Svetovni dan poezije

Ker je danes svetovni dan pesništva, vam ponujamo pesniško zbirko Besedoljuba. Upam, da boste našli kašno pesem zase, za svoj mir, za mirno uživanje v estetski ubeseditvi občutji.

STEKLOVINA JUTER

                                    STEKLOVINA JUTER

RAZPIRANJA

Odkrhki luči

so polegli v dlan,

ki je zajela topel veter jutra,

da bi ogrela

mrzlo srce ptice,

bežno vržene

čez horizont obljube,

da bova edina resničnost

za oba.

In potem sva se oblekla

v turkizna razpiranja

in se zapletla v lase dreves,

ki so sanjavo

stražila močvirje

najinega shajanja.

In glej,

razpiranja  v žitu,

ki zori v opoldan časa;

ta nama odteka

v zvezdne tolmune,

nemirno skodrane

s poljubi

žlahtno vročimi.

In še zadnja razpiranja

bova srknila

iz skodelic novega jutra,

ko bova nebesna hodca.

ZELENA JUTRA

S haljo neba

sem ogrnil

nasmeh plašne ptice,

ki je pvikala v zakotnini

moje samotne pomladi,

tako rubinasto zelene,

da so jo iskali draguljarji.

Spremembe so se zalistile

v zelena jutra,

ki se ovešajo

na rob rjuh,

pod katerimi

so sanje nova pokrajina

za hodca

lačnega neba,

prežetega

z ognji poljubov.

Zelena jutra

se odsmihajo

s čarnimi boki

nove ploditve.

Vse je novo

v starem svetu,

ki pomni milost

zelenih juter.

STEZE

Nočem, da bi s smehom

pometal prostor,

v katerem sem vzgojil kaktus

najine ljubezni.

O, kako bode misel nate,

kako bode šivanka,

s katero sem prišival

nebo nad pokrajino

v katero sva s poljubi narisala steze.

Po kateri naj grem,

da končno izvem,

na kateri obali

so snubci použili jutro,

ko si iz svetlobe izstopila

in zamamila morje,

da je pljusnilo v oči

modrostnika,

ki se je raztegnil med skale.

Ostale so steze,

kot nevidne žile

najinega skupnega telesa,

tako minljivega,

da ga večnost noče.

JOK LISTJA

Nesiva sonce v varno kotišče

bodočih časov

in premrle dlani

pogrejva nad žerjavico

daljnih obzorji,

ki ječe legajo v morje.

Imenovala sva kamne

in sladkala grenkost pelina

s sladkostjo prvih poljubov.

Potem sva lesenela v čas,

ki je odkapljal z jesenskim dežjem.

Poslušala sva jok listja

in se kvasila  v neke nove

zoritve.

Bal sem se, da bi splašil

senco konja na tvojih prsih,

da bi odpoljubil

smeh mladih dni,

ki si jih zavrgla

za kamnite zidove.

Bal sem se,

da bom samo ožgana vrtnica

za zidom tvojih vzdihov,

da bom listje,

ki ga pohodijo

težke stopinje

časoslednika,

ki nama hoče pojesti pravljice

in se zvrhati s soncem,

porejenim iz tvojega trebuha.

Ali slišiš jok listja,

ki drhti v betonu?

Ali slišiš

tiktakanje zvezdnih ur

v reki,

ki nosi

najine mrtve poljube.

ODKLEPANJA

Prvi sunki vetra odklenejo lupino

tujstva mrzlih duš.

Pestunja nosi zoro

v cerkveni hlad,

kjer se zakvasi nov obraz

ljubezni samotnih  malikovalcev

nečistega časa.

Razsodniki odštevajo tuljenja vetra,

ki še vedno odklepa mrzle duše,

lebdeče nad zmehkobljeno pokrajino,

že davno sanjano

in vrojeno v zavest prahodcev,

k boginji minevanja.

Neka senca

odlizne čas na moji dlani,

da me zapekli in zdrami.

Potem slišim odklepanja

še zadnjih vrat, do svetlobe,

ki se je razlomila

v kristalu začasnosti.

Nič več me ni v vetru,

ki je postrgal dvorišča

skromnih bivališč

zaobljubljenih molivcev

novega časa.

Povabljen sem na pot

od tam, do tod in še dlje,

do odklepanj, do nedelje,

ko bo tišina mrmrala

v zibelki preostalega časa.

SAMOTA VETRA

Ne joči breza, utrnjena v sivo,

če so tvoje ptice,

okušale rezino juga

in se naselile v oleandre in limonovce.

Z mrakom bova prečila

nejasne linije med tu in tam.

Oba sva svata večnosti!

Če si ti na barju,

sem jaz v zakotju trtinih objemov.

In zdaj slišim vzdihe v kamnu.

Samota vetra se izpeva

v orumenele dneve,

ki zorijo v travah.

Krepčilne solze dežja

bodo odkapljale bolečino,

ki žolnasto kljuje

v staro lubje mojega srca.

Vse je tako tanko, ledasto,

resno zasrenjeno, da pušča dvom o soncu,

ki je milost v prvem grozdju.

Mar naj ležem na temno ilovico

in čakam na samoto vetra,

da bom gluhost,

da bom dokončnost začasnosti.

Ne joči breza,

če te češe samota vetra.

ČELO NEBA

Ko so ptice poselile meglo

in močvirje odčivkale

v sekvenco vesolja,

se je primerilo,

da je modro nebo

pokazalo čelo.

In samotna roka

je v jelše položila

dojenca novega neba.

Vse je bilo prej,

še preden je pomlad

potrkala na črviva vrata orača,

ki se mu je sanjalo,

da so vrane izkljuvale trudne ure

iz zapuščenih rebri.

Nebo, pokaži še enkrat

modro čelo, polno sončne soli,

ki tako dobro izžge prazne dni temin,

ki v zemljo raztopi nevidne moči.

In šla bosta zaljubljenca

čez mlade trave,

da poljubita čelo neba,

da bosta otroka svetlobe,

da bosta dokončna simfonija.

ODPIRANJA

Zvonovi odpirajo nebo

za belo srce ptice,

ki je padla v letu.

Krhek led je zaskorjil dan

zaprt v poljub

mlade vile,

ki je obedovala sončno mleko.

Travmatizirane horde

so se odpravile v puščavo,

da si izvolijo novega boga.

Ta jim bo ponudil

nova odpiranja.

In na pegi, eni sami pegi,

na temni strani sonca

                                                so zakodirana vsa odpiranja.

In jaz gledam v oči

zaprte za svetlobo ničnosti

in drhtim v mrazu večnosti.

Zaklenjenci, sami zaklenjenci

so onkraj stekla vsakdanjika.

Pridi, ptica, belega srca,

da bova darovala nova odpiranja.

OBRAZI

Pokrajine sanjajo praprot

v mrtvih jelenih,

ki so hoteli popasti zarje.

Po vroči vodi so zadišale

trde žlahtne dlani,

ki so položile zibeli

za bodoče rodove.

Obrazi so tiho

in nemijo v somraku gozdov.

Tako lepe zgodbe

so se izpisale v gube

in tako ponosne obrvi

so česale vetrove.

Obrazi gozda so se nanizali

na nebu zelenih daljav.
Neprešteti so se stopili

s svojo pravoljo.

Onkraj misli so obrazi

zrcalo dušnine.

Onkraj obrazov gozda

so pravljice v lubju in mahu.

            ZVOK PRAPROTI

Nabodeno nebo

se je scedilo v zelene tolmune

davnih rek,

ki so odliznile samoto panjev.

Potem sem šel čez senco

v očeh bele kraljice,

ki je sanjala dlani v mednožju,

ki je kamnito hrepenela,

ki je v praproti pela,

ki je zanemela v silnih skalah

onkraj ravnih obzorji.

In potem so začarali poti,

da so se zavozlale

v neprepoznavnost mistike.

Ko bom truden padel

v rjave odtenke nove rasti,

bom poslušal pesem praproti.

                                               USTA LUČI

Smetana dneva se lepi

med prste darovanj.

Svete reke

sanjajo zarodke krokodilov

in mrežijo nove luči

v zenico polboga,

ki je odpoljubil

neplodne ravnine

neznanih samotij.

Mlada deževja

so otresla cvetove

mandarinovcev in češenj,

ko sem stopal v prepovedan vrt.

Zlate niti sem imel v laseh

in srce polno vetra.

Nad mano so zehala usta luči,

te zadnje …

O, usta luči,

samo za poljube

sme še srce hrepeneti,

preden mu bo dano

v zlat pepel sprhneti.

STEKLOVINA JUTER

Na koži so mravlje poljubov

v očeh je samota sonca,

ki je popivnalo slastno mano

drobnih trav

na travnikih pomladnih zabav.

Steklovino juter

sem sejal

v brezčasne brazde,

da bi žel nesmrtno seme

in krmil mestne golobice,

ki so mi prinesle

vesele ure.

Sem čez megle

segajo besede,

ki se v steklo spreminjajo.

In jaz,

jaz sem se začaral v frnikolo

zaplojeno v toplo dlan.

Steklovina juter

se bo razsula

v zelene dneve

razbitih steklenih src …

USTA JUTRA

Devica noči

se mi bliža

z razprtimi rokami.

Na meni se tke

mirnost nekega pogleda

in sam postajam črna snov.

Telo dneva

je še nepopolno;

samo usta jutra

šepetajo o lončevini,

ki se je strla

pod poljubi,

tako hotnimi,

tako neminljivimi,

da me je strah lastovke,

ki bo napovedala zoritev jeseni.

Usta jutra naj vendar izrečejo

usodno  resnico;

ljubil sem mlado golobico,

darovano modrini prihodnosti,

tisti,

ko bom noč brezimnosti.

LUČ PREPELIC

Manija noči

se vrtinči v usta

nove svetlobe,

ki tke plašč v trsju

ob jezeru turkiznih vrtnic.

V tvoja usta sem položil

luč prepelic

in sem te zvabil

v ornament pokrajine,

ki je rodila citronaste metulje,

primrznjene

v dihanju zahrbtnih ledenih sap lažnic.

In čez noč

sem postal oleander

na oltarju

ljubezenskega darovanja.

V prosojnih krilih

si izrisala telo hotenja,

da bi  lahko dala

življenje  mrzlemu kamnu

v katakombah srca,

ki sanja preteklost

v tuji bodočnosti.

In ko bom padel mrak stihije,

ti bom spet prinesel

luč prepelic,

da boš lahko sanjala heroje

in jaz prelesti lepotic.

VONJ TIŠINE

Tiho, tiho štejeva

liste jeseni,

ki padajo v ribnik zvestobe

edinemu srcu,

ki je rodilo

minljivost vsega.

Ti si prehod vame,

jaz sem seme solza.

Pa sva le samo dva,

ki sta hotela

košček življenja v meloni

in jutra v skupni kopalnici.

In zdaj se prepirava,

kako bi prešla

čez samotne drevorede

in bi vonjala tišine.

Mogoče pa tišina diši

po tvojih laseh,

ko jim dež izpere tuje poljube

in mastne usedline ulic.

Prezgodaj je za spomine

in kava v predmestju

in vonj tišine …

PARANOJA PRSTOV

V meglo sva pihala

v breze, raztegnjene

v ničnost mokre šote,

ki je prekrila spomin na kanuje,

s katerimi so vozili

mrtve pse histerije.

Na čelo sem ti položil

paranoične prste,

ki so odstirali

mrtve lune tvoje mladosti.

V tvojih bokih

so spali meandri

negovanih strasti.

In v kavni skodelici popka

se je našlo

še nekaj marmelade

za tihe dni,

za pozabice v nedeljski ulici,

ko dež lošči pločevino

utrujenih vitezov razploda.

MESO SVETLOBE

Mejnik zvezd so nedorečeni

z jezikom zla;

z jezikom ljubezni, že morda,

a večnostna igre neba,

je skladna z umevanjem do dna.

Precejena sva ljubica,

precejena skozi nihaje svetlob

še iz tistih dob,

ko je imel  Bog zajtrk v starem oljčniku

in je napasel čebele

na cvetju domislic postaranih filozofov,

ki so razumeli svet

in so bedeli ob prazni lupini teles.

Meso svetlobe so nama stregli ljubica,

ko sva se udejanjila v zrcalu prapodob

in sva se odljubila za žepne večnosti,

da bi ljubila samotne strasti,

ki so poselile pokrajino najinih teles.

Meso luči sva še sama postala;

razstlana  sva po neki novi civilizaciji.

IME PRIHODA

Zeleni vzdihi

se tkejo v črno danost

novih sokov,

ki bodo napolnili

dneve mrzlih minevanj.

Kakšno ime bom dal

zelenemu prihodu

onkraj ograj mojega razuma.

Z eno samo narciso

bom zarisal novo elipso

nemirnega srca,

ki v mlačnih sapah

nove poljube prepozna.

Kakšno ime bom dal

zelenemu prihodu

v mavrico novih dotikov …

                                                  PENE

Samota dneva

se razgreva v dlaneh.

Bolne ptice so poselile

stolp prizadetega samoljubja.

Ornament mladih nog

pleše v poletje

in poljubi

utišajo luči,

ki so prežgale

dušice dojenčkov.

Stekleni angeli

so naprodaj

v zamestju,

kjer se je

veter oluščil neba.

Ne spadava več

v zbirko metuljev;

zdaj sva kaktusa

v tuji sobi

in se bodeva.

Kako naj božam

tvoje bodičasto srce,

kako naj imenujem

tvoje sanje?

Saj so samo pene …

BELI POLJUBI

Mrzle noči

so se stisnile

v zakotje zadnje stihije,

ki je razvila prapor

mračne nečimrnosti.

Na tvoje prsi

se je zlilo mleko lune

in jaz sem srebnil

mlačnost tvojih let.

Z belimi poljubi

sva posula kožo jutra,

ko sva vstajala v nove zaliznine.

Z belimi poljubi

sva odslavljala zimo v srcu,

ki je tolkla z ritmom mimoz

na mizi, v sobi Erosa.

OBLIKE SRCA

Perje neba

je razsejano po obličju

namišljene  zvestobe.

Prelomila sva kruh

in ga razdelila  romarjem,

ki so nama dali staro sonce.

Požetek dneva sva skrbno shranila

v zarobje šepetanja

za belimi skalami otroštva.

V ilovici nesmiselnega časa

sva iskala oblike srca.

Potem so se jutra zaklenila

v ornament svetlob

in s praznimi vrči

sva zvonila v nove dni.

Take so oblike srca,

ko sva samota zrcala.

OBLJUBE

Mar te je luna rodila,

da si tako bleda,

da si svetla v frnikoli dneva.

Ne jemlji si vode

iz čaše zablode,

ne jej smaragda

iz puščave

betonskih depresij.

Mar si obljuba

vetrovom,

ki nosijo pomlad

v moje nozdrvi.

Stopinja si v snegu

in samotna jablana na bregu,

ki ponuja prve cvetove

za čebelje bogove.

Najraje bi legel

na tvoje zelene preproge

in čričkal

in sanjal

in lajal na luno,

ki te je rodila

v novo obljubo.

                                               MARJETICE

Pa sva rekla,

da bodo sloni ljubosumni,

ko bodo nesli luno novih juter

v otroško srce otoka,

kjer sva odgnala v turkiz upanja.

Pa sva rekla,

da bova skrila praprotno seme

v drobovino hudih dni,

ki se bodo nanizali

na vrata,

ki vodijo onkraj vsakršne zavesti.

Glej, marjetice hodijo

oblečene v poletje,

res hodijo.

Pa prav po mojih prsih gredo,

v moje samotno srce poromajo.

Ni me strah noči,

ko bova luščila liste iz marjetic

in se šla, ljubi ne ljubi.

Saj sva rekla,

da bova sedela v dimu nad  sveto reko

in bova preroka marjeticam.

IGRA

Zavila si srce v veter.

In šla onkraj ulice.

Prešteval sem korake,

do slepeče mansarde

najine začasne večnosti.

Odpoljubila si zrcalo

na moji rami,

preštela drobiž solza,

prevrnila skodelico iskrenosti

in oblekla tuniko novega jutra.

Trobenta je izpel noč.

Oči so se ti razselile.

In jaz sem vzel tvojo dlan,

da bi odpočil ustnice

od mrmranja,

od poljubov,

od hlastanja

po tvoji koži.

Pa sva rekla,

da bo samo igra.

In ostale so mi podobe ulic,

kjer sva lovila zajčke usode.

Ej, saj je samo igra,

brez pravil

in samo za dva,

ki imata srce, polno ljubezenskega vetra.

Ti pa si zavila srce v veter.

In šla …

                                                            LAŽJE TI BO

                                                            Sveže nebo se je zlilo

                                                            z gerbero na obrazu

                                                            in ti si padla v dan,

                                                            ko si bila zvonik v morju.

                                                            Jagnje in ris

                                                            sta se sporazumela

                                                                                 za tvoje srce.

Lažje ti bo,

če boš svetloba za cvetje,

če boš ptica nad puščavo,

če boš bodočnost semena

davnega plemena.

Lažje ti bo,

če boš na dlani angela,

če boš srna v snegu,

če boš poljub v megli.

PAPRINATO SRCE

Ne legaj  med tise.

Ne sanjaj mojih dlani v žitu.

Ne čaraj svetlob v marmor

mojega obraza.

Razprhni se nad tolmunom

tihih dnevov,

ko sem nasmeh na prvih marjeticah

in čakam na sonce tvojega poljuba.

Skloni se nadme

in zapri me v dlani,

da bom kot metulj v albumu

in kamnita solza prednikov.

Odkleni mi palačo tvojega časa

in sprejmi moje papirnato srce,

na katerega bova napisala pravljico

ki vnema poljube …

Joj, papirnato srce gori …!

MRTVIČENJE

Mlad oblak je zaspal

v očesu ciprese,

ki se je zaljubila v veter,

dišeč po obali.

Smola borovcev

bo zalizala poljub,

tako nenavadno zaraščen

v pomlad nekih ustnic.

Jezni valovi zehavega morja

so se razprhnili na bokih,

ki še ne vedo,

da je ploditev mrtvičenje

neznane energije v dušnini.

Sence bodo prekrile

brhke stopinje

v pesku juter,

ko bo mrtvičenje znova življenje.

Poklonim se stari molivki

in grem v vežo večera,

da povečerjam slast mrtvičenja.

MOLČANJA

Doline so se odprle

novim prišlekom,

ki so prišli odlagat

svoja vreščanja.

Ena sama stara lipa

medi v luči dneva

in vabi potoljubce,

da bi sladko pomolčali

in dosanjali sami sebe.

Kako dobro dene

položiti dlani v lase trav,

kako dobro dene

se dotakniti lubja

mogočnih dreves.

Molčanja, kako se zarastejo v dušo,

kako jo poplemenitijo, da je znova ptica.

SRCA SVETLOB

Preštejva  luči onkraj doslutenega.

Minljivo se je skrilo v martinčka,

ki je stražil bedno lužo na robu jutra.

In midva greva čez trave,

da bi našla nove barve neke nedorečene čutnosti.

Ti si odeta v bodočnost,

jaz sem na robu nove zvestobe.

Taka moč leti s ptico,

ki je zarezala dan v najine dlani.

Taka silna moč je v travah,

ki božajo rosno lice popoldneva,

ko  legava v sence starih hrastov.

Taka silna moč je v srcih luči,

ki se zibljejo nad zenico čutnega.

Ali slišiš te šumne utripe,

teh večno mladih src,

                                                zakvašenenih iz ene same luči,

ki vse da in vsemu odvzame moči.

In še preden pride tema,

je v tvoji roki šopek vsega.

In najlepše cvetijo svetlobna srca,

neminljiva

In dehljiva po tvoji koži,

ko dan vstane v tvojih očeh.

Med prsti mi uhaja srce svetlobe,

ki je tolklo skozi zvon

v spokojeni pokrajini

na tvojem trebuhu.

Čista sva

in pripravljena,

da sva bodočnost za oba.

In bova

svetloba srca.

PREPROSTO

Zven večera

se razobeša

nad lice nje,

ki išče zavetje

v  zarobju časov.

Najini srci

ubirata ritem

v mraku vrtnic.

Jaz sem breztežen

v njenem objemu

in žejen

jutranje rose,

ko njene noge bose

zaplešejo

čez preprogo dneva.

Preprosto

se zajemava,

preprosto

se zvečeriva

in sva zenica neba.

Preprosta solza

odčara  dih ljubezni.

Preprosto,

tako preprosto dihava

iste sape

z eno samo usodo.

RDEČI POLJUBI

Preproste dotike si razdeliva

in se ne sprašujeva,

čemu bo veter

v oleandrih

onkraj ograde,

kjer ovce mirno pasejo nebo,

premodro za domišljijo.

Hrzajoča zarja

vstaja v bokih jutra

in ti dišiš po mahu.

Usta si pritisnila

na sonce,

ki je nežilo dolino,

razlito v pokrajino bodočnosti.

Z rdečimi poljubi

mi obrišeš čelo,

z očmi,

posrkaš luč v zaprsju.

Zapriva jutra

v rdeče poljube,

da bova večne zarje.

            KAKO

Kako naj bi ribe popasle

zeleno ravnino mojega čela?

Kako naj bi veter razbrzdal

starega konja v mojem srcu?

Kako naj bi nebo obtičalo

v jutru nekega obreda,

v samotnem kamnu.

Kako, naj povem lubju breze,

da je ime moje kože?

Kako naj bom njiva

za slane setve

tujih solza?

Kako, naj bom ptica, če sem drevo,

kako, če sem drevo!?

KAPLJE VZDIHOV

Rob dneva je razpadel

v poljubu

izpranem z dežjem,

ki je umival obraz,

obsijan

z južnim soncem.

V travah sva pustila

nek začetek,

ki morda bo kdaj

le  še spomin

v zakotju tihih dni.

In dež pesni neko ljubezen

in meče kaplje vzdihov

na  dozdevnost

najinega razhoda,

ki drhti v hladu jutra.

Padava iz neba

in se zlijeva

v kaplje vzdihov

v zeleno obljubo ljubezni.

SLANO SRCE

                                                Nočni val je objel korenine ciprese,

ki je stražila meglo v kotanji,

v katero sva nesla žerjavico poljubov.

Postrgal sem mrak iz pajčevin

in ga nedolžno razdelil golobom,

trepetajočim v salonu  dneva.

S poljubom sonca sem padel

v neke nove meridiane čutnosti,

razpete med veke in nočjo.

Onemelost vetra je natkala zaprisego kamna,

vrženega v pokrajino turobnih ovc.

In potem, kar nenadoma, sem imel v ustih besedo,

ki je izgovorila mojo minulost.

Pokleknil sem v prah

in okušal slano srce zemlje,

ki mi daje neizmerno moč,

da sem še lahko,

da sem veter v cipresah,

da sem beseda v stavku večnosti …

SEJALCI MEGLE

Ko se jutra odžejajo

v tolmunu nihilistov,

se pravičniki

vzdignejo

in postanejo bronasti snopi

neke dobe,

ki se je odlistala v jesen.

Mrzle besede

poselijo ulice,

kjer delijo

rezervacije

za bodočnost.

In sejalci megle

že ždijo v sakralnih prostorih zavesti.

Posameznik je neznanka

v neskončni paraboli

spotegnjeni v nova vesolja,

dosanjana

v glavi novega boga,

še ne izmišljenega,

a že občutenega.

Sejalci megle

so preutrujeni,

da bi smeli žeti sončne njive,

kjer je vzcvetelo

novo razumevanje,

da je človek

samo beduin vesolja,

zaprt v lastne katakombe

zavisti in zlobe.

Kje je tisti,

iz nove dobe?

DNEVI SENC

Žile so polne tvoje svetlobe,

ki sije iz sonca

pripetega

na boke,

tako večne

in tako polne plodnosti.

Poimenuj me z imenom

novega otroka,

ki bo zaspal

v tvoje beležnici

in bo samo še izbrisana številka

v tvojem mobilcu.

Glava je polna senc,

ki so se rodile

ob tvojem odsevanju

v galaktične skrivnosti

ljubečega srca.

Dnevi senc

bodo pasli ovce,

spremenjene

v rahle vzdihe,

nekoliko erotične

in zavrtene v veter

med cvetočimi marelicami.

NOVA SAMOTA

Vode izmivajo usodo

donedavnega cesarstva

svilnatih poljubov.

Z nemim bleskom

razpršenega neona v očeh

spočenjava robote,

ki bodo jedli

atomski prah iluzij.

Novi planeti

so le žogice boga,

ki se je učil igrati tenis.

Mar nisva usoda mesa,

mar nisva vesolje

oddano za sladostrastja.

Mar nisva stvaritelja

nove samote  …