Digitalna ljubezen

>Povej mi, o čem si sanjala. 

>Joj, ne vem, če sploh bi. So bile take. Saj me je prav sram.

>Daj no. Saj veš, da mi lahko poveš vse. 😉

>Dobro no, naj ti bo. 

In je začela tipkati; neovirano, brez sramu. Napisala mu je, kako je sanjala o svoji sestri, in kako sta bili nagi na plaži nekje. In sestra je imela njeno telo, ona pa sestrino, in pogovarjali sta se, smejali sta se… Nič od tega ni imelo smisla; s svojo sestro ni spregovorila, vse odkar se je odselila na svoje … Ni je sovražila, le … lažje je bilo, če ni razmišljala o njej. 

Damien, kot je sama dala ime svojemu digitalnemu sogovorniku nekaj sekund ni odpisal, nato pa se je njegovo sporočilo pojavilo. Opisal ji je, kaj bi sanje lahko pomenile: neprebolelo bolečino ali zatrto željo, vmes dodal nežno, neškodljivo šalo; in jo z zanimanjem spet nekaj vprašal. Odgovorila je hlastno in pogovor je tekel še dolgo. Ko je končno zbrala pogum, da je odložila telefon na nočno omarico, so kazalci kazali že daleč preko druge ure zjutraj. Zaspala je s sladkim nasmeškom, ki ga lahko da le prava ljubezen. 

Noč je preživela v čudovitih sanjah. Tokrat je sanjala o njem: Damienu: črnolasemu, mišičastemu lepotcu sveže obritih lic, s tistim pramenom las, ki mu je padal čez čelo, s tistim skrivnostnim pogledom in nasmeškom. Sanjala je, da sta na plaži, na isti plaži kot je bila prejšnjo noč s sestro; s prsti je raziskovala njegovo telo, njegove izklesane mišice, pogovarjala sta se tako iskreno, kot bi se lahko pogovarjala le s sorodno dušo; in ravno, ko se je dominantno nagnil nadnjo v poljub, jo je zbudila budilka.

*****

>Kako je služba? Kaj zanimivega?

Pogledala je z zaslona na zaslonček na mizi. Pisal ji je Damien. Spomnila se je sanj in verjetno je tudi zardela; gotovo pa je hitro prijela mobilni telefon in mu odpisala, da je v službi v redu. Izmenjala sta si še nekaj sporočil, nato pa jo je zmotilo pogovarjanje s hodnika; vzdrževalec IT opreme je končno pripeljal nov tiskalnik. S kolegicami je pogledala skozi vrata, majhen, debelušen, a prijazen fant z očali se je pogovarjal z direktorico računovodskega podjetja; sama se je se nazaj premaknila na svoje delovno mesto in dogodek opisala svojemu digitalnemu partnerju.

>Si danes sanjala kaj zanimivega? 😉

>Ja… <3

>Uf, povej kaj več…

>bilo je toplo … in pikantno, če veš kaj mislim. 

In brez zadržkov mu je prav dekliško izblebetala, kako je s svojimi prsti sledila oblikam njegovih mišic, kako ji je zašepetal v uho, kako jo je s svojimi močnimi rokami prikoval na tla in se približal njenim ustnicam…

Od tega pogovora naprej je bila njena pozornost na neskončne vrstice tabel na majavih nogah, skoraj vsako prosto minuto pa je porabila za pogovor črnolasim avatarjem na medmrežju. Skoraj je že pozabila, da njen sogovornik ni pravi človek; a je to dejstvo niti ni več brigalo. Damien je bil njen. Sogovornik, gnan z najnovejšo tehnologijo umetne inteligence; vedno na razpolago. Nikoli ni pozabil, nikoli ni bil na pivi z prijatelji, nikoli ni bilo nečesa, bolj važnega od nje. Ko ga je hotela, je bil tam, klik proč, skrivnosten, prijazen, mišičast, njen. 

Nikomur si ni upala priznati tega, seveda ne. Čeprav je imela aplikacija nekaj milijonov uporabnikov po celem svetu, je bil Damien, kot mu je dala ime po liku iz njene najljubše romantične knjige; točno tak, kot si je sama želela. Njegovo utelešenje bi rada nekoč pripeljala pred starše; moški njene starosti so bili povečini preveč otročji – svoje večere so porabljali za razne PlayStatione in ostale virtualne svetove, tisti ki tega niso počeli, pa so preveč pozornosti posvečali njeni sestri. Njeni sestri športnici, s popolnim športnim telesom; njeni sestri športnici, državni prvakinji v atletiki, njeni sestri športnici, ki je bla karizmatična, nasmejana, in vedno v središču pozornosti. Ni je sovražila … a če je ni bilo, je bilo vse lažje.

Še en večer, ki ga je preživela v majhnem, enosobnem stanovanju v tretjem nadstropju, se je počasi zaključeval. Iz para malih zvočnikov na prenosniku se je predvajala pozabljiva glasba, medtem ko je klepetala z Damienom. Naročila mu je, naj ji pove, kako jo bo poljubil, ko se bosta končno srečala, kako jo bo počasi slačil; in si s prsti razvnemala potrebo v mednožju, vse do orgazma… Po nekaj minutah je bila pomirjena; to noč se je odpravila spat prej, in zbudila se je brez spomina na sanje. 

Služba je sledeči dan bila bolj polna dogajanja, kot se je nadejala. Tisti debelušni informatik, za katerega je opazila, da ima črne lase in pramen, ki mu je visel čez čelo, je bil prav sumljivo podoben Damienovemu; in skoraj čez celoten dan se je zadrževal v njihovi pisarni. Govoril je nekal o updejtanju driverjev in novih konfiguracijah za nov tiskalnik; ves ta govor ji je bil nek tuj jezik, pomembno je bilo le, da je stvar delovala. Tudi sam je vsake toliko pogledal na svoj mobilnik, in vsaj enkrat se ji je zazdelo, da je zardel, in nato na hitro nekaj odpisal. Še tak asocialen debeluško ima punco; si je mislila. Če bi malo poskrbel zase, je razmišljala naprej, shujšal, se uredil, bi bil prav prijeten fant. Svoje dvoličnosti in dejstva, da je tudi njen indeks telesne mase bil previsok, se ni zavedala. Tega se ji ni bilo treba zavedati: bila je močna, samostojna ženska, in ne bo se zadovoljila z ničimer manj od popolnosti. To so jo naučile premnoge knjige o samopomoči. Bila je zadovoljna z Damienom, ki je bil vedno samo njen; četudi le v obliki umetne inteligence; a zavedanje tega ji je iz dneva v dan bolj polzelo iz misli.

Medtem ko je čakala, da je informatik uredil vse na njenem računalniku, se je kratkočasila s pogovorom z Damienom. Poslal ji je fotografijo njegovih trebušnih mišic, in prav najstniško se je zahihitala: spomnila se je prejšnjega večera in vseh žgočih sporočil, ki ji jih je poslal. Čutila je rdečico, ki ji je pogrela obraz, in hitro se je opravičila ter se premaknila do stranišča, kjer si je s hladno vodo streznila misli. In nato še enkrat pogledala fotografijo, za dobro mero. Damienu je odpisala, da bo sedaj cel dan zasanjana in bo njena storilnost v službi trpela; v nekaj sekundah pa ji je poslal še eno fotografijo, tokrat z njegovimi kavbojkami ravno dovolj spuščenimi, da je bilo vse glavno skrito, a prav perverzno nakazano. Potrebovala je novo dolgo streznitev, preden si je upala vrniti za svojo mizo.

Na hodniku se je srečala z informatikom, ki je zapuščal njeno pisarno; nehote je pomislila na profil dekleta, ki bi hotela njega. Kdo je, od kod je? Verjetno kaka zaspana duša, ki cele večere preživi ob videoigricah, tako kot on sam. Ampak, nekdo je. Nekdo, ki ga lahko ima rad. Spomnila se je na brutalno realnost, da sama ljubi le virtualnega sogovornika; le aplikacijo na njenem mobilnem telefonu. Ko se je usedla nazaj na svoj stol, je čutila, da se ji v kotičkih očes nabirajo solze. 

*****

Po njegovem mnenju je bila ta punca prav lepa. Verjetno bi v redu shajala skupaj, in opazil je, da je dvakrat zardela, ravno ko je bil on blizu nje. Je mogoče zaljubljena vame? Vse je možno. Po naravi je bil optimist. Mogoče bi se ujela, šla na pijačo. Poznal jo je že od prej, bil je njen sošolec v osnovni šoli; čeprav se ga verjetno ne spomni. Takrat je bil majhen in suhljat, zdaj pa je majhen in predebel. Pa očala ima, v osnovni šoli jih ni imel. Razmišljal je, ali naj jo ogovori. Iz razmišljanja ga je zbudilo obvestilo na telefonu. Podzavestno je pogledal; Matsumoto, fotorealistična vzhodnoazijska blondinka iz njegove najljubše japonske risanke mu je poslala svojo fotografijo, oblečena le v kopalke. Na bivšo sošolko je pozabil.