pomislila: ja, smo se po tisti julijski nedelji, je bil oče bolj zgovoren in na nek način že ponosen, da bo imel vnuka. Oh, tista nedelja … In ponedeljek, tisti, da … Rado … Tam ob avtomatu je začel jecljati, da, da … Se mi je kar zdelo, da bo tako, noseča ženska in to. In od takrat se tudi on izmika. Pa kaj jim je vsem tem dedcem, da bežijo od mene, kaj jim je. Vem, zdaj pač vidijo v meni žrtev. O, ne, nikakršna žrtev nisem, ne. Alo, gremo delat punca, si reče in do kraja spije kakav. Zmoti jo brlizg telefona, pogleda na ekranček – Brane. Naj se javim, naj se, ja, ne, ja, ne … trepetaje premišlja.

»Ja, kaj bo,« hladno reče.

»Ti, živio. Ponedeljek, kaj. Ti pa še kar v pisarni, avgust, lep, vroč, suh, ti pa lepo klima, papirji, mejli. Ja no, kar je treba ni težko. Kličem te, ker sem ravno zdaj bil na centru za socialno delo in sem jim predstavil svoj primer,« zbrano reče, očitno dovolj trezen, da ni zaletav in grob.

»Pa,« je hladna Magdalena.

»Ja, kot sem ti že povedal, očetovstvo bo priznano, plačeval bom, kolikor bodo naračunali, in to redno,« bahavo reče.

»Kako, če pa nimaš službe,« je Magdalena povsem obvladana.

»Tudi o tem smo govorili, tudi. Ne, ne, služba je, imam pogodbo, v sredo začnem na agenciji za raziskavo javnega mnenja v Ljubljani. Plača, ja, bo malenkost manjša kot sem jo imel pri vas, pa bo vseeno zadosti, saj kupujem garsonjero, tu pa prodajam stanovanje. Selim se, definitivno se selim,« je Brane konkreten in možat.

»Seliš se?« je skoraj malo zagrenjena.

»Selim,« Brane reče.

»Ja, kaj pa stiki z otrokom. Mislim, kako bova to uredila?« je Magdalena dokaj racionalna.

»Tudi o tem je tekla debata. Ženska, ki ima to na čez na centru, mi je svetovala, da bi, ko se bo otrok rodil, oba prišla k njim, da tam skupaj uredimo to. Za zdaj je samo ideja, da bi pač otrok bil na začetku pri tebi, jaz bi ga smel videti dvakrat na teden, recimo, ko bo pa zadosti velik bi ga pa lahko imel pri sebi ob vikendih, ne v vsakem vikendu, se razume. Ampak to so stvari, ki se jih bo naknadno urejalo. To naj te zdaj ne skrbi. Hotel sem ti samo povedati, da sem vlogo očete le dojel in jo sprejemam, tokrat razsodno in trezno. In tudi zato sem šel na center, da se stvar uredi na nek civiliziran način. Ti potrebuješ občutek varnosti,« je presenetljivo resen.

»Ja, na nek način res. In če je to zdaj tako kot je, potem, ja potem sem spet bila izvržena. Nič me nisi vprašal, kaj pa jaz mislim. Kar šel si tja in … Brane, ne moreš urejati stvari brez mene, brez mojega privoljenja. Kar tako, vsi bi nekaj odločali, kako bo. Otroka nosim jaz, jaz ga bom hranila, kopala, preoblačila, na meni bo vse. Ti pa lepo na center, kaj. Saj cenim to pobudo, cenim to, da si izrazil neko skrb za otroka, ki je, to že vemo, tudi tvoj, a ne. Ampak nesramno je pa bilo, da si šel v svoj svet in …«

»Ne nakladaj, ne nakladaj, lepo te prosim. Ugotovila sva že, da sva karakterno dovolj različna, da stvar ne bi peljala na dolgi rok. In moj umik, je bil pač, ja, res, bil je prostaško izveden, drži. Ampak zdaj skušam stvari popraviti. Če povem z vašo krščansko logiko, perem grehe iz sebe in prosim odpuščanja,« reče Brane z neko hoteno prizanesljivostjo, s tisto kroteno užaljenostjo, ki hitro preraste v jezljivo blebetanje.

»Odpuščanja, odpuščanja … Lepo te prosim, pusti stvari, da se zgodijo. Ko bo otrok tu, bova pa oba šla na center in se bomo takrat dogovorili, kako in kaj. Za zdaj pa, samo mir rabim, mir, razumeš,« je Magdalena vsa raznesena, da jezno razmika papirje pred seboj.

»Mir, ja, mir, se razume. Dobro, toliko sem imel povedati in, ja … Najbrž bi zavrnila, če bi te povabil na sladoled po šihtu, kaj?« je nepričakovano gostiteljski.

»Sladoled?« se Magdalena zamisli.

»Sladoled. Novega imajo, malinov. Meni je kul?« reče Brane.

»Malinov?«

»Ja, včeraj so ga začeli prodajati. Počasi se sestavljam, nič več piva, zdaj so kavice, sladoled. Vem, da tja gresta z Radom, vem. No, kako?« je Brane vztrajen.

»Ne, danes še ne. Moram porihtati veliko stvari, ker še ta teden delam. Pa tudi domov se mi mudi, ker urejamo sobo in bom pač pomagala, kar bom lahko. Danes pripeljejo novo pohištvo, postelja, omare, pult za previjanje, take reči. Sicer hvala za vabilo, mogoče drugič, ta teden težko,« se Magdalena vlači iz zanke.

»Potem, mislim, potem te bom poklical še kaj, pa bova videla,« je Brane spravljiv.

»Pokliči pa bova videla,« je spet umirjena in hladna.

Pa je šel mir, pa je šel. Na sladoled me vabi, prej pa, prej pa pivo, cape, in polno mesto ga je bilo. Kazati se je hotel, kakšen frajer je, zapit, bifejski heroj, ki si tu in tam najde lahko punco. Tudi to sem slišala. Rado mi je govoril. Kje se je danes zataknil. Tudi njemu še niso odobrili dopusta. Bil je nekaj dni, a zdaj pripravljajo nov videospot za opremo jaht in snemajo v Izoli. V petek so menda končali, kaj vem. Bo že prišel mimo. In Korle, Korle me je prosil, če mu poiščem pogodbo za tisto drugo jahto. Da njega pa že ne bodo jebali. Korel se redko kdaj loti kar tako, preden bi vse preštudiral. Ampak za tisti posel se je menila Vinka, in nekaj elementov so že naredili, kar precej, samo cena pa … Lastnik se je začel izmikati, plačila zamujajo, kupili so pa drag les. In Korel je zaslutil prevaro, sem prepričana. Saj, droban tisk na pogodbah. Čakaj, bom pogledala, v maju smo jo deponirali, aha, v fasciklu 37/B. No, da vidimo. Tu je, tu. Rekel mi je, da naj mu jo fotokopiram, da jo bo nesel na presojo enemu kolegu, advokatu. Da nič več ne zaupa Vinki, baba ko baba, tako je rekel. Tako, fotokopirana je, pa še v mapo mu jo dam, rumeno, da bo ja vidna. No, to je … In ta Brane, zdaj bi me vabil in na socialno je šel. Ja madona no, kar mimo mene bi nekaj režiral, pa če je meni prav ali ne. Prej pa, izključi telefon, se zapije, nič, tema … Dedci, dedci. Pregleduje elektronska pisma, pa jo zmoti odločno trkanje – to bo Korel, si reče. In res, zagorel v majici in kratkih hlačah pride v pisarno, se usede, popravi sončna očala in globoko vzdihne.

»Ljuba moja, kaj nam je tega treba, a? Ta, ta norija. Fantje v proizvodnji komaj zmorejo vse. Jaz sem že nor od tega. Nabavljaj material, se pogajaj, skrbi, da stroji tečejo, da so redno servisirani, da so naročila natančno izdelana; ena sama norišnica zaradi te preklete pogoltne babe. Saj nimam več trideset let, Madona no, dvainšestdeset jih bo septembra. In ja, zdaj bi še restavracijsko delavnico, še to. Ne, Korel bo odnehal, zadosti imam, ti povem, draga moja, zadosti. Do septembra bom še, potem pa se umaknem. Ne grem se več, ne. Zadosti imam do konca življenja. če bi imel samo delavnico in dva tri zaposlene bi še kar šlo, tako kot prej. Imel sem zadosti, pa časa več kot zdaj. Jaz v tem ne vidim smisla. Pa dajmo to, pa dajmo ono. Ne, ne zmorem več. Zdravnica mi jih je tudi napela, prav od nje prihajam. Ja cukr, holesterol, rahlo trepetanje srca, preveč alkohola, visok pritisk, povečati dozo zdravil, dodati še nova in ja … Vse, vse to je zaradi te preklete gonje. Ko sem še truge delal, je bilo vse drugače, ja,« je Korle prikimal in popestoval roki na trebuhu, ki mu je dodatno zrasel.

»Ja, včasih se mi zdi, da smo prijeli preveliko žlico. Vse je že šlo čez, vse. Poglejte, samo poglejte koliko pošte, pa elektronske tudi, vsi ti računi, dopisi, vabila, norišnica, res je norišnica. In pravite, septembra, čez nekaj dni?« je Magdalena medlo začudena.

»Ja, s prvim septembrom naj si najde drugega kozla. Neumno se sliši, da daš odpoved v svojem podjetju, vem. Zgradil sem ga, zagnal. Dobro, ona je vanj vložila ideje, nekaj kapitala, zdaj pa nas vse goni. Na morju sva se sprla in se bom tudi ločil. Postopek je že v teku. Zadosti imam vsega skupaj, zadosti. Mene že ne bom več gonila, ne. Naj si dobi drugega vola,« je Koerle jezljiv. In Magdalena je zaslutila, da ni prišel zgolj zaradi pogodbe, tudi na pogovor je prišel – rabi izpovedovalnico.

»Daj te no, ločil, po, ja po tridesetih letih zakona, dajte no,« je Magdalena zadržano ogorčena.

»Ja, ločil. Razlog, sestajanje z mlajšim, to sem zvedel na morju, ker jo je prišel obiskat in sta bila celo noč nekje, kaj vem. Pa zadnje čase spiva ločeno, že dve leti. In ona leta na poslovna potovanja, na seminarje, ne vem kam. In so mi prigovarjali, veš Korle, Vinka pa … Jaz pa dajte no, pri teh letih, dajte no … Slep sem bil, slep, draga moja. Prekleto alkoholno slep. In grem v Idrijo s prvim septembrom, tudi to je novo. Grem na servis kot se temu reče. Obrnil bom življenje, draga moja, drug kurz plovbe bo. Tako ne morem več, lahko me še infarkt, kap, kaj pa vem. Nevarna leta so to, nevarna. Korle bo izpregel, povsem bo izpregel. In Vinka, ta lisička, ta je delala vse več in več za mojim hrbtom. Kot da moj kapital nič več ne šteje. Zdaj je v bistvu podjetje samo še njeno. Aha, se mi zdi, kako bo, ko bodo serijsko odhajali fantje iz proizvodnje, ki stvari obvladajo. Večina vztraja zaradi mene, ne zaradi nje, to se ve. In ko so slišali, da bom izpregel … No, saj boš videla, koliko odpovedi bo v jeseni, o, bo. Naj gre vse k vragu. Tisti njen, tisti je uslužbenec banke, sveže ločen in rabi mamo, pet let je mlajši od nje, si misliš, pet let. Jasno, da njej to deluje kot poživilo, starajoča se dama, pa lepega, mladega, vitalnega žrebca, ki ji kupuje parfume, jo pelje sem in tja. In bom zelo prostaški, pa še dobro jo pofuka. Oprosti no, danes sem pač take volje, ponedeljek, dohtarca in tista kurčeva pogodba. Vem, da je zamočila, da je dala obljube, ki bodo stale, ampak bom šel v tožbo, tokrat pa res. Da smo se tako pustili nategniti. Računovodja mi je povedal, da je tip, ki je naročil obnovo jahte nenadoma plačilno nesposoben, da nam je naredil že kar veliko škode, ker smo vgradili svoj material, gonili fante v Izolo, da so zmontirali ležišča, kuhinjo stenski opaž in komandno sobo, pa še kup drugih malenkosti. In to ne navaden les, ne, ruki bor, mahagoni in orehovina. Ja, ja, gospod bi imel luksuz, potem pa ga najde vojna v Ukrajini in izgine, ni ga več. In v pogodbi je menda zapisano, če se prav spomnim, da smo dolžni dokončati do oktobra, sicer bomo plačali, ne vem kaj, pa še druge podrobnosti. No, to se bo že izkazalo, kako in kaj. Mater sem ti naložil, kaj. Kako si kaj ti srnica, kako, povej,« je Korel naenkrat očetovsko raznežen.

»Saj bo, bo. Zdaj bom šla malo na dopust, decembra bom pa rodila,« se Magdalena odvezuje.

»Ja, to pa bo dogodek. In Tone bo srečni dedek, kaj. Slišal sem, da si nameravala od doma, Vinka mi je nekaj žužnjala o tem, pa sem si mislil, da to ne bi bilo dobro. Če bi bilo treba, bi sam šel do Toneta, verjemi. Zadosti dolgo ga poznam, saj sva v isti lovski družini. Ja, saj je kar  v redu, samo na žulj mu ne smeš stopiti. Drugače pa, ureja lovske poti, skrbi za krmilnice, kosi gmajne – dosti več naredi kot ostali, dosti več. In upleni samo kar je res nujno. Ni tip, da bi kar pobijal, ne. Ja, pred leti sva skupaj hodila na medveda. To bi morali ljudje videti, to, ko sva zalezovala starega samca, ki se je potikal zgoraj pod Mrzlim vrhom. In ga je Tone, pok, z enim samim strelom, ti rečem, ostrostrelsko natančno. Ja, klobuk dol, takle strel. No, tistega medveda smo pa kar dobro zalili, ja, lepo pogrebščino je imel. Pa na srnjaka sva tudi šla skupaj; dovolil mi je, da sem ga upihnil. Prvi strel je bil slab, ranil sem ga, pa ga je potem Tone le še enkrat zadel in … Ja, to niso pripovedke za tako mile ženske, ne. Ti, kaj pa tisti tvoj, naš bivši vodja pakirnice in skladišča, kaj je z njim. A še imata stike?«

»Ja še, površne,« je Magdalena zbegana.

»Ja, ko sem slišal, da je kar šel, bi najraje šel do njega in mu dal dve okrog uh. Dedec pri štiridesetih pa se vede kot smrkavec, lepo te prosim. Če si naredil otroka, bodi dedec, ne pa takole, pobeg, pa pobeg. Ja, taki so ti novodobni dedci, samo otrok ne, samo to ne. No ja, saj so mladenke tudi takšne, vidim jih. Psa na vrvico, moškega na vrvico, pa je. Pa ti mladi fantje, ja nič, kar nič. Mi lovci bi rekli, da ne dobijo sledi. No, ti boš zdaj vsaj ženska, ta prava ženska. In moram ti priznati, da te je nosečnost polepšala. Najlepša roža si v naših pisarnah,« je Koerl duhovit.

»Ja hvala,« se odobrovoljena nasmehne Magdalena.

»Daj mi sem tisto klinčevo pogodbo, da jo nesem prijatelju, tudi jagru, advokatu, da jo preštudirava. Prekleti Rus zmešan, kar šel je. Na mejle ne odgovarja, telefon je pa že dolgo tiho, od takrat, ko je omenil, da bo nekaj časa v Ukrajini. Ve se, kaj je zdaj tam. Saj mogoče sploh ni več živ, kdo ve. Ampak take pogodbe bi morale imet tudi neko pravno varstvo, bomo videli. Če ne, smo zmetali toliko denarja, da boli glava. Jahte ne bi mogli mi prodajati, ker je pač lastništvo definirano. Ah, drek vse skupaj. Še to rešim, potem pa remont, nič več alkoholčka, samo še tabletke in copatki doma, pa televizija, malo na lov, balinanje in konec,« je Korel malodušen.

»Tam gor vas bodo že sestavili, brez skrbi. Mojega brata so kar dobro zrihtali. Zdaj je doma in malo že dela. In vesela sem, da ste uvideli, da tako ne ge, ne bi šlo. To, da se ločujete, to me pa šokira, ja.  Po drugi strani pa, ko sta dva samo še znanca, potem je to, težko rečem kaj, ker sama še nisem bila poročena.«

»Pa tudi če ne. Kaj ti pa manjka, za zdaj. Dedca boš pa tudi še lahko dobila. Madona, taka lepa ženska, daj no. In če te skrbi, da bi bil otrok ovira. Daj no, so moški, ki bi ga sprejeli. Oh, poznam take primere, poznam. Moj bratranec je vzel žensko z dvema otrokoma, pa kaj. Kar dobro vozijo, prav čedna krščanska družina so. In seveda stajico za otroka, to bom pa naredil, o ja, lepo, leseno in z dobrega lesa. To bo moje darilo zate, ker si tu pustila dušo. Sicer ne vem, kako bo s tem podjetjem, če jaz izprežem. Računovodja mi je povedal, da smo najeli dva precej tvegana kredita. Vidiš, to pa je tisto, tisti njen in Vinka sta ga skuhala, ja. Zdaj pa bodi pameten. Svet zagaman. Po svoje sem si sam kriv, ker sem si dovolil, da sem vse izpustil iz rok, predvsem finance. Meni je bilo pomembno, da se stvari delajo, in ja, prevečkrat sem bil tam čez v bifeju, tudi to je res. No, zdaj si bom rešil kožo. Glede kreditov bom najbrž tudi jaz v riti, ker sem solastnik tega podjetja. Tako bo to šlo. Podpisan sem tudi jaz na tistih papirjih. In včasih, veš, draga moja, tega se zavedam, sem v pijanski megli podpisal tudi stvari, za katere se nisem prepričal. In to je bila velika napaka. Popolnoma sem zaupal Vinki. Zdaj ji ne več; še avta ji ne bi več zaupal, da mi ga pelje v pralnico. Spotoma mi ga lahko proda. Ta baba vidi samo še denar. Mene je tega groza. In hvala Bogu, da se treznim, hvala Bogu. No daj sem tisti papir, da ti cel dopoldan ne bom nakladal. Vidim, da imaš celo štalo tu na mizi. Posli, nimaš kaj,« se kislo nasmehne Korle.

»Ja so, so živahni posli. Tukaj sem vam pripravila,« reče Magdalena in potisne proti njemu rumeno mapo.

»Hvala deklič. Pa Toneta pozdravi. Saj ko se bom sestavil, bom pa prišel mimo. In še nekaj, to ti pa obljubim, prav rad bi bil krstni boter otroku,« je Korle zažarjen.

»Resno?« je vznemirjena Magdalena.

»Resno, zelo resno.« prikima Korel. Do decembra bom že drug človek, povsem drug.

»Držala vas bom za besedo,« reče Magdalena.

»Zmenjeno. No, zdaj grem. Te dni bom malo tu okrog. Fantje bodo šli na kolektivni dopust, tisti, ki niso še šli in ja, pisarne bodo samevale, komercialist in ona nova sta še na dopustu, računovodja se počasi umika, Vinka, ona bo pa strašila tu, bo. Srečno punčka,« reče Korel, si da mapo pod pazduho in gre. Za njim ostaja vonj ogorčenja. Tak dedec, močan, zagorel … Obrit, nadišavljen, urejen … In se ločuje … Ima Vinka tistega s kravato … No ja, majhen je, manjši od nje, pa tako, kako bi rekla, slinast, ja, prav tak. Zgovoren že, na slinast način. Name ni naredil vtisa. Zdi se mi tudi precej hinavski. In kako osladno pride tod mimo in si da posteči s kavo, ko čaka, da pride Vinka od nekod – kar naprej ima opravke  na terenu, če res. Kako mu je že ime, čakaj. Saj piše na pogodbah za kredite, tam piše in mejli s korespondence na začetku, čakaj … Ja Vili, ja … In kako mi je enkrat tukaj nakladal, da me je škoda, da bi mi lahko priskrbel boljše delovno mesto, da bi lahko šla malo na izlet na morje na jahto … Ja pa ja, gospodič Vili, pa ja. petelinček. In kaj je videl na Vinki. Dobro, ženska se zrihta, ne kaže svojih let, kje pa. Mogoče pa res potrebuje mamo, kaj veš. Takile!? Nič ne vem od kod je, kaj je, briga me. Za zdaj me ne briga noben moški, ne. Misli ji razbije nov klic na zasebnem telefonu. Rado?!

»Oj, Magdalenca, pozdrav z morja. Kako je gor, je vse Ok?«

»Je. Imela sem obisk?« se pohvali.

»Ja, kdo pa. Pa ne da …

»Ne, ne ni bil Brane. Je pa klical, to pa. Naklada o tem, socialna služba, skrb za otroka, plačevanje in te fore. To sem prebolela. Bil pa je gospod Korel. Prišel je po eno od pogodb za jahto, ki jo opremljate in snemate,« je Magdalena pojasnila.

»A ja, a take se ti dogajajo. In Brane, mislim …«

»Dobro no, pusti ga naj luta po svoje. Pogodba dragec, pogodba je zanimiva. Fantje končujejo, vi snemate, denarja pa, vsaj tako kaže, še lep čas ne bo. Lastnik je izpuhtel,« je Magdalena resna.

»Izpuhtel? Kako, izpuhtel,« je Rado začuden.

»Ma ne bom ti to razlagala po telefonu. A prideš danes domov, ste končali?«

»Smo, že v petek, ja. Podaljšal sem si počitnice, te bodo dolge,« se Rado malo zasmeje. Pa ja ni tudi ta tip odbluzil. In ne zdi se mi trezen. Nikoli ne govori teko sproščeno, ne, pomisli Magdalena

»Kako to misliš, dolge!? A nimaš projektov v septembru, nova spalnica pa spet dve pisarni, pa napoved za restavracijski center?« je Magdalena prizadevna.

»Moram te razočarat,« je Rado bahav. Ta njegov ton, če to ni … Pa kaj mu je, še temu. Dobro, itak ga bi Vinka najkasneje novembra odpustila …

»S čim,« skuša biti Magdalena prizanesljivo zafrkljiva.

»Ne pridem več v firmo,« reče Rado z neko navdušenostjo.

»Ne prideš!?« je Magdalena stesnjenja.

»Ne, ne pridem več. Nisem ti hotel prej razlagati, preden bi imel trdne argumente. Prvega septembra začnem že delati za oglaševalsko agencijo, kjer je ogromno projektov. Med drugim bomo tudi Vinki ponudili določene projekte, pa bomo videli. Veš, so določene nesramnosti, preko katerih res ne morem. Preden sem šel sem dol, mi je rekla, da moram čez vikend lektorirati nekaj člankov, da bodo v septembru izdali posebno številko naše revije. Si misliš, kar tako, delaj tudi čez vikend. Mislil sem, da bom sprejel, načeloma sem ji to obljubil, pa … No, potem sem pa lepo ostal na morju, se kopal, malo žural, še danes se me malo drži. In zjutraj sem jo poklical, pa se mi ni javila. Na mejl sem ji napisal, da nisem lektoriral, da tudi ne bom več. Plača bi bila seveda ista, samo dodatno delo, po sistemu, zato te imamo, ti to znaš. Pride trenutek, ko se ti res vse upre, res. Tebe sem zdaj klical, da ti povem, če prav, takole na daljavo, je hudo sterilno. Šele v sredo pridem nazaj, nič prej, malo morskega vzdušja mi ne bo škodilo, ne. Takrat pa lahko greva v sladoledni vrt in se o vsem pogovoriva,« je  Rado zaletavo zgovoren.

»Šele v sredo, o bog, tudi ti … Mislim vsi nekam bežite, vsak dan kakšen pobeg. Korle gre s prvim septembrom v Idrijo, ti … Ja bog pomagaj, kaj se dogaja!?« zavzdihne Magdalena.

»Korle, Korle bo šel na zdravljenje?« se čudi Rado.

»Ja, in tudi on ne bo več v svoji firmi, vsaj tako pravi. In ti, mislim, se boš vozakal v Ljubljano, ali imaš kakšno drugačno opcijo?« je Magdalena razglašena.

»Ja, imam ja. O tem ti bom povedal v sladolednem vrtu. Moram pa reči, da mi je Vinka prav hitro odpisala. In seveda, napad je najboljša obramba. Grozila mi je s tožbo, da zanemarjam delovne obveznosti in take floskule. Pa sem ji nazaj odpisal, da ima moj oče – in to ona dobro ve – zanesljivega prijatelja, vrhunskega pravnika, ki se ukvarja z delovnim pravom in sodeluje z banko pa tudi z ministrstvom za pravosodje. In to je pomagalo. Rekla je, da bo napisala sporazumno odpoved. Ja, čakam tisti papir, mimo tebe bo prišel. Takrat pridem ponj, če ne bo generalica drugače ukazala. Pa ene stvari bom pobral v moji pisarni, dva USB ključa, zunanji disk in še druge malenkosti. Tako to gre, tako, če se ne zmigaš, ostaneš vol,« se Rado zasmeje. Tip ni trezen, ne, mogoče je še kaj drugega, da ni … Jakobo, ta kombinacija … Ne, ne Rado je preveč presran, da bi se drogiral, poznam ga.

»A zato je bila tako furjasta in tečna, zato,« prikimava Magdalena.

»Glej, to zdaj ni več moja skrb. Njeno počutje me prav nič več ne zanima. Hvaležen sem ji, da mi je omogočila, da sem si nabiral izkušnje, da sem delal to, kar me je vleklo, da pa bi za tak denar še naprej poklekal, ne, hvala. In čudim se ti, da tako trmasto vztrajaš. Tvoje obremenitve so enormne; preveč delaš, punca. Pomisli malo tudi na svoje stanje. Stres vpliva na razvoj otroka, to menda veš. Malo boš moral izpreči, kaj?« je Rado pokroviteljski.

»Še ta teden delam, potem bo pa dopust, deset dni. Bom kar doma, vsaj mislim, da bom. Mogoče bi za nekaj dni šla, kaj vem, nekam pač, da izprežem, da dam možgane na off. Toliko vsega, in zdaj še ti …« skoraj zahlipa.

»Ja, vem, šokiral sem te, vem. Najprej sem mislil, da bi ti napisal mejl, pa … Saj imam prenosnik s sabo, za zdaj sem še v hotelski sobi. Noč je bila težka, ne čisto v mojem stilu. Bili smo gor v Istri v eni kleti in to … Ja, malvazija, polna sonca, ja. Vem, blizu sva si, in … Ja, priznam, pogrešal te bom. No ja, se bomo videvali, vsekakor se bomo. Moral sem pač nekaj premakniti. V našem malem mestu se počasi življenje sesiri, mislim rutina, vsi se poznamo, vse se začne ponavljati. Zate je drugače, ti si na kmetiji, narava in to. Jaz se pa narave otepam, sem mestni človek,« se Rado zasmeje.

»Pa saj greš rad s kolesom po gozdnih cestah,« mu Magdalena oporeka.

»Ja, ja, to ja. Da bi pa živel v naravi, ne, ne, to pa ne. Rabim mesto, kavarno, trgovino in vse drugo. Hkrati pa, mater smo kontraverzni, me pa ljudje živcirajo. Gneče ne prenesem, to pa res ne. Ti, ne bi te več moril. Povedal sem, kar sem imel in ja, v sredo okrog štirih, a?« reče Rado z neko prizanesljivo hotenostjo, da bi bil zaželen.

»Ja, lahko ja, če ne bo kakšne štale v pisarni. Vinka hoče, da preden grem na dopust, uredim dokumentacijo, da se bo lahko znašla. Kar ona bo tu, tako se je odločila. Se mi zdi, da ji stvari polzijo iz rok. A ja, a veš, še to, potem te spustim, a veš, kdo je njen ljubimec?« se Magdalena zažene v razkrivanje.

»Ne bi vedel. Vem pa, da je bil dostikrat z njo eden manjši od nje, tudi mlajši, polikan tip, menda bančnik. Edino to vem, ker sta bila enkrat na snemanju spota za novo pisarniško opremo. Ampak tip dela na drugem oddelku, ne tam kot moj stari. Ja no, če je ta, potem vem, kdo je rezervni Korle,« se Rado zasmeje.

»Ta je, ta,« Magdalena vneto prikimuje. »In novica dneva, Korle je bil pri meni, in mi je zaupal, ločuje se. Tako, zdaj veš vse, zdaj lahko uživaš ob morski hrani in pravem vinu. Na to se res spoznaš. Ni pa nobene sorte za nosečnice, kaj,« se Magdalena zasmeje.

»Ne, je ni. Morda kozarček pri dobrem kosilu, to že, več pa ni smiselno. A ja, a tisti tipček, zato krediti in to. Ja, to bo še lepa mestna zgodba. Oh, če bi se lotil romana, potem je to res dobra snov, ja. Moderno podjetništvo, zveze in zvezice uspehi in sesutja. Jakobo bi temu rekel, arogantni marketing in agresivna finančna konstrukcija. Ta Jakobo, tako poln vedenja in znanj, da ti vzame sapo, hkrati pa ima nore umetniške ideje, predvsem kar se tiče vizualizacije. In tukaj se moram zahvaliti Branetu, da me je seznanil z njim. Začela sva z njim, kaj. Pa končajva. On tudi gre v Ljubljano, to vem. No, kdo ve, mogoče tudi ti še kdaj?« je Rado že drdrav.

»A ne, ne, mene Ljubljana ne vleče, ne. Sem raje na kmetiji. Stvari so se unesle, kar nekako vozimo. Vem, da si mi hotel pomagati. Takrat sem res imela namen, da bi spokala, pa se je drugače zasukalo. Saj ne veš kakšne sile nas zares vodijo. Vem, da ti je bilo hudo, ker se je tvoj oče odločil kot se je. Mogoče pa je bil tudi on nagovorjen od višje previdnosti,« postaja Magdalena sarkastična.

»Ah, daj no, njega nagovarjajo lastni interesi in strah. Zbal se je, v pravnem smislu, kako bo, ko bo tu otrok, tega se je zbal. Toliko ga pa že poznam. Dobro Magdi, to temo sva že obdelala. Pustiva to. Mimo je. Saj če bom lahko kako pomagal, me še vedno najdeš, brez skrbi,« je Rado spravljivo otožen.

»Vem, vem,« prikima Magdalena in čuti cmoklino v grlu – nekaj odhaja, nekaj se razgublja, otoček postajam, pomisli.

»Prav, drži se. In če ne prej, v sredo, velja.« reče Rado.

»Velja,« kimne Magdalena in zatre solzo, ki kar agresivno rine neko preteklost, uparjeno, potem ohlajeno v kapljo odrešitve. Čuti, kako ji lica zgorevajo in hkrati pogleduje na parkirni prostor, kjer se je ustavil avto Vinke. Zmaj prihaja, si reče. Že zjutraj je nekaj prhala. Odloži telefon, si popravi bluzo, popivna solzo in se dela, da nekaj strašno študira na ekranu. Rado, Rado … pomenki ob kavi, malice, sladoledni vrt in … Lep moški, malo suh, pa lep, finih obraznih potez, negovan, vedno skrbno oblečen, meščanska vzgoja … In torbica, in ljubeznivost, in neka toplota, ki … O jej, Vinka gre, o jej. Zdaj bo revolucija, že po hoji sodim, da je nataknjena, da bo hudič. No, a bo, bo … Ja, najprej je najbrž šla k šefu v proizvodnjo, da najprej tam strese svojo nejevoljo, potem bo udarila še tukaj. Ti njeni ponedeljki. Bog vedi, kje sta bila z njenim bančnikom, morda spet morje, morda ob jezeru v Avstriji. Ne bom ugibala. In kako je oblečena: krilo, modra majica, čevlji pa, je spet mimo, spet, frizura pa, zdi se mi, da si je na novo prebarvala lase. In vihar se privali.