Likalnik iz Trente

      Katji se zdi, da je danes v bloku tako turobno pozno julijsko vzdušje, morda tudi zaradi vročine, ki je zunaj. Na balkonu strahoma pogleduje na toplomer, ki je kazal že 33 stopinj. Klimatska naprava je šumela in jo le deloma pomirjala. Nekaj časa še posedi in gleda kup perila, dve bluzi, ena lepa, sicer staromodna, bela. Tista, tista se zamisli. Vaška šivilja mi jo je sešila, ko sem se pripravljala za maturo. Kje je že to, leta 1965 se maturirala, prva iz naše oddaljene doline, kjer je samo nekaj hiš … Če se zdaj spomnim hladu pri nas doma, v stari hiši, v naši Zadnji Trenti … In potok na dnu doline, kjer sem strahoma stopala čez, ko sem šla gledat, kako je z ovcami na paši. Naš stari oče je vztrajal: Trentar, ovce, koze, krompir, zelje, repa, če je ostalo kaj prostora na skromni njivi … Pa kako je tolkel z motiko tiste grude, s šilastim klobukom postrani. Pa ti zamahne, pa stoka, pa zamahne, pa stoka … Ko sem mu predlagala, da bi prišel Ivan in spodnje Trente pa bi s traktorjem v eni uri vse naredil, me je pa nadrl, da nima krompir tistega okusa, ah, kaj krompir, čompe, čompe … Čompe in skuta za večerjo, ovčja, včasih samo mleko. V spodnji Trenti so nekateri imeli tudi krave, pa smo včasih šli po kislo mleko, pa tudi prašička je kdo vzredil, pri nas pa … Ne, revščina je bila, še elektrike ne, petrolej, vse do leta 1968, ko je stari oče umrl in se je začelo spreminjati. Joj, kje je moja dolina, kje, je. Saj grem včasih do Soče, toliko še zmorem. Če bi bil moj Tonin še živ … Pa je rad šel v našo dolino. Malo je kompliciral, ker mu je bilo škoda avtomobila. Puščala sva ga spodaj ob koči pri izviru Soče, potem pa peš do naše domačije … No, nič takega, dobre pol ure prijetne hoje, najprej malo v grič potem pa dol. Dokler je bila mama še živa, smo še šli. Je bila pa prav po trentarsko trmasta, v dom starih pa ne in ne. Na stara leta je imela še kozo. Pomagali smo ji tisto malo sena pripraviti za zimo, sicer jo je pa pasla. Krompir smo ji kupili, zelje, repo, pet kokošk je pa še imela, pa majhen vrt, za solato in radič, saj drugo tam ne raste, spodaj v nižje, še fižol, pri nas pa … Ne spomnim se, da bi ga kdo imel, ne. So bile hladne noči, bog, kako so bile hladne. In ko sva s Toninom prvič prespala, se je čudil majhnim oknom, pa peči v kotu, pa Kristusu na steni: on, komunist, bolj tako, za službo in to … O ja, naša mama so bili verni. o ja. Peš so šli dol k maši. P so bili smešni, čevlje pod pazduho, v cerkvi si jih je pa obula. In kako so si likali bluzo pa krilo … tisti težak litoželezen likalnik … Tonin se je čudil, kako so mati zajemali s kleščami žerjavico v štedilniku, ki je nadomestil ognjišče; vsaj to, pred vojno je baje še bilo ognjišče. Pa jo je gledal, kako stavi žerjavico v likalnik, jo mendra, piha, potem pa treskoma zapre pokrov, obrne zatič, prime likalnik, ga zavrti, da žerjavica skozi lunasta okna zažari … Pa so dali likalnik na rob zidanega štedilnika in čakali. Potem so čez čas pljunili na prst, potipali likalno ploščo, rekli ajs, pa bo bo. In likanje se je začelo. Tonin, on je bil elektroinženir, je kar videl, kako bi vse to lahko gnala elektrika, če bi jo dovolili napeljati, saj takrat so se pripravljali … Prvi letnik fakultete, Ljubljana, Tonin … Oh, tisti likalnik. Še kot otrok sem gledala babico, kako je delala z njim, prav tako kot kasneje mama. Iz roda v rod je šel kot druge reči, terilnik, ponev za pečenje kave, s pokrovom in mešalom … Mali kolovrat, pinja … Leseni škafi, tisti … Nosili smo vodo od studenca … Kako so bili nerodni, težki. Mama mi je dal svitek iz cunj in mi rekla. Alo, Katjuška, zadosti si velika, gremo po vodo, žehta bo, pa za kuho jo bom rabila. Ko sem šla prvič tja dol, bosa … Pomotoma sem stopila na osat, oh, no. Nismo cvilili za vsako reč ne. Me Trentarice že ne, Trentarji pa tudi ne. Če danes pomislim, kako smo tam živeli, kako odročno. Kje je vas Soča, kje je šele Bovec, in čez Kranjska Gora. Kdo je pa takrat pomislil na zdravnika, mi ne. Star oče je legel in umrl, oče prav tako, Stara mam je umrla s škafom v roki ob studencu, oče pri klepanju kose … Ne vem, če je bil kdaj pri zdravniku, mislim, da ne, mama ob koncu nekajkrat, imela je močne migrene, bi rekli danes, pa je šla, tudi ona, menda kap. Ja, pa jih je dočakal petindevetdeset. No, no … In s srpom je žela travo, da je bilo za kozico, s srpom, si misliš. Kakšna usoda. Danes je pa naša hiška prodana. Kupil jo je John, Anglež, pa jo je obnovil. Vnukinja je bila včeraj tam, pa mi je navdušeno govorila, da ima tip psa, da je kul tip, da. Ta mladina. Kul tip, pes … Pri nas ni bilo psov, še mačk malo, hrane ni bilo. In je kupil našo hišo. Mislila sem, da bi vsaj Jernej prevzel, pa … Raje si je zgradil hišo na robu Ljubljane, saj, saj, računalniki, znanost, ne pa koze ovce in malo krompirja, pa tihe noči, dolge zime … Pa kako rada sem čakala prvi sneg, ko so gore belo zažarele: o, kakšna  pravljica, in smreke so se lepo oblekle, v lepe bele bluze. Ko sem dijakom enkrat to zasanjano opisovala, so mi rekli, da so že bili tam, da je to še zadnji raj v civilizaciji. Zadnji raj, mar res!? Če bi hišico obdržali? Kdo bi jo pa vzdrževal, sin ne hči, še manj, druga tudi ne. Na, jaz pa tudi ne. O ja, Tonin, on. Pa se mu je zamerilo tisto poletje. Strele so tako sekale, tako kot samo pri nas. Ne, rekel je, ne, v teh rovtah pa ne bi rad bil. Takrat, ah … Ko se je uneslo, sva morala nazaj v Ljubljano. Saj sem  se mu smejala, tak dedec, skoraj dva metra velik in čez sto kil je imel, pa se takole boji …  In celo pot mi je razlagal, kakšna energija je v strelah, kaj se lahko zgodi. Takrat se mi je zazdel velik otrok, res. Ta moj Tonin. In bela srajca zlikana s starim likalnikom. Ni mogel verjeti, da se to da … V Bovcu smo praznovali desetletnico moje mature, pa … Zvečer je prišel za mano iz Ljubljane, kar tak, v pomečkani beli srajci, s kravato. In je hotel, da bi v nedeljo imel zlikano srajco, oprano, ah no. Ta njegova inženirka pedantnost. Za silo smo mu jo oprali, posušili, mama pa mu jo je zlikala s tistim likalnikom, težkim, na žerjavico. Pa kako mu jo je zlikala? Kot včasih očetu za k ta veliki maši, na črto, ovratnik strogo poravnan. Ni se mogel nagledati, tako zlikana. Očital mi je, da bom morala spet k mami v šolo likanja. Še danes ne vem, a je misli resno, ali pa samo tako.  Mogoče je pa zato hotel Tonin, da vzameva iz hiše tisti star likalnik in ga prineseva v veliko stanovanje v Ljubljani. Ni hotel graditi hiše, raje sva potovala. Kam vse sva šla. Oh Indija, Avstralija. Povsod sva skoraj bila, na vseh kontinentih, to že, pa ni nikjer naše Trente, ne. Še je tam likalnik, še. Glej ga, črn, masiven, straži polico z izbranimi deli Ivana Cankarja. Tja ga je postavil Tonin, tja. Njegovi so bili majhni Dolenjski kmetje, cviček, oh … Pri nas doma ni bilo vina, kje pa, le domače žganje, ki ga je oče zamenjal za kakšen kos divjačine; hud lovec je bil. Likalnik, glej ga tam. Jaz pa moram kupiti novega; moj je star, električni, če prav dobre znamke; Tonin ga je izbral, je odslužil. Počakala bom vnukinjo, da pride mimo pa me bo zapeljala. Ta moja, ta, ta ima Trentarsko kri. Pleza, se potaplja, hodi v gore. Pa sem ji razlagala, kako je delal tisti likalnik. In mi je rekla: Ah, daj Nona no, na žerjavico, daj no. Ni mogla dojeti, da se je likalo z žerjavico. Obljubila sem ji, da bomo šli na Dolenjsko na vikend in ji bom pokazala, kako gre. Tam je Tonin uredil štedilnik na drva; sin še gre tja dol in včasih zakuri, tam bi se dalo. Samo takih klešč nimam? Pa se bom že znašla, saj sem Trentarka. Kaj pa oni vedo, kako se je hodilo po vodo, kako smo nabirali drva v strmini, kako smo v košu nosili, kar je bilo treba: moko, drobnarije, tudi krompir na pomlad … Hudič, pa res ne dela, je Katja še enkrat ugotovila in iztaknila likalnik. Enkrat mi jo je že zagodel, ta, ta …. Če bi bil Tonin živ, bi hitro popravil. Malo bi positnaril, malo klel, malo žvižgal, pa bi bilo. Ko smo na vikendu hoteli skuhati kavo … Oh tisto … Vedno smo tja dol na pomlad peljali vse kar je bilo treba, posoda, kuhalnik na elektriko se razume, plina Tonin ni maral. Zdaj pa pravijo, da ga ne bo. No, pa je star likalnik, ki je bil tam, še tak z rdečim ročajem, menda last njegove tete, obrnil, nekaj pošaril, pa ga je predelal v kuhalnik. Pa smo kar na likalniku skuhali kavo. Med dva kamna ga je dal, potegni kabel in … Tonin, Tonin. Vstane, gre na balkon in vzdihne, vroče, vroče … Lenobno stopi v kopalnico, si malo omoči obraz, si popravi spete lase in si šepne: » Še sem ta prava Trentarka, še, če prav smo gnezdo prodali« Pred knjižnimi policami se ustavil in dolgo gledala hrbte knjig, slovenska klasika, tuja, zbrana dela, nobelovci, leksikoni in tam na desni Cankar, ob njem pa star likalnik iz Trente. V kleti je še tista ponev. Vnukinja pravi, da bi se jo dalo prodati na bolšjaku: pa ja, še kaj. Ko bom umrla, pa naj razprodajajo, prej pa ne. Poboža likalnik, ga privzdigne, povonja, da bi ujela tisti star vonj tlečega bukovega lesa, vonj doma, pa je samo postan vonj. Nekaj solz spusti na temno kovino, tleskoma spusti pokrov in zavzdihne: Ah, ti moj likalnik iz Trente, ti moj. Stara sva, sama, pa kaj!