16 Pobeg

Ko se vozi v dolino, vidi, da se je temnost že zvlekla čez hribe in je le še pramen sonca obobjedal že zgodaj pokošene senožeti. V dolini je zlato žarela pšenica, ob potoku se je grmadil lapuh. Odprla je okno, da je lahko vdihovala ta poseben vonj pred nevihto. Od nekod je zadišalo po pečenju, nekje so pač imeli piknik. In jih je videla. Pikniki, se je spomnila, saj … Korle, žar, pivo, žganje, smeh, potem pa delaj, delaj, delaj! Voličke je treba napojit. Joj, Rado, pa sem obljubila, da ga pokličem, da … Mogoče je pa še s tisto njegovo. Oh, zgodba, samo tako, punca za ponucat, tako se temu reče, se mi zdi. Ja, ne vem, ne vem. Govoril mi je, da sta zdaj samo še tako, bolj znanca, kaj vem. Ta Rado … Ja, pa bi ga lahko. Ma ne, med vožnjo, ne. Doma ga bom poklicala, doma.

Tone sloni za mizo, podpira glavo in posluša udarjanje dežja na okno. Sliši, da je nekdo prišel. Pijanost ga še ni povsem izpustila in se nejevolji. Magdalena ga vidi v temotnosti, le blisk mu za trenutek osvetli sivečo sršino na glavi. Še vedno je v lepi srajci, taki za k maši in tudi hlač si ni še preoblekel, kar je navadno naredil, takoj ko je prišel iz gostilne. In dvigne obraz, pa reče, s hripavim glasom.

»No, sedi. Da se, kaj pomeniva, ne.« reče na renčeč pijanski način.

»Kaj pa bi se menila. Saj sva se že,« se je skušala Magdalena izmakniti.

»Kje si pa bila? Že od včeraj te ni?«

»Pri Janezu,« na kratko reče Magdalena.

»Aha, v rovtah, ja. Na tisti siromašiji, za dve kravi grunta, pa za en zelnik, pa steljnik, ja. A pri Janezu, pri onem Francozu, no … Doma je pa dela čez glavo, ti pa lepo torbico, šminko pa ajde … Samo vandrali bi,« ječaje reče Tone.

»Saj sem že zjutraj vse ponaredila, kar je moja naloga. Do septembra sem še zavezana tej komandi, potem pa ne več. To sem vam že povedala,« je bila omikana. Namenoma je uporabila ta »vam,« sicer govorita na ti.

»Ste nam povedali, ja … Pankrt pa bo potem mestni pankrt, ja, porka duš. Tone, garaj, delaj, zredi otroka, popravi bajto, potem pa ptički, čiv čiv in grejo. Ja, a misliš, da je meni lepo, a. Ni, ti povem, da ni. Dobro, sem ga sral, sem vas gonil ja. Ta prekleti grunt imam v krvi in mislim, da je samo to na svetu. Ne, vem, da ne,« je bi zdaj ves spremenjen, siv v obraz in mlahav.

»Ja, res si se nagaral. Pa malo izprezi. Andrej bo prišel. In če mu boš pustil, bo pa poprijel. Sprijazni se že enkrat s tem, da boš enkrat star in ob moč. Vsi se moramo, vsi,« je Magdalena jedka in hitro diha.

»A tako, mulc naj … Ja, naj, ja …« kinkne in zamahne z roko.

»Govorila sva. Andrej je zdaj drugi Andrej. Pravi, da bi študiral agronomijo, moderniziral kmetijo in to,« se Magdalena razveže in se usede. Gleda ga, obraz poln pijanskih marog, v očeh nemoč, v rokah oguljena preteklost, v glavi megla razočaranja.

»Pa ja, pa ja … Za delo ni, študiral pa bi, kar tako. Mati pravijo isto. Ste se pa dali skupaj ja, da me preglasujete, ja. Aha, zdaj vem, v kot s starim, pa amen. Ne, krompirja ne bom več sadil, zadnje leto … Ne morem več, ne nese. Gozd bom začel sekat za dodatni denar, to bo. In tako me počasi rinete v zadnjo kambro, kaj?« zviša glas, ki ga utiša močan grom. Za trenutek se ozre v okno in odmahne s težko roko.

»Nobeden te nikamor ne rine, samo pomagat ti želimo, da bi razumel, da je pač življenje tako kot je. So spremembe in nanje se moramo navaditi,« je Magdalena polna žara.

»Navaditi, navaditi. No, pamž bo, in mu bom star oče, pa amen, zadosti. Svoje sem povedal. Če greš v mesto, prav! Tu je tvoj štiblc, še vedno tvoj, še en kos kruha pa bo vedno v omari za dva, ja. Amen, svoje sem povedal. Zdaj pa mi skuhaj močno kavo. Majda je šla v Hribarice, k tisti klepetulji, Marici. Ja, babja parlamentiranja. Naj gre, saj dela za tri, ja … No, po južini sem bil še malo v oštariji, pa mi gre na kozlanje, ko samo politiko obirajo. Na, zdaj sem pa doma, sam in te muhe. Bo kava?« reče in se nepričakovano prijazno nasmehne.

»Bo, taka ta prava, turška, kaj?«

»Turška, turška, samo sedel bom pa po naše,« se Tone zasmeje.

»O ja, turška, po naše,« je Magdalena sproščena, ker je oče prišel do tiste faze, da se je začel prijazno pomenkovati. Tak je, najprej nevihta, grom, strele, potem pa jasno milo nebo, ki vzame vase vso trpkost sprotnosti.

Črna svila večera jo zavija v tolažljivo oddahljivost; sedi na postelji in gleda skozi okno, kjer se sušijo dežne kaplje. Nevihta se je izdivjala. Oče, oče, je zajokala in se stresala. Mogoče se bo še vse dobro odvilo, oče, ta naš … V trzanje je spet zasvetila svetloba groma. Vidi, da se je celo okno napolnilo z vijolično svetlobo, ki se je mahoma utrgala. Malo za tem je počilo v bližini. Pomiri se, se preobleče in preverja, če ima vse pripravljeno Za ponedeljek: bluza je, krilo, čevlji dezodoranti, diskretni parfum, nohti urejeni, samo še vodo si nalijem v banjo in novo kopel – tista res pomirja. Ta naš Francoz, ja, zna izbrati, zna. Pa kako mi je  sinoči nosil kazat stekleničke s parfumi. Govoril mi je o tem, da ima rad vonjave, da pa ni nikakršna pederčina, da je pač vedno bil urejen in nadišavljen – to da tam v Franciji šteje. In tista stara steklenička, še iz bivše države. Menda so jo delali v Tuzli, vonj pokošenega sena … O bog, ja pa je še dišala, ja. Tako, to je … Zakaj me pa Rado ni nič klical, no. Pa jaz ga tudi nisem … Mogoče pa … Res ne vem, kaj se gresta s tisto Katarino, ne. Malo pove. … Slišala pa sem, kakšne sorte punca je, ustrežljiva … Katarina, videla sem jo samo enkrat na sladolednem vrtu, takrat je bila s prijateljico. Takole za pogledat, rajclih baba, ja. Jaz ne vem, kako sta se ta dva dobila. No ja, saj ne moreš vedeti, ne. Če prav Rado, ne vem, tak sončkast, najbrž pa pretirano občutljiv, po meščansko. In rekel mi je, da bo ta vikend dokončno govoril z očetom, da me bo poklical, kako so se zmenili. Mi bo že povedal, mogoče jutri. Zdaj je nekaj čez šest, večerja … O, že vem, jajčka si bom ocvrla na ocvirkih. Briga me, tekne mi. Oče je najbrž že ponaredil v hlevu, mamo pa slišim, da že ropota spodaj. Najbrž zlaga posodo iz pomivalnega stroja v omare, ja. Ta njena rutina, vse mora biti ob določeni uri na svojem mestu, vse. Nedeljsko kosilo je bilo kot zmeraj: juha, pečenka, krompir, solata in kaj sladkega. Včasih se to malo zamenja, namesto pečenke so zrezki ali pa pečen piščanec, ampak točno ob dvanajstih je kosilo. Pa molitev, se ve. In bila sta sama, spet sama. No ja, jaz sem samo nekajkrat manjkala, ko sva … Brane … jo zaseka. Ja, sva hodila na daljše izlete, za cel vikend, zdaj bo tega konec … Izletov ne bo, ne, ne bo. In ta pijani bik me je sinoči klical. Dobro, zdaj imam vsaj njegovo številko. Ene stvari pa bova morala urediti. Še enkrat pregleda bluze, spodnje perilo, vse je … si kima. Nič, v kopalnico, da si pripravim vodo, po kopanju pa večerja … In potem, potem bova šla spat, se nasmehne in si pogladi trebuh.

Po večerji lista knjigo. Ne more se zbrati, da bi karkoli prebrala. Intenzivno premišlja, kako bi bilo, če bi se stvari uredile, da pa bi le ostala doma. Otrok bi imel trdno varstvo, mama je še pri močeh. In prepričana sem, da bi jo prebavne motne povsem minile, če bi se vse uredilo, da bi … Ja, nikoli ne veš, naš oče. Popoldan je kazal neke znake diplomatskega približevanja, ampak, to še ne pomeni, da … Ja, ja ena lastovka še ne prinese pomladi, ne. Mogoče pa le, mogoče … In seže po telefonu, da pa bi le preverila, kako so se zmenili glede stanovanja. Kliče. Številka je trenutno nedosegljiva … Pa kaj jim je, kaj jim je. Kaj je zdaj s tem … Ne, ne, on je vedno tako … In zdaj ima številko nedosegljivo. O Bog, samo da … Ne, ne smem črno razmišljati, ker se to potem res zgodi. Se bo že jutri izkazalo, se bo. Čudi pa me, da me ni poklical, to pa. Bila sva zmenjena, da me okrog šestih zvečer pokliče, zdaj je pa že čez osem … In v te trepetave misli se oglasi trkanje, plaho, obzirno …

»Mama, kaj pa ti?« je Magdalena splašena.

»Veš, no, rada bi se malo pomenila. Se bom kar usedla, trudna sem. Peš sem šla do Zalesja in nazaj, mimo Hribaric. No, bom sedla,« reče in se usede v počivalnik ob steni.

»Ja kaj je pa tako nujnega?« Magdalena zadrhti.

»Veš, ob večerji sva se z očetom menila, že dolgo ne tako, no … Popoldan, ko si prišla, sta se tudi vidva malo menila, ne?« mama stišano, nekako zadrgnjeno reče.

»Ja, sva ja,« vzdihne Magdalena in se sesede na posteljo.

»No, v betici se mu je premaknilo. Zdaj je rekel, da bi bilo prav, da pa bi kar doma ostala. Ne zaradi dela, ne. Pravi, da bi vnuk ali vnučka imela lep dom, da bi se spametoval, da ne bo več šel v oštarijo, dokler se otrok ne rodi; takrat pa, da bo cela vas vedela, kdo je dobil vnučka ali vnukinjo. In obljubil mi je, da te ne bo več grdo gledal. Lej, tudi sam sme bila ves ta čas ko v peklu. Misliš, da je meni lahko. Vem, kaj ženska čuti, ko nosi otroka, o vem. In sem tudi sama razmišljala, da bi bilo najbolje, da bi ostala doma. Poglej, ta soba je velika zate in za otroka, kasneje bi predelali tisto na desni, da bi imel otrok svojo sobo. Ja saj imamo vse: internet, optiko mislim, pa kopalnico, dve stranišči, kuhinja je opremljena, nič nam ne manjka, nič. In Andrej pravi, saj veš no … Ja, take sva imela pri večerji, take. In krompirja res ne bomo več sadili, zadnjič letos. Ne znese, vse je tako prekleto drago: seme, gnojila, škropiva, nafta … Pa še prodaja, saj veš, moraš ga dati pod ceno, ker te velike trgovine  delajo cene. To je hudič, to. No, zdaj pa sama stuhtaj kako in kaj. Prišla sem ti samo povedat, da si še vedno naša hči, še kako naša in da bomo ponosni na otroka, to sem ti prišla povedat. Če me je prej brigalo, kako nas bodo babe v cerkvi obirale, me zdaj ne več, veš. Ja, in pa Janez me je klical. Ja, bila si gor pri njem ja. Menila sta se, da imam prebavne motnje, pa čaj ti je dal, pa borovnice. Ja, hudič je to, ko dušo tolažiš s šnopčkom, hudič. O ja te mesece, od kar si noseča, o ja, sem se ja. In obljubim ti, da je s tem konec. Zdaj pa sploh, ko se je Tonač tako zavzel za to, da bi imeli otroka doma. No, ti pa kakor vidiš. Glej, ne bomo te zadrževali, če boš šla, doma boš pa doma,« mama doreče in se že nabira v jok. Težko zavzdihne in zajoče, da se vsa stresa.

»Mama no … Saj še ni nič dorečenega, nič. No daj …« jo skuša Magdalena le umiriti.

»Ja, veš, ta naš Tonač. Tak živc je … Pa ni slab, oba vas ima rad, samo nerodno to pokaže. On svoja čustva spravi skozi meh,« se mama stresa.

»Vem, vem … Je zadnjič igral za skednjem, sem slišala. In bom rekla, da je harmonika jokala. O, vem, občutljivo dušico ima, samo ga jaha ta vaška tradicija. Vem to. In če bosta zmogla iti čez to, bo nam vsem bolje, verjemi. Kaj te briga, kaj babe gobezdajo, pa naj. Veš, meni je že zdavnaj vseeno, kaj govorijo o meni, briga me. Tudi o Andreju znajo dosti povedati. Prepričana sem, da jim bo dokazal, kaj zmore in zna. Saj je vendar Tonetov sin,« se Magdalena tolažljivo  ogreva.

»O ja, je,« skozi jok pokimava mama. Magdalena prisede k njej, jo objame in ji reče:

»No, vse se bo uredilo, vse. Zdaj pa le nehaj, no!«

»Ja, ja,« se še kar skriva v trzajih.

»Mama, no!«

Ampak v jok se zaman vpletajo prošnje. Mama trza, se stresa in smrka v velik bel robec, ki ga je izgnetla iz predpasnika. Njeni prebarvani lasje se usuvajo in se lepijo s solzami. Njena močna ramena sunkajo in stresajo potlačitve. Magdalena ne ve več, kaj naj ji reče in jo kar pusti, da se ji nasuva, da se ji njena užaloščena toplota razliva po trupu in jo jemlje vase, da je spet majhna punčka, igrivo crkljanja pred spanjem. Še nekaj besed je med njima in večer se zaklene v pomiritvi. Magdalena ji očitaje reče:

»Da pa zdaj ne bi šla spet v lekarno, v shrambo, a?«

»Ne, ne,« se mama nasmehne in smrkne. »Zdaj bo na vrsti ena nadaljevanka. Če sem zamudila, si pa dam malo za nazaj. Ja veš, se kregajo, kdo je oče in take. Je napeto. Mogoče se bo pa danes le razkrilo, kdo je. Bogataši in njihove igre. Saj vem, pofl je, pa me kar odtegne od vsega, ja. Tone, on bo gledal šport v sobi, ja. Zdaj imava vsak svoj televizor, in ja, je dal uredit, da so lahko štirje priključeni. Pa ta hiter internet. Tega ti še nisem povedala, da je naročil najdražji paket teh storitev, če bi kdaj imeli vnuka v hiši, ja … No, on bo gledal tiste dedce trapaste, ki se tepejo v eni mreži ali kaj. Tudi to rad pogleda, sem videla. Pravi, da mu gre na smeh, da so se včasih fantje vse drugače stepli v vaški gostilni. Ja, pa kašna potovanja gleda, tudi to. Mene bolj zanimajo te  žajfaste nadaljevanke, o, pa kakšen dober film, to. No, hčerkica, zdaj pa res grem dol k televiziji. Zdaj veš, kaj je hišni parlament sklenil, zdaj si lahko pomirjena,« je mama rekla in čakala, da ji hči pokima. Zaprla je vrata, kakor da jih zapira za nekim mučnim obdobjem, v katerem je ždela nevarnost, da se oba vdasta v opitost in potuhnjeno čemerjenje.

Pomirjena, pomirjena, šepeče Magdalena. Danes je tako, kako bo jutri. Kaj pa vem, oče, ja, dolgo rabi, da sprejme spremembe, to vem. In nežna duša je, tudi to vem. Kako boža krave, kako skrbi zanje in mačkom naliva mleko, se pogovarja z njimi, jih kliče. Včasih pa eksplodira, to pa. Bog ureja in tudi uredi, če je … Jutri je služba, kopiranje pogodb, razpošiljanje ponudb, oh …