Sestri

SESTRI

»Ojoj, ojoj, poglej, pridi, hitro …« so odmevale stene. Kriki s primesjo panike, so vijugali in iskali pot iz kopalnice. Starejša je, kot v posebnem ritualu, z glasom urgentne vibracije klicala mlajšo. Slednja, vajena dram in tudi sama v bolečinah, je počasi oddrsala proti mestu klicanja. Ni bila vedno tako nonšalantna, večkrat so jo podobne situacije spravile v brezglavi tek. Sedaj ve, da ni potrebno hiteti,  vse je le sestrina strategija izsiljevanja pozornosti. Starejša se ves čas dere, pravzaprav gre tu za odtenke, ki delajo veliko razliko v  vsakdanjosti. Gre le za tri leta. Starejša jih ima  triinsedemdeset. V bistvu pa gre za bolezen.

Čistilka sem v hiši in iz dneva v dan bolj prepričana, da sta obe izropani empatije in drugih lastnosti, ki nas delajo ljudi. Nehote se vprašam, kako so to včasih reševali? Niz generacij v desetletjih, je vzdržal življenje pod isto streho. Sedaj pa še ena ne zmore. Ali je res odgovor le daljša življenjska doba? Standard? Ljubečo skrb je pri mlajši nadomestilo le brezkončno nelagodje in zavedanje, da je ujeta v življenjsko zanko.

Večkrat spregovori in jaz le kimam in govorim ja, ja, ja. Pa ne, da sem brez mnenja. Poskušam razumeti obe. Žrtvi svoje odločitve sta postali. In hiša? Kot da se je drži smola. Čudno se sliši, a nekatere hiše so resnično take, da življenje v njih ne steče. Ta je sicer prelepa na prvi pogled, obdarjena s patino starih vil. Dolgo je bila zaprta. Po sanaciji, celostnem brušenju skeleta in rušenjem zidov, ki mu je sledilo večanje prostorov in dodajanje prizidkov, so uredili vse kar je dovoljevalo osrednje stopnišče, da je  notranjost dobila pridih sodobnosti. Uspešno so odstranili vsrkano vlago, zatohlost in plesnivost. A, nekaj je ostalo. Ostajalo. Ostaja. To nevidno, kar je zgostilo zrak želim odstraniti. Čistim in čistim. Ves čas zračim. Neuspešno! Moteč in neprijeten vonj, se je popolnoma udomačil. Ne znam opisati, vem pa, da se surovo zažira tudi vame. Preizkusila sem vse mogoče spreje. Ne pomaga. Moti me tudi nenehno vpitje, ene in druge.

Kaj si je ponovno izmislila? Izpuščaj, rakavo tvorbo, novo bolezen? Celo satelite je omenjala in namišljeno oteklino na mestu navadne debelosti? Slišala sem, kako je mlajša, v upanju, da potrdi svojo hipotezo, vlekla stopala v platnenih copatih. Nejevoljna vsak dan bolj.

Znotraj jo je sicer razžiral dvom. Kaj pa če je res kaj hudega? In imela jo bo na vesti? Ah, ne. Ni pohitrila drsajočih korakov.

Nevihtni odnosi so bili med njima lega. Kako ne, saj je od rojstva živela v senci svoje perfektne sestre. Vedno je imela brezmejno razširjajoče se posebne potrebe, ki so jih v družini opravičevali z navidezno plejado argumentov. Medsebojni impulzi negative so bili tako močni, da se je pri osemnajstih odselila. Potem še starejša. Ločenost in velika razdalja, sta bili učinkoviti. Dva planeta, sta bili s sestro, daleč narazen v vesolju. Neskončno! Sedaj, ko sta že dolgo vdovi, živita v hiši staršev.

Novi dnevi so prinašali dogodke, in ti so vztrajno rušili njen notranji mir. Starejša je ostala v polju zahtev in zapletenega zdravstenega stanja. Da ne zmore več, večkrat pove mlajša; ne prenese okoliščin, sovraži lastno sestro. Omenila je ure dneva, ki da se vlečejo kot moraste sanje. V njih starejša sestra na odru uprizarja dramo absolutne pozornosti. Ona, mlajša se želi prikloniti in oditi, a ne more. Zastor, ki naj bi prekril oder, in dal znak za odhod, ves čas počasi podrsava z leve in desne proti sredini, a nikakor ne pade. In ona se priklanja. Ves čas. Večno mlajša. In nikoli se ne prikloni do konca.

Čudim se, kako materialno obilje omogoči prostor take prostaškosti in odsotnost človeškosti.

Kaj bo danes na tapeti, se je mlajša spraševala, pred odprtimi kopalniškimi vrati. Sprejel  jo je prizor za tragikomedijo. Skice morskih motivov, so ležale po tleh; vse polno jaht, čolničkov, jamborov in tu in tam kak svetilnik. Popoln nered so ustvarili razleteni kozmetični pripomočki, strašljivost pa rdeč lak za nohte in stekleni koščki. Piko na i je dodala odprta tedenska doza tablet. Vseh barv.

Starejša je, sredi tega kot prikazen stala in strmela v ogledalo, si nekaj dopovedovala. Spuščeni spodnji del svilene pižame, je bila zlita podaljšana gmota golih nog in njenega telesa, ob umivalniku. Le kam je izzvenela nekdanja lepota obraza? Lepotica je bila, ja, ta njena perfektna sestra. Sedaj ne več. Še sledu ni. Kolikor lepota ni poniknila v starost, je verjetno zašla na stransko pot duševne zanemarjenosti? Iz oči ji je seval divji srd. Pred njo je stala skuštrana, napudrana in le napol naličena starka. In ta pomanjkljiva oblečenost? O, Bog! Ubijalka milosti deluje. Oh, kako neumno. Še vedno se pudra in verjame, da bo puder prekril kar je življenje zarisalo v kožo. Ha, ha, se je tiho in zlobno zasmejala, mlajša. »Groteskna je!«

Ojoj, je vzkliknila in zaklela. Tiho in grdo. »Pizdarija, kaj si spet …?«

Običajno ne govori tako. A starejša je zanjo izjemen katalizator verbalnih izpadov. Ob tej ženski še zadnje kapljice dostojanstva zmorejo sublimirati v nič. In zavore olike popustijo.

»Glej, glej, glej!!!« je vpila starejša.

Ničesar ni videla. Ogledalo je zrcalilo sestrino podobo in v spodnjem levem kotu manjše ozvezdje pik in senc. Razumela je, da sredi njih tiči razlog sestrinega vpitja. A še vedno ni nič videla. Popravljala si je očala, se približevala in pogled usmerjala v kot ogledala.

Vpila je: »Tu, glej tu in kazala neko liso!«

V telesu je začutila vrenje in šokirana nad svojim besom je siknila: »Nič ne vidim!«

»Norca se delaš iz mene?« je rjovela in pršila v okolico strupeno začinjene poglede starejša.

»Ostanek pudra je. Verjetno!« je z mirnim glasom pomirjala obe. A bes v njej je bil močnejši, kot si je hotela priznati. Tako je, saj mora neprestano čistiti. Ni enostavno, ko se obarvana maščoba oprime površine. In nobena beseda ne zaleže. Kopalnico zapušča v totalnem kaosu, kot da je sama na tem svetu in vsi le njej na voljo. Čisti seveda ne in čistilka pride le enkrat na teden. Saj razume, roke se ji tresejo. A zakaj in za koga se mora toliko pudrati? Prekleto!

»Glej, glej, glej!!!» Ne neha vpiti.

»Ne vidim, nič ne vidim!«

»Tu v kotu!« povleče jo za roko in iztegne proti ogledalu.

Mlajša ne prenese, da kdo vstopa v njen osebni prostor. Ne vzdrži dotikov. Od stiska pesti ji roka bledi. Trese se in glas ni več miren, ne prijazen in tih. Ne zmore ga uravnati. Segla je po papirnatem robčku. Pobrisala bo, da ji dokaže. A roka ji je omahnila in se stisnila v  še bolj krčevito pest. »Prekleto!«

Saj je vse nesmiselno. Prepričevanje ne zaleže,  kričanje ne zaleže, razlaga ne zaleže … vsak poskus je učinkovit le pet minut!«

»Puder je, ah, puder je, bodi bolj previdna!« je zopet dvignila glas, da sem slišala do kuhinje.

»Ni to! Kaj si pa misliš! Ni puder! Dobro poglej!« je nevrotično najedala starejša.

»Kaj pa? Kaj pa je? Kaj si si izmislila? Bolezenski satelit, ki je pravkar priletel na tvoj trebuh? Pege? Si jih narisala?«

»Pridi bliže!« je že hlipala starejša.  

Tedaj je videla, kako v roki drži manjše kozmetično zrcalo, in ga usmerja proti trebuhu, od koder je snop svetlobe odbijal na kopalniško ogledalo. Tolsti trebuh s telesnimi znamenji, se je bohotil v njem. Od barve bele kave do temno rjave, so bila. Še to!

Starejša sestra je očitno videla nekaj groznega.  

»Kaj? Kaj naj gledam?«

»Znamenje je, glej! Spremenjeno je! Včeraj še ni imelo temnejšega roba.«

»Hmm!«

»Rak je, kožni rak. Poguglala sem. Tudi umetno inteligenco sem vprašala. Več mnenj! Najhujša oblika je to. V ambulanto moram! Takoj me odpelji. Pokliči! Tu je številka! Ne, ne, kar odpelji me! Hitro!«

 »Oh, ne sanjaj. Če si poguglala, še sama pokliči! Nesmisel! Kaj bodo rekli? Včeraj je bilo znamenje prav tam. In enako. Videla sem! Saj sva nanj nanašali plast kreme!«

»Ne, ne! Glej! Bolj črno je in obrobljeno!«

»Nič ni videti. Jaz ne vidim nič! Nobene razlike od včeraj!  Ne bom te vozila k zdravniku! Naravnost smešna si!  Ni nujno! Naročiti se je potrebno in čakati! V posmeh bova! Obe! Vsem!«

V starejši je kipelo, kričala je, besede so bile brez povezave in smisla. Tudi nerazumljive!

»Ne gredo stvari tako hitro. Nič ti ni. Vse bo v redu!« je bolj kot sestro ponovno mirila svojo slabo vest.

»Nujno je, ti brezčutnica. Kaj pa če umrem? Prebrala sem, da je črna obroba značilna za hitre rakave tvorbe. Že prihodnji mesec, me lahko več ne bo!«

»Kaj pa še?«

Ni mogla, da se ni ponorčevala: »Še to vprašaj umetno inteligenco! Vem, da po prvi stavek, ki ti ga bo izpisala, ne delaj panike. Morda pa se bo pripravljena s tabo tudi pogovarjati.

Utrujenost je v mlajši naredila svoje. Če bi jo vprašali, naj pošteno pove, kaj si misli, bi priznala: »Da te sitnobe ne bi imela vsak dan pred sabo!«

Pozabila je, da od jeze govori in kriči in da je stara vešča, kot ji pravi, vse slišala. Pozabila je tudi na njen selektivni sluh, ko je  ta zagnala še večji vik in krik.

Ko le ne bi rekla tega! Prepozno, da histerične roke starejše sestre ne bi začele metati stvari naokoli. Vpitju ni bilo videti konca.

V vseh delcih njenega telesa, se je zasidral občutek silnega besa. Vse ima svoje meje, si je rekla in se odločila za strategijo umika. Pri tem so vrata v hiši treskala in nakopičeni bes je eruptiral v okolje. Za bežat! Še pes do katerega je bila prijazna, je stisnjen v kotu čakal in nič razumel. Glavo je potisnil med tačke in z uhlji povešenimi do tal oprezal.

Tudi sama sem imela napeta ušesa in ugasnila sesalec. Ves čas sem prisluškovala. Potem, ko je nervozno obhodila hišo, mi je prišla naštevati, kaj naj delam. Že tretjič.

Umaknila se je na balkon, prižgala cigareto, gledala in pihala dim v prazno. Zaskrbelo me je. Ta sprememba pri njej mi ni všeč; običajno se hitro odloča. Ve kaj je potrebno. Po prepiru s sestro pa se le preseda, kadi cigareto za cigareto. Videla sem tudi, da sega po nekih modrih tabletkah. Kozarec za viski je odložen na pultu. Pa smo šele dopoldan. Z balkona že uro zre proti morju, kot bi poskušala drobce svojih dni sestaviti v smisel. Vidim, da se ne zmore pregristi skozi dogajanje zadnjih dni. Sestrino vedenje jo ugonablja. Tresoče roke jo izdajajo. Z veliko previdnostjo sem ji povedala, kaj vidim, pa mi je zabrusila, naj opravljam svoje delo, in dodala: »Ah, prestara sem za te štose, to bo najbrž!«

Nisem se pustila odgnati, začela sem o smislu … Grobo me je prekinila: »Kak smisel naj iščem? Le preživeti moram dneve! Te dneve!«

Še pogleda mi ni namenila, čeprav sem dan prej poslušala njeno predavanje o kljuvajočih bolečinah v roki, od koder se širijo po vsem telesu. Razburjenje jih pospeši. Čuti jih, ko prihajajo iz levega zapestja, se širijo proti komolcu, kjer se v konici zasukajo in se po notranji strani vračajo proti pazduhi. Kak dramatičen opis! Malce se zmasira in lepi protibolečinske obliže, je razlagala. Sicer pa tiho prenaša svoj križ in ne paničari za vsako malenkost.

»Kot ona!« in pokaže iztegnjeno roko proti hodniku. »Mlajša sem to je res, a tri leta, kaj pomenijo? In iz mesa in krvi sem. Tudi mene marsikaj boli. Revmatolog je na zadnjem pregledu omenjal fibromialgijo!« Zdelo se mi je, da se ne bo ustavila z detajli, medtem, ko sem sama prilagodila poslušanje njenemu dihanju in besedam.   

Naenkrat je navlekla anorak. Pes je takoj razumel in končno dočakal odrešilni žvižg. Živahno je planil za njo, ko se je spuščala po stopnicah. Nobenega razloga ni, da me to pretirano skrbi, a težko sem ravnodušna. Ves teden me ne bo, odhajam, nje pa več ur ne bo iz gozda.  

Spolzela je skozi tunel vrtnih gredic in izginila med drevesi. Da je ona sem vedela po bundi, spremenjeni v rdečo piko, za katero je v senci dreves sledil mahajoči rep.

»Drevesa,« je večkrat rekla, »vedno me odrešijo tiščanja v prsih!« In zavzdihnila: »Bolj so  učinkovita od vseh tablet.«