18. Pobeg

Rado še enkrat prebere ta zadnji stavek in pomisli: saj, tole pisanje – sogovornikov nimam pa pišem dnevnik. Vstane, odpre okno in si oddihuje. Čuti ponevihtni zrak, ki tako dobro seda v sobo, polno knjig in zgoščenega vonja. Umiriti se, umiriti se, si prigovarja. Kako bom jutri povedal Magdaleni, da pa … Kje, pri malici, ob kavnem avtomatu … Jutri … Dva prevoda, še to mi je obesila ta, ta Vinka, preden me brcne v rit. Signale je že dala. Na zadnjem sestanku je omenjala septembrsko reorganizacijo in da razmišlja celo o restavracijski delavnici za staro pohištvo. Pa kaj si bo še izmislila, ne vem. Čim prej drugam, čim prej. Ta pogoltnost, krediti, kaj vem. Nazadnje so delali nekaj za Nemčijo, menda še, in dve jahti, ja no. Res, kako naj to povem Magdaleni, če pa je že v tem videla neko odrešitev in je prenehala z iskanjem, vsaj da bi meni rekla … In Vinka, če bi res hotela, bi ji tudi našla stanovanje. Če bi jo pa raje zdaj poklical, malo čez devet je … Da bi jo zdaj … Čakaj, a ni … Ne, ne, ni vljudno klicati ljudi ob tej uri. Najbrž si že oddihuje. In če je kje bila z Branetom … Dvomim … To z lahkoto preverim. A postajam ljubosumen? Menda ja ne, saj … Nič, ven grem na malo točeno pivo, tako, za pred spanjem. Čeprav sem dopoldan pil vino, no saj sem potem kolesaril. In grem v lokal, kjer mečejo pikado, tam je navadno Brane, če ni z njo … Nekaj večerov sem ga že videl, tam sem videl njegovega črnega terenca, blatnega … Nič več ne skrbi za avto. Prej ga je vsak vikend peljal v avtopralnico, da je bil v ponedeljek svetleč, zdaj mu ni več mar. Taka julijska noč, mesto se prazni, dopusti … Do petnajstega avgusta bo tako, potem se vračajo. Nič, grem, da se malo razhodim, da vse premislim.

Ko stopi v lokal, vidi, da skupina moških glasno razpravlja ob tabli za pikado. Ja, Brane je med njimi, je … Torej nista bila skupaj, ne … Malo je že pijan, poznam te njegove kretnje, ta način zatikljivega govora. Ne malo, kar precej, se mi zdi, zato je tako glasen in prepirljiv. Najbrž bo bolje, če na hitro spijem oranžado, ne bom piva, ne … Prepozno, ga že opazi. Razmakne moške in stopi proti njemu.

»O, kompo, kako si, a? Si prišel mimo naše baze. Ja, super no. Daj, sediva, pa kakšno rečeva, ko včasih v tvoji pisarni. Upam, da je še, a?« se Brane robato zasmeje in ga ostro prijemlje za ramo. Zdaj smo pa tam, premišlja Rado, a izmakniti se ne more.

Naročita pijačo, Brane veliko točeno, Rado samo oranžado.

»Pikado, kaj. Si še vedno mojster, domnevam,« nekoliko zadržano reče Rado.

»Ja no, če bi manj pil, mogoče bi še bil ja. Ta hmeljna voda, ta ti malo odvzame natančnost, zbranost in to, ja … Ne, ne, stari, vse je pod kontrolo. Novo je tudi to, da ne tečem več, noro. Ti, tek, ja … Se matraš in matraš, pa … Pizda no, a ni to butasto, da smo se pripravljanji kar sami matrat. A ni že življenje samo ena matra. Mater sem bil sadomazo s tistim tekom. Ja, kurc pa kondicija in to. Ne vem, lezem v lena leta,« se Brane zasmeje.

»Ja no, vsak ima svojo življenjsko filozofijo. Meni je kolo za oddih. Danes sem naredil skromnih dvajset kilometrov, samo tod okrog, po vaseh,« reče Rado in naredi nekaj požirkov hladne oranžade.

»Po vaseh, a? Pa, ma klinc … Mislim, si se peljal tudi mimo Magdalene?« nenadoma Brane vpraša in krčevito objame ročaj kreglja.

»Sem, pa je ni bilo doma, mislim, avta ni bilo, pa sem se hitro odpedaliral naprej. In ne zadosti hitro, da me ne bi opralo. Jebat ga, tako je, če nočeš slišati vremenske napovedi. Malo pred tistem sem vedril v nekem skednju,« Rado pove in si misli: Tipček se še ni povsem ohladil ne. Počasi spoznava, da je zamočil na celi črti. Mislim to, da narediš otroka, potem pa … Ja, saj ne vem, kako bi sam ravnal, res ne vem.

»Ja, ja, ni bilo …« pijansko pokimuje Brane in se nekoliko odkrči. Nasloni se nazaj, zavzdihne, se spet nasmehne, da se mu kar zatrese trebuh, ki ga začne dobivati. Tak trebuh že, pomisli Rado, včasih pa eleganten atlet. Ja, saj pivo, pivo in nič teka, ležanje … Si ga kar predstavljam, čips in pivo in gledanje športnih kanalov. »Ja, stari moj, zajebal sem stvar, zajebal do amena. Samo zdaj, ni šans, da bi karkoli popravljal, ni šans. Sem načelen človek, ni poti nazaj, ne. Dobro, otrok se bo rodil, imel bo očeta, kakšnega, ja … No, pizdarija je, jasno, da je. In obžalujem, da je. Slišal sem, da se bo selila, ne,« cmihavo reče Brane.

»Ne vem, mogoče ne,« reče Rado, da bi zadržal nivo pogovora v neki normalni tonalnosti.

»Kako ne veš, pizda no, saj sta vsak dan skupaj, na malici in to, pa sladoledni vrt. Vsaka čast, kavalir si, to pa ti že moram priznati. Meni je omenjal selitev en kolega, ki sicer popravlja traktorje, mehanik, pikado mojster. Njemu se je pijansko zaupal njen oče, eno nedeljo sta se ga narukala. Jebenti, kako je svet majhen. In v tem našem malem mestu se vse tako razve, mater no. In mi je govoril, da če sem res  naredil froca Tonetovi hčerki. Ti, mater no, a veš, da sem ga užgal na gobec. Res sem ga. Priče so. In ja, tip je padel na tla, malo krvi in to. Pa so ga spravili k sebi, natakarica pa je poklicala policijo. Jasno, dobil sem kazen in  ta jajca. Čez čas sem šel v njegovo delavnico, nesel sem mu flašo viskija in se mu opravičil. Spila sva tisti viski in se menila o babah, o tabletah, o kondomih, o lahkih puncah, ki so v obtoku v našem mestu. Tip ima ženo, otroka, pa še vedno naredi kakšen nočni skok. Mehanik z dobro vpeljano delavnico, denarja mu ne manjka, veš. No stvar sva zgladila, kazen sem pa le plačal, jebat ga. In od takrat me ne sprašujejo več. Vse je zakuhal ta kmetavz Tone, ki se je pritoževal po gostilnah nad mano. Do mene si pa ne upa, ali kaj. Vem, poznam to štorijo, kako je bilo, ko je šel s puško  k familiji nesojenega ženina. Mehanik mi jo je ob viskiju povedal. In moram ti reči, da sem se malo usral. Kar predstavljal sem si, kako bo, ko se bo pojavil na vratih stanovanja, s puško, v kmečkih capah, v škornjih, mogoče pa v popolni lovski obleki, s klobukom. Ja, mater no, usral sem se. In, da boš vedel, tudi zato sem sinoči, po nekaj, ajde treh mesecih, poklical Magdaleno. Tukaj smo se ga nalivali, pa sem dobil korajžo. Teklo je pivo in domače žganje. Nisva kaj dosti dorekla, ne … Vem, naredil sem napako, vem, stari moj,« Brane jokavo reče.

»No, jaz, kadar sem pijan, ne telefonarim prijateljici, ne. En drug problem se je pojavil,« rado obzirno reče.

»Ne mi srat s problemi. Daj no, ti pa problemi, no. Punco imaš, službo imaš, relativno mlad si še, kristusova leta, delaš kreativni posel, plačica je lepa. Človek, kaj bi še hotel, a?« Brane zabolšči vanj, pograbi pivo in jo pol zlije vase, dobesedno zlije, ker je že pijansko razvnet.

»Službica se odmika, punca, no ja … Se ohlaja, se,« Rado kislo reče.

»Ja daj no, ne moreš biti zaradi tega tak, oranžadast no. Manjka bab. Jaz si jo zdaj dobim, če hočem, samo, nekako mi ni do tega trenutno, ne. Pa kaj stokaš, bo že,« Brane prikima in se popraska po gosti bradi – zdaj je podoben dobro rejenemu filozofu.

»Vinka dela revolucijo,« Rado reče in si pritegne kozarec z oranžado.

»Vinka, ta, ta … Eh,« odmahne Brane.

»Ja, pogruntala je, da je bolj racionalno, če z reklamiranje in prevode najamejo te storitve kot pa da me celo leto plačujejo. Tako filozofijo imajo zdaj. O vsem me obvešča Magdalena, saj veš, vsi zapisniki, vsi komentarji, vse kar se dogaja v firmi, vse gre skozi njeno kanclijo. Zase me ni strah, na nek način že imam službo v Ljubljani v neki reklamni agenciji. Če to ne, bom te svoje sposobnosti prosto prodajal najboljšemu ponudniku. Preživel bom tako ali tako. Več časa zase bom imel, več svobode. In zdaj te razumem, da si se končno rešil pakirnice in skladišča, še bolj pa Vinke,« se Rado razvnema.

»Ja Vinka, ja. Lisica pogoltna. Jebala nas je z nadurami, odrejala dopust. Mater no, kakšen zajeban režim. Vidiš, tu, ob pikadu imamo svoj informativni center. Fantje povedo, kako je po njihovih zasebnih firmah, da ni nikjer takega jebenega režima, ne. Dobro, so nadure, to je, so okrnjeni dopusti, tudi to, še celo stalna dostopnost je pri enem, mater no. Kaj dela sistem iz nas, a? Poslušne kozle. In kaj ti pomaga fakultetna izobrazba, če te sistem zreducira na sužnja. Velika večina se sploh ne zaveda, da so samo ovce, jebene ovce, so samo volilni glas in strojčki za delanje dobička. Temu bi se lahko reklo bioprofit, ja. Ma ne bi ti zdaj z Marxom in teorijo kapitala, ne. Ti, mislim boš dobil brco, a?«

»Ja, vse tako kaže. Uradnega še ni nič, ampak pri Vinki gre to čez noč. Danes si, jutri pa adijo. Tako to gre pri njej. Ko mi je Magdalena to povedala, sem takoj šel v akcijo. In veliko mi je pomagal Jakobo. On ima zveze z reklamniki. On me je povezal z določenimi ljudmi. A se vidva še kaj vidita?« vpraša Rado, vedoč, da mu je Jakobo dobavljala rekreativno zel, ker je enkrat Brane sam rekel, da mora najti to robo drugje, da …

»Ne, najini stiki so zadnje čase redki, ker … Ah, še eno moje sranje … Ne bi o tem … Zdaj sem na hmelju, vidiš …« reče Brane in se cinično zasmeje.

»Vem ja, Jakob prisega na kreativno kajenje Marihuane. Opozoril me je na to, da če bi imel namen začeti to, ker skoraj vsi taki kreativci to počnejo, mi pri tem ne bo asistiral. Priznal je, da je povsem ukinil dobavo nekaterim, ki so začeli pretiravati. Moja droga je vino. Saj veš, moj stari je zaljubljen v vino in imamo odlično vinoteko. No, včasih spijem kakšno pivo, to je pa vse. Marihuana mi ne tekne, mi ne naredi dobro. Ja, če že, potem me odnese dobra knjiga, to pa še vedno,« se Rado umika.

»Ja, marihuana ja. Mater sem jo to pomlad sesal ko nor, prej pa po pameti. Zdaj, zdaj je prehodno obdobje. Ne rečem, da tega ne bom več počel, ne rečem, trenutno pa res ne. Vidiš, služba v Ljubljani. Tudi jaz imam to opcijo. V neki agenciji za raziskavo javnega mnenja rabijo sociologa, pa še moj kolega s faksa dela tam, Boštjan. No, saj on je to sprožil, on mi bo pomagal. Včasih se naključja zgodijo načrtno, z neko višjo previdnostjo, bi rekli vi, krščanski ljudje. Pa te ne mislim žaliti, ker vem, da si kar veren, da so tvojo meščansko pobožni,« Brane reče in zlije preostanek piva, nekaj se mu ga pocedi po bradi na že zapacano majico.

»Tale termin, meščansko pobožni, a ni to malo narobe definirano,« skuša Rado razpravljati z njim kot včasih ob kavi.

»Ja, veš, to je tako. Na vasi so vaško verni, močna tradicija, striktno spoštovanje obredov, zapovedi, prepovedi in to. V mestih se  drugače odvija verska praksa, bolj hinavsko, če hočeš. Pa ne mislim na tvojo družino konkretno, da ne bo pomote. V mestih so ljudje predvsem pobožni v nedeljo, da pokažejo garderobo, avto in neko kultno pripadnost, iskrenega verovanja je manj. In, ja, pri njenih, ja, tam se moli pred kosilom v nedeljo, si misliš. Najprej maša, potem obredno nedeljsko kosilo; tradicija, morda pa tudi veliko versko čustvo, saj ne vem. Zdaj to sploh ni več pomembno. In priznam ti, da sem se uprl temu. Počilo je neko nedeljo, ko sem bil povabljen na kosilo, najprej pa k maši. Ne bom tajil, da me ne matra firbec, kako izgleda maša, ne. Stari moj, jaz za mizo in molim, pa niti ne znam. Ne, tega si nisem znal predstavljati. In ni mi treba zdaj polagat nekih floskul, da ljubezen pa zmore vse in to. Ljubezen, kaj pa je ljubezen. Če sem prostaški, je to samo boj za kos prescanega mesa,« se Brane zakrohoče.

»Ah, ljubezen, romantika, da …« se Rado vpleta v smeh. »Skozi literarna dela je tega toliko, da se tudi sam sprašujem, kaj je to. Gon, smisel, zarod, kaj vem. Nisem si na jasnem, zakaj se nenadno zgodi neka kemija, metuljčki v trebuhu in to. Ti kot sociolog dobro veš, da je ljubezen, ta romantični pojem, zgolj konstrukt, da zgodovina sobivanja pozna tudi drugačne oblike delanja zaroda in skrbi zanj. Družina je v neki domeni šele v civilizacijskih oblikah, ki so nastale pozneje« skuš Rado speljati pogovor v resnejše teme.

»Daj no, čustva, nagon, to ti je eno in isto. Čustva so samo hormonska komanda v možganih, to je to. Jaz si ne morem predstavljati, da bi v današnjem času zganjali teater z robčki in izbiro dam na plesih. Danes je tako, da je moški izbran, nič več ne izbira moški. Srečo ima, če je izbran, tako to je. Boš še kaj spil?« Je Brane utrujeno prijazen.

»Ne, ne, kar tako sem šel mimo, dolg sprehod pred spanjem. Jutri je ponedeljek, in ti sam veš, kakšni so ponedeljki v naši firmi, no zaenkrat še« se Rado zave.

»Ne, v moji dokončno ne. Jaz bom še eno zvrnil, da me zvrne. Ja, ja, pretiravam, vem. Ko bom v Ljubljani, se bom pa zresnil. Taktičen načrt je tak, da bom kupil v Ljubljani garsonjero, tu pa prodal stanovanje. Na ta kraj me nič več ne veže, prav nič. Moji doma so še v formi, bodo zmogli tudi brez mene. Sicer pa ne grem v Ameriko. Kaj pa veš, morda tudi, nikoli ne veš,« se Brane spet pijansko zasmeje.

»Ne, mene tja ne vleče. Bil sem nekaj dni v New Yorku, zadosti mi je bilo. Ne bi bil tam. Veš, moj bratranec ima tam eno malo agencijo za prodajo umetnin. Saj mu nese, samo, dragi moj, tam je norišnica. Zabave, kokain, razvrat vseh stopenj, glasbeni klubi, ponočevanje, sklepanje poslov mimogrede, tudi v taksiju, če je treba in norenje, norenje. Ta moj bratranec je tam že deseto leto. Začel je preko nekega Italijana, najprej grafike, male plastike, zdaj pa tudi resnejše slike. Jaz se na to ne spoznam. In čudim se, koliko ljudje odštejejo za neke abstrakcije. In tekanje na dražbe in to. Norija. In srečala sem enga Poljaka, slikarja, ki je imel to srečo, da je prodal eno samo sliko, od katere je nekaj mesecev lagodno živel; samo, tip je toliko spil, da si ti misliti ne moreš. Razvijal je neko teorijo, da je stvarstvo dano izbrancem, da so umetniki že kar božji sli, da širijo njegovo ljubezen. Na nek način, da so umetniki reklamni agenti božjega. Spotoma je oblikoval tudi reklame, to ga je pripeljalo v ZDA. In zato me je z njim seznanil bratranec, zato. Pjoter je bil res faca. Živel je v nekem pritličju v stari opečni stavbi, v delu mesta, kjer je še vedno tudi revščina. Atelje pa je imel najet od reklamne agencije, tam je delal, včasih na platnu, največ pa na računalniku. In ene večer, ko smo se dobili v baru, mi je ob vodki razlagal, kako je kot otrok seciral podgano, da je videl, kako je narejena. Potem da je tiste organe prerisoval. Si misliš, otrok razreže podgano in riše. A veš, da sem skoraj vstal in šel. Pa kako je v glasbeni šoli portretiral mlado flavtistko. In tisto sliko je potem dobro prodal. Ne vem, umetnost je čudna sila,« je Rado dorekel in spil preostanek oranžade.

»Pa ja, rumenost, glasba … Občudujem glasbo, to ja. Na slikarstvo se mejno spoznam, priznam, ne berem, prav nič. Nazadnje sem bral v gimnaziji, nekaj med študijem, potem pa nič več. Itak najboljše romane piše življenje samo. Delamo jih, ja,« se Brane spet zasmeje, da se mu zatrese trebuh.

»Ja, včasih smo glavne osebe, včasih pa stranski liki, ja« mu pritrdi Rado in se začne nestrpno presedati.

Čakaj, naročim še nekaj. Pa daj kaj drugega,« je Brane vsiljiv.

»Dobro, deci jabolčnika z radensko, to naroči,« se Rado vda.

Po nekaj požirkih se Brane zresni. Gladi si brado, se nasloni na mizo, kima in pijansko, malo zatiščano reče:

»In potem praviš, da se Magdalena mogoče ne seli. Preskočila sva ta pogovor,« se Brane zdaj resni; očitno prehaja tisto zadnjo fazo pijanstva, ko postane zatežen in na videz resen.

»Ja, odkrito ti povem, da je bila opcija, da se preseli v naše stanovanje na Cankarjevi. Pa ….«

»Kaj pa?« zarenči Brane.

»Pa se je moj oče odločil, da noseči ženski ne bo dal v najem stanovanja,« reče Rado z navidezno odločnostjo.

»Noseči ženski, saj … Če bi bila pa to naenkrat tvoja ljubica, kaj bi bilo pa potem?« postaja Brane zamorjeno težak.

»Potem, ne vem. Najbrž bi privolil, če bi bil otrok moj,« se Rado neprevidno zapleta v težak pogovor.

»Tvoj otrok, tvoj, mater … Ja, ja, bi ji ga pa naredil, priliko si imel, saj, saj,« Brane mahljavi z roko.

»Daj no, povedla sem ti, kako stvari stojijo. Ne delaj zdaj teatra iz tega.«

»Ne serji, hotel si jo obvarovati pred mano. Ne serji, vsi ste ene pizde krščanske,« je postajal Brane neznosno težak in je volovsko gledal.

»Veš kaj, zmerjanje prihrani za tvojo pikado ekipo. Tole grem plačat in odjebi,« je bil oster Rado.

»Jaz sem vaj dokazal, da znam jebat, da je od tega nekaj, vi kurčiči umetnjakarski ste pa punčke z jajci, pizda!«

»Brane zadosti. Povedal sem ti, pa mi je žal, da sem ti. Drži se, grem,« Reče Rado in na hitro vstane. Stopi do točilnega pulta plača natakarju in gre. Vidi, da se je Brane usločil nad pivo in se zaprl v svoj težak pijanski lok, ki se bo sprožil – spet bo prepir, morda pretep. Ne, ne, proč, proč, si je rekel Rado.

Doma si je dolgo oddihal na postelji, listal po knjigi, pa branje ni hotelo priklicati odrešitve. Ta Brane, zapit … In zakaj sem šel tam mimo? In jutri, jutri … Kako ji povedati. Po moško, seveda, si reče Rado, tleskoma zapre knjigo, jo odloži, ugasne luč in se skuša spehati v spanec.