Kamen

Slepota na obrobju vidnosti, se je tanjšala z namigi, da bodo jutri prišle nevihte in polizale izmučen prah iz pregretih teles. Zvok dleta se je pomešal z vibracijami kričanja, visoko zgoraj na brežini, kjer je stal še en trpin, ogrnjen s soncem. Delavci na drugi strani kamnoloma so odhajali na dopoldansko malico. Nenadni zamolk je spremenil dopoldan v sladko odzibanko. Mare se je lagodil na aprilskem soncu in v sebi gnetel pesem, ki jo je ujel sinoči v baru, ko je s pivom odplaknil prah in dal mišicam nekaj goriva, da so roke lahko pomembno podčrtovale besede, navržene v slabotno luč zakotja, kjer je sopivec potrpežljivo kremžil obraz in se lomil v prikimavanje, vedoč, da bo ta zgovornost obrodila še en vrček piva. Drobil je zgodbo o velikem kamnu v kamnolomu, ki ga bo spremenil v večno lepoto – izklesati je želel dekle, ki jo je spoznal v Tuniziji in … Ja, skrila se je v mrak. Hodila sta po ulicah, skupaj šla v velik moderen nakupovalni center, skupaj bila na obali; takrat jo je videl v rdečih kopalkah, kakšno telo … Ko je šla v morje, se je zibala in zvijala, kakor da je samotna trava na obali in jo veter oblikuje v pradavno soho ljubezni. Četrti dan, mu je zaupala, da je že skoraj oddana, da ima samo še tisti mesec popolno svobodo, ker ji gre študij h koncu, potem pa … Mare je sicer razumel, da so to pač drugačni kulturni vzorci, drugačni načini parčkanja, vendar … In sanjal je njeno telo v pregretem terencu, s katerim je rinil v puščavo, da bi izkusil pesek med zobmi. Potem je prišlo jutro, ko je še zadnjič sedla na osenčeni del velike hotelske terase. Dolgo sta govorila o Evropi, o načinih študija, o veri, o Bogu … Ko je odhajala, je videl na njenem temnem licu debelo solzo … Debel biser nekega spoznanja ji je počasi lezel do mesnate ustnice, čez katero je šepetnila francosko frazo in še nekaj, česar ni razumel. Na hitro se je obrnila, si nadela sončna očala in se zavila v molk potrpežljive usode, ki ji je bila namenjena. Tak je ta svet, tak red ima, si je Mare takrat šepnil in si takoj naročil še en pomarančni sok in steklenico vode. Njuno srečanje … Vsak dopoldan je prihajala na kavo in listala tuje časopise. Delovala je samozavestno, tako zelo evropsko. Izmenjala sta si francoska dnevnika in takrat, v tistem trenutku, je v njenih očeh prepoznal samoto puščave; jedko kričavo snov, ki je drla iz nje v mogočnem slapu zajezenega hotenja. Klepetek se je sprevrgel v izmenjavo telefonskih številk … kakšna evropska šablona. Namenoma si je podaljšal počitnice, da bi lahko posedal ob rjavokoži sloki dami, ki je odlično govorila francosko in angleško. Izdala mu je, da je njen oče uspešen pravnik, vendar je njena družina sicer verna in spoštuje tradicijo, ki pa jo malo rahlja očetovo pogosto potovanje v Evropo. Brat se je že poročil, sestri je bilo dovoljeno, da gre v Nemčijo, ona pa da hoče svobodno življenje mlade ekonomistke … Povedala pa je, da bo s poroko konec njenega svobodnega pohajkovanja, pravzaprav že prej, z diplomo … Velikokrat jo je fotografiral na peščeni obali, seveda, tega ne bi smel, ker ga je prosila … Iznajdljiv je bil, v časopisu je naredil luknjico in pritiskal na mobilnik … Koliko fotografij!? Ves spomin je zapolnil z njenim telesom. Takoj po tistem, ko je odšla, mu je tudi navrgla, da bo njena telefonska številka neuporabna. Te koščke zgodbe je počasi raztrgalo ostro rezilo sonca, ki je spet pregnetlo kotanjo, v kateri se je bočil velik bel kamen, kakor da raste iz kamnitega telesa. Povsod so ležali beli odbitki. Glas tam zgoraj, mu je dopovedoval, da bo za zdaj zadosti, da je čas za malico. Pa se ni zmenil za te vibracije. Z roko je pogladil nakazan bok, in zdelo se mu je, da se odzibuje, da postaja živ … Odločil se je, da bo naredil kip v naravni velikosti in ga postavil na vrt ob garaži. Prijel je orodje in spet začel s klesanjem; počasi in vztrajno se je loteval loka drugega boka. Sonce se je še kar razlivalo in v kotanjo nalilo zlat melasast sok utrudljivosti. Za trenutek je le prenehal in iz plastenke izpil pregreto vodo. Krepko čez poldan je že bilo, on pa je še kar tolkel kamen, ki si ga je izbral, da bi iz njega naredil svojo vročo poželjivo skulpturo. Njej podobne so plesale v baru trebušni ples, se zvijale, se smehljale … Ne, ne, to ni bila Sara, ni bila … Morda to sploh ni bilo njeno pravo ime – ne, zagotovo ne. Najverjetneje si ga je nadela za ta srečanja, za ta poskus, da bi bila nekaj dni Evropejka, s srcem v kamnu tradicije … Res, njen telefon je umolknil. Tudi po tednu dni podaljšanih počitnic, je ni bilo več na hotelsko teraso. Ni si bil na jasnem, kaj je pravzaprav iskala tam, zakaj je zahajala na tisto teraso; domačinka, domnevno muslimanka!? Še nekaj zamahov je zmogel, potem pa ga je zmotilo pokašljevanje za hrbtom. Obrnil se je in zagledal sključenega starca.     

      »Kaj pa bo lepega?« je starec hreščavo vprašal.

      »Kip dekleta, delam,« je Mare odgovoril in si z roko obrisal  pot na čelu, ki mu je že mezel v goste črne obrvi.

      »Kip? No, tam se že kaže en kos, ja. O, še dolga bo. Veste, kamen zahteva, da si z njim potrpežljiv. Ja, sam sem klesal velike kamne za stavbe, o, vem, kako poje dleto in kako bolijo roke. Na tone sem jih oklesal, na tone. Dol v starem kamnolomu smo delali, ko še ni bilo teh modernih strojev. Veste, kamen ima svoje življenje in svoje telo. Če izbereš napačen kos, lahko poči ob enem samem udarcu. Rado to rata. Ta kos, ne vem, boste videli, bojim se, da ima kakšno skrito žilo in tista rada poči. Počasi morate delati, počasi. Sem že videl jezne kiparje v tem koncu, o ja,« se je starec vneto razgovoril in tiščal žilnati roki na palico. Malo si je popravil belo čepico in se prestopil.

       »Žilo pravite. Slišal sem te zgodbe. Mojster mi je rekel, da bi morala ustrezati za moj namen, če bom delal počasi. Do zdaj je šlo vse po sreči. Nekaj stvari sem že naredil iz kamna, tako velike pa še ne. Že od februarja prihajam sem in tolčem in tolčem. Vem, kako je to z žilami, skrite so, res ja,« je Mare poznavalsko mencal.

      »Če kamnu daš dušo, ti jo vrne,« je starec pokimaval in se kremžil, ker mu je sonce umivalo razgret obraz.

       »Ja, težka je ta z dušo, težka. Mnogo moči ti izpije, to že. Duša pa, kaj vem … Verjetno se jo res da tudi v kamen vklesati,« je Mare ne preveč prepričan rekel.

      »E, duša ni metulj, ne. No, kar počasi naprej. Mimo sem šel in sem slišal znano pesem dleta, pa sem prisopihal sem gor. Noge me še nesejo, noge, ma motorin mi nagaja in moram paziti, da nisem prehiter. Ja, pa vroče postaja, vroče. Grem. Bom še prišel, da bom videl, kakšno žensko bo rodila ta skala. Žensko telo, e ja, to je večna pesem, je. No, srečno,« je starec prikmnil in se počasi prestopal čez odkruške neke iluzije.

      Vroče dleto ga je žgalo v levici. Gledal je lok in del stegna. V mislih je videl velik morski val, ki oblizne njeno lepoto in za trenutek ugasne vse misli. Drhtenje sle ga spremni v oblak nad plažo in nemir izgine v nočnih pivnicah, kjer se mešajo rase in čveki. Izčrpan od celodnevnega klesanja se usede v senco za skalo in gleda odbito kamenje okrog sebe. Zazdeva se mu, da povreva mleko ihte, ki se je iz njega zlila v to kamenje. Taka ostra belina, izprana od nemoči, da bi vase naselil njo, ki jo je videval in si jo želel. Vedel je, da je to samo nagon, podprt z dobro hrano in lenivostjo, ki si jo je utegnil privoščiti lansko poletje. Mrak hormonov … Mlad, močan, kamnosek … utrujen od povprečnih žensk, ki so hotele standard, hišico, psa, morda samo enega otroka – ker otroci pokvarijo ženski telo, in seveda vrtiček in rože in kazanje sosedom, kaj vse smo že kupili in kaj še bomo. Pa hvaljenje, kje smo bili. Ne, takih Mare ni maral. V čem je potem lepota ženskega telesa, v čem je skladje njenih čutnih gibov, ko jo nese čez pesek plaže in se moški pogledi obešajo nanjo. Romal bom za njeno senco in postal bom kamen, je Mare sklenil in končno odvrgel dleto, med ostala, kladivo pa je še kar težkal v desnici. Jezno je udaril po bližnjem kamnu, da se je razletel v prah. Potem se mu je v spomin prikazala nona, ki da je tolkla kamen za cestarje, da so lahko krpali luknje. Še ko je bila tu Italija in fašizem. Ah, tiste njene zgodbe … ga je omračilo. Dolgo je kar sedel in poslušal nono, ki je najverjetneje krožila nekje tam zgoraj in se mu smejala. Tolkla kamen, tolkla kamen – celo fotografijo imam doma … Sedela je ob kupu kamenja in z macolico drobila to trdoživo seme Krasa. Bilo je tudi tako, da so delale cel mesec, pa jim fašisti niso plačali, ker da je podjetje šlo v stečaj. Ja, res je bilo: cel julij so ženske iz vasi tolkle kamen, ker so takrat popravljali medkrajevno cesto, plačila pa ni bilo. Pritožba je bila možna, ampak za Slovenke … In danes se dogaja podobno. Ljudje nosijo kamne v prsih in svojo brezčutnost trosijo in trosijo. Kako se je končalo, ja … Ženske so ponoči s koši znesle grušč v jamo, kolikor so ga lahko. In potem je bila preiskava, dve so zaprli … No, takrat … Kamen je v ljudi naselil stanoviten odpor, da … Koliko časa te bom še klesal, kaj, moja nesojena. Bo treba še kar veliko vode in znoja. Vem, trapasto je že vse skupaj. Prijatelji se mi smejejo in mi omenjajo psihiatra. Kaj pa oni vedo, kaj je večna lepota, porojena iz jutra, ko nenadoma spoznaš, da je nekje neka popolnost, ki bi te osvobodila začasnosti in dolgočasja. Tisti, ki so videli slike, so nemeli. Ne skrbi moja nesojena, nisem te razkazoval vsem, ne. Samo najbolj zaupljivim prijateljem, trije so in nič več. In zdaj si me vklenila v ta kamnolom in me nočeš spustiti. O, ko boš sijala v slepeči belini, tako močni, da bodo še ptice zgrešile svojo pot, boš verjetno že odeta v skrivnost neke ugledne hiše – zaprta boš v polmrak svoje mladosti in boš prisluškovala šumu ulice. Morda boš nekoč nekje uspešna poslovna ženska, tudi to je možno: vendar sem prepričan, da je najino srečanje že vnaprej odslovljeno, ker je tako hotelo neko božanstvo, ki ga vsak po svoje poimenujeva. Ti ne veš, koliko malih Jezusov sem že izklesal, veliko … Včasih sem razmišljal, da bi naredil velik kip svetnika, ki mi je ljub, pa sem si premislil, ker sem moral služiti denar. Parada lanskega poletja, kar naprej leze mimo mene. V sanje mi stopaš, ogrnjena s svetlobo tiste plaže, radostna in razigrana. Bili so samo zviti namigi, vem. Preprosto si hotela preizkusiti, koliko si zares zapeljiva, se mi zdi. Podobno izkušnjo sem imel že v srednji šoli, ja … Prebolel sem jo kot ošpice, recimo, ampak tokrat, tokrat se mi zdi, da sem dobil tuberkulozo v duši. Prevečkrat sem pogreval v sebi možnosti, da bi te zares omrežil, s čim pa? Morda s setom dlet, z orodji za rezanje kamna, z žulji, s prahom, s smešnimi zaščitnimi očali in z vojaškimi hlačami, v katerih prihajam v kamnolom. Morebiti pa z rdečo ruto, ki jo vedno nosim, ko grem v kamnolom. Spraševala bi me, zakaj. Ne vem, tako sem se navadil. Zagorel sem in gol do pasu, rdečo ruto pa imam zavezano okrog vratu. In če že hočeš vedeti, kje sem jo dobil … Pozabljena je bila na neki veji borovca, v zakotnem delu dalmatinske obale. Pobral sem jo in si jo zavezal okrog vratu. Nobeno darilo ni, morda darilo vetra … Toliko sem ti že povedal o sebi, da sicer živim v Ljubljani, kadar zares živim, delam pa tu na Krasu, tolčem kamen, delam, kar mi naročijo, kar gre v denar, a zdaj, zdaj delam tebe, da se bo ob tvojih bokih brusil veter in nesel šepet v tvoje nespečne noči. Morda prav zdaj piješ limonado in poslušaš moža … Ti ne veš, koliko sem zapravljal, ko sem te pozabljal. Koliko unovčenih kipcev in nagrobnih vaz. Morbidno, kajne, klešem nagrobne stvari in tebe kot simbol življenja in vitalnosti. Tvoji čudoviti boki so res obljuba novega življenja. Sprašujem se, koliko otrok boš hotela roditi? Nič, za danes je konec te pesmi, konec, je sklenil in se vzdignil. Pobral je orodja in si jih vrgel v vojaški nahrbtnik. Pogledal je na mobilnik, nekaj sporočil … dve naročili, Janja. Oh, ona. Ona bi mene klesala, bi, če bi ji pustil. Kar naprej stoka, kako je ta sistem nečloveški, sama pa bi odprla majhen bife in zaposlila študentke. Jo že vidim, kako bi mazohistično skakala za njimi in jih opozarjala na napake. Premalo sočutja je v njej, preveč temnega sonca. Ne vem, kaj si domišlja, nekajkrat sva legla skupaj, potem … Potem sem uvidel, da je njena želja nekoga narediti pokornega in oblikovanega po njenih merilih. Ždi doma in včasih skoči pomagat v bližnji bife, zato sanja, da bi bila okorela šefica, zato! Ko je zvedela, da klešem žensko, je takoj vprašal, ali ji bo kaj podobna. Pa sem ji rekel, da bo taka kot njeno srce; ni razumela … Janja, Janja … Sporočil ji je, da ga še ne bo v Ljubljano. V stari hiši si je najprej privoščil dolgo tuširanje z mlačno vodo. Ogledoval si je kitasto telo in skrbno pregledal žulje na roki; dva sta še vztrajala. V zrcalu je videl mrgodo svojega obraza, ščetinje brade, že nekoliko sivkaste pri štiridesetih … Ker je stalno nosil tisto rdečo ruto, je tam bil vrat bolj bel, zato je tudi zvečer nosil ruto, tokrat črno. In vsi so ga spraševali, zakaj to, pa jim je rekel, da si tako pač priveže dušo, da mu ne pobegne. Tista črna ruta, mamina, za pogrebe … Mar ni to … otresel je to misel in si zdrgnil mišice na rokah, si utrl olje v dlani in si pomežiknil – narcis sem, se je nasmehnil.

      Vodnjak noči se je polnil z zvokom oddaljenega groma. Stara rebrasta polkna so poškripavala v vetru, ki je nosil težke oblake nad pokrajino. Še malo prej je opazoval zlitek srebrne mesečine skozi na pol odprto okno. Spanec je odšel, ni ga hotelo biti. Drobtine čustev so se mu nasuvale čez ležišče, da ga je kar naprej posrbevalo; praskal se je po hrbtu, si naredil odrgnine in se potil. Premišljal je o smislu družine: Zakaj to parčkanje, evolucija … !? Če pogledam Braneta, joj! Zjutraj naloži mulca in ga pelje v vrtec, starejša gre sama v šolo. Potem sedi skoraj do petih v pisarni in mora prenašati težkega šefa, ki zahteva, da je dosegljiv ob vsaki uri. Doma pa, ja, druga zgodba. Ob vikendih žena skače na vrt, on se trudi za štedilnikom in čmari zmrznjene jedi, enkrat so to ribje palčke, pa piščanec, pa … same take reči, ki se hitro pripravijo. Žena noče kuhati, nič več. Včasih dobi popadke in skuha kakšno eksotično reč, potem sem tudi jaz povabljen. In oba imata še kredit, pa vendar gresta vsako leto na morje in še na kakšen daljši izlet gredo. No ja, oba imata službo, spodobne plače … je to življenje, je!? Ona ga velikokrat nadira in mu ukazuje, on pa se zapira v svoj kabinet in testira svojo potrpežljivost. Poznam ga! Ne vem, kaj bo, ko bo eksplodiral. Bojim se tega dne, res. Starejši je od mene, pet let, pa še ni dosanjal svojih sanj. Rad bi imel hišico globoko v gozdu, majhno, leseno, v divjini in tam preživel eno celo poletje. Kolikokrat mi je o tem govoril. Nekaj časa je bil lovec, tak iz mesta, pa so ga odslovili, ker ni sodeloval pri akcijah. Ja, seveda, gospodič bi se s terencem pripeljal v lovišče, malo pogledal, pa nazaj v mesto. Lovskih poti pa ne bi čistil, krmišč ne bi popravljal, nič ne bi. Le na strelske preizkušnje je vneto hodil, to pa. Dober strelec je. Njegove kmečke korenine, ga vlečejo ven iz mesta, vem. Ampak zakon, njegov zakon. Saj na začetku je šlo, ko se jima je medilo, o ja. Potem pa so se začele ambicije in … Drek pa tako življenje. Jaz si tega nikoli ne bom dovolil. Svoboda je zakon. Kaj mi pa manjka, zaslužim dovolj, če se hočem pariti, je pa tudi veliko priložnosti … Mama mi je govorila, da je moški brez ženske, kot puščava. Pa ja, pa ja … Kaj pa ona, samo gospodinjila je in stregla dominantnemu očetu, ki je prinašal denar domov, to že. Pa jo je kdaj kam peljal, razen na sindikalne izlete in na morje za teden dni. Ne, nikamor. Samo doma je bila. Oče pa, despot, copate k divanu, časopis, zobotrebec in tišina … V te misli mu je udaril težak grom. Nevihta se je zbesnjeno zagnala čez star latnik in hišo. Slišal je tleskanje težkih kapelj. Vstal je in zaprl odprto polovico okna, da ne bi južne sape zanašale dežja v sobo. Videl je sik strele nad kamnolom in spet je zagrmelo. Tleskanje dežja se je množilo. Kar stal je in gledal, kako se curki zbirajo na šipi. Za trenutek je v šipi videl svoj neprespani obraz in lučko na nočni omarici. To sem jaz, plavajoči skozi dež časa, se je nasmehnil in zazehal. Do julija moram končati kip, moram! Če bom tako počasi tolkel, ga ne bom. Jutri bom začel že ob šestih. Malico si bom vzel s seboj: pršut, sir, vino, olive in še napolitanke in vodo, več vode kot danes, več. V gostilno ne bom stopil, dokler ne bom izklesal dojk – obraz, ta … Njen obraz pluje zdaj v temi in se neži na neki koži, če se … Če bi bila tamle na postelji … Saj vem, ko bi enkrat legel z njo, bi mi postala dolgočasna … Čuden sem, čuden. Čuden in zvesto sam. Bliski so se množili in ga odgnali od okna. Padel je na ležišče in težko vzdihnil. Premišljal je, da sta to hišo prej naseljevala dva ostarela brata, nikoli poročena. Oba sta šla v dom za upokojence in hišo prodala. Malo sta še kmetovala, do zadnjega. Imela sta oslička, kokoši in prašiča sta si vzredila. Starejši je bil mizar, mlajši pa upokojeni železničar. Od vaščanov je slišal, da sta se dostikrat prepirala, kadar sta preveč popila. V spodnji večji sobi so še vedno slike njune družine in stara čudna peč v kotu, ki se je kurila iz hodnika. Ta zgornja soba je bila včasih od njune sestre, ki se je poročila v Trst. In zdelo se mu je, da je starejši še vedno hodil v nočeh po hiši in preklinja, ker jo je moral prodati. Starejši je popisoval pogodbo, mlajši pa … Zapil se je, popolnoma zapil. Pravijo, da je spet delal neumnosti v domu. Skupaj s to hišo sem kupil tudi njivo in malo gozda. Te stare energije, te so še vedno v kamnih, so, zagotovo. Koliko težkih noči je bilo, koliko joka, strahu, koliko trudnosti, koliko lakote … Nič, jutri bom zagrabil zares, moram. Sara, kamnita Sara … Proti jutru se mu je sanjalo, da je kamnita Sara stopala po opustelem travniku zadaj za to hišo. Nenadoma je stala na zidu in tam bolščala v ptice, ki so preletele čisto nebo. Njen obraz je za trenutek dobil tisti skrivnostni smehljal in tik za tem prvo razpoko. Te so se hitro množile. Največja se je vlekla čez desno dojko vse do popka. Kamnita Sara se je začela sesuvati in postala je samo kamenje na zidu; bele lise so sijale in se počasi stapljale s sivino ostalih kamnov, celo mah se je zaplazil čez. Aprilsko jutro ga je rodilo v pomečkane rjuhe, vsega znojnega in nemega. Dolgo se je pretegoval in se zbiral v ornament sprhlenelih sanj. Z rokama si je zdrgnil obraz in šepnil: O, kamnita Sara, koliko muk mi boš še dala, koliko? Bedak sem, da sem se tega lotil. Stopil je do okna in ga na stežaj odprl. Hlad jutra je odliznil ulenjenost in naphano zatohlino v stari sobi. Nasmehnil se je in pomislil: Kakšna jutra je doživljalo dekle v tej sobi. Je pisala skrite dnevnike? Je sanjala postavnega oficirja v beli mornariški uniformi? Najbrž. Saj se je baje poročila z enim takim … sicer v trgovski mornarici, pa vendar. Morda ti zidovi še pomnijo njene solze in njene samotne vzdihe. Kaj vse si zapomnijo stene, kaj vse? Zbor ptičjega cvrčanja mu je počasi načel zamišlijo. Slišal je, da mimo hiše leze avto. Sklonil se je in videl, da gre sosed, upokojeni zdravnik, na svoj vikend. Madona je danes zgoden, saj je šele četrtek. Po navadi hodi ob petkih, v nedeljo pa gre nazaj v Ljubljano. Včasih sva dobro šahirala pod latnikom, in dobro pila, ja … Odkar mu je umrla žena pa je raje sam in pije … Kako je že rekel, da sem narcis v zrcalu, da sem zaljubljen v lastno senco. Pa ima kar prav. Veliko sva govorila o sodobnih boleznih. No ja, možakar je imel bogate izkušnje, in je več zamolčal kot povedal, o tem sem prepričan. Ko sem se odrgnil s kamnom, mi je rano povil z gazo, namočeno v domač kis. Peklo je kot hudič, zacelilo pa se je lepo. Mislil sem, da bo vse naredil po strogi doktrini, čiščenje rane z razkužili, potem mrežica z jodom, on pa domači kis. Razlagal mi je, da je to univerzalen antibiotik, da so ga uporabljali že v rimski armadi, pa take mi je nakladal. Kaj pa, če bi ga povabil na kavo. Malo čez šest je. Pa ga bom, se je odločil.

      »In praviš, da boš izklesal žensko v naravni velikosti. Ja, ne vem, morda imaš toliko moči in volje. Nekaj te že žene v to, zagotovo. Skrivnost umetnine je v njenem pomenu, ne v njenem namenu. Če smem ugibati, je to kakšna neudejanjena … kako naj rečem, libidalni molk, tako bom rekel,« je Danilo, upokojeni zdravnik, prikimal in si postregel še z enim šilcem domačega, da je poplaknil, za njegov okus presladko kavo.

      »Kaj naj rečem, zdaj to ni več uganka. Ko sem bil lani v Tuniziji, se mi je zgodilo, res. Že dolgo ne. Že leta me ni nobena tako zelo privlačila. Kakšno telo, kako skladno grajeno, moj Bog. Naredil bom takšno v kamnu, za večnost,« se mu je razpletlo.

      »Dobro, če ti bo uspelo, bova na to pila. Obljubim, ko bo kip gotov, bom jaz organiziral zabavo, velja Mare, velja.« se je Danilo ponujal.

      »Bo, trmast sem, saj imam tukajšnje korenine. Kamen je v meni, stanoviten kamen,« je Mare prikimaval in še sam srknil peklino žganja.

      »Veš, no, saj to je poklicna skrivnost, no, tebi zaupam, nisi brblja, molčiš kot kamen, vem. No, imel sem pacientko, ki je enkrat šla na dolgo potovanje, težka nevrotična osebica, polna denarja … Pa se je zaljubila v bradatega Indijca. Njuna zveza je bila dva meseca  v idili na obali … Potem se je izkazalo, da ima on že tretjo družino in da mu je bila samo zabava, popestritev jedilnika, če smem biti nekoliko nesramen … Vidiš, pa mi pride s podočnjaki v ordinacijo in terja pomirjevala. Potem se je vpisala na tečaj risanja in slikanja. Nekaj talenta je imela, že kot gimnazijka je dobro slikala. Kazalo je celo, da se bo vpisala na likovno akademijo, vendar je končala ne ekonomiji, ker je zaslutila denar. Mislim, da jo je oče v to prepričal, uspešen podjetnik. No, kakorkoli, hodila je na tisti tečaj, zelo resno ga je vzela. In potem se je polotila slikanja bradatega Indijca, jasno, v naravni velikosti, nagega. Nekaj mesecev je preždela zgoraj v ateljeju, shujšala je, dajala jo je nespečnost. Moral sem sproti prilagajati terapijo, k psihiatru pa ni hotela. Potem se je pa zgodilo … Ko je bila slika končana, me je povabila v atelje. Pohvalil sem jo. Na računalniškem ekranu mi je kazala fotografije tega, roko na srce, lepo grajenega možakarja. Resnično ga je upodobila do podrobnosti. In potem, čez dva dni … Porka duš no … Prišli so mi povedat, da so jo našli na tleh ležati poleg njega na sliki. Vzela je preveč zdravil, vse pomešala še z drogo in alkoholom … Preprosto, ušla je nam. Hočem reči, kaj naredi hrepenenje, to … Včasih tako zastrupi dušo, da je detoksikacija skorajda nemogoča. No, ti si iz drugačnega testa, ti si borec, ti boš zmogel iluzijo predelati v kamen, boš. Toliko te že poznam. Ah, ja, kako nas vrtinči življenje, kaj?« se je Danilo zamislil.

      »Ja, ja,« je Mare skromno prikimal in v mislih videl golo žensko na veliki oljnati sliki poleg moškega … Belo otrplo telo na umetnini …

      »Vidiš, doktor sem, pa ne znam nekaterih stvari ukrotiti v sebi. Ta prekleta pijača me je tako zjahala, da bom najbrž res moral med kolege na grič. Ko je Andreja šla … Ne bom o tem, danes res ne. Prišel sem, da popravim latnik, prebarvam spodnja okna in take reči. Naročil sem mojstra, da pride pogledat streho, pri kaminu zamaka. Sitnosti, same sitnosti. Razmišljam, da bi hišo prodal, star ratujem. Sinova pa, saj veš, briga ju za to vukojebino, tako se je starejši izrazil. Rad bi še kaj lepega doživel. Ne boš mi še klesal nagrobnika, ne,« se je Danilo zasmejal.

      »To pa res še ne, in tudi sicer ti ga ne bi … Preveč se poznava. Prijateljem in znancem, da bi delal nagrobne stvari!? Ne, me kar zmrazi,« je Mare stišano rekel in si nalil šilce žganja. Pogledal je Danila. Videl je, da se v njegovih očeh kolobari divja sla, da … Ne, ne bom mu več ponujal, saj bo itak čez dan še pil. Zvečer bo pijan zaspal, vem … Doktor pa tak!

      »Ti spajaš smrt in ljubezen – Eros Tanatos, Gradnik. Ah, premočrtnosti ni. Oboje je povezano, oboje je razlog, da sploh smo. Ne bi te več motil. Hvala za kavo in šnopček. Pa pridi opoldan na golaž. Imam že kuhanega, s seboj sem ga pripeljal, pa špagete bom vrgel v lonec. Pridi no, da ne boš žvečil suhe salame,« ga je Danilo vabil.

      »Bom pa prišel, bom,« je Mare prikimal.

      Jutranje ponevihtne megličave so se topile na kosih velikih kamnov, ki so čakali na mogočno rjovenje strojev. Skozi ta nered je vodila stezica, do njegovega delovišča. Dva delavca sta že mirno kadila in ga gledala izpod belih čelad. Zamrmral jima je površno dobro jutro in hitel do svoje Sare … Žganje in kava sta ga naredila nemirnega, malo splašenega. Nekaj časa je kar stal in gledal lok boka, ki je molel iz zajetne gmote. Razgrnil je usnjen zavoj z orodji. Iz nahrbtnika si je vzel prvo plastenko z vodo in naredil dva požirka. Obhodil je skalo in gledal in gledal. Zdelo se mu je, da se je čez noč razrasla, da ima razsežnost, ki je ne bo obvladal. Nenadoma je v njem vse zatrepetalo, ga maličilo in lomilo. Kaj sem si to nakopal!? Koliko bi lahko v tem času zaslužil – zadosti, da bi si lahko spet privoščil spodobno potovanje in bi srečal novo Saro. Nič, zdaj bom moral to dokončati, ker sem že vsem raztrobil, kaj delam. Moram, moram, je kričalo v njem in ga vleklo v neko čudno elipso, ki je ni razumel. Vzel je primerno železno špico in macolo. Začelo se bo. Prvi udarec je bil negotov; tlesknil je v tišino jutra in razbil monotonijo. Prisluhnil je temu tlesku, ki se je odbijal v kotanji. Potem mu je le nekako steklo, da je začel snovati drugi bok. Tolkel je in tolkel, da je divje odzvanjalo, dokler se ni oglasil prvi močan stroj in težak kompresor, ki je lomil velike kamnite bloke. Hrup ga je naredil živčnega: raje je delal v tišini, zdaj to ni bilo mogoče, zdaj ne več. Malo pred poldnevom, ko je tišina vendar sedla med skale, se je sesedel v senco in od daleč gledal odbitke in nasnovan bok. Bil je zadovoljen – zdaj je že lahko videl simetrijo; neko notranjo poezijo kamna, ki oživlja. Pojedel je sendvič in pripival vodo. Z ruto si je obrisal poten obraz. Delavci ga niso več vabili na skupno malico, ker jo je nekajkrat že odklonil. Njim so pripeljali topel obrok, dovolj bi bilo tudi zanj. Kaj je to v človeku, da išče to presežnost, piramide, velikonočni otok in tisti veliki kipi, pa Stonehenge. Že od nekdaj iščemo presežek sebe. In tako bodo počeli tudi naslednji rodovi, v to sem kar prepričan. Zakaj ta gon, ta organizacija iluzij. Ja, no …  Samotno drevo na robu kamnoloma ga je zavetno osenčilo, da je lahko še naprej iskal smisle svojega početja. Rahel dremec ga je odvzel ponovnemu hrupu. Noge, obute v težke zaščitne čevlje, so ga pekle. Predramljen jih je potegnil k sebi. Spil je še nekaj vode, nekaj pa si jo je zlil na skoraj pobrito glavo. Svežost ga je zbistrila in pahnila v realnost. Šel je nazaj do kamna, vzel orodje in začel z delom. Tolkel je počasi in previdno. Iskal je primerno mesto, kjer bi zasnoval stičišče stegen. Nekajkrat je pregledal skice na papirju, se vračal h kamnu in spet udarjal in udarjal, dokler ni dobil gladkosti levega boka. Malo pred peto uro popoldan, je nastavil ostro dleto na mesto, kjer naj bi bilo nasnovano osramje. Močno je udaril in … Velika razpoka se je spotegnila čez desni bok in se zvila navzdol. Žila, žila … je zakričalo v njem. Joj, mojster, kakšen blok kamna si mi predlagal, bedak, bedak … Sam bi ga moral izbrati, sam … Z jezo je udarjal in udarjal, da se je bok povsem razklal … Do izčrpanosti je tolkel. Ni videl, da ga zgoraj opazuje eden od delavcev. Tisti mu je zakričal, kaj da dela … Potem se je le zavedal in pogledal gor proti bradatemu, ki je mirno kadil. Izvlekel se je iz megle v razumu, ki mu je spenila usta. Ves se je tresel. Nemočno je odvrgel orodje in se sesedel. Bradatež je videl, da nekaj ni prav in je prišel dol. Gledal je razbitine. Nič mu ni bilo jasno. Potem je strokovnjaško pregledal razpoko, ki se je zdaj vlekla dol do dna. Prikimal je in rekel: »Tako ti je to, če mu najdeš žilo, poči. E, mi jo iščemo, a ti jo najdeš. Ma ne zajebavamn te, vem, da je to jebeno zate, samo ni to prava skala, ni. One bi moral vzeti iz dna, one, bi ti morali izrezati, ma ne te. Na oko je lep kos ja, samo vrag si ga vedi, kaj skriva. E, ja, gotovo je, gotovo. Iz tega kosa ne bo babe, ne bo,« je dorekel, počepnil in si od blizu ogledoval razpoko.

      »Jebena žila,« je Mare rekel in pljunil.

      »Če hočeš znova, ti jaz izrežem nov blok iz dna iz vodoravne lege. Samo bo treba čakat, naročilo je veliko. Za dva vagona kamnov imamo dela, za neko jebeno škarpo enemu bogatunu. Lahko bi ti po šihtu, samo bi šef pizdil,« je bil prizadeven bradatež.

      »Ne, ne, nobenega kipa več, zadosti je bilo. Ni ta kamen za take velike reči, ni. Sam sem si kriv, ker sem verjel Andreju. Ne, hvala, res. Končal bom in šel nazaj v Ljubljano potem pa lepo v miru v delavnico, da bom kaj zaslužil. Reči fantom, da naj pridejo zvečer v gostilno, častim, žur bo. Boš?«

      »Mare, kakor rečeš. Žal mi je, da ti ni uspelo. Veš, eni so rekli, da si malo nor, saj veš, kako razmišlja narod. Jaz pa vem, kako je to, vem. Saj tudi sam včasih naredim kaj malega, za zabavo … Bral sem o velikih kiparjih, zanimajo me te reči. Ogledal sem si že nekaj muzejev, in hčerka slika, končala je akademijo. Moj dedek je rezljal iz lesa, moj oče je delal v fotografskem studiu v Trstu. Umetnost mi je blizu. Škoda no, da si naletel na razpoko, pa ni kazalo. Večkrat sva se pogovarjala z Andrejem, zatrdil mi je, da je kamen pregledal z aparatom in da nima vzdolžnih žil. Jaz pa vem, da so tisti aparati ene drek vredni, ker so lahko milimetrske notranje razpoke pa je en sam udarec že preveč. Veš, koliko kvadrov smo že razsuli. Ta kamnolom je izčrpan, ni več pravega materiala, ni. Samo na dnu, tam pa je zahtevna tehnika rezanja, ni kaj. Ja no, bom sporočil ostalim. Okrog osmih bomo tam, v redu,« je bradač rekel.

      »Bo, bo,« je Mare prikimal. Bradač ga je potolkel po rami in se vzdignil.

      Trpka bolečina mu je kljuval v glavi, ko je stal v sobi, že ves nadišavljen in spoprijaznjen, da se mu je razbila iluzija, da je kamen posrkal njegovo moško moč in je zdaj belo seme nemoči ostalo v kamnolomu. Kaj pa golaž pri zdravniku … Povsem sem pozabil, ga je obšlo. Na hitro ga je poklical in ga povabil v gostilno. Razložil mu je, kaj se mu je zgodilo. Danilo se mu je smejal in mu v mobilnik rekel: »Dragi moj, iluzija traja toliko časa, da duša spozna, da je iluzija. Hvala Bogu se ti je odprlo. Pridi prej na golaž, potem pa greva v zalivalnico, velja.«

      Aprilska megla se je že raztopila, le še malo jo je lebdelo nad Ljubljanico, ko je Mare stal na tromostovju in si zamišljal, da bi z ladjico peljal vse svoje iluzije, nekam med tihe vrbe, kjer bi molk pregrnil mladost, ki odhaja. Ozrl se je čez ramo, gor k Prešernovemu spomeniku in si zrecitiral, Slovo od mladosti … Od vsega mi je ostal kamen v srcu, ki ga bo klesal čas … Kamen, velik kamen. Poklical bom Janjo …