Vrč vode

Obrne se na drugi bok, odejo potege čez ramo. Malo bom še dremal, malo, glavo – rahlo ga boli –porine pod blazino. Ampak … to ni moja odeja … Kje sploh sem? Odpre oči in se zdrzne. To, kar zagleda, ne spominja na njegovo sobo; ali dnevno sobo, kjer včasih zaspi, ko se sredi noči vrne domov po nenačrtovanem večeru, preživetem z dobro, no, večinoma … manj dobro družbo. Včasih, ne redko, tudi s kom precej sumljivega slovesa. Zbegano se ozre okoli sebe. Sunkovito se dvigne! Moja odeja ni bela …, postelja tudi ne! Dve blazini uporabljam, tukaj je samo ena … Posteljnina, postelja z ostrimi robovi, kvadratna mizica, stol, vse je – belo. Lepo krojena pižama z gumbi, ki jo ima na sebi, mu je, kako čudno, kot ulita. Seveda je – bela. “Kako …? Za vraga, jaz ne … ne nosim pižam!” se začne glasno razburjati. “Kakako sem prišel sem? Kkkje sem???” Z rokami, uprtimi v trdo vzmetnico, sedi na postelji …, guba čelo, razgleduje se, če mogoče vendarle prepozna prostor. Postelja stoji v kotu majhne sobe v obliki … premerja jo z očmi … kocke. Videti je, da so vse stene enake, tudi strop in tla. Vse stranice so dolge – približno tri metre; to se mu zdi sila nenavadno. “Tako visoke strope vidiš kvečjemu v kakih graščinah,” zamomlja. Podolgovato, ozko okno, ki je videti kot vsiljivec v kockasti sobi, je nameščeno, uh …, tik pod stropom. Niti kljuke nima! “Kje so vrata, prekleto?” zakolne, ko spozna, da so vse stene gladke: brez kakršne koli vdolbine, izbokline, odprtine. Samo gladke bele stene. Njegovo dihanje postane plitko, hitro. To je, to mora biti … Zagotovo bedasta potegavščina tistega preklastega Mareta, ki mu, ja, že kar dolgo, dolgujem uslugo. A misel na tisto popoldne, ko je – blazno prepričan o svoji superiornosti – ponovno izrabil svojo moč, in položaj, mu preprečuje, da bi temu tudi verjel.

Z očmi zmedeno bega po boleči belini: gor, dol, sem, tja, spet gor, in išče kaj, kar bi mu nakazalo, kaj se dogaja. Nič. Medla svetloba, ki osvetljuje mizico, mu razkrije edini predmet, ki ni bel: stekleni vrč. Sunkovito odvrže odejo. Hlad, zoprn je, ki ga začuti, ko bose noge položi na tla – belih copat ni videti nikjer – ignorira in zgrabi vrč. V njem je liter prozorne tekočine. Ovoha jo. Brez vonja. Vanjo pomoči prst; ga oblizne. Voda, si oddahne in išče kozarec: usta ima namreč neobičajno suha, žejen je (preveč je popival sinoči). Ker ga ne najde, to v minimalistično opremljeni sobi, ki daje vtis sterilnosti, ni zahtevna naloga, spije nekaj požirkov kar iz vrča. Takrat opazi kvadraten listek s sporočilom; prej se je skrival pod vrčem. “Ko ne bo več vode, ne bo več tebe,” prebere. Na glas. “Mare, ne seri!” se zadere nekam proti visokemu stropu. “Kake bedarije se greš?!” Vse je tiho, le njegov glas se odbija od gladkih sten, snežno belih.

Svetloba, mrači se, počasi pojenja; da v sobi ni luči, mu je že jasno, saj je pretipal vse stene, visoko, do koder je lahko segel. “Ves dan sem že tu!” začne tolči po zidovih, “to ni več smešno! A-ste-nori?! Spustite me ven!!!” ga grabi panika. Nič! Tišina. Spet in spet preklinja … potem se smeji … Dobro ste me, zdaj pa je res dovolj – a okoli njega je še vedno samo belina. In molk. V vrču je še tretjina vode, več, čeprav žejen, je ne upa spiti, ve, da je Mare malce zblojen in da – vsi vedo – ne zna vedno nehati pravočasno.

Četrto jutro. Soba ni več popolnoma bela: v kotu nasproti postelje je velika rumena lisa – malo je še vlažna – stene so že nekoliko razpraskane, nekaj sledi je celo – rdečih. Na posteljnini so sledi potu in vogal rjuhe je umazan od strjene sluzi, ogabno, ki jo je izbezal iz nosu. Stekleni vrč še ni prazen, listek z nenavadnim sporočilom je zmečkan na tleh. Roke, nohte ima čisto uničene, se mu močno tresejo, ko ga pobere in razgrne in že stotič prebere: “Ko ne bo več vode,” priteče mu solza, “ne bo več tebe.” Ves glas je že izkričal, zato – molči. Kaj hudiča to pomeni??? Mareta je že pred nekaj časa, tako ubrisan ni niti on, odmislil, zdaj po lobanji valja svoje … grehe. Prav nič ga ne kljuvajo, ne boli ga, kar je storil, samo odbijajo se in zbujajo druge, speče v skritih kotih njegove (pod)zavesti. “Ja, vem, bedarijo sem naredil, ampak … Ma, sama je kriva, zakaj me je pa … izzivala. Sploh pa, saj nima dokazov, kurba hinavska,” upravičuje svoje zadnje nedopustno dejanje, na katero ga vedno bolj opozarja kanček normalnosti, prav nenavadno, da sploh obstaja, ki ga tlači k dnu njegov patološki ego. Molk. Samo dihanje, ki spreminja ritem: zdaj že iz minute v minuto.

“Prasica! A … aaa, a to je tvoje maščevanje?! Ubil te bom!!!” naenkrat zažuga v prazno, a njegov glas je že tako hripav in šibek, da se niti odbija ne več od sten. Besno zgrabi vrč, slab deciliter postane vode je še v njem, in ga zaluča proti oknu. Koščki stekla se raztresejo: po postelji, mizi, po tleh. Visoko na steni se pojavi siva packa, ki se v ozkih črtah, počasi, izrisuje navzdol, a črte so zelo kratke. “Vse ti dam, vse! Samo spravi me iz tega … pekla …!” začne moledovati in prosjačiti. “Res, kar boš hotela! Vse, vse dobiš!” se v obupu sesede na hladna tla.

Sedmo jutro. Sedmo! V kotu nasproti postelje je – velika rumena lisa, že večja. Rjavega smrdljivega kupčka na njej ne obletava nobena muha. Na vogalu rjuhe, zdaj že zasušeni, rjavi madeži prekrivajo sledi sluzi, ki jo je izbezal iz, res ogabno, nosu. Na postelji, nič več snežno beli, poflekana je, leži on: škilav moški srednjih let; z redkimi lasmi – samo ob straneh glave. Na kratkih, tenkih, nogah je nataknjeno nekoliko … zamaščeno telo, pivski trebuh je videti prav razvlečen. Roka, na kateri se blešči mesnat poročni prstan, tudi prsti so mesnati, visi s postelje; od zapestja navzdol se vije posušena rdeča sled. Košček stekla je iz razklenjenih prstov desne roke zdrsnil na umazano belo rjuho. Belo, še vedno elegantno, pižamo kazijo rumeni in rjavi madeži, na mestih, ki se zasmradijo najprej …, če nimamo dovolj vode … Odtrgani gumbi ležijo med črepinjami. Nenavadni rdečkasti vzorci se poigravajo: poskakujejo in lovijo se po belih stenah, ko se dopoldanski sončni žarki sprehodijo po – koščkih stekla, ki v mlaki sušeče se krvi ležijo na tleh kvadrataste bele sobe.

Marta Krejan Čokl