16. Pozabljena dolina

Julijska sparina je lebdela nad novim delom mesta. Med bloki se je jutranja vlaga hitro razblinjala; južnik je še kar vztrajal in česal sive stene, zibal rože, ki so visele z balkonov, in dvigoval krila ženskam, vsaj tistim, ki so si jih drznile obleči. Adi je sedel na balkonu, počasi pil kavo in premišljal o klepetu deklet, ki ga je slišal sinoči – pogovarjali sta se, kako bo, ko bo prvič. Pa o tem, da ni dobro biti devica … Pa o smislu birme … Pa o norem žuru, ko je ena od punc padla v nezavest, neka nora zabava. In potem panika, reševalci, policija. Bejba je požrla neko tableto in … Saj, poživila, saj … Sinoči sem pa dolgo vztrajal v nekem filmu. Oh tole, pogled za nazaj. Kakšen čas, nič ni zamujeno, vse je na ukaz. Smešno, rečeš filmi, in televizija ti zmeče seznam. Rečeš šport, in ti naniza športne programe. Ne, ne ta svet … je odkimaval. In internet, umetna inteligenca … Včeraj je bila tu Lana, ah … nekaj sem zbrkljal. Zdaj sem si vse te ukaze zapisal v zvezek in jih podčrtal. Tako je to, ko se mladi starci lotimo računalništva, tako je to … Porihtala mi je, dodala nek program, kaj že. Aja, protivirusni, ja, posodobitve se bodo same zaganjale, tako je nastavila. Pa nov disk je prinesla, vse skopirala, na novo nastavila, ja no … Punca res obvlada, kar vse … Zna odpret računalnik, zamenjati disk, zna vse … Jaz pojma nimam, kako zares dela ta mašina, ne … procesi, programi, spomin. Dobro, malo sem se zanimal včasih, še ko so bile kartice in tiste diskete in neroden ekran. Kar se komand tiče, je pa podobno kot v kabini v žerjavu, gumbi, stikala, vzvodi, samo da je tu tipkovnica. Moraš vedeti, kam kaj pritisniti. To je to, prstna tehnika, ročna spretnost, vodena z glavo, to bo to. Ne, ne bom moral malo manj buliti televizijo … Do dveh zjutraj sem gledal, pa … No ja … In umetna inteligenca. Demonstrirala mi je, kako ta reč dela. Zdaj da dijaki že pišejo eseje na tak način, spise, računajo naloge, skratka … Pamet je odveč – zadosti je, da se naučiš uporabljati računalnik. In knjižnice, kdo bo še imel knjižnice. Lana se je čudila, kako lahko diham med vsemi knjigami – popravljala je tu na balkonu; k sreči je velik. Hvala arhitektom, da so narisali take razkošne balkonske lože v tem naselju. Samo naši trije bloki imajo take, vsi drugi, komaj bi se reklo tistemu balkon, komaj. O ja, tole pa, pa pogled proti brezam in blizu je rečica, zdaj poleti komaj slišna. Umetna inteligenca … Dala je naslov smisel evtanazije – napiši esej. Čakaj, v mapi Šara tja sem si to spravil. Tole je napisala ta inteligenca:

Smisel evtanazije: etični, pravni in družbeni vidiki

Evtanazija, ki pomeni namerno končanje življenja posameznika z namenom preprečitve trpljenja, je eno najkompleksnejših etičnih vprašanj sodobne družbe. V ospredju razprave o evtanaziji so temeljne moralne dileme, kot so pravica do dostojanstvene smrti, vrednost človeškega življenja in meja zdravniške odgovornosti. Čeprav se nekatere države odločajo za legalizacijo evtanazije pod strogimi pogoji, ostaja ta praksa še vedno močno kontroverzna in različno sprejeta v različnih kulturah.

Etični vidiki evtanazije

Glavna etična dilema evtanazije temelji na vprašanju, ali ima človek pravico odločati o svoji smrti. Zagovorniki pravijo, da bi morala imeti oseba svobodno voljo pri odločitvi o lastnem življenju, še posebej v primerih neznosnega trpljenja zaradi neozdravljivih bolezni. Na drugi strani nasprotniki opozarjajo na svetost življenja in možnost zlorab, saj bi legalizacija evtanazije lahko vodila v pritisk na ranljive skupine, kot so starejši, invalidi ali neozdravljivo bolni.

Dodatno se odpira vprašanje vloge zdravnikov. Zdravniška etika temelji na načelu “ne škoduj”, zato je za mnoge vprašljivo, ali je pomoč pri smrti skladna s to dolžnostjo. Po drugi strani pa lahko dolgotrajno trpljenje pacienta predstavlja obliko škode, zaradi česar nekateri zdravniki evtanazijo vidijo kot dejanje sočutja.

Pravni vidiki evtanazije

Evtanazija je v večini držav prepovedana, vendar nekatere države, kot so Nizozemska, Belgija in Kanada, omogočajo njeno izvajanje pod strogimi pogoji. Običajno gre za primere, kjer je pacient neozdravljivo bolan, njegovo trpljenje hudo, in kjer jasno izrazi željo po smrti. Pravna ureditev je izredno pomembna, saj preprečuje morebitne zlorabe in zagotavlja, da je odločitev sprejeta premišljeno in prostovoljno.

V državah, kjer je evtanazija prepovedana, je pogosto dovoljena paliativna oskrba, ki vključuje lajšanje bolečin in trpljenja, vendar brez neposrednega povzročanja smrti. Poleg tega obstaja tudi pasivna evtanazija, pri kateri se prenehajo izvajati življenjsko podaljšujoči postopki, kar vodi v naravno smrt pacienta.

Družbeni vidiki in posledice evtanazije

Poleg etičnih in pravnih vprašanj evtanazija odpira tudi širša družbena vprašanja. Legalizacija bi lahko vplivala na percepcijo vrednosti življenja in odnos do bolnih ter starejših. Strah pred tem, da bi bili ljudje prisiljeni izbrati evtanazijo zaradi ekonomskih ali družbenih pritiskov, je upravičen. Hkrati pa bi možnost izbire lahko zagotovila večje spoštovanje posameznikovih želja in omogočila dostojanstveno slovo.

Vpliv evtanazije se kaže tudi na zdravstvo. V državah, kjer je dovoljena, se opaža trend bolj razvite paliativne oskrbe in boljše komunikacije med zdravniki in pacienti. To pomeni, da evtanazija ne pomeni zgolj konca življenja, temveč tudi širšo družbeno razpravo o kakovosti življenja in pravici do dostojanstvenega umiranja.

Zaključek

Evtanazija ostaja eno najtežjih vprašanj sodobne družbe. Gre za vprašanje, ki presega individualno odločitev in sega na področja morale, prava in družbene odgovornosti. Medtem ko zagovorniki poudarjajo pravico do izbire in preprečevanje trpljenja, nasprotniki svarijo pred zlorabami in zmanjšanjem vrednosti človeškega življenja. V vsakem primeru pa je ključno, da družba spodbuja odprto razpravo, ki temelji na sočutju, spoštovanju in odgovornosti do posameznika in skupnosti kot celote.

Chatgpt

      Ah, no … Neko splošno ugotavljanje. Je pa zanimivo, da ti najde tudi kakšno razpravo. Poskusila sva: najde, najde, tudi neke ocene razprav … No ja, Lana pravi, da mi lahko namesti boljšo verzijo, če bi se hotel s tem zabavati … Pri sedemdesetih, februarja sem jih imel … no, starost možganov … Ne, ne za zdaj bom ostal pri svojem pisanju, nič ne bom vnašal, nič. Bom pa prebiral in iskal, to pa bom. Strojni sogovornik … Noro. Robotizirani svet. Oh, če se spomnim, pred petimi leti sem bil  tam zgoraj – zdaj raztovarjajo roboti, mislim vse je računalniško vodeno; kakšne nove stvari, vse je avtomatizirano … In Lana mi je včeraj pokazala, kako lahko posname svoj govor, da ga računalnik zapiše in potem prevede v pisanje … Ja, tole, kot da bi imel tajnico. Nek program mi je dodala, čakaj, aha, tale ikonica, ja. In celo na telefonu se lahko posnamem, če dobim kakšen preblisk na dolgih sprehodih. Joj, kaj se mi dogaja, kaj se mi dogaja … Poskusila sva, kako se govor prenese iz telefona v računalnik, kako že rečejo tistemu blutač ali nekaj takega, v glavnem, greš sem in sem in … Zapisal sem si v zvezek, kako in kaj. Moral bom vaditi, da vse to obvladam. In fotografije, kar s telefonom. Ocenila ga je kot spodobnega – tega sem dobil za sedemdeseti rojstni dan od nečakinje … No, nekaj časa je trajalo, da sem se naučil tole, kar na ekranu s prstom … Počasi, počasi. Zdaj imam v žepu vse: radio, televizijo, kompas, števec hoje, lahko si merim krvni tlak, utrip, celo aritmijo bi zaznal, vsebnost kisika. Ta moja nečakinja, višja medicinska sestra, še dela v bolnici, regijski … Ja, ja … Učenje starcev, ja … V enem letu sem naredil napredek za pol stoletja: nov telefon, računalnik, televizija, ki uboga na ukaz. Saj se mi lahko smeje. Sonja me je danes povabila na kosilo, špageti s paradižniki in domača solata – sama jo pridela, ob hiši ima lep vrt. Oh, še dobro, da sem takoj po osmi poklical dostavno službo in za danes odpovedal kosilo. Ja no, tako to gre … Čakam odločbo Centra za socialno delo. Tomo je vse lepo napisal, oddal … Ja, danes bi morala biti, sreda je, če je direktorica, preden gre na dopust, vse podpisala … To prekleto čakanje, vedno to čakanje. Še vedno imamo strah pred državno administracijo. Morda je to ostalo še iz časov, ko je bilo uradništvo še močnejše kot je danes. No ja, saj so tudi danes zelo močni, mogočni … Tale moj Tomo, ta vse dela z neko blagostjo, spoštljivostjo. In zdaj bo meditiral tam gor. Ja, on je že na dopustu. Mislim, da pride po dvajsetem juliju nazaj, nič prej. Zdaj je tam gor, se mi zdi. V nedeljo me je klical in mi rekel, da se je nastanil, in da bo za začetek cel teden gor, potem pa bo videl, kako mu bo šlo. Domenila sva se, da bi jaz šel tja gor prvi teden v avgustu, če bom pripravil Sonjo do tega, da bi šla z mano. Ne vem, najprej sem imel v načrtu, da bi bil tam zgoraj, ko bo Tomo, samo, ni naravno, dva samca … Saj ne, da mi je neprijeten, to ne, samo … Sonja, ah … Omenjal sem ji že, pa … Najprej bova šla na ogled, tako je rekla; če ji bo ustrezalo, bo pa morda šla za nekaj dni v gozd. Pustimo času čas. Morda pa le … In ti telefoni, snemanje … teoretično lahko to vključiš, kjerkoli in posnameš pogovore, glej no … Oh, če bi imele vohunske službe pred stotimi leti tako pripravico … No, no, tudi še kasneje, Udba recimo. In zdaj sem se spomnil, da je vzhodni Nemec napisal roman o nekom, ki je imel mini prisluškovalno in snemalno napravo, pa je hodil po beznicah in snemal, potem pa pisal kratke, zelo uspešne novele, tudi kriminalke – osnova so bili posnetki, polni vulgarnosti in cenenega jezika. Ja, ja, ja tisto knjigo še imam. Kupil sem jo v Dresdenskem antikvariatu, ja, že po tistem, ko je bila Nemčija že spet združena. Oh tista zgodba. Čakaj, čakaj, ga je odgnalo v prostor. Nadel si je očala in brskal na policah, kjer je imel tujo literaturo. Tu si Klaus, tu … O, tale, rumeni listi, slab papir, tisk pa odličen … Ja, ja, v dveh, treh nočeh sem jo prebral. Joj, vsaj eno zgodbo lahko preberem, zdaj je, ja nekaj do desete. Kosilo bo ob enih, tudi Lana je še doma, proste dni ima, višek ur, dopust bo šele avgusta, tako pravi. No, pa grem na balkon in bom prebral kar eno, tam kjer se bo odprlo.

      Posnetek številka 22

Marius sloni ob šanku in naklada Johanesu – ah ta Marius, bivši boksar, zdaj pa zapit in čvekač. ne vem, kako bo končal, ne vem. Prerinem se bližje, da bo naprava bolj čisto posnela, kaj bo spet nametal, in začenja:

»Ti v Črn tulipan je prišla nova?«

»Ja.«

»Ja, O, da vidiš, noge, o, kaj je vmes. Pa spredaj, ko dojc.«

»Pretiravaš.«

»Ja, daj Johanes, daj. Baje prihaja iz vzhodne eksotike. Moldavija, nekaj takega. Malo je azijatskega videza, ti rečem.«

»Ja no.«

»Ja.«

      »Pa si jo sprobal?«

»Ja, sinoči. Saj veš, da sem testni konj tam in da imam privilegij. Tako no, punca se hitro uči. Malo toga je še, to ja, mokra pa …«

»Ti si res prvi konj tega kvarta ja,« Johanes se smeje.

»Ti si pa špicelj. Misliš, da ne vem. Poznam te že pet let. Nikjer ne delaš, pa vedno imaš denar. A, kdo ti to plač, a!? Dobro, imaš ko neko pravno pisarno, samo v tem lokalu si skoraj več kot v pisarni. Pridem ob treh, Johanes sedi in bere časopis, pridem ob desetih zvečer, Johanes naklada natakarici. Ej, je to normalno?«

»Ne vtikaj se v stvari, ki te ne brigajo. Vem, da imaš strahovit udarec, ne bi se ti rad zameril, ne. Glej, vsa ta leta se pomenkujeva, jaz delam, kar delam. Imam pravne posle, to drži, imam podrejene v pisarni, pa si lahko privoščim več. Plača je kakršna je, državna je, to je res. In, ja ti zaupam, tudi postrani se kaj zasluži, nasvet tu, nasvet tam. Saj sem tudi tebi brezplačno svetoval, prva ločitev, druga in zdaj imaš jebarijo z državnim stanovanjem. Ne kompliciraj. Se  bova premaknila v Črn tulipan?«

»Ja, no … Veš meni gre bolj na tesno … Vse zapravim, potem si pa sposojam. še dobro, da imam fizično moč in kondicijo. Še sem žrebec, še,« sledil je divji smeh.

»Pa, mislim tarifa, veš, kakšna je za tisto ekzoto.«

»Odvisno, koliko zdržiš.« In spet divji smeh rezgetav, resnično tak kot bi slišal rezget žrebca.

»Ja no, ena runda, no.«

»Ti bo šefica povedala. Se bom domenil, da ti malo spusti, za prvič, a. Če je seveda punca prosta. Glede na to, da je komaj pol desetih, hja, ne vem. Plačaj in lahko greva. A imaš zunaj Wartburga?«

»Ja, ja, imam. Lahko se zapeljeva. Plačam,« Johanes skoraj zakriči.

Moral sem se tudi sam premakniti tja. Nekajkrat sem si privoščil tamkajšnje usluge, celo snemal sem vzdihe in moje olajšanje – snemalnik v plašču, na obešalniku – in tudi v baru so zanimivi klepeti, so.

V Črnem tulipanu je bil vijolični mrak. Dišalo je po cimetu in še nečem, ni se dalo razločiti. Dve dekleti sta sedeli ob točilni mizi, starejši oficir se je trudil biti duhovit. Vedelo se je, da je ta lokal strogo nadzorovan in da sem prihajajo policijski uradniki, oficirji in direktorji državnih podjetji. Diskrecija je bila zagotovljena. Dva, slabo opažena varnostnika, sta bila vsak v svojem kotu in se delala, da srebata vino – verjetno samo jabolčni sok. Marius je šel na konec točilnega pulta in mladenki nekaj zašepetal. Ta se je koketno nasmehnila in šla v prostor za vijolično žametno zaveso. Dama srednjih let je prišla ven, se nasmihala in mu dala vedeti, da je tu več kot zaželen. Že na vhodu je bilo treba pokazati posebno legitimacijo – jaz jo imam, jaz nekdanji novinar in obveščevalec posebne sorte, ampak o tem bom raje tiho za zdaj, dragi bralec. Malo sem se vrtel po prostoru in iskal separe; morda pa se bo le natrlo nekaj ljudi ob ovalni točilni mizi – tam se začnejo pogovori. In gledam, gledam, bolj kot je pozna ura, več ljudi je; vsi ti moški, deklet pa razmeroma malo, no, pač ena opravi več … In se odločim, da sedem bližje, zaviham si ovratnik lahkega plašča, jesen je zunaj. V tistem levem delu imam skrit močan mikrofon, ki je po napeljani žici povezan z napravo v žepu. In ugotavljam, da sta dva uradnika že kar precej nalita. Naročila sta si buteljko dragega vina – pravi žrtvi, pravi. Iz izkušnje sem vedel, da se ob poznih urah ti ljudje pogovaysrjajo marsikaj, saj so se tu počutili varni – tako kot v času nacizma, posebni saloni, In slišim:

»Ti, 1989 smo, bliža se vihar, ti rečem.«

»Ah, daj no,« reče drugi in si vehementno prižge novo belo dolgo cigareto.

»Ja, ti, ti nimaš pravih informacij vaš resor je zaslepljen. Preveč se ukvarjate z razporeditvijo denarja, manj z dejansko politiko. Vidiš, mi smo ustanovili, pred kratkim, oddelek za analizo javnega mnenja. V kratkem bomo izdelali sistem anket; pokazale bodo, kaj si ulica zares misli. Piše se, govori se, grafiti … Dragi moj, boš videl,«

»Daj no, misliš, da bodo Rusi kar tako gledali to, to maškerado. Daj no. Klinc, tako je en narod dva teritorija, dve politični ureditvi, dve komandi. Shizofreno. Pripravil sem študijo za industrialce, kako se prilagajati zahodnim tržiščem. Jasno je, da ta naša sranja, ki temeljijo zgolj na funkcionalnosti, nimajo šans na zahodu. Naša avtomobilska industrija, ha.« prhne in si nalije belo vino.

»Vem, vem, tvoj žlahtnik dela pri Audiju, vem. Ni mi treba pojasnjevati. Dobro poznam produkcije tam čez. Mi, mi smo najebali še za one. In jaz sanjam dan, ko bomo spet skupaj, ti povem, sanjam ga.«

»Ti kar sanjaj, samo ne na glas, dragi moj. Sanjaj.«

»Sanje niso prepovedane.«

»Niso, so pa odveč, ker se realnost odbija od stene sanj ko pink pok žogica. Ti kot politolog to še kako dobro veš. Demokratizacija duš, saj veš, tisti prepovedan članek … No, ne pišem več teh stvari, za zdaj ne več. So pa v Moskvi živčni, prav gotovo, ker povsod se nekaj dogaja. Mi pa čakamo, čakamo …«

»Ah, čakamo … Vre, dragi moj vre, lepo počasi, kontrolirano, da ne bo nepotrebnih sitnosti.

»Bo kar bo, še dve leti in sem v penziji. Potem bom na podeželju, gojil bom kure, zajce, to bom. Stara kmetija me čaka, tako bo.«

»Kure, kure, jajčka, ja idila, ja.«

»Ja, to, to bom. Moj brat je veterinar, dela na državni farmi. Preskrbel mi bo nekaj komadov dobrih nesnic pa bo. In ti, kljuka stara, ti boš še kar nekaj let zlagal fascikle in skrbel za področni arhiv, kaj.«

»Ni druge, ni druge. Če pa se bo kaj zgodilo, potem, potem bom šel v zahodni del, tam imam večino sorodstva. Si bom že našel nov kvartir. Saj veš, baba ga sirje. Mlajšega ima, in to nekega obrtnika, popravlja televizije in radijske sprejemnike. Baba trapasta … A bova še eno buteljko.«

»Raje ne, jutri imamo interno inšpekcijo, moram biti kolikor toliko trezen in spočit. Saj veš, dogajajo se tudi podtikanja, ampak v mojem resorju je vojaška disciplina. Punce so živčne, dva pravnika sta tudi dolgo v noč revidirala interne predpise in taka sranja. Nikoli mi niso nič našli, nikoli pa nič ne veš.«

»Ja, ja. Katero boš izbral nocoj. Menda sva že v vrsti?«

»Ne vem, če sploh katero. Zadnje čase sem disfunkcionalen«

»A, to … Ja, pa si že poskusil tiste tablete, nove, na skrivaj jih prodajajo. Pogoj je le, da imaš urejen krvni tlak.«

»S tem se jaz ne igram. Vem, da obstajajo kanali za prodajo takih in takih tablet, od poživil, do pomirjeval in za potenco, pa seveda kontracepcija, vse se dobi, vse. Narod se znajde, kar je tudi prav. Ti boš še ostal?«

»Ja, jaz sem se namenil, da bi nocoj preizkusil Bety. Pravijo, da je oralno z njo simfonija. Bom videl. Nisem še na vrsti, vem. Naša grande mama vodi evidenco in določa uro, ta naša velika mama, gospa Violet. Popoldan sem jo že klical in se naročil prav za Bety.«

»Nobenega komada nisem rezerviral. Pač, šel sem na večerne kozarčke in naletim nate. No, potem pa servus.«

Konec, šel je. On odide do polžastih stopnic in se povzpne v prvo nadstropje, kjer so separeji za užitek. Bliža se polnoč, tu pa je vse bolj živahno; četrtek je, kaj bo šele jutri pa v soboto zvečer, ob nedeljah ne poslujejo. Tamle sta pa dve dami, krajši počitek, da, da … Kako bi šel bližje, čakaj, aha, prost sedež. Naročim si oranžado z malo vodke, diskretno … Dami imata zanimive komentarje.

»Ti, danes sem imela enega … Pravi, da je pilot, da pa zdaj vozi taksi. Malo čez petdeset let, plešast, slinast. Smrdel je, ne vem, po česnu. Saj veš, prsi hočejo poljubljati in to … In mi rine prste, debele, kosmate, za nohti črno, jebemti … Komaj sem ga ustavila. Pa se je ujezil in mi rekel, da je tudi to plačal. Tarifa za šlatanje. Saj mogel pa ni, vse mlahavo, jajca pa ko od bika, pimpelj pa, majhen, debel, mlahav. Sem se kar namučila, da mu je prišlo, pa koliko. Ne, ne, taki me utrujajo, razumeš, ti fantje 50 +«

»Ah, daj no, že vse kaj hujšega smo dale čez, pij, draga, pij, da boš krepka. Noč je še dolga. Jaz imam po razporedu še tri stranke. Pa ti?«

»Še dve, stalni, en profesor in en državni uradniček, ki se samo, malo se igra in hoče da mu ga z roko, da špricne v lavor. Taki so, vsak s svojo posebnostjo.«

»Ti, jaz pa, sem oni dan imela enega, ki je fukal in fukal pa mu ni prišlo. Mater sem preklinjala. Peči me je začelo, on bik pa je rinil in rinil. Saj sem mu pomagala, mu gnetla jajca, stokala, se zvijala, vse finte sem uporabila, on pa nič, pa še s kondomom. Po kakšne pol ure telovadbe pa le, hvala kurcu. Pa je bil mlad, nekaj čez štirideset. Vidiš, tako je to, sproti se učimo. Sem pa že dostikrat naletela na ekspresnike, vtakne, dvakrat zastoka in konec godbe. Plašni fantje, kaj vem.«

»Za posel so taki najboljši, a ne.«

»So ja.«

Ti, a so tebi tudi naložili, da se z nekaterimi vladnimi cucki vsaj poskušaš pogovarjati, si nežna z njimi, zavlačuješ in to?«

»Misliš seks špijonaža« – joj slab posnetek, skoraj šepetati.

»Ja, to. Mama Violet nas je v nedeljo zbrala na kup, še tri mislim, tebe ni bilo.«

»Ne, mene ni določila. Meni je rekla da naj kar furam svoj osebni stil, da to stranke cenijo in imam posebno tarifo za domišljijo. Saj veš, enkrat je to šeškanje z bičem, drugič je zrcalo, tretjič je masaža mošnje, dokler mu ne pride in take igračke, ne. Vse ste pa zdaj specialistke za seks špijonažo – to je že bilo, to sem slišala od prejšnje generacije. Ena od deklin, tista študentka, mi je enkrat to pravila, ko se je napila ko krava. Govorila mi je, da je ko bio magnetofon, da si more zapomniti, kaj dedci povedo, ko jih sprovocira. Ja pa pizda no, kaj si bodo še spomnili. Fuk je fuk, pa amen.« (O tole, saj sem bral salon Kity, ja)

»Ma, še kakšno leto, potem bom šla v kakšen manjši bar, natakarica bom spet in ja, študij, študij pa, kurc, zajebala sem, v štartu sem zajebala in pristala tu. Ajde šibam gor, bliža se ura. Hvala za cigarete.«

»Ni zakaj.«

Konec. Šum, smeh punce prihajajo, odhajajo, stranke hodijo po polžastih stopnicah. Noč paritve se razgreva. Spijem oranžado z malo vodke do konca, plačam zapitke ostareli blagajničarki, ki na pol kima … v hiši je že dolgo. In prestala je že nekaj operacij, vem, zaupala se mi je neke noči, ko je bilo sila malo prometa, menda neka splošna preventivna akcija, pa niso smeli ljudje v lokal, vsaj tisti višji uradniki ne. In takole lahko mirne duše spravim posnetek št. 22. Noč me je pripeljala domov, prišel sem s taksijem, se razume. Pred spanjem sem si očital, da nisem bil na pravih lokacijah. Jutri grem v drug kvart.