17. Pozabljena dolina

Ja, ja, bral sem te njegove zgodbe, od politike do seksa, celo humorne scene. In na vlaku … Izdano je bilo leta 1991. Ta nova svoboda … Zlitje naroda. Ja, prej pa dva sistema, kot nek velik družbenopolitičen  eksperiment, ki so si ga privoščile takratne velesile, Sovjetska zveza in ZDA. Danes pa … Oh, skoraj poldan je. Kosilo bo ob enih … S kolesom se bom zapeljal do Sonjine hiše – stara sta jo postavila, čas ugodnih kreditov, socialistična gradnja novih sosek. Škatlaste hiše in obvezen vrt. Taka je tista soseska. Tam blizu stanuje tudi moj nekdanji sošolec Marjan. On je pa slika ja. Krščanski, prej pa vedno v nekih partijskih funkcijah. Zdaj si ga poglej, maša, romanje V Lurd. Njegova hči je šla peš v Španijo na tisto znamenito romanje. Če me sreča, samo pokima, v gimnaziji pa sem mu pomagal pri matematiki, ni blestel ne. In potem se je začela kariera, prava desna stranka, boljši položaj v državnem podjetju, dokler je še bilo, potem rotacije in zdaj, zdaj je že v penziji, pa je še kar v politiki, občinski svetnik in še kaj, ne vem. Zamenjal je eno ideologijo z drugo, da se je obdržal v sedlu politike – taki so ti konvertiti, taki. Vem pa, da se je ostro postavljal proti evtanaziji; slišal sem ga to govoriti na lokalnem radiu. Kljukec. Če bi bral mojo študijo na to temo, bi morda razumel, da je etika evtanazije višja etika, ki presega civilizacijske okvirje vsiljenih etičnih normativov, inspiriranih s krščansko dogmatiko, svetost življenja in to. A ko se vojaški kurati udeležujejo vojn, to ni svetost življenja. Bog, ki dopušča odpuščanje in dovoli orožju, da ureja človeške odnose, ki jih bog ne more. Ne, ne, ta logika mi ne gre skupaj z razvojem človeške  civilizacije. Bog kot opravičilo, da … Smrt kot nagrada … Oh, sem danes zatežen. Malo sem pa tudi potlačen … Namesto, da sem v tej sparini, bi lahko bil zgoraj v koči … Ja, kaj pa ko bi me napadel strah, razbijanje srca in to. Kot tisti večer, ležem in se mi je zdelo, da srce spet tolče po svoje. Vzel sem merilec krvnega tlaka, 86 utripov, enkrat znakec za aritmijo, samo enkrat –sem večkrat miril, dokler se nisem umiril in je merilec kazal 66 utripov in normalen tlak. Kaj bi tam gor v takem stanju. Strah, strah … Tomo pa zdaj lepo uživa, meditira in … Čakaj, eno noč sem sanjal, da je bila pri koritu naša Janja, v beli tuniki, bosa … Kako žive sanje so to bile … Stala je tam, sonce ji je šlo skozi tkanino, ona pa je zajemala vodo in jo pila … To je res dostikrat delala, ja … Tisto korito, Frenk je dal predlog, pa smo ga naredili. Voda pač teče, ker je korito nižje od izvirka. In jutranje umivanje tam, pred leti. Gol do pasu sem se umival s tisto hladno vodo. To je bilo poživilo, to. Danes si tega ne bi upal. Si nor, da ti požene pulz, oh ne … Ne, ne poletja tam zgoraj ne bo več, morda, morda s Sonjo. Diplomatsko bom moral servirati to idejo, zelo diplomatsko, ker Sonja ni avanturist, niti približno, ne. Zanjo mora biti vse tako zelo predvidljivo, še vreme … Noro, takim smo rekli ziheraši … Ja, obrit se moram, nadišaviti … lepo novo majico si bom dal in na pol kratke hlače, tokrat ne vojaške … Že dve leti jih nisem oblekel. Zredil se nisem, prej shujšal, po infarktu in operaciji, ja. No, kakšnih deset kil je šlo – pa upam, da ni šla tudi teža duha. Pred zrcalom v predsobi se je ustavil in se ogledoval: No ja, začetek staranja, star mladenič … Gube pod očmi, brada lepo pristrižena, drugo vestno obrito, dezodorant, nove addidaske. Ne, vroče je. Noge bi hitro zasmrdele. Prvič v življenju bom nekam šel brez adidask, mislim tako, od takrat, ko sem jih obul. Te poletne opanke, te usnjene, te … Tako, tako, zdaj sem konvencionalen meščan.

***

Zrelo jutro drhti s sencami, ki so natkale fino tkanino poletne gozdne srajce. Sedim in gledam: kava močno diši, tu zgoraj še močneje; in dobro sem tokrat izbral; ta, ta italijanska. Italijani so ljubitelji dobre kave. Oh, mi je razlagal Adi, koliko so jo pretovorili v Hamburgu … Zdaj je urejen, uporablja internet, nov telefon, tipka v računalnik … Kakšen napredek je naredil … In v avgustu bosta tukaj s Sonjo … Da se v takih letih zapletaš v nove zveze? Zakaj pa ne: družba, tovarištvo, delitev težav… Jaz sem zdaj šele na robu tega, šestdeset let … Tamara je včeraj klicala, danes je torek … Nima še dopusta, ona … prevečkrat mislim nanjo, na Miro skoraj da ne več. No, zdaj so na morju, otok Brač … Mija me pokliče tu in tam in pošlje fotko – zagorela je, že prava mlada ženska. Kako hitro se je razvila, kar eksplodirala je, v teh zadnjih dveh letih – kar letelo je, kar … Prepiri, priznanje, imam drugega, in kričanje, Mija pa je loputala z vrati – pekla ni več … Jaz pa, jaz … lebdel sem, rinil glavo v temo … Oh tako jutro, drugi dan dopusta, vse do dvajsetega bom tukaj. Nič morja, nič tistega usklajevanja, kateri hotel, katera plaža … Ja, ona si lahko privošči, saj je postala vodja finančne službe. In on, on … Ja, zdaj sta zaveznika. Ne vem, kako se bo končalo, dve leti je mlajši od nje in bolestno zagnan v kariero. Zdi se, da potrebuje mamo. Nič ne vem, v kakšni družini je bil. Vem samo to, da ima še dve sestri, obe sta uspešni v pravnih vodah – njegov oče je bil uradnik na banki, vodja manjše podružnice, mama pa menda sekretarka v nekem podjetju, administrativna moč … Mija pravi, da je za štose, in da je kul tip, da pa ji gre na živce, ko ji včasih naroča, da naj to pa ono, kadar pride v hišo k njim. Da je nek večer sedel in gledal nogomet in ji rekel: Ta mala, pojdi mi po pivo! Ja, se bodo že zmenili, nova skupnost so. K sreči gre Mija na jesen v Ljubljano. Saj dobro ve, če ji bo tam neznosno, da se lahko preseli k meni. In zadnje čase je bila skoraj vse vikende pri meni, ker ob vikendih pride tisti njen Rado … Pokazala mi je sliko, manjši od mene, čokat, dobro, mlajši je, to že, pa … Ločen, k sreči ni bilo otrok … Kakšno jutro … Ne spomnim se, kaj sem sanjal, nekaj sem … Danes bom šel na dolg sprehod. Raziskoval bom gozd. Potem pa, več ali manj sem že vse uredil, počistil, zamenjal dve omari v kuhinji, popravil postelje, zamenjal to in ono, preveril inštalacijo, ja … In vikend sem oddal Danski družini … Za njimi pride starejši angleški par, pa potem, kdo že, skoraj na jesen, mislim da Šveda, da, upokojenca … Iščejo mir, naravo. Ja, hitro je šlo, internet … Prava agencija in se je zgodilo. Pisanje, telefon, srečanje, ključe v roko, pogodba, varščina vplačana … Bal sem se, da bo bolj zapleteno, pa ni. Že v petek sem prišel sem gor … Hlad jutra, v mestu pa, že zjutraj kuha, nabija. Brez klimatske naprave, gagneš; tu pa, ta milostni hlad, ki vleče iz bukovega sestoja. In studenček, zdaj je bolj tanek. Ampak Adi pravi, da nikoli ne presahne … Mu kar verjamem, mu. So bila že tudi zelo vroča in suha poletja. In sinoči mi je spet govoril o Janji. Da on kar ne more verjeti, da je zares odšla v nič. Ja, šla … pomisli in bobna s prsti po mizi. Šla … Listek in … Čudno je, da niso dobili nobene sledi. In če so se končale tam v Samiji, potem … Domneva res ostaja, da je tam sedla v avto in izginila. Leta 2019, ob koncu aprila, tako nekako. Kmalu po tistem, ko so se dobili tu, vsi presrani, z maskami že, ker … Začetki Korone in tiste zgodbe iz Italije … Ni pojasnjeno, kaj je zares bilo, smrti veliko, pa vendar … Dve moji sodelavki sta kasneje zboleli – ena je bila pri babici v domu upokojencev, od tam ga je prinesla, druga pa, menda  so bili na praznovanju v neki zidanici in … Ja, ja, družabna bolezen, že večkrat v zgodovini, ja … In moram si priznati, da je bilo tudi mene strah … In potem delo od doma, urejanje formularjev na računalniku. Mija je delala šolo, delala … Kolikor je pač delala, sicer pa igrice in brskanje po internetu. Mira pa, za njo se ni kaj dosti spremenilo, ker je lahko vse delala, kakor da je v pisarni. Ah, tako jutro, jaz pa tu valjam te spomine. Nič, h koritu nesem kavni ceremonial in pomijem, si reče. Pograbi pladenj z đezvo in lepo porcelanasto skodelico, ki jo je kupil v kitajski trgovini v Ljubljani – naravnost zagledal se je v tisti komplet, sicer namenjen pitju čaja, ampak on si je zjutraj kuhal dvojno kavo. Malo pred koritom se ustavi. Gleda. Je to, tu v tem blatnem otočku, je to … Pa je … Pa je … Ženske sledi, stopala, glej no. Odloži pladenj na travo, ki obkroža blatni prostor ob koritu – tam je bilo vseskozi malo blata, ker je pač nekaj vode uhajalo in močilo zemljo. Ženske sledi, žensko stopalo. Ne prav stare … Morda proti jutru … Kdo, katera … Nobenega avta ni bilo slišati. Globoko sem spal, pa … Ženske sledi … Gre do mizice, pograbi telefon in jih slika. Kaj naj zdaj … Ženske sledi!? Polna luna je pa … Ah, gozdne vile, daj no … Ampak sledi so, katera, kdo, kdo … ga je zajemalo razburjenje. Na hitro pomije skodelico, đezvo in kozarec, oplakne žličko, jo otrese in jo žvenkaje odloži na pladenj. Pa imam dopust, ženske sledi pri koritu … Čudno, da ni tudi moških … Malo večje so kot od Mijine, večje … Mija, prejšnji vikend je bila tu … Tole … Jo no … Nič, nahrbtnik in grem v gozd, mogoče so še kje … Ja, samo zdaj so steze suhe; težko jih bom našel. Če bi šel do kakšnega lovca dol v Samijo!? No, tam ni skoraj nobenega več, v spodnji vasi pa so. Na Samiji samo Bine. Do vasi pa je skoraj tri ure hoje. In verjetno bi si me privoščili – češ babe ga zalezujejo, on pa dela paniko. Ja, ja, če bi jih imel petindvajset, pa … Kar sliši, kako bi ga opravljali v gostilni. Dobili so novo zgodbo – ločen socialni delavec si liže rane v Adijevi koči … In policija, si  nor … Ti bi se mi šele smejali. Kar slišim komandirja. Rekel bi: Pa kaj ti misliš, da te bomo mi vahtali pred babami, a. Čuti divji ritem srca. Pot mu curkoma lije po hrbtu. Zamenjati moram majico, mater … Tole, ej, tole … Sledi, nekdo se muva okrog koče. Mislim, ej … Nič, samo kratek sprehod: za kosilo bodo špageti s tunino, zvečer nekaj lahkega, sendvič z mortadelo in jogurt, potem pa še ena močna kava, da bom lahko bedel … Na straži bom, kot v vojski … Polna luna bo …

Zadihan se ustavi na slemenu in gleda: na levi je ena občina, na desni druga; ta severna je bolj vodnata, več potokov ima, na naši strani je samo rečica, ki pride skozi tesen iz te severne strani … Lep dan se je naredil, še kar čist, glej … In koliko košenic je na severu opuščenih. Kako lepo je videti, kje so že pokosili. In pot, lovci jo vzdržujejo. Baje je kar veliko število medvedov, na to so me opozarjali. Naročili so mi, da smeti in ostanke hrane ne puščam ob koči, da se ne bi kateri okusil in bi bil preveč radoveden. Adi pravi, da je pred leti hodil pod kočo starejši samec, tistega da so potem že uplenili. In na klope so me opozorili – vsak četrti, da je kužen … cepil sem se, pa tista druga bolezen – borelija … No ja, repelent sem nanesel, pa … Od tu gre pot v ozko dolino, kjer teče zelo tanek studenček – baje izvira iz podzemne jame, v kateri je malo jezerce na dnu. Do njega da prideš po spolzkih skalah, kakšnih petnajst metrov. Levo gre potem prehod v večjo podzemno dvorano – tam da so včasih lomili led … In če obideš tisto jamo na vrhu, se steza spusti v Samijo – strma je, vije se med skalami in  grmovjem, ker je tam premalo zemlje, da bi se razrasel gozd. Kar stoji in cincari: bi šel v Samijo!? Kmetija ob tej stezi je še obljudena. Gospodar je mojih let, čaka na upokojitev. Nekaj časa je dobival socialno podporo, potem pa si je našel delo v gozdnem gospodarstvu, kjer je menda še zdaj kot voznik vlačilca, kaj vem, nek stroj … Ima dva sina, in žena ima probleme s kolki, vozil jo je v Valdoltro, dve operaciji …  Bine, ja, tam stanuje Bine … Da bi šel zdaj dol, malo pred dvanajsto je. Če se obrnem, sem v eni uri spet v koči. Če grem dol, potem bom rabil dve uri in pol, da pridem nazaj sem gor in čez. Sicer bi lahko šel, kakšen kilometer naprej in potem čez Zmrzovec nazaj do koče. Kalkulacije … Pa bi mu zaupal, če … Ne, ne, za zdaj bom molčal. Sam moram dognati, kako je s tem, sam … No, Bine je fejst možakar, na hece, harmoniko igra, tudi oba sina, eden kitaro. Oba delata v naši občini, v kovinarski stroki, v tovarni … Da bi šel dol … Nisem tako planiral tega dopusta. Zapovedal sem si samoto … Samo tiste sledi … Kaj pa če ni nikogar doma? Sinova sta že z dekleti, to vem … Žena pa z opornicami … No ja, mogoče ima tudi on dopust. Vem, da redi še dve kravici, pa … Te, te sledi … moram malo med ljudi, moram jim dati vedeti, da sem zdaj tu jaz, da koča živi … Dol grem, se odloči.

S klecavimi koleni se ustavi nad kmetijo. Gleda, dolgo samo gleda. Vidi dva traktorja, na enem je bala sena, drugi je za skednjem … Tišina … Nimajo psa … Hišo so pa lepo obnovili … Pred leti sem bil tu, zima, teren … Takrat je bil brezposeln, ne po svoji krivdi, podjetje so prodali, bil je šofer … In imel je operacijo na očeh, več kot pol leta je bil v bolniškem staležu … Če je traktor tam, pa njegov avto je tam pod lipami … siv star terenec, Suzuki, da … To najbrž pomeni, da je doma … Dol se spustim. Za vogalom se ustavi, ker nenadoma sliši, da Bine nekomu telefonira. Tukaj možakarji tako na glas govorijo, tako možato. Pa sliši:

»Ti, mater, srne objedajo na njivi. Mater no, jagri zaspani. Pa sledi medveda sem videl v grapi, ja. Ja, ja, prej bi rekel, da je samica. Kaj, kaj, z mladiči. Ja ne vem, ni se dobro videlo, ker je vse suho, na krtini je bila sled, na krtini, ja … Ah, jaz moram dat naravnat puško. Se mi zdi, da ne nese več prav. Kaj … Ne, ne moje oči so zdaj ko grom, res … In Svarovsky daljnogled je gor, ne ga srat, no … Saj veš, da sem bil dober strelec, madona no. Ja, ja … Kaj, da je tista koča obljudena, a ha. Socialni delavec, aha … Kaj … A ja, baba mu je ušla, aha, aha … Ja no, moja ne more z berglami … Se Bine zasmeje. Ja, v soboto, ja ne vem, veselica, gasilska, kaj? Koliko, ja … Tri ure bi igrali, od devete pa do pol noči, no ja … Pa fanta, pa Ciril, ja no. Malo bi pa mogli vadit, no. Kaj … Ja, ne vem, ne vem … Na jago greš v  črno grapo, zvečer … A da so videli eno babo … Daj no, ne fantaziraj zdaj še ti. Kar eno babo … A da boste pa jagri po goši babo jagali. Ja Madona no, a ste že vsi  upaljeni od te vročine in od tiste otave, ki jo sesate, no. Babo v gošo, no … Ja, mali Vinko da … Kaj v daljnogled da jo je dobil, samo da je potem šla ko strela gor, pa najbrž v tisto podzemno jamo. Ja, ja vem, kje ja, do tam se težko pride, če si neroden pa sploh ne. Saj veš, da se je tam enkrat polomil Mirko, pa je potem revež ostal na vozičku. Ja, ja imaš prav, tisti kraj je čarovniški. Mali Vinko pa, ne vem, ne vem, šnopčka preveč. Ko je zadnjič šel peš tod mimo, je slivovca spil, ja četrt litra mimo grede. Šnopčka poba, šnopčka, pa tud otavo vleče, ja. Potem pa vidi babe po gozdu. Kaj, da ima punco, a … Iz Bukovja, mestno … Ja prav, bom poklical sina, pa ti sporočim, če bomo pririhtani. A tri ure igranja, ja …

O, videl žensko, v tisti grapi, o … In če je to res, če so tiste sledi od … Joj no … Kako naj grem zdaj naprej, ga je stiskalo. Sonce je že razpelo svoj vroči pajčolan in ga vzemalo v vročinske sinusoide. Nič, moram naprej. Namenoma gre, nekoliko desno, da sestopi na dovozno cesto, da bi bilo videti, kakor da je prišel po cesti. Ko ga pod lipo ob mizi zagleda Bine, se nasmehne in reče:

»Ja, od kod pa vi, gospod Tomaž?« je Bine  kar malo presenečen – tod mimo gre malo ljudi. Pa sem malo prej govoril … ga stesni.

»Od tam gor. V koči bom imel dopust, skoraj cel julij. Pa sem na malo daljšem obhodu,« reče in si sname nahrbtnik. Zdaj čuti, da se mu je majica povsem prilepila h koži.

»Ja, ja, sem slišal, ja, da je gospod Adi zbolel na srcu, da ne more več hodit naokrog. No ja, prej, prej je pa oblazil vse te naše grape. Dobro je vedel za steze, za divjad, pa za borovnice in maline tudi, ja. Ja, kaj hočemo, material se utrudi. In boste tam, kaj. V hladu, v miru, to pa.«

»Ja, ja, vikend v vasi sem oddal tujcem, jaz bom pa tu. Me ni strah, lepo mi je tam zgoraj. Voda je, elektrika je, telefon vleče, to je to. In vi, dopust?«

»Ja, ja, delovni dopust, košnja je mimo. Sin je pomagal pa sva bila v enem tednu fertik. Samo še bale pobiram in jih vozim domov. Drugače pa še vozim traktor, mislim tisto zverino za vlačenje hlodov, to še. Pa ne po cele šihte, ne. Samo kadar me rabijo. No ja za preživeti je, še leto dve, potem pa spet zavod pa penzija. Križ me občasno daje, to ja, drugo pa, oči so pa zdaj ok, bi rekli mladi, kaj.«

»Me veseli, da so jih vam uredili – vid. Danes, ja, to je huda nuja, je. O, za muzikanta je pa tudi uho pomembno, kaj?« se Tomo skuša vpet v lahkoten pomenek.

»Oh, to pa. Brez posluha, si ko repa brez pirja, ja. No, a boste eno pivce, v keudru (keuder, podkletena hiša) jih imam, tam je naraven hlad.

»No, eno bi se prileglo,«Tomo spravljivo reče in še kar stoji. Čuti, da mu zahodnik gre skozi majico in pivna potnino.

»Kar semle sedite pod lipo. Ta jih ima že čez sto let, ja. Naš stari oča so jih nasadili, te tri. No, stopim po pivce. Veste malo prej sem se menil z enim od gasilcev in jagrom, ja. In me vabijo, da bi s sinom spet igrala na veselici, ki bo drugo nedeljo v Zabukovju. Če me ne useka v križu, potem še vlačim meh, še. Pa rad. No grem po pivce,« reče Bine, se stokaje vzdigne in malo pogrbi.

Taka idila tukaj, mir, dobra cesta, internet je, optiko imajo … Vem, obnovili so omrežje z evropskimi sredstvi, pa … Pa cesto so tudi popravili. Le ljudi ni. Tale še vztraja, do vasi ima tri kilometre … Če tako gledam, je ta pas, v dolžini dvajsetih kilometrov, sam gozd, ki se vleče od vzhoda proti zahodu, južno in severno so pa bolj poseljene pokrajine.

Za silo odžejan se prepusti vzhodniku, ki v senci kar močno hladi. Menita se o vremenu, o cenah, o zgrešeni kmetijski politiki, o evropski uniji, o težavah z bolno ženo, potem pa Bine načne.

»Veste, ne gre mi v glavo, tista govorica izpred, ja zdaj bo pet let, ja »019, ne. No, ne vem, kaj vam je Adi povedal, a tu smo bili malo šokirani takrat. Da je izginila lekarnarica, tista mlada, lepa, madona je bila lepa.  Ja, tudi pri meni so bili takrat kriminalisti, če bi kaj videl, slišal, ker od tu gre pot tja gor k vam. Široka, vzdrževana lovska pot, nekdaj gozdna vlaka, No, pa so bili tečni, če smo jo videli pa to. Vem, da so se včasih tam zgoraj zbirali ta pametni, intelektualci, no … Pa iz obeh občin, tudi Zabukovški pravnik, pa en dohtar, no taki no. Ja, poleti pa tudi naključni turisti, ki so puščali avto na koncu moje senožeti, pod gozdom, pa so jo mahnili peš tja gor, po lepi senčki. Zvečer pa nazaj. Ja, smo jih videvali ja. Pa se nisem jezil, ker so mi z avti pogazili tisto fliko trave, ne. Kaj bi. Vidite pa potem pride glas, da je izginila, čakajte, kako ji je bilo ime. a vi veste?« je Bine vprašal.

»Najbrž mislite gospodično Janjo, ne.«

»Ja, ja, Janja, ja. No, in so terali lovce s psi, pa policaji, pa civilna zaščita, ves hudič je bil. Še helikopter je en dan letal nad temi gozdovi, madona no. No, ženske pa nikjer, amen, ni je. In potem, saj veste, spodaj v gostilni, tam vam je tisti no, tisti ko se brska, a, gugel ja. Tam vam je vaški gugel. Pa so ugibali, to in ono. Če je niso policijski izurjeni psi našli, potem je v teh gozdovih ni, amen. Taka je moja logika. Jaz sem si to razlagal tako, da je babše nekam šlo z nekom in se ni dalo več videti. Da bi se fentala nekje v gozdu, ja no. Našli jo bi, ker je bila akcija takoj sprožena. Zveri je ne bi takoj raznesle, ne. Dobro, imamo nekaj medvedov, risov, volkov ni, šakali so bolj daleč na vzhodu. Celo jamarje so zagnali v tisto podzemno jamo, če bi tam, kam padla. Do danes se ni poleglo. Smo pa že imeli primer, da se je fant, no, mladenič, umaknil v gozd in se res obesil. Po dveh dneh so ga pa našli lovci s psi. Tisti je bil tudi iz Zabukovja, menda študent gradbeništva, pa je nekaj imel z eno punco in je šla z drugim pa take. Spet vaške čenče. Ja, gozd je res velik, samo je pa veliko lovskih stez. Pa gozdnih cest je kar nekaj, da se ga prečesati. Ja no, imajo ljudje vsaj zgodbo,« se zasmeje Bine.

»Ja, res čudna zgodba. Jaz osebno tudi ne verjamem, da je naredila konec, ne. Bežno sem jo poznal, pač meščanka in to. Slišal sem to in ono, saj veste, mestni gugel tudi dela, pa še kako. Ne, res ne verjamem, da bi taka vitalna dama premišljala o koncu. In takrat se je začela ta agonija  z virusom. Mogoče jo je to splašilo in se je kam umaknila. Kam, to bo ostala skrivnost,« je Tomo malo lenoben, pivo ga je zmehčalo.

     »Je pa čudno veste, že dva dni je tam pod gozdom parkiran en star terenec, avstrijska registrska tablica. Nihče ni videl voznika. Sam sem šel v petek tam mimo, popoldan ga ni bilo. V soboto zjutraj pa ja. In še zdaj je tam. Ne delam panike, saj ni prvič, da so za več dni pustili tam avto pohodniki, predvsem Ljubljančani, ki gredo ta veliko turo, vse od naših hribčkov, daleč na vzhod, pa v resne gore, prespijo v planinski koči, šotorijo kje in to. Je kar priljubljena ta tura, ki gre najprej na poti gor proti vam, potem se na desno odcepi in pelje na sedlo, dve uri hoje, pa se svet spremeni. Tam se začne planota, pusta in velika. Zdaj so jo spet usposobili za pašo. No, od tam rinejo gor do Rdeče peči, tam je koča. In od tam so dnevne ture po hribih na zahodu. Tujih vidim malo. Enkrat je bil en Italijan, dva Hrvata, Avstrija, te pa še ne. Dogovorjeni smo s policijo, da če je avto več kot teden dni, da jim sporočimo – to pa zato, ker je nov občinski odlog, ki preganja divje šotorjenje v gozdu. Tudi taki primeri so že bili. Saj veste, kjer so studenčki in jase, tja se radi zatečejo, na črno seveda. Ne izbirajo, ali je to privat ali državno. In več in več je tega, pa smo sami dali predlog, da je te tiče treba na kakšno vižo ustaviti. O ja, jagri so povedali, da so naleteli enkrat na ene mulce iz Ljubljane, ki so bili na večji jasi in so delali neumnosti: netili velik kres, metali smeti, streljali z loki, sekali za kres kar tako … Pa neko brunarico so si začeli delati. Niso bili taborniki, kje pa. Tisti imajo vsako leto v avgustu tabor globoko v gozdu ob gozdni cesti pri stari bukvi, tako se tam reče. Tisto je urejeno, registrirano in skrbno vodeno. Ti mulci pa, saj pripeljejo tudi punce sabo, prav. Samo to ne gre, da se bodo kar tako šli tabornike, kar kamor pade. No, fantje iz lovske družine so zdaj kar nekakšni gozdni redarji. Povedal sem jim za tisti avstrijski avto, pa bomo videli, kaj bo. Če je pohodnik kje na planoti in v hribih, se bo že vrnil tja do petka; navadno pustijo avto v petek zvečer in tja do srede, najkasneje četrtka, so že nazaj. Redko, da ga kdo pusti za cel teden, redko.

»Ja, kaj veš, so lahko tudi taki, ki se izgubijo,« reče Tomo z neko omotično zaskrbljenostjo.

»Ah, ne, ne. Signal je po celem področju odličen. Tudi to so popravili. Na Zmrazovcu je nov, močnejši repetitor pa pokrije vse te naše globače. So testirali, pa jagri povejo, da je zdaj v redu, da povsod vleče. Če bi komu kaj bilo, lahko pokliče in bi ga s to novo tehniko našli. Saj smo lani spomladi imeli tak primer. Starejši par je tam pustil avto, pa sta skrenila prezgodaj desno in se znašla v Požganih jamah, staro sekališče. In sta tam tavala, ker se ni steza vzpenjala, je samo krožila po tistih jamah. Poklicala sta na pomoč. Prej ko v eni uri so jih našli, eden od jagrov iz zaselka Britovše, Janez, on jih je lociral in našel.  Ne, ne, če te ne vzame, te najdejo, danes to ni problem. O, pred leti, ko so se šele lotevali teh tur, je pa en Ljubljančan v jesenski megli zašel globoko v gozd. Rešilo ga je to, da so tam zadaj na fratah dopoldan bile ženske, ki so nabirale še zadnje maline, iz zaselka Mali vrh. No, pa so ga peljale do gozdne ceste in mu povedale kot naj gre. Revše je bilo povsem opešano. Ena mu je dala malico, druga kavo iz termovke, ja, ja, take imamo tod okrog, take. Je pa Adi pravil, da je enkrat naletel na enega bradatega tipa, ki da bo ko neki gozdni človek, bolnik veste. Pa so ga policaji potem spravili v regijsko bolnico, od tam pa na  grič, saj veste kam. Tip je kar blodil pa je priblodil pod njegovo kočo, shiran, čuden. Ja, gozd izpljune, kar mu ne odgovarja,« Bine možato reče.

»Najbrž res. No, zdaj bom šel lepo nazaj. Tudi jaz sem videl tisti avto, pa nisem dal pozornosti. Imel sem v načrtu, da bi šel čez celo Samijo, pa potem čez Mrazovec nazaj gor. Ker je že čez poldan, pa ta vročina, ne bo dobro ne. Bom šel kar lepo po senčki nazaj gor. Dve uri lahke hoje pa bo. Precenil sem se. Ni še prave kondicije. Sem šele od petka tu. Bo treba trenirati,« se Tomo nasmehne.

»Ja, ja, bo treba. Jaz še kar grem, to pa. Lani sem v avgustu šel vse do jezera na oni strani ta pravih hribov. Ja štirinajst ur hoje, ja. No, letos ne vem, križ me daje. Najbrž ne bom lazil v hribe, ne. Pa pridite še kdaj mimo,« ga Bine vabi.

»Če bo naneslo, pridem,« je Tomo prepričevalen. Nadene si nahrbtnik in se zares poslovi.