Utopljeni spomini

Sedela je na vegasti leseni klopi pred zidanico; nekoč trdno zidano in pod streho z lesom obito, jo je že zdavnaj najedel zob časa. Opazovala je, kako so v zlatorumeni večerni svetlobi škrlatno zažareli vinogradi, ki so se po strmem bregu spuščali proti potoku v podnožju griča. Ščebet ptic, ki so na trtah brskale za pozabljenimi jagodami grozdja, je tu in tam zmotil oddaljen, zategel lajež. Na obrazu je čutila toploto sonca; prijala ji je, in želela je je vpiti čim več, preden bo sonce pogoltnila streha sosednje zidanice.

Nostalgija jo je po dolgem času prignala v ta skriti kot, nad katerim se je razlivala spokojnost čudovitega jesenskega večera. Kakšen mir …! Kot da bi bila svetlobna leta oddaljena od civilizacije. A – vendar! Tudi tokrat – tako kot dostikrat poprej, kadar je prišla v ta konec – se je je polotila otožnost. Izničila je vso mirnost okoli nje. In vrček cvička, ki ji ga je vsilil sosed – enega boš pa ja spila! – je zagotovo ne bo pregnal, otožnosti; ne: prej jo bo poglobil … Naj si vseeno natoči, en glaž? Zamišljeno je zrla v vrček. Sončni žarki so presvetlili prosojno rdečino, da se je toplo zasvetlikala. V cvičku so odblesknili spomini iz otroštva.

Z očetom se po razdrapanem makadamu vozita v vinograd mimo ruševin gradu – ob pogledu na z bršljanom obraščene zidove si je živo predstavljala, kako se v senci mogočnih dreves sprehajajo grajske gospodične v dolgih svilenih oblekah. Do zidanice, do katere še vedno vodi le ozek kolovoz, gresta peš od bližnje kmetije, kjer se šopirijo purani: goudr – goudr – goudr trobijo in samozavestno stopicajo z v pahljačo razprostrtimi repnimi peresi. Včasih tečejo za njo – purani, skoraj večji od nje! – ona pa vreščeč skoči očetu v naročje. Ob prihodu na kmetijo po od prahu otrdeli dlaki boža Luksa – hudega čuvaja! -, ko jo vedno pričaka z mahajočim repom. Kolikokrat se z očetom smejeta psu Pikiju, ki rad krade jajca iz kurnika! Zagleda se, kako v majhnem kalu, pod starim lesenim razpelom, opazuje iz motne vode kukajoče žabe. In kako hiti gledat čarobni izvir, kjer voda priteče iz skalnate razpoke in polni z algami obraščeno korito za napajanje živine. Vidi sebe z očetom pri delu v vinogradu: rigolata po terasah, obrezujeta in škropita trte; zvečer, ob brnenju plinske svetilke, pa pod karirasto odejo bereta vsak svoj zabavnik, medtem ko v gašperčku pokljajo drva in se po izbi širi prijetna toplota. Ob jutrih iz zlato obrobljene bele skodelice z modrimi pikami pije toplo mleko. In nekoč lahko v svež beton odtisne podplat rdečega škorenjčka – tistega, ki je jezil purane!

Kako ga je občudovala, očeta! Vse je vedel; vse je znal narediti; vse popraviti! Tudi zidanico, je rekel, bo obnovil … Kako rada ga je držala za roko – njena drobna dlan se je izgubila v njegovi, topli in močni – ali pa se stisnila k njemu, objemajoč njegov vrat. Takrat je bilo vse – prav! Oboževala ga je; bil je njen varni pristan. Vedno je našel pomirjujočo besedo. Vedno, je našel rešitev. Kot takrat, ko jima je na poti iz zidanice proti domu crknil ostareli avto: jermen je šel, je slišala reči očeta. Bila je že tema; zaplet jo je prestrašil do joka: kako bova zdaj prišla k mami?! Ne skrbi!, bova že nekaj pogruntala, je rekel, pobrskal po prtljažniku za orodjem in – čez dobro uro sta bila že doma.

Rahel drget jo je vrnil v sedanjost. Čim je sonce izginilo za griči, je postalo hladno. Ogrnila si je jopo; odsotno se je ozrla okoli sebe. In – zdaj?? Zidanica – že desetletja propada. Usodna je bila češnja … tista stara češnja – neurje jo je podrlo na streho. Nikoli je ni popravil; skozi luknje med strešniki je začelo zamakati. Zidovi  … komaj še stojijo, trte … preraslo jih je robidovje, terase, nekdaj zgledno urejene … le še slutiti jih je. Pogled ji je spet obstal na vrčku; luč v vinu je s sončnim zahodom ugasnila. Nenadoma je sunkovito vstala: besno je zamahnila po vrčku, da je treščil na tla. Če ne bi bilo tebe, prekleti … !!! je jeknila in se sesedla nazaj na klop. Zakopala si je obraz v dlani. Če ne bi bilo tebe, bi bil mogoče še živ!! Če ne bi bilo veseljaških sosedov, ki so ga znova in znova – brez izjeme! – vabili na kozarček: pridi v klet, bomo enega spili … daj, delo bo že počakalo … tako mladi ga ne bomo več pili, haha … Prav branil se jih ni, vabil …

Sunkovit jok je dolgo stresal njena ramena. Kot da je tu, med temi vinorodnimi griči, končno napočil čas: da izjoka vso bolečino, ki se je pred dvajsetimi leti tako globoko vtisnila vanjo. Skozi megleno zaveso solz so priplavale slike njegovega trpljenja: ko pepelnato siv noč za nočjo hlasta za zrakom, v očeh pa se mu zrcali strah; ko shujšan do kosti komaj še zmore nekaj korakov do stranišča; ko ga reševalci popolnoma obnemoglega še zadnjič na nosilih odnesejo iz hiše; ko v agoniji nenadzorovano obrača oči in hrope, preden je z zadnjim dihom odrešen muk.

Zlagoma je jok prešel v obnemoglo hlipanje; nazadnje, je še to pojenjalo. Utrujena od težkih spominov, si je z rokavom obrisala solze. Še nekaj dolgih trenutkov je gledala v prazno; nato pa vstala. S tal je pobrala črepinje; čez napol porušeno škarpo jih je vrgla v trnasto šavje. Še enkrat je s pogledom zaobjela vinograde; izginjali so že v mraku. Vedoč, da za očetovo prezgodnjo smrt niso krive ne trte, ne sosedje, temveč njegova šibka volja, se je še zadnjič ozrla na žalostno silhueto zidanice. Nato ji je obrnila hrbet; po zaraščenem kolovozu je odšla, v vse gostejšo temo.