7. Pozabljena dolina

OBZIDJE

Nek šum se je ujel v listje stare lipe ob kamnitem zidu. Dva martinčka sta že prepoznala pomladno toploto in se igrivo lenila; če jih je Rihard dolgo gledal, se je zdelo, da se le malo premikata, prej bi se dalo reči, da komunicirata z njegovo radovednostjo, že malo otrplo od neudobnega sedenja na podrtem deblu, menda bukovega drevesa – ni bil strokovnjak za te reči, spoznal pa se je na upravljanje posestev, to pa. Popravljal si je ovratnik staromodnega pomladnega površnika, že malo zlizanega, razbarvanega; nekdaj je bil črn in lep – ko je z njim hodil med njive, se je od daleč zdelo, da gre velik požrešen ptič. Kmetje so mu rade volje pritikali besedico vran. Znan je bil po svoji neusmiljeni priganjalski sli, da je na ta način gojil veliko mero všečnosti pri gospodarju, grofu, plemenitem Grossu, je mlel v mislih. Pravili so, da je ta grof dobil to graščino v dar, ker se je tako dobro odrezal v bitki pri  Sisku, tako so pravili, ah, da leta 1593 – zdaj je že mimo štiristo in več let, kmalu bo štiristo in petdeset let, jaz pa sem tu, pod temi ruševinami. Kako sem spet tu, to je uganka, to, ga je skorajda nejevolilo, obenem pa tudi radostilo, saj je vedel, da je edini, ki je spil tisti zvarek lekarnarja v gradu; ta je pripravljal vse sorte strupov. O, krut je bil krut; preizkušal jih je na podganah, na mačkah, še nad hlapci in deklami se je izživljal – dal jim je pokušati tiste svoje gnusobe. Tu in tam je kateri izginil, se ve … Meni pa je obljubil, da je to zvarek, ki spremeni moje seme v tako obliko, da se bom čez približno štiristo let spet rodil, da bom pač spet poslan na svet. Ni znal povedati, kdo bo moja mama, le to je rekel, da bo preprosta kmetica oče pa zidar. In tako je bilo, tako. Rodil sem se v vasi spodaj, zdaj mi je blizu sedemdeset let, no, še nekaj jih bo treba, tri, tri leta. Pa hodim sem gor, kot da bi prihajal domov. Ta naš grad. Vse vem, vse vidim. In na trenutke se mi zdi, da je v tistem oknu, tam, kjer je največ bršljana, glava lekarnarja. Ne, takrat so mu rekli samo medikus, tako ja. Po izobrazbi je bil, kaj vem, menih, šolan menih iz reda kapucinov. In grof ga je pripeljal s seboj, ker se je izkazal kot dober ranocelnik. Oh, kako se spomnim tistega dne, ko so ga pripeljali, pravzaprav, ne, ne. Prijezdil je na konju, za njim pa je star konj vlekel voz, poln razne šare: knjige, stekleničke, zelišča, kaj vem. Naju so seznanili pri večerji tisti večer. Grof se je spet odpravljal v neko manjšo vojaško pustolovščino; bolj roparski pohod, nekaj takega, pa mi je zaupal skrbništvo gradu. Dal me je izšolati, da sem preštudiral pravno znanost in zgodovino, to sem študiral, pa kaj malega zapisal. Nisem dobro razumel okoliškega jezika; slovenščina, takratna, bog se usmili. In kako so prihajali kmetje na grad, da bi se izmaknili tlaki, da bi prenesli obvezno oddajo, da bi to in ono. Kaj vse sem imel na skrbi, tudi poroke med tlačani, tudi. Brez našega žiga je ni bilo. Preverjali smo zdravje neveste, premoženje ženina; to pa za to, da ne bi bilo v okolišu še več revščine kot jo je že sicer bilo. In tisto prerekanje … So pa bili zelo surovi nadzorniki del; trije so bili, vsi kmečkega porekla. Ne, čakaj, ne, Johanes je bil prej samostojen vitez, tako ja. Zaradi šepavosti in malo okvarjene levice je pač postal samo nadzornik, ampak surov, zelo surov. Toliko je še imel moči, da je bičal ljudi na poljih, če se mu je tako zazdelo. Grad je premogel veliko posestvo, ki sem ga upravljal. Skrbel sem za prodajo lesa – no, to pa je bilo. Nikoli nisem od blizu videl drv in hlodov, mislim, kako so jih podirali in delali drva. Imel sem opravka s papirji, z računi, s pogovori, pa poljske pridelke, proso, rž, to sem imel v skladiščih in viške smo odprodali. Tudi ječmen, ja, pšenice manj, malo je je raslo v teh naših krajih. Ajda, ta pa ja. Na jugu je bilo nekaj vinogradov, na gričkih, ki so mejili na sosednjo grofijo – tam je bil oskrbnik Karlo, ne prav prijazen, ne. Tudi bivši bojevnik. Jaz nikoli nisem imel meča v rokah. No, potežkal sem jih, to ja, da pa bi ga znal vihteti, bog ne daj, bog ne daj! Pisala, papirji, to ja. Morda še kdaj pa kdaj motika, vrtnarjenje – to me je veselilo. Pomagal sem grajskemu vrtnarju, no, le včasih, kadar me je tako prijelo. In rad sem šel med polja, ko so želi ječmen, takrat, ja, pa rž, tudi ja. In gledal sem kmetice, ni me sram priznati, da me je mikalo mlado meso, o pa še kako. Sicer sem bil poročen z žensko, ki je bila na gradu kot šivilja, njena mama tudi. Če bi danes dijakom razlagal, kako sem postal oskrbnik, saj ne vem. Leta sem poučeval zgodovino, jim vcepljal letnice, dogodke – o življenju na gradovih sem jim znal veliko povedati – in radi so poslušali. Kako tudi ne, če pa sem sam živel v šestnajstem stoletju in bil oskrbnik posestva Gross. Ah, sladek minuli čas. Zanimiv je bil naš Medikus, magister, doktor, kaj vem, Leopold. Prihajal je nekje iz obmorskih pokrajin, govoril je več jezikov, še najraje pa latinščino. Še dobro, da sem jo tudi sam obvladal. Meni ni mogel skriti svojih na pol zavednih mrmranj. Res je imel to čudno navado, da si je kar nekaj pomrmraval, ko je preizkušal razne napitke. In tako sem ujel marsikaj. Res je bil na pol čarovnik. In neke sobote, ko sem šel mimo njegovih oken, se je slišalo: Lubje bom stolkel, lubje jesena. Vila mi je rekla, ta hudičevka, ki mi ne da miru, ko sem v gozdu, da to zdravi vročico. Kako naj bi vedel, o ljubi Bog, kaj vse si skril v rastline, kako. Pa bom poskusil. Hlapec, tisti v konjskem hlevu, že dva dni samo leži in trese ga, vročica bo. Vem, kako je do tega prišlo. Orali so, gnal je konje in sebe, se spotil in potem je potegnila mrzla aprilska sapa, pa še z mrzlo vodo se je nalival, o, vem. Ni prvi, ki se je tako pregret nalival z vodo in … Ampak če mu bo to pomagalo, pa čaj za čiščenje, bezeg, kopriva, malo kamilice, lapuh … No, no, pripravim to, pripravim … je v latinščini žebral. In za čuda je hlapec res ozdravel po tistih njegovih napitkih. Vročica je pojenjala, kašelj se je umiril in je oživel. Spet je skrbel za konje. Ja, ta naš Leopold. Imel sem ga na sumu, da je znal tudi dobro odpraviti plod, tudi to. O, znana mi je zgodbica s Hedviko, najmlajšo hčerko gospoda grofa. Tista je bila izrezan oče, tudi po temperamentu. In ne bom tajil, gledal sem jo in gledal, taka, z lepimi rjavimi lasmi, zelenimi očmi, kot oče, je zviška gledala na vse. Meni je bila zelo naklonjena, rekla to in ono, sicer je bila pa zelo brezobzirna do grajskega osebja, in muhasta, da … Če ni bilo grofa, si je dala postreči v svojem prostoru, ni prihajala v jedilnico. Njena mama, plemenita Gertruda, ni imela vpliva na svoje hčerke in niti na sina, ki je že bil daleč proč na manjšem posestvu, poročen in posvečen v vojaško službo. Še dve hčerki, starejša Magdalena, pobožna, tiha – tista je šla v samostan. Srednja, tista … Ne vem, omožila se je z nekim oficirjem kraljeve vojske in šla v laške dežele, vsaj mislim, še pred dvajsetim letom je šla. Tista je bila, kako naj rečem, ja, tako zelo visokostna, tiha, čemerna … Mislim, da se je hotela rešiti matere in tega gradu v tej odročni, pretežno gozdnati pokrajini. Gospa plemenita Gertruda se je priženila v te kraje, potem, ko je njen oče, Baron von Hollstainer na nek način sklenil zavezništvo z grofom in mu dal hčerko. No, gospa je bila … Hm, preveč, kako naj rečem, rasistična, ja. Ni marala kmetov in kmetic. Dekle na gradu je zmerjala z lenimi požrešnimi podganami. Njena mladostna lepota se je utopila v salu, dobesedno. Zdelo se je, da je njen edini užitek hrana, samo še hrana. In koliko je pojedla, ljubi bog. Medikus ji je nasvetoval diete, pa ni pomagalo. Šele ko jo je zvilo in je postala rumena – danes bi vedeli, da je šlo za napad žolča, takrat je pa malo odnehala. Pa je prešlo. Ampak tisti napadi so bili pogostejši. No, potem je pa le privolila in se držala posta, pila zelišča in zmerneje jedla. Pa je dočakala kar lepo starost, po tistem, ko je odnehala … Shujšala je za trideset kilogramov, menda še več. Umaknila se je v svoje prostore, tam nekaj čečkala na papir, nekaj pisala, kaj vem, pisma prijateljici ob morju, nekaj takega. Saj se spomnim tistega, ja. In predrzno sem enkrat tisto pisanje prebiral. Skrbel sem za odpravo grajske pošte. Pisala je v stari nemščini, z lepo, počasno pisavo. Oh tisto pismo. Na pamet bi ga lahko ponovil. Takole je šlo:

Draga moja Judith.

Takole bom začela, a ko ravno nisem baš dobre volje, ker mi je medikus naložil pokoro. Saj sama veš, da sem rada obilno zajtrkovala, danes pa so mi prinesli samo čaj in malo opečenega kruha. Si misliš, nič masla, nič jajc, samo kruh in prekleto brozgo od Leopolda. Včeraj sem po dolgem času bila z vozom v pokrajini. Ja, kaj ti msiliš, njive, senožeti – košnjo imajo pri nas. In sem gledala te ljudi. So to sploh ljudje? Žilavi stvori, ki, ki mahajo, grabijo, delajo. Umazanija, zagorelost, joj, ljubi bog, kakšni ljudje. In ženske, bog se usmili, ene s prav velikimi prsmi, ki jim nihajo sem in tja, ko grabijo. To sem gledala, to, draga moja. Tebi vsega tega ni treba, ti imaš salone, obiske, glasbo, jaz pa te kmetavzarje in moža, ki kar naprej nekam hodi, se tepe, krade, ubija, kaj vem kaj še. Ko je doma pa samo še žre in spi. Zadnje leto veliko več spije. V maju, ko je bil doma, tega ti pa še nisem uspela napisati, je pri večerji spil, menda za stavo, oho vina. Medikus ga je potem dva dni zdravil. Ne bo dolgo, če bo tako nadaljeval. In bodi prepričana, da sem na vdovstvo duhovno že pripravljena. In na nek način že računam s tem, da bom upravljala to posestvo. Za zdaj za gospodarstvo skrbi gospod Herman,(oh, zdaj sem pa Rihard) strog, to že, pa na račune se spozna. Dober pogajalec je, a jaz bi odslovila nekaj osebja – preveč je teh podgan na gradu, preveč, potem pa pasejo lenobo. Včeraj popoldne sem dobila dve dekli, ki sta dremali zadaj ob zidu kuhinje. Si misliš, takole dremati v senci. Če bi imela bič, bi ju pretepla, pa sem le kričala. Ljubi bog, kako mi je dobro delo, da sem se pošteno nakričala. In ta naš Herman, on včasih spodaj na njivah kriči na kosce, no, napisala sem na njivah, na senožetih, tako bi morala zapisati. Zdaj vidiš, koliko se spoznam na posestvo, ampak, draga moja, hitro se učim. Bom iskrena, pripravljam se na to, da bom gospodarica. Takrat, draga moja, ti bom uredila tri sobe in boš lahko celo poletje pri meni. Se še spomniš, kako sva bili srečni, ko sem bila še dekle, ko si prihajala na naš grad in si mi česala lase, tako za šalo. Jaz pa sem ti naredila kito, ja, takrat, ljuba moja. Najini dotiki, šepetanja, ležanje popoldan v postelji in najino dihanje. Pogrešam tiste dni, draga moja. Mladi sva bili. Tebi je bilo petnajst, meni sedemnajst, toliko kot moji najmlajši. Osmega maja je praznovala sedemnajsti rojstni dan. Hubert je priredil zabavo, saj veš kakšno. Moško zabavo, veliko divjačine, ribe, vseh sort mesa … No, in povabljen je bil tudi dolginast vitez, ki je ravno jezdil skozi te kraje, baje iz visokih nemških dežel, plemenitega stanu, najemniški vojak. In ta moja trapa se je zagledala vanj, ja, tako bom napisala, zagledala. Saj veš, kako to gre, vino, sladke besede, pripovedovanje, potem, potem je bil ples in noč ju je vzela. Zdaj sem pa zgrožena. Najraje bi jo zlasala. Plod je v njej!!! Kaj pa morem, saj sem madame, ne bom si tega dovolila. Moje plemenito poreklo mi tega ne dovoli. Razmišljam pa, kako bo, če bo plod rasel in dorasel – nezaslišano!! To, vidiš, to me žre. No, tudi to veš, da je naš medikus vešč zgodnje odprave plodu. Ima neke napitke, ki to narede. To sem ti že zaupala, lani, se spomniš. Upam, da vsa moja pisma shranjuješ na varnem mestu, da jih ne bi prebirale nepooblaščene oči. Z Leopoldom sem se že pogovorila. Pripravil bo vse potrebno, potem pa bom punco prepričala, da je tako najbolje. Njenega viteza ne bo več tod mimo, a ko ravno je poln obljub. Saj veš, moški so polni obljub, dokler so polni semena, potem jih pa ni. Upam, srčno upam, da je tvoj ljubimec še vztrajen, tvoj Mark. Tukaj bi si jaz pri mojih letih težko našla še kakšnega. Lezem v 45. leto, saj ne da me ne vleče na zabave, na ples, o, ja še. Kaj pa vem, sami grobijani so tu. Zanima jih samo lov, male vojne, kaj vem. In da ti vidiš, kako se izživljajo. Draga moja, upira se mi ta sla po krvi, zelo se mi upira. Vem za njihov običaj, da pijejo kri ulovljene živali, si misliš … In s takim naj bi se potem poljubljala, daj no! Videla sem to na lastne oči, čakaj, pred leti, ko so me povabili v lovsko pristavo. Imeli so jesenski pogon na divjad, kar vse po vrsti: prašiči, srne, zajci, srnjaki, medved, ja, tudi medveda so uplenili. Mlajši lovci so morali piti kri prve uplenjene živali, bog se usmili. In moj Hubert jim je poveljeval, jih nagovarjal … Nisem dobro obveščena, kakšne rituale imajo, ampak kar sem videla, me je zgrozilo. Kar veliko sem spila nekega žganja, da sem vse to lahko prenesla. No, oddaljujem se od bolečine. Ta moja najmlajša, ta, ta … Po temperamentu je povsem podobna Hubertu. Sin bi moral biti tak, pa ni. In vem, zakaj ga je tako hitro oženil. O, vem, draga moja. Samo zato, da ga ne bi več videval na posestvu. Noče naslednika, noče, preprosto noče. Njemu je življenje samo zabava. Menila sva se, kaj bo, če v kakšnem boju pade. Pa se je zasmejal, da je to sicer možno, da ga pa to prav nič ne skrbi, ker ima dobrega oskrbnika, ki bo znal posestvo dobro prodati, meni bo pa ostalo vse drugo, za udobno življenje do smrti. In s tem naj se tolažim. Kako se bo izteklo z odpravo plodu, ti sporočim. Veš, ta pisanja tebi, ta me rešujejo, sicer bi bila že blazna. Draga moja, piši mi, kako je dol ob morju, kako je v salonu, kako je s tvojimi damami in gospodi. Že tri mesece ni nobenega pisanja, to me že skrbi. Upam, da ti zdravje služi in si dobro.

Vedno tvoja.

Ja, tisto pismo, je Henrik pomislil, tisto pismo. Herman bi ga lahko prepisal, ampak ne. On ga je samo prebral, ga spretno spet zapečatil – to je obvladal, o, zelo obvladal. Znal je ponarejati pečate, znal je odpirati zaupna pisanja, o ja. To je bila njegova strast. Tudi, če je šlo za zaupno pošto, namenjeno grofu iz kraljevih uradov, je znal stvar prebrati, pa spet pečatiti. Bil je najbolje obveščen človek v regiji. Vsi ti mejni grofje so pač imeli eno samo nalogo – vzdrževati red in mir in nadzirati mejna področja, kajti v tistih časih so bili pogosti napadi na trgovskih poteh, pa še ponovni Turški vpadi so grozili, o, so. Ampak, Hedvika, se mu je zaprispodobilo. Odtrgal je travo, jo požvečil in izpljunil zeleno slino. Hedvika, ko se je kopala v grapi v tolmunu. Z njo so bile njena sobarica in še dve dekleti iz kuhinje, vse gole, igrive … Hodil sem po tisti bližnjici, lep julijski dan je bil. In sem jih gledal, ta telesa, njeno, belo, belo kot da bi jo ulil iz voska, in lasje, mokri, zalepljeni na hrbet, in prsi … Takrat sem pa si želel, da bi jo povabil v svojo sobo; oh, pobožne želje. Saj ne, da mi ni bila naklonjena, o ne. Rada je celo poklepetala, če je le bila na volji. Mislim celo, da je tako zelo pogrešala očeta, da je v meni videla nek nadomestek. Ampak takrat nisem tako razmišljal. In prišel je tisti ponedeljek, ko je morala spiti pripravek. Dobro se spomnim. Bil sem v svoji pisarni v pritličju, urejal sem papirje za prodajo ječmena, računal in to. Pa jo vidim skozi okno. S sklonjeno glavo je šla v krilo gradu, kjer je stanoval medikus. Vedel sem, da bo to nekaj nenavadnega, kajti šušljalo se je, da je mladi vitez, svetlolas dolgin, zagotovo pustil sled, da je … Nazaj grede je bila še bolj poklapana, s sklonjeno glavo in solzna. Jokala je, to sem lahko videl. Mislil sem že vstati, da ji bi rekel, kaj tolažilnega. Pa nisem. No, po toliko stoletjih si zdaj tega ne bom očital, nikakor ne. In teden dni je ni bilo iz soban, ne. Ko je le prišla, je bila bleda, shujšana in ramena so ji malo trzala. Njena mlada razposajenost je prešla. Čez dve leti so jo pa poročili s starejšim plemičem iz oddaljene grofije, da so na nek način spojili tri velika posestva. Tako se je to delalo, tako. Ni imela potomstva, bržkone je bila tista odprava plodu usodna. Pravili so, da je skočila v grajski vodnjak, tako so pravili, kmalu po štiridesetem letu. Danes bi temu rekli depresija, takrat pa, da je vanjo prišel hudi duh. Ampak hudi duh je bil v njej, ko je bila še deklica. Vražički so bili v njej, vražički. Joj, neke nedelje. Malo pred kosilom se je podila tam okrog vrtnarjevih gredic, trgala koprive in poiskala žrtev, malo mlajšo punčko, vrtnarjevo hčer, ki je pomagala trebiti solato. Oh, konec junija je bilo, pa ti pride naduta mlada gospodična in jo namenoma ošvrkne po golih rokah s koprivo. Sadistično se je pri tem smejala in ji rekla, da če bo to komu povedala, jo bo drugič zvezala in jo celo opekla s koprivami. Punčka je seveda jokala, sami sta bili tam v tistem zakotju, ne vedoč, da sem bil jaz varno skrit ob lopi in sem počival. Sobotni večer me je utrudil, nek sprejem smo imeli in pozno v noč je teklo vino. Mala sadistka. In psu je navezala na rep nočno posodo, si mislite … Ja, res je imela bojevito kri očeta. Zalotili so jo, da je s palico mahala po rožah in se igrala bojevnika. Vrtnarju se je gotovo trgalo srce, ko je videl, kako padajo cvetovi. Pritožil se je grofici, pa jih je slišal. O, tisto dretje sem pa slišal. Grofica je imela prav tako svoj urad v pritličju, dvoje vrat naprej. In tisti dan je imela odprta, no priprta, ko je tja prišel gospod Ivan, naš vestni vrtnar. Povedal je, kaj je počela mala, ne več tako mala Hedvika, saj je bila že v štirinajstem letu. In mu je grofica rekla takole: Poslušaj ti lenuh, brigaj se za svoje delo, za vrtnine, da bo kuhinja oskrbljena. Rože so lep okras, pa kaj. A bomo delali iz rož solato. Pa kaj potem, če se je dekle igralo, pa kaj. Boš pa poskrbel, da bodo druge tam. Ukazujem ti, da jih nadomestiš, si razumel. Zdaj se pa poberi, smrduh. Rekla mu je lenuh, ljubi bog, pa tako je skrbel za vrtove, no, ne sam, še dva hlapca, pa tudi žena je pomagala, prav pri cvetju je pomagala. Veliko si je privoščila ta Hedvika, veliko. Vem, da je tudi dekletom nagajala, če je le bila prilika. Izmišljala si je nore reči, celo nož je metala v ubogo pomočnico v kuhinji. Ljubi bog. En večer smo imeli na gradu potujočega metalca nožev, no, profesionalca. In čez nekaj dni, je Hedvika, takrat jih je imela že šestnajst, nič več samo deklica, že mlada ženska, je naročila kuhinjski pomočnici, naj ji prinese nekaj nožev in naj se postavi k lipi. Ubogo dekle ni razumelo, zakaj gre. Takrat sem pa posredoval, lahko bi bila nesreča. Stal sem na vogalu in vse slišal. Hedvika je kričala, naj stoji pri miru in naj miži. Prijela je večji nož in ga zalučala proti dekletu. K sreči je nož padel prej na tla, pod noge dekletu. Takrat sem pa malo znorel. Hedvika je bila vsa rdeča v obraz; neusmiljena jeza je gorela v njej. Kričala je, da me bo zatožila očetu – tiste dni je bil gospod grof res doma, bolelo ga je koleno, menda ga je nekdo ranil – medikus ga je zdravil. Pa sem ji rekel, naj kar izvoli, da sem pripravljen sprejeti vsakršno kazen, da pa se igra z noži ne spodobi dami. Nič ni pomagalo, vrešče je brcnila košaro z noži, dekle ob lipi je odprlo oči in bilo nemo. Ni še doumela, v kakšni nevarnosti je bila. Ukazal sem kuhinjski pomočnici, da pobere košaro in nož ob lipi in naj gre. Hedvika se je zavedala, da je moj glas proti njenemu močnejši, ker sem le bil oskrbnik gradu in posestva in sem imel pooblastila, ne glede na to, ali je bil grof prisoten ali ne. In ta zgodba je prišla do grofa, eden od hlapcev je tudi skrivaj opazoval; tisti, ki je osebno skrbel za grofove konje. Zvečer me je poklical grof in me vprašal, kaj naj s to deklino. Nasmehnil sem se in mu rekel, naj jo čim prej oženi, da bi ji otrok popil hudo kri. Pa se je samo nasmehnil in mi rekel, da še ni našel prave kombinacije. Prav tako je rekel, ni našel prave kombinacije. Ljubi bog. In si zamišljam, kako bi danes to delale take gospodične. Vse bi posnele in delile na medmrežju. O ljubi bog, kako se zgodovina včasih res ponavlja.

Samoten veter se je vzdignil iz doline in kodral lipo, da se je mlado zelenje valovito premikalo. Martinčka sta se spogledljivo domenila, da jima tisto hladno pihljanje prav nič ne koristi; švigoma sta se skrila – morda tudi zato, ker je gospod upokojeni profesor vstal in nanju vrgel obilno senco. Z roko se je dotaknil kamnov obzidja, še toplih, morda polnih tiste stare energije, ki jo je vsake toliko še doživljal. Kdaj bo to prešlo, se je tam vprašal in se razgledoval po stezah, ki so peljale mimo podrtega gradu v gozd za njim, v tisto temno tišino, kjer so spale druge skrivnosti. Jaz, nekdanji oskrbnik, jaz Henrik, ah, je zavzeto zavzdihnil in se le premaknil. In se je jedlo, o, se je jedlo, tam pod lipami na grajskem dvorišču. Že dolgo jih ni več, tam je zdaj samo še kup kamenja in bezgovi grmi. Zagotovo so tam notri tudi kače, zagotovo. Pravili so, da je grad še služil, no, saj to vem, tam do začetka devetnajstega stoletja, potem je bilo posestvo spet prodano, ker ni bilo moškega potomstva. In novi lastnik je bil tu samo občasno, stvar je že takrat propadala … Med prvo svetovno vojno so ga uporabili za skladišča, v drugi je bil pa dokončno uničen. In zdaj so tu pred obzidjem stare lipe, tri so, morda potomke tistih znotraj obzidja, tam sta bili samo dve, in med njima lepa kamnita miza. Koliko je prenesla, koliko prašičkov, srn, jelenov, divjih prašičev, oh! Pečeni prašički, lepi, rjavozlati. Grof je vedno dobil to čast, da ga je kar z mečem razkosal in potem se je jedlo z rokami. Vsi mastni smo bili. Kdo je pa takrat vedel, kaj je holesterol in sladkor, nihče. Res da so nekateri tudi takrat zaradi obilja umirali mladi, to se ve, ampak večina je pa le doživela spodobno starost. Med kmečkim prebivalstvom se je umiralo zaradi nedohranjenosti in garanja, to vem, to sem videl. In danes, s to pametjo, ne razumem, kako so se pustili kar tako izkoriščati. Res nisem tega razumel. Saj bi se lahko organizirali, skrivali pridelke, lahko bi grofu nagajali, se mu uprli. Počasi bi že dojel, da mu mrtvi ne koristijo in pohabljeni tudi ne … Ah, tisti čas, je zavzdihnil in se le premaknil na stezo, ki je po senčni bukovini peljala nazaj v vas, kjer je pustil avto. In Hedvika, ja, tod je hodila dol do studenca, do tolmuna. Mar se ni tudi ona reinkarnirala!? ga je nenadoma pretreslo, da se je kar ustavil; pot mu je stopil na hrbet, ščemelo ga je v začelju – srce je nekoliko zatrepetalo, kakor da bi prav v tistem trenutku rodilo neko slutnjo. Hedvika … Imel sem jo v tretjem letniku, pred desetimi leti; takšno – zelo ji je bila podobna, zelo. Klepetava, živčna, živa, znala je pa bolj malo. Zanimali so jo samo Egipčani, faraoni, moč, in pa morda Aleksander makedonski, ker je gledala film in bi kar naprej razpravljala o njem. Lep da je bil, pravi moški, tako je rekla. In ušlo ji je, na glas ji je ušlo, ko je na prenosniku – bila je ena prvih, da je v šolo nosila prenosni računalnik in na njem shranjen kakšen film. Čakaj, to je bilo leta 2017, takrat sem še delal. Ne desetletje, ne. Oh, pozabljiv postajam, ga je jezilo. No, pa sta s sošolko gledali tistega Aleksandra in ji je ušlo: Mater bi mu dala … In bilo ji je ime Urška, Urška … Njena starša sta imela podjetje, kaj že, nekaj v zvezi z nepremičninami. No, pa je ob koncu letnika šla k razredničarki, in ji naznanila, da bo kakšne tri tedne odsotna, ker … Starša sta ji plačala splavitev … Cela afera. Sicer se je govorilo, da gre na neko operacijo, da … Meni se je zaupala, ker sva sicer veliko govorila o življenju nasploh, o modrosti starih ljudstev, to jo je vleklo. Na glas je razmišljala, da bi šla študirat etnologijo in arheologijo, da pa ji gre na živce, da mora vedeti neke letnice, če pa jih s klikom lahko prikličeš. In ko je prišla nazaj, je prosila, če se lahko oglasi v kabinetu. In takrat mi je v solzah povedala, da je pač zanosila z enim frajerjem, ki ji je obljubljal, da bo pazil, pa … Se pač dogaja … Na nek način sem ji bil rezervni oče, tudi njej … Toliko že vem, da je njen biološki oče imel ljubico in je družinico malo zanemarjal, to vem. Pač bogastvo in to. No, potem je letnik le naredila, pa četrti tudi in maturo. Šla je res na arheologijo in na etnologijo, ampak ne vem natančno, kje je končala. Mislim, da nekje v Mehiki, tako so govorili. Da je tam našla mladega strokovnjaka za stare civilizacije in se je vnelo. Tam je ostala, ja … Res je bila druga Hedvika. Tako živo dekle, tak poper. In kako je znala jezno zabrusiti, o. Nenavadna je bila v vsem. Bila je v pihalni godbi, bila je gasilka, celo v lovsko društvo se je vpisala; ja, bog se usmili, kaj vse je počela. In odbojko je trenirala, tudi to. Saj je bila postavna, visoka, lepih svetlih las, zelenih oči in s pegami na obrazu … Letnic pa ni obvladala. Potem je le doumela, da si je treba ustvariti sistem po obdobjih, šlo je lažje. Bila je plamen, to pa. Nožev pa najbrž ne bi metala, ampak, kdo ve!?

Malo pred poldnevom je sedel na klopi ob stari gostilni. Naročil si je malo točeno pivo, in tudi tam je še bila lipa, ne toliko stara kot tista zgoraj ob obzidju. Kot otrok sem bil tukaj z očetom ob nedeljah po maši, pod to lipo, ga je spet povleklo v spominjanje. Tu so stali možakarji, se menili o obvezni udeležbi na krajevni delovni akciji; kopali da bodo jame za telefonske drogove. Oh, kako pozno je naša vas dobila telefonsko povezavo, zelo pozno. In so kopali, pa s kakšno vnemo. Neumno, potem pa so državno podjetje prodali, mislim preoblikovali, infrastruktura jim je ostala. Koliko vasi si je takole pomagalo do telefonske linije, eh ja. Danes pa mali računalnik, ki je hkrati tudi telefon lepo v žep in je … Čemeren običajen dopoldan, četrtek je, je Rihard premišljal in zadovoljno priprival pivo. Gostilna je samo še iz tradicije, stara Hermina se trudi, plačuje študente, da strežejo; no, malice še imajo, saj je v vasi nekaj manjših delavnic pa eno podjetje, ki dela za večjo industrijo kovinske izdelke; tisti hodijo na malico, kakšnih trideset ljudi, pa še drugi in znese. Ob nedeljah si pa moraš mizo rezervirati, domača juha, pečeni domači piščančki, potička včasih, ah ja … In zadnje čase postrežejo tudi pivo lokalnega pivovarja. O ne, v mojih prejšnjih časih, se je pilo samo vino, ne vedno dobro, tudi kiselkasto in s priokusom plesni, tudi tako. Zdaj slabega vina ni več, piv pa, kolikor hočeš: v pločevinkah, v steklenicah, točeno. Naslednjič, ko bom šel gor do obzidja, bom vzel majhen kamen, da si ga nesem domov. Prepričan sem, da kamni vse vedo, da so notri informacije, da sevajo zgodbe. Zmotila ga je mlada natakarica, te še ni videl. O, Bog, še ena Hedvika, glej no. Čisto ji je podobna. Če bi zdajle padla v tisti čas … Joj, kako ji je podobna: stas, gibanje, lasje, nasmeh. Pa kako premika stole pod lipo, briše mize – malica se bliža, da. Nosi pribor, solnice, to gibanje. In če je res še ena Hedvika? Saj so se geni iz gradu razsejali, vem to. Gospod grof so kdaj pa kdaj v lovsko pristavo povabili mlade vaščanke in … Ja, bog se usmili, kako ji je podobna. Nima tablice, da bi pisalo, kako ji je ime. Nič, vprašal jo bom, se je Rihard odločil.

»Gospodična, oprostite, smem vedeti, kako vam je ime?« ji je vrgel vprašanje v bok, ko je razporejala stole pri sosednji mizi in škrabala s kovinskimi nogami po betonu.

»Hedvika,« je kratko rekla in si odpihnila jezljiv frfotec nad levim očesom. Ta kretnja, ta pihec, kot pri Hedviki. In Hedvika ji je ime, ljubi Jezus.

»Hedvika, zanimivo ime. Kaj pa študirate?« je slinasto vprašal in spil preostanek piva, odločen, da si naroči še eno. Razmišljal je o možnosti, da bi malical, no, da bi imel kar kosilo. Vedel je, da žena pripravlja obaro, tista lahko počaka. Zvečer bo še boljša.

»Geografijo in zgodovino. Rada bi bila profesorica geografije, to me vleče,« je Hedvika živahno navrgla, si popravila majico z nekim napisom in spet odpihnila lase. »Vi ste tudi bili profesor, kaj ne?« je še rekla. Od kod me pa pozna, glej no. Pa Hedvika ji je ime. Ima tudi ona ta zgodovinski spomin? je bil začuden.

»Ja, bil, do predlani, bil. Zdaj pa lenarim, hodim gor do obzidja, in ja, v tej vasi sem se rodil, tu je bil moj prvi dom. Vi pa ste tudi tu vaščanka, kaj?« jo je še kar zadrževal v pomenku.

»Ja, Matajeva sem, najmlajša, tri sestre smo,« je rekla na tisti sproščen klepetav način in razporedila žlice, vilice in nože.

»Ah, ja, tri sestre, vse tri gasilke. Bral sem to v lokalnem glasilu,« se je nasmehnil.

»To bo, ja, me tri, ja,« je živčno rekla in zibnila z boki, ko je šla do sosednje mize.

»Kaj pa je danes za malico, kaj priporočajo v kuhinji?« je vprašal.

»Danes imamo segedin ali pa pražena jetrca s krompirjem pa solata, potem pa še pasulj s klobaso. Bi kaj naročili? Zdaj še ni gneče, čez pol ure bo pa festival. Iz fabrike pridejo pa nekaj obrtnikov, uradnice, ja pestro imamo. Dve delava v času malice, pa še ne gre tako hitro kot bi gostje želeli,« je rekla in se vzravnala. Res je Hedvika, je pomislil. Glej no. Seveda v lokalnem časopisu sem bil; opisoval sem zgodovino teh razvalin, pa so dali tudi mojo sliko; sovaščan te vasi, sicer živi v mestu … Od tam me pozna. Časopis je tudi v elektronski obliki, tega raje prebrskajo vsi ti mladi s pametnimi telefoni. To bo.

»Jetrca bi, z veseljem. Že nekaj let jih nisem jedel. Spomnim pa se, da so tu odlično pripravili to, ja. Kdo pa je v kuhinji, je še gospa Loredana?« je vprašal.

»Še, ona je šef, pa dva pomočnika,« je pojasnila. »No, dava ena jetrca, solato tudi?«

»Tudi, tudi,« je prikimal. »Pa še eno veliko točeno, z malo več pene. Všeč mi je bel klobuček,« se je nasmehnil. Pokimala je in hitro odšla v notranjost, od koder je res dišalo po čebuli in jetrcih.

      Če to ni čista Hedvika. In zgodovino študira, no, kaj takega, na lep majski dan. Samo kaj, ko je med mano in svetom to prekleto obzidje, težko, sivo … Morda bom pa z leti samo martinček tam zgoraj na obzidju, morda bo tja pod lipo prišla spet Hedvika, s koprivo v roki in mi opekla dušo. Ta prekleti obzidek časa!

      Zgodovinska reč. Eh, energije se shranjuje, slike, no … Kalkulacija za nazaj, kaj pa vem … Ponudi razmislek, to pa … Reinkarnacija in to. Pojavnost spet in spet. Dober nastavek premisleka. Čakaj, koliko jih je še, dve, tri … Oh, liste sem pomešal, moram urediit. Aha, še številčni vrstni red, tako, zdaj pa naslednja.