Večerna luč v kozarcu vina

Pogled na uro mu je povedal, da manjka še petnajst minut do vsakodnevnega obreda – kadar je vreme dovoljevalo –, ki ga ni hotel zamuditi. Za vsak dan je vedel, kdaj se začne sončni zahod. Domov je prispel pet minut prej. Do tri četrtine je napolnil kozarec, ki je stal na mizici pri oknu, skoraj vedno na istem mestu. Vedel je, kam ga mora postaviti, da kar najbolj izkoristi večerno svetlobo. Le kaj bi rekel pokojni tast, če bi videl, kako ravnam z njegovim vinom. Čeprav nama je odstopil polovico ara svojega vinograda, je vino še vedno njegovo, iz njegove trte. Prvovrstna malvazija, pozna trgatev, vrhunsko vino. Jaz pa po sončnem zahodu zlijem žlahtno kapljico kar v umivalnik!

Z Mino sta se ob vikendih vozila na Primorsko in pod budnim tastovim očesom ter po njegovih inštrukcijah spoznavala zakonitosti gojenja trte in izdelave vina. Vse skupaj sta jemala kot hobi. Uživala sta v stiku s trsi, okopavanju, dokler … iz prsi se mu je izvil globok izdih …, dokler je ni tisti prekleti pankrt zbil na prehodu za pešce!!! Mulec v očetovem mercedesu, brez izpita … Pod tem težkim udarcem se je sesul; sesulo se je tudi njegovo življenje. Zapil se je! Odtujil se je otrokoma, ki sta bila že v srednji šoli. Znanci, in tudi prijatelji, so se ga začeli izogibati. V službi ga niso odpustili, ampak samo premestili; v zahvalo, ker je bil izvrsten inženir in zanesljiv delavec, je lahko leta do upokojitve preživel kot vratar.

Streznitev ga je doletela, ko je nekega dne srečal svakinjo, Minino sestro. Videla je, kaj nosi v vrečki. Kot da bi se ji utrgal film – zgrabila ga je za rokav, ga potegnila vstran in … Preslišal je vso njeno sikajočo kanonado. Le stavek: »A misliš, da je Mina vesela, ker se uničuješ, propadaš in se ne brigaš za svoja otroka!?« ga je zadel kot ragbi žoga v glavo. Opotekel se je, če ga Breda ne bi podprla, bi padel. V njegovi vinski glavi se je utrnil preblisk – za hipec se je streznil! Spomnil se je, kako je pred davnimi leti ugibal, kaj se zgodi z energijo po človekovi smrti.

Tone je bil tehnično izobražen. Noben religiozni miš-maš mu ni prišel do živega, ni verjel v onstransko kraljestvo in podobne izmišljotine. Kot tehnik je vedel, da je energija neuničljiva. Nikoli pa ni našel odgovora, kaj se z njo zgodi po človekovi smrti. Ko je prebral knjigo Eksperiment delpas, zlasti poglavje o energiji, je sprejel možnost, da gre v zrak. Je duša ljudski sinonim zanjo? Kaj se nato dogaja z njo, sicer ni vedel, a je imel svojo teorijo: kroži po vesolju, morda tudi med ljudmi. Če to je res, ga Mina spremlja in … madona!

Mina vidi, kaj se mi dogaja, kakšna pijandura sem postal …

Postalo ga je sram, obšla ga je slabost. Vrečko s steklenico je porinil v roke klošarju. Nič več ga ni žejalo, vino se mu je uprlo. Skoraj deset let po ženini smrti je prvič preživel nekaj treznih dni.

Preživljal je peklenske mesece, ko je premagoval skoraj nepremagljivo željo po pijači. Misel na Mino in njeno energijo, ki kroži nekje zgoraj, mu je dajala moč, da je zdržal. Mina, ne bom več pil; verjemi mi, da ne bom, res ne! Prisegam!!!

Ko se je po dolgem času spet dobil z otrokoma, najprej nista mogla verjeti, da je trezen, še manj, da je postal abstinent. Obnovili so stike, z veseljem jima je dokazoval, da je spet njun stari papi.

Že več kot leto ni okusil niti kapljice. Sedel je k mizi, skozi okno opazoval spreminjanje barv v spektru tople, oranžno rdečkaste svetlobe, ki je barvala zlatorumeno vino v kozarcu. Z zahajanjem sonca za obzorje je temnela tudi malvazija: dobivala je barvo vedno temnejšega roséja. Med tem ritualom je skoraj fizično začutil Minino bližino …, zato obreda ni hotel opustiti. Kar občutim med tem, me pomirja, tolaži, poživlja …

Znova je podoživljal njune večere, ko sta po končanem delu v vinogradu utrujena sedela na klopi; molčala, dolgo molčala, in srkala vino iz skupnega kozarca.