Dotik
Med zdaj in nekoč
razpeto hitenje, življenje.
Meglen pogled od tukaj
do tja.
Z razprtimi rokami zajemanje zraka,
lovljenje besed.
Vsaj nežen šepet.
Čakam.
Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami.
Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak.
A čakam prepozno. Lovim besede.
Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.
Mir vre do hrupa
in nadenj nakopiči se strah.
Čuden nemir v rokah.
Mine leto.
Tukaj sivina ostaja.
Bleda praznina prostor obdaja.
Odhajam in prihajam v času,
a sanjam, hrepenim. Po glasu.
Vse obstaja drugače.
Ničesar novega ni od tedaj.
In hkrati vse, česar se dotakne čudno mirna misel,
postane neizgovorljiva Beseda.
Od tega, kar ostane,
je bore malo oprijemljivega.
Zamenljivega,
očarljivega,
tako čudovito dobrotljivega.
In muči me slabost spomina.
Rdeč nagelj, šopek rožmarina.
Tu in tam
me znova gane.
A čutim,
v toploti žarkov sončnih,
v tihoti pesmi močnih.
V trepetu rose jutranje,
v tistem vonju noči biserne.
V trenutkih tišine občutim hipne dotike srca.
Nekoč. Življenje. Do tja.