Majske zastave

Saj, kava, takole na balkonu v majskem jutru. Ne bom rekel, da mi ne prija, doma, v miru, ampak … Dvom je v vsem, je že skoraj paranoja. Gledam tja čez, kjer se sence tkejo v zaveso nekega davnega spomina, ko so tam mimo hodile neke druge zastave in se je zaklinjalo k drugim bogovom. Rituali, sami rituali obvladujejo kolektivnega duha. Moral bi do trgovine, hladilnik je prazen, že več dni; v zamrzovalniku, tistem malem, je pozabljen par klobas, še domačih, takih, kaj vem … Ne teknejo mi. Saj ne, da sem vegetarijanec, daleč od tega, samo … Ja, nek davni spomin, kruljenje, kričanje, ki je odmevalo po soseski, tisto … Iz podzavesti vstaja in se razširja čez sprotno zavest. Skušam strmeti onkraj vseh spominov, pa se mi lepijo na fasado prepoznavanja sprotnih dni. Zaprem oči in vidim hišo, kamnito, staro, zapuščeno. Čutim vlago v njenih zidovih, čutim resonanco vseh njenih vzdihov; ječe propada in opominja, da je tam bila neka energija – saj je smešno, zadosti sem star, da sem se rodil v tisti hiši, prejšnje stoletje pozna petdeseta. In če zdaj vidim razkrečeno mamo in kri, in … Torej sem prišel skozi rdečo meglo v hlad februarja: pravili so, da so bili zunaj veliki zameti, in da je bil ob mojem rojstvu lep sončen, a hladen dan. V hlad rojen, povit, zaznamovan … In zdaj je še vedno v stari razpadajoči spalnici moja slika otroštva, z liziko na ovčji koži … In malo naprej sta oče in mama, poročna slika, retuširana – take so bile takrat v modi. Družine so visele po zidovih, v velikih zračnih spalnicah. In tam v kotu se skriva star barvni televizor: tistega je pokojni brat kupil za štiri plače medicinskega tehnika. O, si mislite, štiri plače, saj to je … Danes bi kupil najmanj dve televiziji za plačo … Taki časi so bili, ja, ja … In sta gledala z mamo, kako Miloševič govori nekje na Kosovu, poročila, takrat … In potem so bile majske zastave. Prišel sem domov, oddahnjen od mestnega ugonabljanja … Mama je samo rekla: vojna bo, vojna, sinčka … Ona se je umaknila v grob od te norije. In tisti metulj nad odprto krsto, tisti; morda je to bila njena duša … Ne vem, kako, a je bilo neko znamenje, že blizu maja, konec aprila. Zvon v vaški cerkvi je ubijal tišino, mi pa smo ob pokopališkem zidu čakali, da pride črn avto z rjavo krsto, ne predrago, srednji razred. In sem stal tam, ko so jo nesli v mrliško vežico; odprli so krsto; rjav metulj pa je vzletel … Videl sem, da je prej sedel na njenem čelu … Le kako se je znašel tam!? Potem pa je zakrožil med nami, odelipsal pod staro lipo in se izgubil nekam v večnost, ki čaka na nas. Duša mame se je naveličala trpljenja in je šla … Moja se me še prekleto oklepa: ne izpusti me, če prav, se je že trikrat pripravljala na polet: prvič, sepsa v bolnici, druga sepsa, potem mali infarkt; zdaj, zdaj ji je udobno v meni in mi šepeta zgodbe … Ampak tisti metulj, lepa krila je imel, lepe vzorce … Lepa duša moje mame. Tista leta, štiri leta, ko sem iz mesta prišel nazaj na kmetijo, tista so bila najlepša. Sedela sva v kuhinji in govorila zgodbe; kaj vse mi je povedala … Kakšna leta, o, kakšna leta, najlepša leta mojega življenja. In pes, da, imela sva pametnega psa, ki ga je objestni lovec ustrelil … In je pletla: nogavice za brata, kapo zame, nogavice zame … Pletilke so pozvanjale v popoldneve, štedilnik na drva je oddajal lenivo toploto, dišalo je po domačem kompotu, jaz pa sem iskal službo: osemdeseta leta, spremembe, bes; nove zastave so se pripravljale … Telefon sva dobila pozneje, ah … Zakaj mi zdaj ti spomini udarjajo z neko nepojmljivo valovito ihto. Vem, vem, črne oči, tam na banki, in pridi v pisarno. Sestrična, njena hčerka … Kako so ti novodobni ljudje okoreli in vidijo svojo moč samo v denarju, samo to. Zgodovina tiste hiše … Ob dedovanju jo je mama tretjino odstopila teti, zdaj pa, tretji rod, bi nekaj prezidaval … Ne, ne, moja rojstna hiša … In debelo sem gledal, ko je zrla vame s tisto ihto in mi govorila, da bi hišo podrla, da bi zgradila novo, da bi … Pa kaj si ti ljudje domišljajo … Podrla hišo, kar tako; ta grad trpljenja. Ne bi se rad zdaj spominjal vseh šikaniranj tam gor, ne … In to me je vrglo iz tira, da bi hišo podrla, pa da naj jim prodam, seveda po simbolni ceni. Ne, ne bom prodajal, ne bom prodajal spomenika svojih srečnih let, pa naj propade po naravni poti … Krepost spomina, krepost hrepenenja … Če bi bil zdrav, bi jo popravil, če … Veliko če –jev se je nabralo na ogrlici časa, veliko. Takole si zamišljajo počitniško hišo, zdaj, ko so polni denarja, gospa direktor poslovalnice banke … Ugodne zveze, advokati, podjetniki, saj, saj, jaz pa … Trosilec sanj … Duša metulj … Pravičnost je prešibak izraz za to. Črne pogoltne oči me vrtajo, blaznijo … Zdaj sem se že odločil: prekinil bom vse stike z njimi, kot pred leti, ko jim je zaradi nevzdrževanja – niso pokazali interesa – padel strop v izbi … In takrat me je sestrična poklicala in rekla, da bodo dali počistiti, račun pa izstavili meni in bratu; takrat je še bil živ: to je bilo dve leti pred njegovo smrtjo, da … Poslali račun … Samo zaklel sem in vrgel telefon dol. Zdaj pa spet … Zidali bi … In nekako že v tistem času so imeli idejo, da bi hišo podrli, nama z bratom pa bi v novogradnji pustili eno sobo … Ja, pa se vprašam, kaj vse zmore denar; preoblikuje ljudi v brezčutne preračunljivce. V sebi nosijo madež, črn madež; saje neke grdobije, kolektivna sorodstvena zarota, ker … Se razume, moj oče je v hišo pripeljal žensko iz bogate kmetije, iz druge pokrajine; to jim ni bilo všeč, vem … In zato so ga kar naprej odrinjali, mu ne dovolili to in ono, zdaj pa bi, o ja, iz podobne nesramne energije, odganjali mene, kot še edinega dediča celega posestva. Za zemljo jim ni, se ve, ampak hiša, ta pa. Se razume, na samem je, na lepi lokaciji, pa bi … Vodovod je, telefon, elektrika, vse je, samo … podira se, žal … Po bratovi smrti grem malokrat gor – tudi če grem, me nekaj dni duši, mori … Plesen, propad … Vse je mrtvo, vse je v izginjanju, pa ne morem nič, po infarktu, umetni zaklopki. Kaj pa naj!? Partnerice to ne zanima … otrok ni, kaj naj … Maj bom nosil v sebi in se jim uprl, še zadnjič! Krote neumne!!! Svileno nagovarjanje, da bi to in ono … ne, ne, ne !!! Še zdaj vidim brata, bolan je že bil, kako se muči še zadnjič z nahrbtno kosilnico, da je očistil okolico, počistil tudi pri njih tam spredaj, pa … Niti enkrat niso pokosili … Niso skrbeli za dovozno pot, zdaj pa bi kar gradili in … Kaj jim je! Vem, kaj jim je, denar jih napihuje, to bo. Sestrična ima pokojnino,  sin ima dobro službo, hči, ta na banki pa sploh. Prestiž, moč, moč odločanja, moč kapitala … Zadosti o tem, to smo rešili … Maj, tam čez je zelenje, reka šumi; ta šum, kakor da bi skušal to vodno simfonijo sprejeti vase, da bi na ta način v meni žuborele besede … Mogoče bom šel tam mimo parka, tam se zdaj dogaja, te dni … Tja hodi nek, no, navzven razcapanec, dolgih sivih las in vedno prenaša nek zabojček; včasih stopi nanj in govori in govori. Mimoidoči se muzajo, on pa govori in govori. Pa je zanimiv. Pozanimal sem se, kdo je. Povedali so mi, da je v mladosti študiral teologijo, potem je šel v vojsko in od takrat, da se mu rahlo suče … Pa ga rad poslušam. Še posebej je zgovoren, ko se pripravljajo nevihte; takrat ima tudi drugačen ton … Pravijo, da gre vsake toliko tja gor, v Idrijo, da ga malo ublažijo. Le zakaj!?, to je njegov način izražanja. Jutranja obredna zamišlija, se stesnim … Pograbim mobitel, da preverim, če me je partnerica že klicala; zdaj je že v službi. Pa jo pokličem, tam je … Zmerim si sladkor, spet je močno povišan, kljub tabletam, saj … Lezem v nov čas, čas odrekanj, duša pa postaja vse večji metulj. Poletel bom skozi kroge svetlobe in se naselil na obali večne pomladi, kjer je ravno prav vetra, da se ti razprejo krila in te nosi onkraj zvestobe zavednosti. Tak maj, vse je prav, le … Nič, zdravila sem pojedel, margarino, črn kruh, kava, brusnični sok. Zdaj pa lepo do parka, med deseto in dvanajsto je tam tisti govorec. Stopam čez nov trg. Bleščava sonca se igra na kapljicah vode, ki se razobešajo na betonski okvir. Malo naprej vidim mize pred kavarno; nekaj gostov je. Govorica je medla leniva, in na drogu so že zastave, občinska, državna in malo bolj izprana evropska – zvezde bledijo. Morda je to kakšna simbolika, da so te zvezde tako bledo rumene, zastava pa prozorna, izmučena … Evropa je utrujena: od blišča, od vojaških trobent, od težkega jekla, od nasilnih smrti, od gospodarjev senc … Generali spet preučujejo taktike, kako moriti … Zdaj so smrti bolj elegantne; vse je kot računalniška igra, vse se da voditi udobno, za zaslonom … In grem naprej. Spotoma bi moral še v trgovino, da bi kupil kefir, morda malo sadja … Pa ne zdaj, zdaj grem v park, da ga ujamem. Za popoldan so napovedali plohe. Zagotovo bo tam. Grem mimo nekdanje avtobusne postaje, tam je zdaj pošta. Za trenutek se ustavim in se nasmehnem: tu, da … Čakanja na avtobus, hoja gor in dol s težko potovalko … In potem v Ljubljano. Tista leta, da … In oče je hodil s tisto usnjeno torbo pod pazduho, z baretko, pogrbljen; nisva se videla, ni me videl, slaboviden kot jaz … Gledal sem ga dol iz avtobusa, pa … Tako odhajajo predniki … Pograbljeni, tihi, nekje onkraj steklenih sten, na katerih je prah upanja in so znamenja spečih stražarjev časa. Ko sem se tu sprehajal s partnerko nek večer sva priklicala spomin iz časov, ko je tu bila avtobusna postaja, čakalnica in stranišča, iz katerih je vedno obupno smrdelo … Kultura sranja in scanja, in napisi na stenah, in …  Zdaj je tu pošta … Včasih je bila za vogalom, držala se je avtobusne postaje. In tiste tesne telefonske kabine: tam sem hodil telefonarit neki bivši … Ona je ostala v Ljubljani, jaz med travami in z žulji v duši. Čisto počasi se pomikam naprej. Park, kip, potke … Na prvi klopi je gruča mladenk, zataknjenih nad ekrane telefona in se nečemu smejijo. Malo naprej starejša gospa, obložena z vrečkami, še malo naprej pa je gospod: tudi on brska po telefonu in elegantno kadi, zamahuje z roko, otresa pepel in se nečemu hahljivi. In potem ga zagledam, tam prihaja, tokrat v smešnem sivozelenem površniku, pod pazduho pa nosi škatlo, tudi sivozelene barve. Čisto mimo mene gre. Zdaj lahko vidim, da je na škatli bela zvezda in spodaj piše U. S. ARMY. Kje je to našel? Spogledava se. V njegovih temnih očeh je neka oddaljena nemoč in hkrati močna prepričljivost, da je vest, da je opomnik v času, ki dogoreva z velikimi plameni. Samo pokimam mu, on pa tudi in gre naprej. Potem se postavi na zgledno pokošeno travišče, odloži škatlo, si popravi površnik, lase; zdaj vidim, da ima celo kravato in modro srajco. Iz žepa potegne sončna očala in si jih zatakne v goste sive lase. Zdaj pa bo, pomislim. In res, malo se prestopa na tistem zaboju, se odkašlja in začne, s še kar močnim glasom:

Kaj je, dragi moji, kaj. Maj je, mesec nore mladosti, ki nima preteklosti, pa tudi prihodnosti ne. Odlično kreirani algoritmi jim dopovedujejo, kaj so in kaj niso. Dajejo jim lažno upanje, da so heroji v svojih magnetnih orbitah. Polni so kričanja in elektronskih slik, ki jim dajejo lažno upanje, da bodo zaznamovani z elektronsko miselno silo – ta jim že piše naloge, rešuje matematične probleme – možganov ne potrebujejo več, še spolnih organov ne. Nagon ugaša skupaj s pametjo, vam povem. Zgodovina pameti je tudi zgodovina nagona. In nagon je od nekdaj spodbujal pamet, da se je trudila, da je zadovoljila nagonu zaživeti: to je gnalo prednike v vojne, nagon! Čisto preprosto, kdo bo smel ploditi in se razploditi. Danes pa, samo da imaš telefon, pa si celota. Bedno. Zgodovina pameti je drugačna kot se prikazuje danes. Algoritmi bodo mislili namesto vas, bog se pa smeji. Ne mislite, da se mu je ponesrečil ta izdelek, ki se mu reče človek, ne. On ima drugačne načrte, niso še razkriti, a bodo, v kratkem bodo. Na zemljo je poslal nas, glasnike, da vas opozarjamo, a nočete slišati. Nevihte vas bodo oprale, strele bodo požgale elektronske naprave in ljudem vrnile duše, da bodo duše komunicirale med seboj. In zdaj vas vprašam, kdo je zares bogat? Ne veste, seveda ne. Tisti, ki ve, da ima vse, in ničesar ne pogreša, kajti, kjer ni želj, tudi razočaranj ni. In politika, spet bi se je dotaknil, pa ne danes. Politika je orožje denarja, da dobi še na večji veljavi, to sem vam že povedal. Če bi sprevideli Jezusovo namero, da je treba podirati mize, kjer se kopiči denar, potem bi ljudje počasi razumeli, da je imetje težak kamen okrog vratu, da te vleče v brezno. O, ja, bogastvo, slava, udobje in občutek, da ti je vse dovoljeno. To je bilo od nekdaj tako: carji, kralji, grofje in tako naprej. Sam sem potomec grofov, ne bom vam tega dokazoval, ker nima smisla. Zgodovina pameti je zelo zanimiva, o tem sem premišljal v tej majski noči in sem prišel sem, da bi vam oznanjal, kako nevedni ste. Ko je bog vdihnil človeku dušo, mu jo je opremil z vedenji – rekli bi, da je vanj vgradil super računalnik – to si lahko predstavljate, saj računalniki obvladujejo vas in ne več vi njih. Umetna inteligenca, kaj. Bog vse vidi, bog vse ve in to. Prišli boste do meje, kjer bo vrhovni rekel, zdaj je pa zadosti, zazehal in opustil svojo najljubšo stvaritev, da se izgubi nekje v obupno hladnem vesolju. Bog se nas bo naveličal, to vam dopovedujem. In zgodovina pameti se začne v jamah, ko smo gledali v ogenj in si mislili, da je to rezervno sonce, tam se je začela. Danes namesto v ogenj gledate v majhne ognje, v ekrane: in se čudite! Pračlovek je bil začuden nad naravo, zdaj se pa čudite sličicam in rjovenju urbanih zveri, namesto tistih iz gozda – zdaj je človek samemu sebi zver, to je. Zver, zveri, to; to je zapoved elit, ki se skrivajo v udobju in potrebujejo milijone sužnjev, takih, ki sicer imajo hrano in stanovanje, nimajo pa svobode. Kar računajte, koliko je takih, ki delajo samo za to, da so: pa nič več! In tega se ljudje ne zavedajo, ker so izgubili instinkt; ne poznajo zgodovine pameti. Korakajo pod majskimi zastavami nove dobe, da bi dosegli milost spoštovanja, pa niti tega ne vedo, od koga. Zastave klanov se razobešajo po mestih, da ima narod neko oprijemljivo zvestobo pripadnosti tistim cunjam, ki jim rečemo zastave. Spoštovanje, dragi moji, spoštovanje teh zastav, to je arhaično čustvo, ko so množice umirale za takšne simbole. In na nogometnih tekmah so velike zastave; tam se kaže potreba po arhaični skupnosti, ki pripada nekemu simbolu. Ampak najprej pripadate sebi, samo sebi. Če pripadaš sebi in bogu, pripadaš vesoljni ljubezni. Pa še to bi rad povedal. Prepad med narodi, ni ga več. Kapital vas je naučil, da imate vi enak jezik, enako poslušno pamet. Kapital hoče ovce – tudi božji načrt je bil tak, da postavi pastirje in poslušne ovce – to je dosegel kapital. Kar blejajte in se igrajte, magari tudi politiko, pa boste že spoznali, da ste skrbno vodeni, da vam je odvzeta pamet. Prehajamo v obdobje, ko bo človek strežnik robotom in ne obratno. Nevidni roboti so v vaših rokah, usmerjajo vašo pamet v smer, kamor hoče kapital. Kdo pa vodi kapital, vrhovni, vrhovni ga vodi. In smo spet tam. Zgodovina pozna tezo, da je vsaka oblast od boga, kaj. Mar je res? A ni bog ena sama ljubezen … Maj, ljubezen, zastave … Toliko za danes, publikum. Ozavestite svojo pamet, ki spi v algoritmih in vas poneumlja, jemlje vam um, jaz bi rekel, da vas odumlja, ne poneumlja, odumlja vas! Bog je v meni in se razodeva za vas.

Rdeč v obraz je, zadihan; tak slap tega govora. Kot tisti govorci v znanem angleškem parku. Smrklje so se hehetale, gospo sem slišal reči: Ma, ne bo dolgo, ko bo spet v Idriji, ljubi Jezus. Zadosti pametno sem ravnal, da sem ta govor posnel na mobitel. Doma ga bom lahko še enkrat v miru poslušal in analiziral. Mislil sem, da nametuje neke besede, da kar nekaj govori, pa … Ja, presenetil me je. Zdaj se sklanja, pobira zaboj, si popravlja plašč in spet gre mimo mene. Ustavi se in mi reče:

»Ni treba bit začuden, jaz sem naravno stanje pameti, to sem. Ime mi je Salamon, Salamon sem. Zdaj grem v pekarno po črno štruco, pa jogurt, to bo hrana za danes. In vi, zdi se mi, da sem vas že večkrat videl v tem parku?« me preseneti z vprašanjem.

»Ja, dostikrat pridem. Danes sem pa prvič slišal ta vaš govor, odlično. Očitno veliko berete in študirate. Srečal sem vas že na ulicah, vem približno, kje stanujete: v tisti zaviti ulici, kjer imam neko sorodstvo, prav nasproti vaše hiše. Enkrat ste v zgornjem oknu udarjali čez politiko, čez nekdanjega predsednika države,« se mu razodevam.

»A, ja, o ja. Imam napade, priznam, ko gledam poročila, poslušam, analiziram … Ker sem vest, moram povedati, moram … Pa me potem peljejo gor v Idrijo. Tako je, cesarjeva nova oblačila, veste … In tale škatla, vidite, to je moj govorniški oder. Včasih na bolšjih trgih kupim kakšno trapasto reč. Vsi ti predmeti nosijo neke zgodbe; dogajajo se mi, govorijo mi zgodbe. In ta škatla, nek vojaški kovček ali kaj, ne vem, solidna lesena reč …Ne mislite, da sem za ameriško demokracijo, daleč od tega – tam se je bog najbolj zmotil, v tistem peskovniku. Ha, Američani, priseljenci: z ubijanjem so si pokorili dežele, no, na začetku so bili tudi sami žrtve, vemo to, ampak, moč boljšega orožja je zmagala. In prav na tem, na moči boljšega orožja, še danes krmijo svojo zavest o večvrednosti, z božjim privoljenjem. Bog se ne zmoti, nikoli, le časa ni, da bi doumeli celoten njegov načrt. Še nobenemu ga ni razkril. Nas pa naproša, da odpiramo razum, da prebujamo zaspane duše, potopljene v ta prekleta elektronska igrala. Sam je kriv, kaj pa jim je razkril to vedenje. Po drugi strani pa je to odličen dokaz, kaj zares Bog zmore. No, čez nekaj dni bom spet tu, zdaj pa grem. Popoldan bodo plohe in bodo oprale majske zastave,« reče in si zatišči škatlo pod pazduho in gre. Njegova hoja je odločna, samozavestna … Prerok na svobodi … Mladenke so se pobrale, možakar je spravil telefon, se vzdignil in šel po drugi strani, gospa pa, s tistimi vrečkami, se vzdigne in mora mimo mene, pa reče:

»Kakšna mona, ta, ta … Pa je njegova mama bila tako vesela, da bo imela župnika v hiši, na, pa si ga zdaj poglej. Mona, vam rečem, mona. O, ne bo dolgo, pa bo spet v Idriji. Svojci ga dajo veste, brat, brat pokliče reševalce, policijo, kadar v ulici kriči in pridiga skozi okno, ma tudi ponoči, veste. Ja, hudo je, če človek zboli na živcih, hudo.«

Prikimam in se zgnetem v majski dan, razprhnjen, dišeč, lep. Naš park nima golobov, tisti Ljubljanski jih je pa imel, me spomin vrne v dni, ko sem dolgolas posedal, bral filozofijo in dihal drugačen čas; tudi drugačne zastave so bile. In maj je bil, ko sem šel po svoj prvi pisalni stroj, Unixs, oranžen. Oče je takrat rekel, da … Mogoče je pa slutil, da bodo besede v meni vrele kot malinovec z rdečimi penami. Revolucija v barvi malinovca, dišeča … In potem je prišlo tisto poletje v vogalni sobi, kjer sem pisal prvi roman, tolkel, brisal, znova prepisal, kakšna muka. Danes se usedeš, natipkaš, sproti popravljaš, vstavljaš … Poezija pripovedi. Počasi zdrsnem nazaj čez trg, kjer so ostanki Rimskega naselja. Zakaj se moramo obregati ob plačance Rimske države, ki so tod nosili meče, sulice in zastave, spet zastave. Kakšne so bile takrat; seveda so bile, vsaka legija je imela svojo – tolkli so se za svoje simbole. Nič se ni spremenilo, nič. In glej, na drogu so zastave, saj, peti maj, občinski praznik, da … Pred leti, polna dvorana, jaz pa govorim in se zahvaljujem za najvišje občinsko priznanje, s katerim sem si potem lahko kupil spodoben digitalni fotoaparat, da sem zajemal trenutke … O, če bi govoril kot je oni tam – Salamon … Pa sem že slišal, kako mu je zares ime, tega se zdaj ne morem spomniti. Počasi me nese mimo šumeče vode, na hitro pogledam proti lokalu, kjer se občasno ustavim na kavi, res samo občasno, ker ni denarja – o, ja včasih, pred desetletjem, dvakrat na dan na kavo, zdaj, le tu in tam, in hrana, pripeljana na dom iz doma upokojencev, dietna. Omara duše škriplje, a duša, ta metulj, ta pa še udarja s krili. Za trenutek se ustavim, dijakinje gredo v trgovino, mladost, žuborenje: bodoče matere, ki bodo rojevale angleško govoreče podanike kapitala. Spomnil sem se, da so nekoč imeli v knjižnici ure pravljic z angleško govorečo pripovedovalko. To je strategija kapitala: naučiti uporabne sužnje jezika gospodarjev, to je ta taktika. Kakšen dopoldan, si zamrmram in grem domov.

Popoldanski dremec me jemlje. Zazeham, odložim knjigo, ugasnem luč, in potem, potem treskne, enkrat, dvakrat, bliski sikajo nad lipami, ki stražijo južno stran mojega doma. Nevihta, debele kaplje tleskajo na mlado listje, ki se trese, a se ne vda. Vstanem in gledam, kako se nabira voda; dež jemlje pokrajino vase. Odpravim se v avlo, da bi videl, če je kaj pošte, čakam na vabilo za pregled, ultrazvok srca, že spet … Vsa ta komedija z zdravjem … Redni servis. In vidim, da je zastava, vržena na zid, prilepljena z vodo, na fasado, zgoraj pa zapeta za okno. Majske zastave, v joku časa. Nič ni, prazen nabiralnik. Oh, pred leti, me zgrozi, ko sem čakal na vabilo za neko drugo preiskavo, zoprno … Pa si je tisti zdravnik zlomil nogo in sem potem čakal vse do jeseni. Pod večer bom šel na kolo in se peljal po glavni ulici, ko bo oprana z majskim nalivom; tako lepo diši zrak opran in mehak, poln nekih novih vibracij, ki jih telo razume, duša pa ne. Zanimivo. In se spomnim, da sem pred leti, ko sem fotografiral neko prireditev, govorniku spustili zastavo na glavo. Pa prav maj je bil, da. Odpirali so nov center za socialno delo. Šel sem v medetažo, spodaj je že govoril nekdo iz ministrstva, pa sem hotel za potrebe Centra dokumentirati, vse posneti, narediti reportažo, in … Odprl sem okno, pa ga je pregrnila zastava … Čudil sem se, kaj se narod spodaj smeji. Natesnjeni so bili tam med staro občino in novo. In vsi so me gledali, kod da sem papež na oknu. Potem zadihano priteče ena od socialnih delavk in mi pove, kaj sem naredil … Majska zastava naše nove države … Sram me je bilo, pobral sem se od tam, skrivoma, ob zidu, zadaj … Da takole spustiš zastavo na državnega funkcionarja – to bi bila lahko sabotaža … K sreči se je vse odvilo v komično smer. Zastava je bila spet zataknjena, okno trdno zaprto, jaz pa sem šel s fotoaparatom od tam. In zdaj, glej to našo zastavo, povsem zlepljeno s fasado – barve so bolj žive, rdeča je malo boj temna, bolj revolucionarna. In tiste črne oči, me znova zažge: podirali bi, podirali!!? Pa ne boste, pa ne boste, dokler vihrajo majske zastave v meni!!!