Veseli dan kulture

SAKARALNI VETER

Suha jutra

Trepet molitve

se je zgnetel

v staro krilo,

polno praha molka,

ki je tako zavozlal grla,

da so opletla kito dneva.

Ti pa si šla

čez izbrite trave

mrmraje v jok,

v težo

dorečenosti,

trpke usojenosti,

da si

nevesta

slabo obritega sonca,

ki seje sulice

spokojne utrujenosti.

Hči travnikov si bila,

ki je žela poletja,

žejna poljubov,

žejna očetov,

močnih,

tihih,

nikoli prav mrtvih,

romajočih v vroče sanje

preklete zemlje

ki je bruhala kobilice,

razpasle čez suha jutra.

Angeli v šipi

Ko so svedri lune

navrtali čas čela,

si verovala v pokrajino metuljev,

kjer je roža srca

dehteča po značaju

brezčasnosti.

Z mrzlimi ustnicami,

si nosila molitev

v mrak hodnika,

speljanega

v zimsko trdnjavo napuha,

kjer so gospodarji vetra

mrmraje peli

o zmrzali

v zibeli

mrtvega otroka.

Na šipi je bil angel

orošen z daljno pomladjo,

ko si tekla za metuljem usode

in si uvidela,

da je svet

igrača za odrasle.

Angel v šipi,

ti je našepetal usodo

polno trpkega vina

kletve in upogibanja.

Oči poletja

Cvrčanje sonca

v skalah vzdihov,

je premerilo

ograde srca,

ki je donelo

v vodnjaku

zamrle mladosti.

Konji

so popasli sence,

da je ostala

samo razgreta zemlja

njene kože,

dihajoče poljube,

razseljene z metulji

mokrih kril vzdihov.

Oči poletja

so pile vino,

in iskale

zvesto smer neba,

da bi se našli

vitezi pozabe

onkraj vzglavja,

kjer sanje

puščajo odtis

črnila noči.

Oči poletja

so molile

v svetlobi

prhkih dni,

ko je vročina

oblepila žulje duše.