Ko se sanje udejanijo

»Aaah,« široko odprte oči uzrejo s črnino prekrito sobo; ni prepričana ali je minulo
zgolj nekaj sekund ali par minut, preden se oko privadi svetlobi, ki jo dovoljuje
noč in se globoko dihanje umiri. Dlan krčevito prižeta na koži nad srcem popusti
prijem; zavest se dokončno prepriča, da je spet v resničnosti. Z dlanjo si obriše
prepoteno čelo in vlažne lase spne v čop z elastiko, ki jo zatipa na nočni omarici. Z
vajenimi gibi najde še stikalo namizne luči ter iz predala omarice vzame rdečo
beležko, z zobmi odstrani pokrovček nalivke, medtem ko z levo roko brska za prazno
stranjo.
»27. 12. 2025; sobota, Spet on! Zadnje 4 mesece se ji dvakrat, včasih trikrat
tedensko v sanjah ponavljajo vzorci podobnih prizorov; moški v sivem plašču, rdeča
kravata, siv klobuk. Bodisi je na železniški postaji čakajoč vlak, ki nikoli ne prispe, ali
pa v kavarni na blagajni z bankovcem v roki, zaman iščoč natakarja za obračun, v
cvetličarni obtiči z dvema šopkoma v vsaki roki, v knjižnici pa vedno med istima
policama brska za neobstoječo knjigo in podobno. Skupno pa jim je to, da ne glede
na to, da moški nekako nikoli ne izpolni svojih namenov, s katerimi je prišel na dano
lokacijo, ga tik preden se zbudi, vedno za ramo prime neznano dekle in mu v dlan
stisne nekaj; nekaj rdečega – predmet, sporočilo; tega nikoli ne izve; a ravno takrat,
ko se moški le za trenutek obrne k neznanki, prepozna v potezah pod klobukom
obraz svojega fanta.
Četudi si še tako želi, da bi mu pomagala; poiskala knjigo, našla natakarja,
nadrla uslužbence na železniški postaji, je vsakokrat v sanjah zgolj senca, ki mu
sledi, vidi zgolj njegovo sloko postavo in neposredno okolico, v sebi; v prsih se ji
zadržuje nemočen krik, ki pa ga na noben način ne zmore spraviti iz sebe. Ugrizne
se v ustnico.
S še potnimi rokami, ki brišejo črnilo pod sabo mrzlično hiti opisovati prizore ravnokar
odvite »sanjske« epizode. Moški v sivi obleki koraka proti vhodu v stavbo. ošine
rumeno-črn simbol nad vrati stavbe, v katero vstopi – pošta. Vsa okenca so prazna;
uslužbencev od nikjer. Moški tava po prostoru, ozirajoč se za znaki življenja, stopi
do pulta, se nasloni čezenj in zre proti prostorom dostopnim zgolj delavcem. Vzravna
se z dlanmi še vedno na pultu in nekajkrat tapne s prsti po leseni površini. Dvigne
levico in z desnico odmakne rokav plašča; ošine zapestno uro, da bi se prepričal o
svoji točnosti. In kot vedno, se od nikoder pojavi ona. Nežno ga stisne za ramo, da se
presenečeno ozre k njej in v desnico sprejme tisti rdeči predmet. Le da tokrat; tokrat
je v sanjah obtičala malo dlje; dovolj dolgo, da je še zaznala nekaj, kar ji niti malo ni
bilo všeč – način, kako jo je pogledal, kako je njej fant pogledal neznanko, kako so
njegove oči predolgo in z nekakšno »neprimerno« nežnostjo zastale na njenem obrazu. Hotela je zakričati, stopiti do njiju, jo odriniti – vsaj toliko, da bi končno videla,
kdo je, katera se želi zaplesti z njim. A takrat jo že odtrga stran … Na zadnji piki
obstane s pisalom tako dolgo, da se razleze v packo. Še vedno potno čelo si znova
obriše v rokav pižame, preden pokrči kolena k sebi in glavo nasloni na stegna. »Kaj
se dogajaaa …« Ker je še vedno sredi noči in bi krik zbudil njena mlajša sorojenca,
se potrudi zadržati pekoč občutek v prsih in željo po glasnem joku. Namesto
samopomilovanja, se odloči za globok vdih in počasen izdih – v tem času ji skozi misli
šine ideja. V enem zamahu s sebe spravi odejo in skoči k pisalni mizi; v predalu
najde zvezek z nekaj praznimi stranmi v omari pa zmahan turistični prospekt mesta,
kjer živi. V naglici in še vedno tresočimi prsti razgrne prospekt z zemljevidom na
hrbtni strani in prične obkroževati vse lokacije, ki so se ji pojavile v sanjah: pošta,
cvetličarna – katera že, v mestu so vsaj štiri, če se ne motim, je ravno ta poleg
avtobusne, še železniška postaja, točno – knjižnica pa kavarna. Iz peresnice
potegne še debel alkoholni flomaster in s samozavestnimi potezami poveže
obkrožene kraje v mestu. Zmagoslavno odloži pisalo, še enkrat poravna zemljevid in
se odmakne za korak stran. Nasmeh ji zbledi … Kaj je to?! Nič, packa – nobenega
vzorca, nobene Evreke: NIČ! Narisala je zmazek; lokacije so čisto naključno
raztresene po mestu. Frustracija se ji oblikuje v glavobol, ki ji pritiska na teme … A ni
to po navadi tako enostavno? Protagonisti v filmu zrišejo tistih nekaj črt in WALAA;
od nikoder ima naenkrat vse smisel, in povezavo, in reševanje sveta se nadaljuje.
Brez veze … čisti SCAM! Zadrži se, da ne brcne v predal ob pisalni mizi in
dramatično zavije nazaj k postelji, se vrže med rjuhe in si z odejo prekrije obraz. Saj
ne ve več, ali bi se smejala, jokala ali kričala od jeze in nemoči. Rezultat je nekakšno
jokavo hihitanje. Še dvakrat se obrne na eno in drugo stran, preden jo spet
vzame sen.
Kaj drugega kot to ni pričakovala … Sladoledni vrt, od nikoder žive duše, le tam pri
zadnji mizi v kotu sedi on v sivem plašču, s sivim klobukom in rdečo kravato. Le zakaj
je tako oblečen; nikoli ga še ni videla tako oblečenega – vedno je nosil kavbojke in
pulover s kapuco; če ga je lepo prosila, si je kdaj nadel srajco. Prečudno. Stopi bližje,
tako blizu, da bi se lahko usedla poleg njega, ga prijela za dlan, ki mu je počivala na
mizi, poleg že na pol stopljene sladoledne kupe. Še ena nenavadna stvar – nikoli ni zares
maral sladke hrane, slaščic, sladoleda – zakaj bi potem naročil zvrhano posodo
zmrznjenega cukra?! Iz sebe še vedno ne more spraviti glasu, na enkrat moškega
nekaj zmoti, da dvigne pogled in se ozre naravnost skoznjo. Še sama se zasuka za
180 stopinj, a za njo ni nikogar in ničesar; le osamljene mize. Pogled vrne k njemu in
… Tam je; nežno ga drži za ramena in se sklanja nadenj tako, da zaradi njenih
spuščenih las ne vidi njenega obraza. Me bo spet vzelo, preden mi uspe videti kdo je
… Ne! Moje sanje so, dokler sem še tu, bom ugotovila, kdo je. Z velikim naporom, ki
zahteva vse njene moči, se upre sili, ki jo vleče nazaj – stran, v resničnost. Korak za
korakom se jima približuje; smejočemu paru in stopljenem sladoledu in tistemu
rdečemu predmetu, ki si ga izmenjata v dlaneh. Še palec stran, njeno telo je vedno
težje, roka, ki jo stegne proti ramenu dekleta, je kot iz svinca. Še centimeter … Takrat
se njuna obraza hkrati obrneta k njej; presenečena, prestrašena – užaljena, da ju je nekdo prekinil pri nečem tako intimnem. Ah! Vzame ji sapo. V trenutku, ko ji koncentracija popusti, se zbudi zopet v svoji sobi, ki jo že obseva jutranja svetloba. Dekle … Obraz dekleta; skobaca se iz postelje in skoči pred ogledalo v omari. Njen obraz – v sanjah je videla svoj obraz! In njegova dlan – v njegovi dlani je bil rdeč
popek vrtnice; ko sta prvič šla ven, ji je podaril ravno to – eno samo rdečo vrtnico, ki
se je še sramežljivo skrivala v popku … »Aha«, je dahnila.

»In točno to, sem sanjala današnjo noč …« Široko odprtih oči in ciničnim nasmehom,
zavedajoč se nenavadnosti ravno povedanega, se končno obrne k njemu. »Tako
resnično se je vse zdelo, tako resnično, da je že čudaško; vem, da zadnje čase vsi
govorimo – »Če nisi malu crejzi, je tvoj lajf boring« je z globokim glasom in
pretiranimi gestami z rokami zaigrala. Boječ se, da je tokrat z zafrkavanjem šla
predaleč, plašno poišče njegove oči; ko za trenutek ali dva tako zreta v drug
drugega; oba prasneta v smeh.