Tihi

TIHI

Prepih vleče skozi pasažo in strga zabuljene obraze, prilepljen na viziranje izložb, prepolnih preplaha, da bo nekaj, kar je poceni, izpuhtelo iz nabora želja. On pa nič, zaviha si plašč in gre skozi mrežo hitečih. Mnogi imajo ušesne podaljške in nekaj govorijo, spet drugi imajo zaposlene roke na svetlečih ekranih telefonov, vsi so samo ena ali nula. Obrne se, da bi videl, koliko luž je na tleh, koliko svetlih luči v njih, koliko pohojenih upanj. Zdi se mu, da svet cvrči, da je to stanje kot takrat, ko je bil v tunelu, ki pelje onkraj in je na koncu svetloba milosti. Za trenutek se ustavi v malem bifeju, kjer še vedno streže črnolaska in se mu nasmehne; tisti nasmešek je na nek način njegovo zasebno sonce, ki odklepa mračne izbe v duši in daje upanje, da bi pa le spregovoril – pa ne. Samo prvič, ko je prišel tja, je na kratko rekel, kavo pa radensko, in potem nikoli več, pa že dva meseca hodi skozi pasažo in to vsak dan, pa se  tam ustavi samo če vidi temnolasko, ki s hitrimi gibi, pripravi kavo, nalije radensko in mu oboje da na poličko ob stekleni steni, da lahko gleda, kako ljudje polzijo skozi pasažo. Vedno prihaja ob uri, ko je prometa malo, ko so ljudje že vpeti v pridobitne procese. Za trenutek zastane, menca po žepih, da se prepriča, če je tam telefon in ključi stanovanja, kamor nosi svojo težo in ima pristanišče po dolgih mestnih plovbah. V tistem bloku z nikomur nič ne spregovori; če mu kdo reče dober dan, samo prikima in bledo odsije naprej do svojih vrat. Stanuje v pritličju in se ne briga, kaj se dogaja v bloku, ki je živahen, saj je nekaj mladih družin, pa trije upokojenci in ena upokojenka. Gospod iz četrtega nadstropja ga je neki dan skušal pripraviti do govorjenja; silil je vanj, pa si je Tihi samo prižgal cigareto, gledal v tla in šel. In zdaj je tu. Bife je danes bolj poln kot po navadi, najbrž zaradi vremena, ki se je sfižilo in ohladilo. Že tretji dan je po malem polegala megla in drobne fine kapljice so izpirale voljo mesta. Črnolasa ga je opazila, se mu nasmehnila, upajoč, da bo pa tokrat kaj le rekel. Pa nič. Zamaknil se je v svoj kot, glasno posmrkal na njegov način; grobo je potegnil zrak skozi nos in pri tem privzdigoval rameni, da je lahek črn plašč na njem kar poskočil. V obraz je izsušen, bled … V zelenih oče mu plava neka lunasta melanholija, pa tudi nemir zna poblisniti. Natakarica zažgoli: »Kot po navadi.« On pa samo prikima in pripravi drobiž, natančno zložen kovanec za en evro in tri po deset centov, pa še kovanec za radensko, toliko je znašal njegov zapitek. Drobiž nosi v žepu plašča, kaže, da sploh nima denarnice. In čaka, da se mu postreže kava in radenska. Gleda ven, kjer reka ljudi počasi usiha; nekaj čez osmo dopoldan je … Natakarica prinese, ga gleda, se mu nasmiha, on pa nič; mrko odrine drobiž, si pritegne najprej radensko in srkne, počasi, previdno, kot da je v kozarcu vroč napitek. Natakarica je te hladnosti že navajena, postrga drobiž na svetleč pladenj in odziblje svojo prisotnost nazaj za točilni pult. Skrivoma ga pogleduje: lepe, zelene oči, pomisli … vedno lepo počesan, urejen in tako tih … Čuden … Ne more jih imeti trideset, ne … V njegovi osebni izkaznici piše datum rojstva 22. 3. 2000 … Poklic, računalniški inženir … Zaposlen, dela od doma … programer … In tišini. Počasi srka radensko, res počasi, ker se boji, da bi se mu hladna pijača preveč grobo zažrla v občutljiv želodec. Njegove misli so osredotočene na problem v programu, ki mu že dve noči ne da spati; spotoma ga rešuje in si domišlja, da bo rešil še zadnjo ukazno šifro in … zdaj se loti že malo ohlajene kave. Ta mu da malo svežosti v begave misli in premišlja: če bi začel tudi glasovno komunicirati … Ne, ne, to bi me odvzelo ideji. Hočem naučiti umetno inteligenco, da bo z menoj komunicirala v visokem jeziku, ki ga ne bo nihče razumel, samo midva, jaz in nevidni robot – za zdaj nama gre dobro, razumeva se. Ha, včeraj sem ga vprašal, kako bo, ko se bodo roboti naučili delati samomor, bolje rečeno, da bodo znali narediti samoukinitev … Odgovoril mi je, da tega nima v programu, da je to ničelna opcija. Življenje, ki ima lastno kontrolo … Biti sam svoj ukinitelj … Potem pa črna zastava in posoda s pepelom. In kakšna je elektronska duša – skupek informacij, ki definirajo logične povezave znotraj vseh podatkovnih baz, teh je pa, nepreštevno … Toliko jih je že, da se ne morejo prešteti. Vsi ljudje vse vedo in vsi računalniki tudi … Za trenutek se ozre v natakarico, ki se zdaj smehlja prišleku, tipu s spetimi lasmi na temenu, ta si naroča pomarančni sok in kavo.        

V parku dolgo stoji in gleda mlado zelenje, april je, mlačen, meglen. Še najraje se ustavlja v bližini stare platane, kjer je klop, na kateri je večkrat samotno tišinil s prenosnim računalnikom v naročju. Gleda ostarelega klošarja, ki nese svojo minulost po peščeni stezi. Zdi se mu, da se okrog njega napleta megla brezčasja in mu saje v očeh migljajo na šegav način. Sliši ga, da preklinja nekaj v stilu: kurbe zagamane … vse je treba likvidirat, vse … Pozna ga že več let, pa še vedno opleta skozi park. Slišal je, da so zdaj le dobili zavetišče in da imajo urejeno en topel obrok na dan … Milost za odvečne … Družba, posameznik, organizem, roboti, vesolje, bog, mu pobrneva v glavi. Izogne se klošarju, zavije na desno in se napoti nazaj proti soseski, kjer stanuje. Za trenutek se ozre v prazen betonski plato – tu je bil nekdaj kiosk. Ko sem hodil v osnovno šolo, sem se tu ustavljal, gledal nagice; prijazna prodajalka mi je včasih dala kakšen žvečilni gumi, posojala stripe in računalniško revijo, stoje sem jo prelistaval, kakšno tudi kupil. Potem sem šel za dve leti v Ameriko in … ne, ne tam … Po deset ur za ekrani in … Tišina, samo elektronsko komuniciranje, roboti z roboti, biološki roboti smo postali … Pobral sem se nazaj v betonski čebelnjak, kredit, moja luknja, trije ekrani, pet računalnikov, omara za obleko, mala kuhinja, nepomite skodelice, kozarci, prazne škatle od pic, nekaj posode … In vonj elektronov. Otresa se te zamišljije in si priviha plašč. Pomisli: začetek aprila pa še kar hladno, dež, megla … Sonce, goreči plini … Vesolje, hitrost elektronov … Svetloba boga. Malo sem se odtujil, tudi Swamati mi ne piše več, slišala sva se pred … zdaj bo že tri tedne. On je ostal tam in programira in programira. Indijec … Vcepljal mi je neko videnje, da je svet iluzija, da je vse res, kar si zamislimo in da to ostaja v nas kot paradigma pravemu svetu. Njegova filozofija in čistost duše, ki da ni nič drugega kot superprogram prainteligence, ki se počasi seli v stroje, ker so ljudje preveč biološki in neumni. Svetloba duš na vrvici superinteligence. Skozi umetno inteligenco, da nas počasi nagovarja ta organizacija vesolja in nas spreminja v orodje, ki bo sposobno vzdrževati kontakt z računalniki, jih po potrebi servisirati, in to … Programerji da smo na nek način božji uslužbenci, da nam je dan jezik boga. Če to ni … ne vem, ne … Moja krščanska vera je povsem zakrnela. Birma, tisti dan … In maše, in moji stari … Sestra, ona, sociologinja kulture, izgubljena v času in prostoru. Umišlja si, da bo odreševala svet s protesti in plakati, pa ja. Včeraj je prišla mimo. Zdaj da je v neki novi organizaciji, ki se zavzema za pravico do splava. Pa kaj jim je: pravica do seksa in pravica do splava. Užitek da, odgovornost ne. Noro, ne razumem več te družbe, nima dobre definicije. Pri umetni inteligenci vsaj vem, kje sem in zakaj, tu pa … Politika. Ne, državo bi morali voditi računalniški sistemi, ki bi pravično urejali odnose med ljudmi, pisali kazni, presojali, odrejali … Ja, družbo bi morala voditi superpamet. Vprašal bom inteligenco, kakšna bi bila idealna svetovna vlada. Me prav zanima, kaj bo napisala. Potem pa svoj program, danes moram končati, obljubil sem. Roki so res ozki, ampak ne vem … Vpetost v operacijski sistem, ne vem. Testiral sem, pa … Nekaj nagaja, samo ne vem še kaj. Posvetoval se bom s Swamatijem – ne morem mu poslati paketa s programom; napisal mu bom, kje vidim težavo. Že vem, kako bom to rešil. S kamero bom posnel, kaj delam, da bo videl kako delam in … Ja, vse se da, vse … On bolje razume komunikacijo z operacijskim sistemom; do zadnjega ukaza, ve za šibkosti, ve za luknje – lahko bi bil vrhunski vdiralec v sisteme, pa raje ostaja lojalen delavec v požrešni korporaciji. Presenetil me je, ko je nekega dne prišel v službo s  malo plastično kačo okrog zapestja … Zajebane fore ima … In na njegovi mizi so slončki, porcelanasti slončki … Izhaja iz bogataške kaste, dve vili, hiša za oddih v nekih hribih z blažjo klimo, bungalovi ob morju, mali hotel, velika družina … Saj ne vem, kateri veri pripada, je budist? Ne vem, tako daleč nisva šla, ker sva se raje menila okrog krotenja nul in enic. Poročen, dve deklici … Žena je razvajena Američanka, jasno, pripadnica bogatih iz elitne četrti; uspešnost, ki ne pozna ponižnosti … Ko je slišala, da prihajam iz Evrope, je vedela samo za Rim in Švico, vse drugo, kakor da ne obstaja. Mrak, mrak v glavi, kjer šelestijo dolarji in razne substance ubijajo zavest. Oba kadita hašiš, da … Kontrolirano …

Dopoldan raste s svetlobo, ki se naliva skozi zaprašeno okno. Pred očmi mu miglja svetloba vseh treh ekranov; premika se, gleda, preizkuša. In si šepeta, daj, daj, zdaj … Potem ploskne z rokama, dela, dela … Obvesti naročnika, da je programski paket pripravljen, da ga bo spravil na zunanji disk in iz varnosti še na dva usb ključa. Preračunava, koliko bo zaslužil. Se pravi, za pol leta lahko dam mir. Celo zimo sem garal, no … Kaj bom zdaj počel? Če se lotim posodobitve enega programa, mi bo to vzelo vsaj mesec dni, ker je butasto napisan. Swamati pravi, da ima zmešnjavo v ključih, da je tam treba začeti … On, on s slončki in kanabis, da … In sva se pogovarjala, kako bi on uredil svet: Najprej bi poenotil politične norme, svetovna ustava, prepoved strank, enotna policija in vojska, ki bi bila v bistvu pomožni redar. In voditelji bi bili samo modreci v stilu njihovega nekdanjega, Gandi, saj … Kje bi pa dobil toliko blagih duš. Ljudje hočejo moč, oblast; hočejo ponižanje drugih, to jih dela velike, to … Mazohizem vseh stopenj, to je svet. Prav zato imam lastno firmo, da mi nobeden ne serje na glavo. Ja, njegov idealizem je posledica njegovega študija politologije in filozofije pa še računalništvo, kakšna mešanica. In brada, da … Včasih je bil prav smešen, ko je naletel na kakšen problem in je gnetel dolge suhe prste v brado in si nekaj mrmral v njegovem jeziku – kdo bi ga takrat razumel. Ja, ko si je vzel daljši odmor, je šel po čaj in mi začel napletati neke zgodbe. Kot tista, ko je s slonom šel na izlet, pa ga je ploha dobila in je  slon rinil pod gosto drevje, skoraj bi ga sklatilo … In ko je prvič šel v Tibet, da vidi tisti samostan … Napil se je nekakšnega fermentiranega mleka … In ob sveti reki, ko so trosili pepel neke vdove … Te njegove zgodbe, za celo knjižnico jih je. Pa menda je imel tudi literarne ambicije, nekaj je že napisal, kaj vem. Jaz in knjige, ne hvala. Dolgočasijo me, utrujajo, ubijajo duha. Če se samo spomnim gimnazije in Dostojevski, ne, ne, hvala. Swamati pa je prebiral in prebiral: še več, naložil si je zvočne knjige, ne vem, kje jih je staknil in včasih zamaknjeno poslušal, ko je imel daljše odmore. Nihče nas ni kontroliral, če zares delamo. Ni bilo potrebe, ker smo delali projektno – zahtevalo se je, da je projekt narejen, samo to. In zato smo včasih delali tudi ponoči, včasih pa nič … Tako gre to tam. Plačan si za projekt … In Swamati je menil, da je odrejanje delovnega časa bedarija, da bodo čez desetletja itak delali roboti, da bo človeštvo racionaliziralo želje, da bodo … Te njegove iluzije, da bo ljudi manj, da … A ni to tista prekleta bogataška iluzija, da bi moralo biti ljudi dosti manj, da je šla masa čez mejo, ko je dobičkonosnost ogrožena. Ne razumem tega sistema; hočejo več potrošnikov, več dobička, po drugi strani pa bi zmanjšali potrošnike. In cena dela je previsoka, tudi to sem slišal reči oddelčnega šefa na tedenskem sestanku v Ameriki. Pomisli, cena dela je previsoka. Kaj pa da končno vrednost, če ne prav delo, kaj? Bedarija. Mama mi piše, ugotavlja. Že nekaj mesecev ne govori niti z njo, vse ostaja v pisanju. Telefon sicer ima, samo za nujne poslovne pogovore, pa še te opravi z elektronsko pošto ali pa preko videopovezave. Piše mu, da bo popoldan šla v nakupovalni center, če rabi kaj? Na hitro ji odpiše, da samo tisto njegovo mineralno vodo, in da če ga ne bo doma, naj mu pusti pred vrati … Mama je imela to navado, da je na nek način na daleč še skrbela zanj. Včasih mu je prinesla kosilo, včasih mu je prišla pobrat cunje, da jih opere, pa je vse potekalo v tišinjenju. Moreča bleda tišina mu spreletava obraz in ga dela umaknjenega iz tega sveta, ki je poln nepotrebnega hrupa. Letela so sporočila tudi od očeta, da bi moral poiskati psihiatrično pomoč, da je zbolel … Zbolel, ja … Vsi vi ste bolni, zelo ste bolni. Grabite, grabite in umirate. Imetje je umiranje. Več kot imaš, bližje si smrti. Kako se tega ne zavedajo. Jaz zaslužim zase dovolj. Imam soliden avto, vso potrebno opremo, skromno luknjo, ženske pa … Saj jih ne rabim. Kaj pa je tisto sopihanje in rinjenje in slinjenje in … V Ameriki si najel punčke, opravil svoje in … Ni bilo komplicirano, katalogi so obstajali, potem si pisal in … Plačal si s kreditno kartico … Noro … Swamati je rekel, da je seks samo igra, da je to odvajanje odvečne slabe energije. Da pa je telo tako zelo agresivno včasih, da ne dovoli umu spregovoriti, zato da se moraš naučiti krotiti svoje pohotne živali. Ko sem ga vprašal, če kdaj prevara ženo. Se je zresnil, si spet zapletel prste v brado in rekel: Žena je samo ena v vrsti, je duhovna družba, seks pa, kadar mi zapaše sprememba, si jo privoščim. Vem pa, da imate krščanski ljudje drugačno etiko, to poznam. Ne vem, biologija duše in to, je še pribil. Kako je to rekel, biologija duše, saj. Aha, naročnik mi sporoča, da bo jutri prevzel disk in ključ, da danes ne utegne. Prav, prav, si Tihi prikima. Kaj zdaj … Kosilo, samo pico si bom naročil na dom in … Naravnal bom glasbo in se prepustil lenosti: lenoba je dobro zdravilo, vse zdravi. Ko si len, si najbolj zdrav. A nisem obljubil zgornji sosedi, da ji bom spravil v red prenosnik, ker da se ji zatika. Ustavila me je v preddverju, v petek me je … Pa je rekla: Vi imate računalniško firmo, ne. Veste moj prenosnik ga nekaj lomi, bi ga pogledali. Nad vami stojim. Delam v šoli, nujno ga rabim, bi … Na kratko sem rekel, da se bom oglasil … In bom moral govoriti, ja … Ta Marjetka, ženska pri tridesetih, morda še več, samska, profesorica, na eni srednji šoli … Zdaj jo itak še ni doma. Pa tudi slišal bi, saj ženska hodi po stanovanju z lesenimi coklami in ropota. Blok pač, tu se vse sliši. Zjutraj slišim, kdaj toči vodo, kdaj se tušira, tudi če bi seksala bi najbrž slišal. Nič, popoldan bom šel gor po tisti računalnik. Zdaj si moram naročiti pico. Danes bi tako: samo z šunko, sir, artičoke, paradižnik, mineralne vode pa nimam; imam pa še oranžado, tudi prav. Skrči se v stolu in si poišče pornografski film. Niti to ga ni več vzburjalo, ker se je že vse tako obupno ponavljalo. Ena sama igra, predvidljiva, ogabna … Kaj si delamo, kaj si delamo kot civilizacija!?

Še poln vtisa gre z računalnikom pod pazduho nazaj dol. Ta ženska, njen obraz, oči in halja – iz kopalnice je prišla … Pa koliko govori, da so dijaki nemogoči, da jo utruja, da razmišlja, da bi raje šla delat nekam v vrtnarijo, da jo rože pomirjajo, da … Drdra in drdra, pa … Zdi se mi, da ji je desna dojka namenoma zdrsela izpod rožnatega kopalnega plašča. Pa kaj si misli, baba! Tale računalnik ji bom očistil, na novo nastavil, poln je virusov; baba prelaga vsega boga iz interneta in nima pojma, kako je s tem. No, zna ga uporabljati, samo to. Ampak čakaj, gor so vsa gesla, in to … če bi … Ma ne da se mi … Samo prečekiral bom. In mi je rekla, da me bo imenovala, kar Tihi … Saj res nisem dosti  odgovarjal, samo kimal sem in dvakrat trikrat rekel ja. Potem sem pa spravil cel stavek, da bom moral dol, ker me čaka še drugo delo. Dišala je po milu, po pomladi, po ženski … Do večera bo računalnik kov nov. Dobra stvar Lenovo, niti ne poceni, nov model, samo. Ja, tako je s temi ljudmi, internet ponuja tudi nevarnost. Vsi ti zaščitni programi, beda … Ne brskaj tam, kjer ni treba. Odklene vrata, previdno da računalnik na mizo poleg delavne in si oddihuje. In sok, sladek, breskve … In kava, dobra, gosta, močna, in njena desna dojka, belo zabliskana … Lahko bi … Iluzije samca, ki bi naskočil brejo luno … Nič, lotimo se računalnika, si ukaže. V dveh urah je vse opravil, preizkusil, še obrisal ga je, očistil tipkovnico, ekran in še enkrat pregledal, če zdaj dela kot mora. Zadovoljen je bil. Domenjena sta bila, da ga pod večer prinese nazaj. Gre gor. Pozvoni in se sloči. Gospodična Marjetka mu odpre, zdaj v krilu in majici, nasmejana, polna kipenja in zvedave hotnosti.

»O, je že,« zapoje med vrati in zibne z boki.

Tihi samo prikima in čaka, da dama odmakne svojo gmoto – suha ravno ni.

»No, stopite naprej. Bi vam lahko postregla večerjo, špagete delam s tuno,« dama ponuja. Nekaj časa Tihi stoji in vneto premišlja:špagete s tuno, o … Take dela tudi mama, ja, ja bi šlo … Prikima in odloži računalnik na mizo.

»Koliko sem pa dolžna?« ga vpraša.

»Nič,« skopo reče in se usede.

»Kaj je pa bilo?« ženska vztraja, da bi iz njega izbezala besede.

»Običajno, virusi, malo zmede na disku, nič posebnega. Pazite, kaj brskate in kje, ne klikajte kar počez. Največ svinjarije je na prenašanju filmov, glasbe in pornografija,« reče in  se zdrzne. Pomisli: govorim, govorim, zakaj!?

»Ah, ja, pornografija, tisto,« ženska malo zardi in postavi na mizo dva krožnika, buteljko vina, skledi z že pripravljeno mešano solato, paradižnik in zelena solata. On je kar tiho. Gleda jo, kako meša špagete: omaka je že dišala; zavohal je gosti vonj origana in česna … ventilator nad štedilnikom je šumel in vase jemal paro in dišave.

»Vi ste pa bolj tiho, ne,« je čez čas rekla.

Prikimal je in spletel roki na mizi. Mater, tale, premišlja Marjetka, mater je čuden, čukast. Ne vem, če je s tem vredno kaj začeti. Ne vem, kako bi seksal. Po moje bi mu ekspresno prišlo. Poznam take, zadržani, potem pa eksplozije semeneja. Imela sem prejšnji teden takega, nov profesor fizike, boječ in … Pa sva jedla špagete z morskimi sadeži. Samo pritaknil ga je pa sem bila že zalita, ljubi Jezus. Kaj je danes s temi moškimi. In nihče  me ne osvaja, sama moram v napad. Tale tihi, glej ga, tam sedi, prepleta suhe prste, bled je … Kolikor vem, babe nima. Samo spodaj čepi in goni tiste svoje kište, dela doma. Pa mamica mu pride po cunje. Ja, ljubi Jezus. Koliko je sploh star, trideset jih zagotovo še nima, ne. Taki so v formi, ko jih natreniraš, jaz bi ga …

»Pa vam nese, mislim delo, programiranje in to. Tako piše na vratih. Ime podjetja Narbajt, ne.«

In spet je samo prikimal, tokrat že bolj vneto. Premišlja: baba firbčna, samo komad pa je, to pa. Mater bi se mi prilegla. Taka, malo debela. Swamati pravi, da je sočnost ženske vidna že navzven. On je raje imel debelejše, češ da so bolj polne sokov. Tale tukaj bi bila zanj. Zato pa si je izbral tako ženo, zato. Tale tukaj, rit, boki, joški, bomba, samo, je pet let zagotovo starejša od mene. Tega je ne bom vprašal. In špageti in vino, kaj potem … Naj jo kar objamem in ji rečem, mislim, ne rečem, saj bi čutila, da mi stoji, no. Pa mi res, že dolgo mi ni tako prekleto sitno stal. Kri nabija v njem; nerodno!?

»Tole ime, Narbajt, kaj pa to pomeni?« čez čas Marjetka reče in odloži kuhalnico, še rdečo od omake.

»Hja, elektronski narcis,« presenetljivo zgovorno reče in se nasmiha na tisti način, ki je ženskam všeč.

»Ta je pa dobra ja, narcis ste, ja,« se ženska zasmeje in se živahno zasuka, si da roko v desni bok, se rahlo razkreči, le toliko, da mu je dala videti njeno razkošnost – pod krilom je gola, obrita …

»Človek mora imeti najprej sebe rad, da je drugim koristen,« reče in se vzravna, da bi bil nenadoma bolj možat.

»Ja, samo da je potem sposoben imeti tudi druge rad, ja. Še minutko, pa bo. Vam natočim vino, belo, iz Jeruzalema, od tam sem doma, Ormož in to,« se Marjetka razpira.

»Moja geografija,« na kratko zavzdihne in ne ve, kako naj prikrije slo v sebi, ki se vzdiguje in mu odplakuje zadrževano tišino.

»No, boste že našli, saj znate,« se Marjetka nasmehne in odcedi špagete.

Pozno po enajsti lahkotno stopa po hodniku. Marjetka, Marjetka, mu tuli v glavi. Njena ihta, njena usta, njene prsi, špageti … Daj Tihi, daj ga noter, je javkala … Da sem se oddal … In zdaj bo prirejala večerje za žrebca … Adijo tišina …

Naslednji dan je spet v bifeju ob običajni uri. Natakarica je še vedno ista črnolaska in se mu prismeje: »Tihi, a boš kavo in radensko?« ljubeznivo vajeno reče. In spet samo prikima, smrkne in se napetelini za polico. Spotoma pomisli: ej, mala, bi ti že videla, kako bi bilo, ko bi tihi spregovoril, bi že videla, mogoče še boš, čakaj …