15. Pozabljena dolina

Ja, saj res, sinoči sem ugasnil telefon, ker … Saj ne vem, zakaj. Anica, saj res, njo bi tudi mogel poklicati, samo zdaj … matura bo in to. Se ji kar kravžlja, ja. Da bi pa s Sonjo šel v Izolo? Ne vem, najbrž ne. Kdo pa jo bi celo pot poslušal – taka je. Rabi terapevtski pogovor. Samo danes nisem na volji, veliko premalo sem spal in tja gor se bom peljal. Nič, vključil bom telefon in ji povedal, da grem v vilo mir.

Vožnja skozi sence ga je pomirjala. Avto je predel, brez napora je zmogel klančino. Ob sotočju dveh studencev se je ustavil. Šel je ven in uriniral v visoko praprot. Gledal je mah na padli smreki. Tako se presnavlja narava, je pomišljal. Sama sebe dograjuje, vsaka smrt je novo življenje. Smrt je samo stikalo, je preklop, iz ene oblike v drugo. Vsi filozofi so se izogibali smislu smrti, morda pa le ne vsi. Oh, tista študija v knjigi sto romanov, tista v knjigi Kraljevska pot – Dušan Pirjevec … Smrt kot namen, smrt kot pomen. In kolikokrat smo mi tam zgoraj premlevali to: smrt, konec, duša, reinkarnacija … Vse te fore, vse to so blažila za neizbežnost – mineš. Oh, gozd … Diham, diham. Joga – ne, to me je odbijalo. Videl sem shirane jogije, razumel sem njihov namen – biti negiben, ohranjati tisto malo energije – prana. Ja, ja, videl sem to. Ni me potegnilo. Onkraj ni nič, tu je pa vsega preveč. Usedel se je v avto in počasi speljal. Zavil je proti koči. Opa, nova rampa, taka resna s ključavnico. O tem mi pa Tomo ni nič govoril. Da bo zaklepal dostop!? No, cesta res ni javna; še dva lastnika gozdov sta do koče, sicer je pa na levi ves državni. O, tole. Ja no, nič ne bom imel proti, če mi bo dal ključ, nič. Pametno, ker so na tistih ropotuljah nesramni, povsod se vozijo in delajo neumnosti. Vem za primer, ko so naredili škodo v lovski koči. Lovci so potem postavili kamero, pa so spet prišli. Policija jih je identificirala … Oho, glej no, še kanal na desni so očistili, pa grmovje otrebili, o … Lepo se je zdaj peljati gor. Še en ovinkec, aha, glej, kadi se, Tomo je zakuril, pa zakaj … Morda špara plin, to bo. Na dovozu se je ustavil. Tomo je stal na vratih in se mu smehljal. Adi se je skobacal iz avta, si popravil vojaške hlače, poravnal sivi dolgi rep las, si popravil majico z napisi, pogledal stare adidaske, potem pa zajemal kočo. Smehljalo se mu je, ko je videl, da je že vse očiščeno, vrata prebarvana, okna pokitana … Živi, živi, si je rekel. In potem se je ozrl na križanega: lepo je sijal v zelenju, tla pred njim so čista, le malo blatna, ker je tam korito in voda, na levi, speljana iz studenca, da se potem po žlebini nazaj steka v studenec.

»Je pa zrihtano,« je Adi veselo rekel in zaloputnil vrata avta.

»Ja, trudim se, trudim. Vsak vikend sem tu. S prvim julijem začnem dopust, tri tedne, pa bom kar tu. Tako sem se odločil,« je bil, Tomo odkrit.

»O, saj vam zavidam, hlad, mir, ja. Najin dogovor še velja, da bi za en teden prišel v Juliju, kaj?«   

»Seveda, saj to je tudi vaš dom, predvsem je vaš. Jaz sem samo najemnik,« se je Tomo nasmehnil

»No, bom že sporočil, kako in kaj. Veste, zdaj imam internet in televizijo. O tem sem vam že govoril. Svet je drugačen kot sem ga videval do sedaj. Danes pa sem prišel po zvezke in drugo nepotrebno šaro. Star pisalni stroj bom vzel pa še kar je takega. Saj bi vam pustil tisto branje, eseje in to, a se bom kar sam lotil tipkanja. Za zdaj tolčem  počasi, če prav sem bil na pisalnem stroju že kar dober. No, tipkovnica je še bolj živa. Če hočete, vam pustim vsaj zvezek s filozofskimi zapisi, da vam ne bo dolgčas. Seveda, če vas to zanima?«

»Rade volje bom prebiral. Vse je še tam, morda malo načeto od vlage, pa …«

»Nič hudega, če ste malo pobrskali, nič hudega. Vem, da so tam tudi naslovi obiskovalcev in telefonske številke. Saj jih ni veliko, in vsi že imajo mobitele, tako da tiste številke ne veljajo več. Mnogi so zamenjali tudi že naslove. Tako to gre. Kar je pa posvečenih, za te vem samo jaz in jih imam v posebni mapi doma – tiste nisem nikoli puščal tu, nikoli. No, o vsem se bova pomenila. Časa imava cel dan, celo nedeljo,« se je Adi mehčal.

»Bi najprej kaj močnega, morda pa ananasov sok?«

»O, to pa bi. Alkohol, veste, to je pri moji žepni lekarni mimo, veste,« se je Adi zasmejal.

»Bova kar zunaj kaj. Pripeljal sem kamp mizico. Glejte, kar sem sedite. Kasneje si bova ogledala prostor. Vse sem počistil, malo osvežil les s premazom, popravil to in ono, pokital okna. Ja, še bo nekaj dela. Popraviti bo treba omarice v kuhinji, zaradi vlage so se police ukrivile, pa nič hudega – odmontiral jih bom in okrog obrnil, pa bo. Stara finta. Poznam mizarja, pa mi svetuje, kako in kaj. Če bo treba bo prišel gor in bo popravil, kar je pač treba. Bruno pa, je pa zrihtal cesto, to pa. Ja, in pozabil sem vam povedati, da smo dali rampo in jo bomo zaklepali. Dvojnik že imam pripravljen tudi za vas. Tako ali tako danes zvečer bi se oglasil pri vas in bi ga vam prinesel. Domenili smo se z gozdno upravo – tudi revirnemu inženirju sem dal ključ, če bo potrebna kakšna intervencija v državnem gozdu. Strinjal se je, da je cesta zaprta, ker tudi druge zdaj počasi zapirajo zaradi motoristov in divjakov. Samo glavne žile puščajo odprte. Ni prav, da se gonijo po vlakah in rohnijo, ne.« je Tomo zresnjeno rekel in prinesel še pecivo.

»Ja, ja, pametno. Res delajo kraval. V Avstriji in tudi v Nemčiji imajo te režime urejene. O ne, tam ne moreš kar tako po gozdovih ne. No, ta sok … Vidite, globalizacija, pijeva sok iz drugih dežel, internet pa nosi slike od tam. Moram priznati, da sem kar pijan od te novotarije. Paziti se bom moral, da ne bom zasvojen. Mika me celo, da bi igral šah na internetu. Ampak se ga raje ne lotim, ker se poznam: do onemoglosti bi igral. Zavedam se, da moram paziti na stresnost, na predolgo sedenje, na napetost; saj veste, rahlo prizadeto srce, ki pa se popravlja, čutim. Na jesen imam spet kontrolo. Sovražim zdravnike, bom odkrit. Dobro, rešili so mi življenje, sicer pa, saj sami veste koliko je zablod. Plin v regijski bolnici, urgenca in nekaj mrtvih, ker so zamenjali plin … Morilci! Nihče ni odgovarjal, tako to gre. Skomignejo z rameni in rečejo, se je pač zgodilo. Popravljali so, zamenjali cevi in … Ni bilo namenoma … In možakar v Celju, stokal je nad bolečinami v prsih, pa so ga na urgenci tiščali v vrsti, dokler ni izdihnil …  Vidite, zato se, bom odkrito rekel, zdravnikov bojim. Njim je smrt sodelavka, tega me je strah. Moj oče je umrl v bolnici, mama tudi … In kako naj si potem predstavljam, da je tam samo servis, da prideš ven usposobljen za nadaljnje življenje. Dobro, mene so na nek način sflikali, ampak sem imel tudi tam veliko smolo – enkrat so me slabo oskrbovali, mi zapacali rano in sem bil na meji sepse. Pa so mi dali močne antibiotike, da sem čez nekaj dni sral kri, ja, polna školjka krvave kaše … Groza … Bilo je tako hudo, da sem moral dobiti transfuzijo, prvič v življenju, pa upam, da nikoli več. In ko so mi operirali žolčnik, so tako dolgo čakali, da jim je ognojen počil na operacijski mizi; spet me je nekdo varoval in me rešil. Seveda, kriva je bila vstavljena cevka, stent v žolčevodu, ker so na prvem pregledu in prvi hospitalizaciji menili, da je treba vnet žolčnik najprej z antibiotiki umiriti potem pa ven. In stent, da se bo čistilo … Ja, šel sem domov, vnetje se je ponovilo in potem tole. Vedeli so, da imam cevko v žolčevodu, pa … In čez kakšno leto pa spet: vročina, vnetje žolčnih vodov, ker se je cevka zabila, pozabili so jo odstraniti – oddelčni zdravnik mi je malomarno rekel – izpadli ste iz sistema. In spet sepsa, kar dvakrat v enem tednu  in spet poseg ERCP, in antibiotiki. Potem sem našel zdravilo, naša Janja mi ga je dala; ene male zelene kapsule, neka naravna mešanica. Eno leto sem jih jemal, zdaj je mir. Apetit je, prebava redna, samo srce, to, to pa, veste, to pa strah ostane,« je melanholično rekel Adi.

»Ja, verjamem, verjamem. Zdaj razumem, kakšno zamero imate do zdravnikov. Sam nimam tako krutih izkušenj, ne. Slišim pa zgodbe, ja. Mojemu prijatelju so pridelali sepso, pa je šel samo na previjanje kirurške rane. Se dogaja. Zdaj ste videti zelo dobro,« mu je polaskal.

»Pa če bi midva prešla na ti, a?« je bil Adi razživljen. Skoraj na dušek je spil sok.

»Seveda, seveda,« je Tomo takoj prikimal. »Bi morda kavo?«

»Ne, ne, pazim veste. Zjutraj si jo skuham doma, močno, v pravi đezvi, in to je to za dopoldan. Po kosilu grem v knjižnico, tam spijem kavo iz avtomata in se malo zapasem med knjige – med časopise tudi še, čeprav jih imam doma na internetu – ne vseh, nekaj pa. Navada pač, listi šuštijo, vonj časopisa, stare navade. No, če se spomnim obrednih sobot, priloga, kava in sobotno branje. Ja, zdaj je še lažje, nova očala. In res hvala da ste mi dofinancirali.

»Zdaj je šele nekaj čez deset. Ob enih bova jedla, če ti je prav« je Tomo prešel na ti.

»Ja, ja, bo v redu bo. No, poglejva, kako je noter,« je Adi predlagal.

Po ogledu, in ko je znosil, kar je mislil vzeti v avto, se je Adi najprej v tišini in zbranosti postavil pred križanega. Ti, ti, ki stražiš te skrivnosti, kaj meniš, bo zneslo meni sto pet let. A ja, paziti moram, a ja. Saj pazim, saj me vidiš. Sem pa dobil dobrega oskrbnika, kaj. Ti zagotovo veš, kam je odplula naša Janja, kaj. Meni kar ne da miru. Kar naprej jo videvam v rdečem mini krilu in beli bluzi, ali pa oprijete kavbojke in vijolična majica … Križani, zadosti sem se natrpel, zdaj hočem samo še v miru gledati svet pa napisati kakšen daljši esej. Vera vate, saj veš, s tem sva že opravila – Bog je dobro organizirana materija, ki jo človeški um še ne razume dovolj, morda jo sluti. Slutnja je že informacija nečesa, kar je. Vse, kar mislimo, vse je že. Križani, čuvaj mi to hišico in ljudi, ki iščejo tu uteho in iščejo tudi tebe. Nasiti jih z mirom, okrepi jim duše; tako kot si jo meni, ko sem imel črne dni, ko sem se pripravljal, da bi šel v spiralo odhoda. Saj veš, vsi moji poskusi samomora in vse moje bolezni. Zdaj si me naredil zadosti močnega – zavedam se, da sem ob vznožju zadnje gore, v pozabljeni dolini. Moč je v tebi, čutim jo. Prebarvali ti bomo les, poskrbeli, da ti grmovje ne bo objedalo nog, obraz pa, kimaš mi, to je dobro. Torej veš, da sem v tvoji službi, da sem vedno spoštoval etiko, ki si jo sejal, pa se ni povsod prijela. Zameriš komunistom, da so te brcali – daj no, saj veš, da so se igrali z idejo, ki ji niso bili kos. Ti si itak bil prvi komunist. Če bi veljali tvoji zakoni, bi bil svet pravično urejen. Jaz zdaj vidim, kakšen je zares svet – ponorel. Pridi in naredi red, pridi,  je sklenil meditacijo Adi. Tomo ga je samo gledal in se smeškal. Mislil si je: stari filozof, nekdaj prepričan Marksist, pa si ga zdaj poglej. In veliko je takih, veliko, če se spomnim zgodbe naše Ivane … Pripovedovala nam je, da so jo skrivaj nesli k obhajilu, v košari … Ah, režimske norosti. In družboslovci, tudi filozofi, so bili takrat profilirani, da bi bili nekakšni teologi nove ureditve, vem to, vem … Teološke teme so bile sicer prisotne, vendar so jih hermetizirali, da … Politologi, oh … In študentje filozofije, še v mojem času … Objektivna misel, subjektivizacija duš … Joj, noči v študentskem … Marihuana, debate … In fantje so si mešali čisti alkohol z jabolčnim sokom, norija … No, počasi bo kosilo, polenta se že kuha, pomešati moram … Kar naj meditira, naj …

Obema je jed teknila, tudi solato sta pomlatila, pripivala mineralno vodo in se gledala. Po kosilu je Tomo pristavil za kavo. Molk se je počasi gostil. Spodaj je bilo slišati studenček in za trenutek se je oglasila mala črpalka – Tomo je namestil rezervoar za vodo  na podstrešje, da je tekla za kuhinjske potrebe in skozi bojler za tuširanje – vodo je ogrel z elektriko, ki jo je gnal generator.

»Tale stena, s križem, ta pogled. Cela steklena. Če bi kdo tod mimo hodil, bi bili kot v izložbi?« je Tomo načel pogovor.

»A to. Ja veš, taka je bila ta zgodba. Arhitekt Ivo je to narisal in imel tako filozofijo. Tu se vidi v dolino, kjer je potok, na zahodu je vzpetina, na sever se pa vidi v dolino. In poleti ima tu sonce svoj koridor in ko zahaja, saj si lahko že opazil, gre sonce skozi križ – umirajoča luč in to. Stekla so odlična, dvojna, izolacija je. No, malo je dela s čiščenjem, to ja. Pa vidim, da si tudi to naredil. Moraš pa priznati, da je užitek tu jesti, piti kavo, meditirati in gledati, ves ta gozd, ki se zliva v grapo, kjer je močan potok. Ko narase voda, predvsem zgodaj spomladi in v jesenskih nalivih, kar bobni tam spodaj. Zato ta steklena stena, zato, da si kar naprej v stiku z naravo. Vem, vem, mnogim se je to zdelo čudno, ker so navajeni na kič z lesenimi opaži in majhnimi okni, tu pa svetloba, ena sama svetloba, svetloba razuma,« se je Adi zasmejal.

»Saj sem domneval, da ima ta reč ideološko podstat, ja. Meni je to strašno všeč. In sinoči sem sedel tukaj in gledal, kako mesec pluje skozi noč. Polna luna je te dni. In če sediš tu, lahko gledaš, kako se nad gozdom lepo vidi, ta božji reflektor, dokler ne zaide za Zmrzalovcem,« je bil Tomo zgovoren.

»Ja, ja, tudi sam sem kašen večer tu sedel in gledal mesec, ja. Rekli so, zakaj naj ne bi raje gledali vzhod sonca in bi bil vzhodni del steklen. Ne, ne, tam je prevelik gozd; bukova drevesa zastirajo in sonce pride komaj čez tiste stare krošnje: na zahodu je pa kratka ravnina, samo grmovje, malo tudi že skal, neprehodno in odprto svetlobi. V načrtih je bilo, da če bi hotel kočo spremeniti v zimovanje, bi stekleno steno obložil s stiroporno steno – pustil bi samo neko okno, tak je bil načrt, ampak zimovalo se tu ni, razen dvakrat, mislim da dvakrat smo tu silvestrovali – bile so zime mile, dalo se je pripeljati, ker ni bilo snega. Ne, zimovanje ni bilo predvideno,« je Adi utrujeno rekel. Vedel je, da se bliža popoldanska ura, ko vedno malo leže, ko si oddihuje in povabi spanec, da mu umije dan.

»Ne, na zimo tudi sam ne mislim, ne. Tu bi me bilo, ja bom odkrit, strah. Če bi bil velik sneg, kam pa prideš. Morda s smučmi bi šlo ja, do glavne ceste, ki jo tudi pozimi po novem odpirajo, ker je res lepa bližnjica med obema občinama. Ne, ne pozimi bi bila prehuda avantura. Tudi sam sem postal urbana zver;« se je Tomo zasmejal.

»No, štedilnik na drva je, to že – drv ne bi manjkalo, sušic je veliko. No, takega robinzonstva nismo več vajeni – mogoče je v naših genih, pa, ne vem, dvomim. Pravijo da je približno sedemnajst rodov v našem  spominu, v genski shrambi, več pa ne. Ne vem, to je le teorija, o kateri nisem kaj dosti razmišljal. Zdaj bi malo legel. Videl sem, da stet moj prostor lepo pospravili, zvezke sem pa že pospravil. Črn zvezek, debel, sem ti pustil, če bi kaj prebral. Večino tistega sem sam pretipkal in dajal Anici, da je spravljala v digitalno obliko – eseji, sami eseji. V eni nemški reviji sem jih nekaj objavljal, v naši pa v nobeni; tako to gre pri nas. Nemščina mi gre, angleščina pa povprečno. V nemščino lahko sam prevedem, še več, gladko pišem tudi v nemščini, angleščina – tam sem preveč površen. Saj napišem, a mora Aničina kolegica, anglistka, stvari korigirati, pa se nisem več trudil, da bi pošiljal v angleške filozofske revije. Povzeli so nekaj mojih nemških zapisov in objavili v ZDA, predvsem razpravo o nesmislu rasnega določanja inteligence – to se je dogajalo, žal. No, so še druge teme. Veliko sem se ukvarjal s samomorom – to je bilo vedno na tapeti v naši Malini. Ne vem, nikoli več ne bo zaživela, ta naša Malina – mogoče, kaj vem. Bomo videli. Vsi so se postarali in vsak ima že svoj paket zdravil. Tako to gre. Homo tabletus, to postajamo,« se je Adi zasmejal.

»No, če bi radi počivali, oh, pardon, če bi rad počival, kar daj. Jaz bom pa šel malo v gozd, raziskujem te stezice. Tudi na vrhu sem že bil, lep razgled, kadar je jasno.

»Kar razhodi se, stara bajta bo pa legla za urico,« je Adi zabrundal.

Moja poletna postelja, te tišine … Studenec, studenec. Kako že gre tista ljudska: studenček, studenček … Pa smo jo peli tu, smo. Pa druge tudi. In ko je naš doktor prišel s kitaro, smo pa imeli obvezno tisto: hiša vzhajajočega sonca, da, da … Naš Boro. No, saj bi lahko bil spodoben kantavtor. Napisal je kakšno pesem in jo zapel … zdaj, zdaj ne vem … In če bi povabil Sonjo tisti teden – dobro kuha, ne bi bilo nam dolgčas … Sonja, ja … Njen golaž … Ta je bil odličen, dobro je to skuhal Tomo, dobro … Ne vem, zvečer jo bom poklical in ji rekel, naj v juliju računa name. Osamljena je, samo križanke pa filmi, pa njen psiček – lahko bi ga pripeljal sem, pa … Prijateljstvo na stara leta. Da bi se star panj vnemal, ah, je premoker … ne, ne nobenih avantur, moram paziti na srce … Kako mi bije … Spodobno, počasi, umirjeno. Saj, saj, ve, da je doma. Sonja, njen je umrl, kap, na vrtu je padel dol, ko je kosil … Oh, že deset let je vdova … Je pa še dobra, mislim, zna se urediti in topla je topla … Pa sem zavrnil Izolo … Počivati, počivati … Sonja tu zraven … Kakšen je njen vonj. Prekleto veliko pomeni vonj: nekomu lahko dišiš ali pa smrdiš, vem to … Zato parfumi, kaj, o, vem. Nikoli jih nisem maral. Včasih si dam malo spreja, če moram v urad, k zdravniku, drugače pa ne … In Sonja, vedno diskreten prijeten parfum, nežen, tak … Ne kurbiš, ne … Oh tiste dame tam zgoraj, kakšna parfumerija. Koža je še nekaj časa dišala po njih … No, to so bile tiste iz višjega cenovnega razreda, tiste v Altoni, ne, ne … Počivati, počivati, nova stvarnost. Tu in tam bom lahko prišel gor … Ključ imam, ključ od zapornice tudi, no … Tako sva se domenila. Ah, ta stari vonj po lesu, ta zvok studenca, novo življenje, novo. Koča bo živela,« ga je stisnilo, da je kar malo zajokal …

 Ko se je junijski mrak polegal, je Adi še enkrat preveril, če je vzel, kar se je namenil. Šel je skozi vse prostore, pogladil stole, gledal mizo, kuhinjo in veliko stekleno steno, za katero je bil  zdaj  tintni mrak, in se je za robom hriba že slutila bleda mesečina.

»Tako, poslovil se bom. Nočna vožnja bo počasna. Vesel sem, da sem dobil poštenega najemnika, in da bo ta moj filozofski observatorij živel naprej,« je Andrej rekel z melanholičnim glasom.

»Vse bo, kot sva zmenjena. In dobrodošel kadarkoli, pa če bom tu ali pa ne. Ko bom tu, te bom vedno obveščal, lahko kar na elektronski naslov, da ne bom telefonsko vsiljivo. Zmenjeno?« je Tomo možato rekel.

»Zmenjeno, zmenjeno,« je prikimaval Adi.

Tomo je gledal, kako se luči počasi prebijajo skozi bukovo temino. Potem je ostajal samo brundajoči zvok solidnega dizlaša. Usedel se je pred kočo in pomislil. Ja, zgodaj zjutraj bom šel: služba, ponedeljek, dva primera. Dekle s poskusom samomora, garaža, prižgan avto … Stara mama jo je našla, že malo omamljeno, bolnica in. Starša v toplicah … Tretji letnik gimnazije, ponavljala bo … In drugi … Ločenka ima težave z alkoholom in ji grozi, da ji bodo dali sina v rejo … Kaj vse moram poslušati, kaj vse … Julija bom pa tu, v tej tišini, nobenih problemov, samo studenček in gozd, samo to: in morda, kakšen večer, Tamara … Ja, ja … In tu so imeli tisto združenje Rubus … Zdaj razumem, tu so imeli svoj intelektualni azil in mir. Adi je široko izobražen, veliko je potoval. Če bi pisal, kaj vse bi lahko popisal. Popoldan mi je govoril o Južni Ameriki, o plemenih, ki jih je komaj oplazila civilizacija, o boleznih, o vračih, ki res imajo moč. Pa o ribi v potokih, ki ti lahko prinese hudo zastrupitev … Koliko strupenih živali je tam dol? Govoril mi je tudi o nekaterih na pol civiliziranih plemenih, ki imajo nagone in se še vedno ravnajo po nekem notranjem čutu; mi, da smo izgubili take vrste kompas. Bi kar verjel, ja. Kaj vse je doživel. In potem se izkrca iz tovorne ladje v Hamburgu in tam obvisi. Si najde poceni luknjo, išče delo, najprej v skladiščih, potem vidi na oglasni deski tečaj za žerjaviste. Se prijavi, naredi tečaj in začne delati. In tako skoraj 12 let. Ko je videl, kam gre vse skupaj na Balkanu, ga je pa skrbelo, jasno, da ga je. In je prišel dol. Mama je tudi že umrla, dva brata je še imel, starejša, oba sta že pokojna. Mala kmetija je šla, nekdanja gostilna je pa bila že prodana … Menda se zdaj nečaki pulijo za odškodnino. Njegov oče je bil predvojni gostilničar, ne ravno naklonjen komunizmu, se razume. Pa so mu v šestdesetih vzeli gostilno, jo pripojili k agrokombinatu, prizidali skladišče … Višji družbeni interes. In se je začelo. Oče je preveč na glas kritiziral … Umrl je v zaporih, kako … Ja, nikoli ne bo pojasnjeno. Mama ga je pokopala po krščansko. Adiju je bilo takrat deset let … Postsocialistične zgodbe – koliko jih je. Tamle mi je pustil zvezek; no, pisava je zelo čitljiva. Priznal mi je, da je vse pisal ob jutrih, največkrat res za tisto mizo, na katero lije jutranja in dopoldanska svetloba. Da, tam se res vidi samo na gozd, pa na dovoz, na križanega. Nisem si na jasnem, koliko je zares bil veren, to ne vem. Nima pomena … Njegov filozofsko – družbeni uvid je tako zelo širok … Ja, kakšen dan sva imela. Malo sva počivala, potem pa cel popoldan preklepetala. Ima pa, to zdaj že vem, strah pred, saj ne vem pred čim natančno. Večkrat sem ga zalotil, kako si na roki otiplje pulz … Kardijofobija … Saj se razume, če ti šarijo okrog srca, potem boš pač stalno pod to presijo. To je drugače kot pa če ti operirajo nogo, roko … No, ko se je začel delati mrak pa se je le začel pripravljati na odhod.  Ta njihov Rubus – kar rebus. Ni mi zaupal, kdo vse se skriva pod številkami, razen Janja, izginula Janja. On trdi, da je nekje živa, da ima taka predvidenja in slutnje. Res je bilo čudno, Janja, mlada farmacevtka, komaj 35 let ji je bilo … Saj se je spomnim: v lekarni, lepi plavi lasje, nasmeh, stišan glas, umirjena razlaga – dvakrat mi je stregla, enkrat sem dobil antibiotik sumamed in drugič nekaj proti bolečinam, hrbet me je bolel, zakrčenost, problemi z Miro in to. In da je pustila listek, da gre v objem sonca. Ah, te skrivnosti. In Adi mi je razlagal, kako je inšpektor rinil vanj, pa psi, pa prečesavanje gozda, lovci, policaji … Nič. Sled je najprej šla dol proti zaselkom na severu, proti Samiji in Zavrhu, tam pa spet nič. Domnevalo se je, da jo je nekdo tam vzel v avto, in potem se je izgubila vsaka sled. Skonstruirali so zgodbo, da je verjetno naredila nekje samomor in da so se sledi izgubile, ker je najbrž šla po potoku nekam v globačo, pa … Taka domneva je bila, ker so ob potoku našli nek kos oblačila, ampak niso imeli nobenega materialnega dokaza, da bi lahko bil to njen, ni bilo možno DNK dokazovanje. Pa so stvar potišali in čakali, da mine pet let, ko se pogrešana oseba dokončno sodno razglasi za mrtvo. No letos bo pet let. Šteje se od zadnjega policijskega zapisnika … Torej do septembra letos, potem bodo sorodniki, dve sestrični in dementna mama, ki živi zdaj v domu za ostarele, dobili odločbo, da je dokončno mrtva, da je ni. Groza … Nič, nocoj bom poskušal malo prebirati te njegove … Ja ne vem, zgodaj moram dol. Vseeno, vsaj en zapis. Vzel je akumulatorsko svetilko in si jo naravnal. Zvezek je bil ves nagrbančen od vlage, nekaj črk se je spacalo. Počasi mu je šlo branje. Tole, tole – saj je sam rekel, da so se veliko ukvarjali s fenomenom samomora. Tole:

Samomor kot zadnja svoboda.

Izhajajoč iz bioloških dokazov, da se nekatere celice same ukinejo, polagoma razvijam tezo, da je samomor najvišja možna oblika zavedne volje, ki jo generira podzavestno. Mogoče je že nekje v podzavesti skriti ukaz, ki se skozi miselni proces prebije na površje in daje takt biti in bivanjskemu. Bit sama po sebi, v kolikor jo razumemo kot jedro ozaveščenosti, nima neposredne kontrole od razuma, ker je razum sebstvo biti in ne more biti njen kontrolor. Ko se enkrat pojavi ukaz o samoukinitvi, ta alternira vse druge, si jih podredi in daje biti navodila za pripravo načrta o samoukinitvi. Zdaj se mi postavi dilema: kako je s svobodno voljo razuma, če pa vemo, da je razum produkt nagonskosti in samozavedanja. Razum kot pomožni organ preživetja. V biološkem smislu ima vsaka celica svoj razum, ki pa je le splet biokemijskih procesov in je v njem le logika množenja in komunikacije z okolico. In iz tega stališča sem razvijal tezo, da je človeška civilizacija nek super organizem, ljudje pa celice – seštevek vseh biti je bit, ki daje presežek in ni dostopna razumu. V smislu svobode, ki da jo je bog namenoma dal človeškemu razumu, da sam presoja vrednosti svojih dejanj, potem je samoukinitev tudi lahko dokaz neke višje volje, ker je samoukinitev višji cilj, še nerazumljiv in neopredeljen. Samoukinitev v biološkem smislu ima namen in pomen, v smislu etike pa je to nerazumljiv in nerazumen akt, ki je še vedno smatran kot anomalija duševnosti. Temu zlahka oporekam, saj ljudje delajo vsak dan samomor, pa se tega ne zavedajo – drogirajo se, pijančujejo, hitro vozijo – vse to so poskusi samoukinitve. Patološki duševni procesi so samo prevzgoja uma, da se pripravi na svojo višjo nalogo, da se pripravi na spoznavo namena v svojem pomenu. Vsaka celica ima že v sebi namen in pomen v organizirani koloniji. Vse je vpeto v smisel kolonij; tudi virusi so najraje v skupinah. Skupinskost kot oblika bivajoče racionalnosti – individuumi so torej neke prosto lebdeče celice, ki pa so vendar na nek neviden način povezane v celoto. In samomor, torej, raje mu rečem samoukinitev, je na ta način samo poslanstvo, dano iz višje sfere zavednega in ni potrebno, da ga jemljemo kot tragedijo; prej kot olajšanje in dokaz vseobsegajoče organizacije kolektivne biti, ki določa, kaj je v družbenem organizmu odveč. In močno ozaveščeni so torej sposobni tudi samoukinitve. Poznamo zgodovinske prakse, kjer je bilo samomorilsko dejanje že kar nek obred, kar dokaz večje vrednosti in spoštljive samoukinitve. Razum nima s tem nič. Tudi goli nagoni ne – sicer bi se trudili po neki biološki inerciji k samoohranitvi za vsako ceno. In začudeni smo, kadar naredi samomor mlada, vitalna oseba – ni potrebno začudenje. Mlada bit ima v sebi veliko pozivov kolektivne biti – vprašanje je, kateri klici so glasnejši, samo to je vprašanje. Zato postavljam tezo, da je samomor najvišje možno herojstvo in dokaz volje biti, da se osmisli na najvišji možni način. Še zdaleč ne gre za slabiče, ne. In potem lahko napeljem misel na drug vidik družbene presoje, ki se vedno ravna po koristni in ne po dejanski etični vrednosti takega dejanja. Veljavnost takih vzgibov ni zaželena, ker se kolektivni organizem počuti ogoljufanega za eno moč. Kaj pa je naredil kolektivni organizem, da bi tak individuum bil tvorno vpet v kolektivni organizem – nič. Včasih so pospeški za odločitev za samomor res radikalen: psihološko socialni razlogi so skoraj recept za samomor. S tem se ne bom ukvarjal. Mene bolj zanima dejanska usmeritev v iskanje popolne volje – in to je dokaz, da ta obstaja; volja, ki ni odvisna od kolektivne volje. Večina se preda kolektivni volji in so na tak način varovani pred lastnimi vzgibi. Zato bom vedno poveličeval to in dajal podporo tistim, ki si želijo oditi. Podobno bi moralo biti z evtanazijo – mar ni to še  en dokaz svobodne volje, ki jo blokira kolektivna etika s svojimi pravnimi pravili? O tem bom pisal drugič. Tole sem napisal, da se bomo v nedeljo popoldan pogovorili o samomoru kot najvišji obliki volje biti, ki s tem dokaže, da se je osvobodila razuma. Razum, organizator bivanja, hranilec spoznanja in vedenja in nagonski preklopni center, vozlišče, to je to. Bit je več od tega. Bit je šifra boga.

Oh, tole … Samomor kot svoboda, pa ja. Šibkost, šibkost strtje … Ne, ne, to mu bi gladko oporekal, ja. Samoukinitev, pa ja … Bog, volja, krščanska etika, samomor kot grešno dejanje … Na, pa je šel spanec. Tole me je prav razdražilo, prav razdražilo me je. Pa ne bom drezal vanj. Sem imel pač to srečo, da se mi je stran odprla tam, kjer je hotela višja volja, bi rekel on. Samomorilnost v Sloveniji, kar velika; podatke namenoma skrivajo – sram nas je, vem. Obešenci, zastrupitve, še celo skok iz viadukta … Gon po smrti … V meni pa raste gon po življenju. Tamara … Tule … Tule bi … Njeni vzdihi … Oh, fantaziram … Skuhal si bom kamilico, moram se umiriti, moram zaspati. Pa če bi raje še eno pivce, bo hitreje … Kakšna mesečina spet … In križ … grozljivo … Noč, tema, gozd … Sam … Sam … Pivo, da …

Čez čas je legel, se ogrnil in polagoma začuteval, da ga gozdna noč odjemlje stvarstvu. Da ne bi kar naprej hodil na stranišče v strašljivi temi, si je k ležišču pripravil plastično steklenico, tako za stare gospode, račko … Kdo pa bi vstajal in tipal v temi, pa si kar naprej svetil z močno svetilko … Pa še hladno je, tu je ponoči hladno in stranišče na vogalu, moraš mimo šare ob steni in … Še enkrat je nacurkal, olajšano vzdihnil in ga je jemalo. Črni balzam noči mu je vzel zavest in zagnal projektorje sanj – nočni kino se je začel.