Dotik


Med zdaj in nekoč

razpeto hitenje, življenje.

Meglen pogled od tukaj 

do tja.

 

Z razprtimi rokami zajemanje zraka,

lovljenje besed.

 

Vsaj nežen šepet.

 

Čakam.

 

Čakam zdaj. Tukaj. Z razprtimi rokami.

Zdaj lahko čakam! Zajemam zrak.

A čakam prepozno. Lovim besede.

Pa vendar, čakam. Vsaj nežen šepet.

 

Mir vre do hrupa

in nadenj nakopiči se strah.    

Čuden nemir v rokah.

 

Mine leto.

 

Tukaj sivina ostaja.

Bleda praznina prostor obdaja.

Odhajam in prihajam v času,

a sanjam, hrepenim. Po glasu.

 

Vse obstaja drugače. 

Ničesar novega ni od tedaj.       

In hkrati vse, česar se dotakne čudno mirna misel,                         

postane neizgovorljiva Beseda.

 

Od tega, kar ostane,

je bore malo oprijemljivega.

Zamenljivega,

očarljivega,

tako čudovito dobrotljivega.

 

In muči me slabost spomina.

Rdeč nagelj, šopek rožmarina.

 

Tu in tam

me znova gane.

 

A čutim,

v toploti žarkov sončnih,

v tihoti pesmi močnih.

V trepetu rose jutranje,

v tistem vonju noči biserne.

 

V trenutkih tišine občutim hipne dotike srca.

Nekoč. Življenje. Do tja.

 

 

 

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv