Srna

Bil je tišji od teme, ki mu je sledila kot senca. A njegova prisotnost je v hladni noči vseeno odmevala preglasno. Čutila sem jo v srcu, ki je z glasnimi kriki opozarjalo na nevarnost. Čutila sem jo v suhi praznini grla, oropanega kakršnegakoli glasu. Njegove krute oči sem čutila na vsakem drobcu svoje kože, ki je pod sabo skrivala teror. Skozme so prodrle kot da bi bila iz papirja, se pogreznile v moje žile, v moje celice, v moj obstoj, dokler se nisem zavedala le še njega. Z vsemi čuti. Vse bližje in bližje. Nikamor se nisem mogla skriti. Tu ni bilo nobenega drevesa, ki bi me zaščitilo pred lovsko puško, usmerjeno direktno vame. Nobenega, ki bi slišal moje neobstoječe krike. Lahko sem le hodila naprej, korak za korakom, na tem betonskem travniku. A tako težko se je bilo premikati. Težko je bilo dihati. In ko sta se najina pogleda srečala, se mi je zazdelo, da sploh ne diham več. Vedela sem, da bi morala zbežati. Vedela sem veliko več. A tam, pred njim, bosa in ranljiva, sem kot muha ujeta v mrežo tišine obstala nepremična. Moje kosti niso več bile težke, ravno nasprotno. Zdele so se mi lahke, prelahke, moje telo tako krhko, kot da bom v vsakem trenutku zdrsnila v neobstoj. Bila sem nič in bala sem se vsakega premika, ki bi izničil ta urok. Na koncu je bil zvok strela tisti, ki me je pognal v tek. In takrat se nisem več ustavila. Pogled sem imela usmerjen naprej, v živalske stopinje in bele marjetice. On pa vse bližje in bližje. Dolge, prepletene korenine v tleh. On tik za petami. Rumeno rožnate lise na nebu. Njegova koža na moji. In ptičje petje. Preglasilo je moje krike. Zakril je stopinje. Pohodil marjetice. Vdrl je v moj gozd in ga zapustil v pepelu.