Zamera
Zamera te za roko zgrabi
in popelje te na dolgo pot.
Zamera te v objem svoj zvabi
in zapelje te v mnogo zmot.
Ovijalke krog srca požene,
čez veke ti položi pisan cvet.
Cvetlica črna, ki ne vene,
sedaj postala je tvoj svet.
Kot prijateljica dobra
zamera se dobrika ti.
A v resnici kakor kobra
strup izpljuva ti v oči.
Srce napaja se iz gneva,
duša vedno bolj boli.
Misel prazna v nič sameva,
samo še čudež te lahko zbudi.
Če zamero dolgo hraniš,
spremeni te v živo smrt.
Če zamero dolgo braniš,
še sam postaneš znotraj grd.
Utrgaj s silo cvet mrakobni,
čvrsto v njega se zazri.
Iztrgaj ta plevel hudobni,
ki življenje ti greni.
Ko izpuliš korenine,
takoj razjasni se oko.
Vse tako prehitro mine,
sebi zdaj podaj roko.
Popelji se v sanje svoje,
postani, bodi zopet ti.
Opusti vse brezplodne boje,
pri tem le tvoje srce krvavi.
Blagohotno vsem odpusti,
četudi rezali so ti srce.
Ko duša odpuščanje izusti,
zate dosegljive najvišje so goré.
Sabina Mulej