Izgubljen

Stopila sem na vlak za Koper. Rada se vozim z vlakom, tako široki so prehodi in prostorsko bogato razporejeni sedeži. Sicer se v Sloveniji ne moremo pohvaliti z visokim standardom; nasprotno, včasih je verjetno poštna kočija hitreje prišla  iz Ljubljane do Trsta kot se peljemo z vlakom danes.  Zdi se, da se je vlak zapeljal v krožno progo in se pot do cilja vedno znova podaljšuje. Država je naklonila upokojencem,  ki so me dobrovoljno vzeli medse, brezplačno vožnjo z vsemi javnimi prevoznimi sredstvi po celi državi. Postala sem mobilnejša, predvsem pa samostojna. Sama sem že deset let. Takrat sem izgubila sina, edinec je bil. Ni mi bilo lahko; mislila sem, da ne bom preživela. Bila sem v šoku in nisem dojela, kaj se dogaja. Šele po več mesecih sem spoznala, da se ne bo več vrnil, nikoli! Praznina v meni se je pojila z žalostjo in me še bolj osamila.

Nikoli več ga ne bom videla, jokala sem mesece in upala, da bo žar solza odgnal bolečino. Pa ni bilo nič boljše. Stiska je trajala več kot sedem let … morda je teža izgube po toliko letih manjša in laže živim. Spomini pa ostajajo, polegi lepih tudi vsi tisti – najtežji in boleči.

Mož me je zapustil že veliko prej in naju z Juretom pustil sama, ko je bil fant v najbolj občutljivih,  najstniških letih. Razšla sva se, saj tako nisva več mogla živeti. On se je poročil z menoj, bila sva zaljubljena in mlada. Vse je bilo v redu, le spregledala sem, da so alkoholne pijače postajale vse bolj neizprosna ljubica. Postaviti bi morala  bolj jasne zahteve takrat, ko je prihajal čez vikend pijan domov. Med tednom je bil vzdržen, ker je bil poklicni voznik kamiona. Ko se je vse začelo zapletati in je bil doma le malo, pa še tedaj komajda trezen, je bilo prepozno. Odločil se je za flašo, naju z Juretom pa zapuščal, vse bolj  brezsrčno in dokončno. Tonil je v pijači, okoli sebe pa ni nič več videl. Za vse težave v družini sem bila kriva. Tudi otroka nisem prav vzgajala. Jure se je naenkrat zaprl vase; po cele dneve je preživel v svoji sobi. Zdelo se mi je, da raje posluša svoje ulične prijatelje, postajal je zaupljiv do njih. Občutki so mi govorili, da sem ga izgubila… pa nisem razumela sporočila, takrat ne…Jože pa mi ni pomagal, saj še sebi ni mogel več. Najin zakon je bil že do kolen v blatu.

Zamišljena bi kmalu izstopila iz vlaka, če ne bi prej odpeljal s perona; zdrznila sem se in v  praznih vagonih kmalu našla svoj kupe. Bila sem sama. Prtljago, sedaj s seboj nesem le najnujnejše, sem vrgla v prtljažnik, slekla plašč in se udobno namestila…veke so se mi v sproščenosti ritmičnega klopotanja kompozicije, ki je pravkar speljala s perona, začele zapirati in zapadala sem v svoj mir …

V tistem trenutku so se negotovo začela odpirati vrata kupeja in vstopil je par srednjih let. Upala sem, da mi ne bosta vdrla v mojo spokojnost in sem se prepuščala dremežu. Na nasprotnem sedežu je bilo dovolj prostora; ni bilo potrebno nikakršnega pregovarjanja. Želela sem se potopiti v pozno jutranjo svežino.

   »Albert, zelo me skrbi za Matjaža«, je potihoma zasopla v moža prihajajoča mlada žena. Sedla je zraven mene, vendar se ni ozrla vame; preveč je bila zapredena v svoje probleme: pravzaprav bil je samo en, ta pa se je zdel nerešljiv.

• Že štiri leta se sesuvajo odnosi, vse gre navzdol, je zahlipala skrušena ženska. V zadnjem letu osnovne šole že nisem mogla več razumeti njegovih čudaških vedenj. Sploh ni več zaupal svojih zagat; zapiral se je vase, bil je otopel in mrk.

.-  Sprva sem upala sem, da gre za pubertetne spremembe in da je vedenje samo prehodno kot raketa, ki je šla za luno, in bi vsaj upali lahko, da se bo nekdaj pokazala spet na drugi strani, se je za trenutek umirila mlada žena,

Ženin monolog me je v trenutku zbudil; obšel me je hud strah in hkrati se pojavil pred očmi moj sin Jure, živa slika; bil je  spremenjen, pastozno bled, tik pred menoj in tako daleč …v dušo se je povrnil nemir. V spominu so zaigrale tipke žalosti. Pa sem upala, da je najhujše za menoj.

  V morečo tišino se je poln jeze oglasil Albert:

• Tako ne gre več naprej! Popolnoma je neodgovoren, samo laže se in manipulira z nami. Vse ima za norca. Začelo se je z novo družbo; naenkrat je nekaj veljala samo njihova beseda in mnenje tistega  vplivneža. Daje mu podporo pri vseh norostih. Kriminalec ga je vpeljeval v droge!!

Starša sta se dopolnjevala v dialogu in bila enotna v zavedanju, da morata nekaj storiti:

• Od takrat kadi konopljo in smrdi po tej hinavski travi.
•  Popolnoma je prepojen z njo.
• Ima vedno iste  izjave, češ, saj trava sploh ni droga, manj je nevarna kot tobak.
• Mulc je pa kot zombij,
•  šolo je že skoraj izključil iz svojih zanimanj. Samo zahteva, denar…
•  zdi se mi, da je njegova zlata verižica izginila.
• Marina,  Matjaž z mano sploh noče govoriti!
• Tudi meni ne zaupa. Vsaka moja beseda se le odbija od njegovega ščita.
• Vse sovraži, razen ugodja droge.
•  Nebesa in pekel , skoraj zakriči Albert.

Vse bolj sem čutila, da sta v prizadetosti pozabila name. Ni pa mirovalo moje srce. Vsaka njuna trditev je kot britev odpirala stare rane. Spomini so bili naenkrat živi kot takrat, ko se je drogiral moj sin: kipeli sokot lava iz vulkana; bili so grozeči, nevarno so se približevali in grozili, da bodo preplavili zavest. Postalo mi je peklensko vroče, začela sem loviti sapo in komajda sem uspevala hliniti spanec.

Le trenutek, ki je izraščal iz spominov polnih travme, je bil potreben in povrnila so se razbolela čustva, obup in nemoč ob zgodbi propadlega sina. Hotela sem se že oglasiti in pridružiti pogovoru staršev mladoletnega narkomana.

Zadnji trenutek sem se obvladala in ostala nemi sogovornik. Sama od sebe se je vsiljevala Juretova zgodba, moja in njegova kalvarija. Po prvem letu njegovega umika iz družbe svojega okolja in prijateljevanja s THC, se je od mene še bolj odtujil. Stiki so potekali zgolj na površju zahtev in potreb po denarju ter mojih vse bolj osamelih vprašanjih o njegovem šolanju in bodočnosti. Vsi klici in v nebo vpijoče skrbi so v kaosu razpadle družine poniknili v obup.

Nemo sem kriknila v nesrečna starša: »Ne smeta se slepiti; ne bo  se končalo samo s konopljo. Tudi Jure je obljubljal, da bo prenehal. Nasprotno, prav kmalu se je pojavil heroin.

Od takrat se je odpirala spirala pogube vse bolj in bolj. Sprva je bil zadet le občasno. Vse pogosteje pa sta se začela izmenjavati potreba po »šusu« in iskanje denarja zanj. Kraje so postale znanilec finančnega iztrošenja. Iz stanovanja so izginjali vrednejši predmeti, nazadnje televizija. Iskala sem pomoč v šoli, že dolgo je ni več obiskoval. Na Centru za socialo so me pošiljali v ambulanto za odvisnosti od drog, bila sem na Pelikanu. Jure me je včasih poslušal, celo skupaj sva šla na Karitas. Ampak volje ni imel in smisla ni videl…jaz mu ga pa nisem znala približati. Dvakrat je celo začel abstinirati, pa je trajalo le po dva tedna.

Tisto jutro so prišli policisti na vrata. Takoj sem vedela! Starejši je poročal, da so sinoči poklicali na klicni center, da so v Skladiščih soli našli mrtvega mladeniča. Ni bilo več pomoči. Sam je bil … niso našli igel …

Zjutraj so sporočili, da so v krvi našli fentanil, nov narkotik na črnem trgu. V prahu se ga dobi … stokrat močnejši kot heroin.   

Juretova zgodba se je končala, moja travma pa ponovno razplamtela stisko srca.

Navidezen spanec se je sklenil in sem se prebudila.

Mož in žena sta umolknila!  

Ni lepote v neskončnosti morskih širjav,

v samoti valov izgubljajočih v daljavi,

viharnih vetrovih,

ki odzvanjajo v nemosti obzorja.

Ni lepote v samoti srca

izgubljena v omami morfina,

neskončnih obzorjih duše,

ki odzvanja sama v sebi.