Prgišče vetra

STEZE

Nočem, da bi s smehom

pometal prostor,

v katerem sem vzgojil kaktus

najine ljubezni.

O, kako bode misel nate,

kako bode šivanka,

s katero sem prišival

nebo nad pokrajino

v katero sva s poljubi narisala steze.

Po kateri naj grem,

da končno izvem,

na kateri obali

so snubci použili jutro,

ko si iz svetlobe izstopila

in zamamila morje,

da je pljusnilo v oči

modrostnika,

ki se je raztegnil med skale.

Ostale so steze,

kot nevidne žile

najinega skupnega telesa,

tako minljivega,

da ga večnost noče.

JOK LISTJA

Nesiva sonce v varno kotišče

bodočih časov

in premrle dlani

pogrejva nad žerjavico

daljnih obzorji,

ki ječe legajo v morje.

Imenovala sva kamne

in sladkala grenkost pelina

s sladkostjo prvih poljubov.

Potem sva lesenela v čas,

ki je odkapljal z jesenskim dežjem.

Poslušala sva jok listja

in se kvasila  v neke nove

zoritve.

Bal sem se, da bi splašil

senco konja na tvojih prsih,

da bi odpoljubil

smeh mladih dni,

ki si jih zavrgla

za kamnite zidove.

Bal sem se,

da bom samo ožgana vrtnica

za zidom tvojih vzdihov,

da bom listje,

ki ga pohodijo

težke stopinje

časoslednika,

ki nama hoče pojesti pravljice

in se zvrhati s soncem,

porejenim iz tvojega trebuha.

Ali slišiš jok listja,

ki drhti v betonu?

Ali slišiš

tiktakanje zvezdnih ur

v reki,

ki nosi

najine mrtve poljube.

ODKLEPANJA

Prvi sunki vetra odklenejo lupino

tujstva mrzlih duš.

Pestunja nosi zoro

v cerkveni hlad,

kjer se zakvasi nov obraz

ljubezni samotnih  malikovalcev

nečistega časa.

Razsodniki odštevajo tuljenja vetra,

ki še vedno odklepa mrzle duše,

lebdeče nad zmehkobljeno pokrajino,

že davno sanjano

in vrojeno v zavest prahodcev,

k boginji minevanja.

Neka senca

odlizne čas na moji dlani,

da me zapekli in zdrami.

Potem slišim odklepanja

še zadnjih vrat, do svetlobe,

ki se je razlomila

v kristalu začasnosti.

Nič več me ni v vetru,

ki je postrgal dvorišča

skromnih bivališč

zaobljubljenih molivcev

novega časa.

Povabljen sem na pot

od tam, do tod in še dlje,

do odklepanj, do nedelje,

ko bo tišina mrmrala

v zibelki preostalega časa.

SAMOTA VETRA

Ne joči breza, utrnjena v sivo,

če so tvoje ptice,

okušale rezino juga

in se naselile v oleandre in limonovce.

Z mrakom bova prečila

nejasne linije med tu in tam.

Oba sva svata večnosti!

Če si ti na barju,

sem jaz v zakotju trtinih objemov.

In zdaj slišim vzdihe v kamnu.

Samota vetra se izpeva

v orumenele dneve,

ki zorijo v travah.

Krepčilne solze dežja

bodo odkapljale bolečino,

ki žolnasto kljuje

v staro lubje mojega srca.

Vse je tako tanko, ledasto,

resno zasrenjeno, da pušča dvom o soncu,

ki je milost v prvem grozdju.

Mar naj ležem na temno ilovico

in čakam na samoto vetra,

da bom gluhost,

da bom dokončnost začasnosti.

Ne joči breza,

če te češe samota vetra.

ČELO NEBA

Ko so ptice poselile meglo

in močvirje odčivkale

v sekvenco vesolja,

se je primerilo,

da je modro nebo

pokazalo čelo.

In samotna roka

je v jelše položila

dojenca novega neba.

Vse je bilo prej,

še preden je pomlad

potrkala na črviva vrata orača,

ki se mu je sanjalo,

da so vrane izkljuvale trudne ure

iz zapuščenih rebri.

Nebo, pokaži še enkrat

modro čelo, polno sončne soli,

ki tako dobro izžge prazne dni temin,

ki v zemljo raztopi nevidne moči.

In šla bosta zaljubljenca

čez mlade trave,

da poljubita čelo neba,

da bosta otroka svetlobe,

da bosta dokončna simfonija.