Didi

Stojim na robu parka, še ne povsem odločen, če bom posedel. Zdaj, ko so mi zapovedali sprehajanje, se pač rad ustavljam v parku in se čudim, kam vse se vozi narod v bleščeči pločevini, opleskani z majskim soncem. Nikogar ni v parku ob tej uri, zato imam mir in si lahko ogledujem mlado zelenje; gledam golobe, poslušam ptiče, kolikor jih je še – ob tej uri so potišani, zvečer in zjutraj so pa glasni. Malo naprej je odvržena škatla, spet je nekdo malical v parku pomislim. Družabna javna dnevna soba, se nasmehnem. S pogledom zatipljem proti nekdanji mali kavarni, pred katero so še vedno tri lipe in prazna betonska ploščad, ki sivo in čemerno sije v melanholično stanje ulice. O, včasih, tam … Polno stolov, polno glasov, vonj parfumov, mladost … Natakarice, same postavne, le Didi, majhna, črna, na kratko postrižena. Morda sva res imela neke skupne valovne dolžine, ker sva se veliko pogovarjala o literaturi, o knjigah. Imela je željo, da bi študirala književnost, jezike … Pa, seveda njena mama delavka, oče zidar, že malo zapit in … Ostajala je natakarica, se motovilila okrog in nosila svoje nasmehe v temo večerov, v zakajene luknje sodobnih ritualov odmišljanja. Pa tudi drugačne večere je imela. Koliko je bilo takrat tega v mojem malem mestu, oh, zavzdihnem in prekrižam nogi. Pa sem jo enkrat povabil v kino – prav neumen film sva gledala, neko dolgočasno ameriško dramo. Potem sva šla v lokal tam blizu – vsi so jo poznali, vsi so se tudi čudili, da je šla z mano v kino, z mano, dolgolascem, čudakom, ki poseda v parku in je neke vrste, kaj že … Nihče ni znal prav povedati, s čim sem se ukvarjal. Preprosto je veljalo, da sem lutalica. Takrat je bilo še veliko balkanskih izrazov in glasbe po lokalih, da takrat, danes … ne, danes je drugačno sonce, če tudi je maj. In sva potem klepetala in klepetala, čeprav sem se nelagodno počutil v tistem lokalu: preveč hrupa, preveč zlaganih obrazov; neka nasilna razkazovalna sla je tam bila. Ne, tja nisem zahajal. In Didi je vlačila nase poglede, ustavljali so se pri najini mizi, hoteli častiti … Pospremil sem jo del poti, smešna je bila vsa v črnem, v črnih grobih na pol vojaških škornjih in s črnim majhnim nahrbtnikom, na katerem je bingljal medvedek – kot da je še vedno šolarka, pa je bila že v dvaindvajsetem letu. Pred blokom sva se poslovila, tako, brez neke obljube, da bova spet šla v kino, da bova … In v nedeljo sva šla na dolg sprehod ob potoku. Fotografiral sem jo ob starem hrastu – še zdaj se spomnim njenih srebrnih nohtov na starem lubju, in nasmeh, utrujen, pa vendar lačen neke milostne ljubezni, ki bi v njej odklenila tisto odvečno žensko, ki jo je tovorila s seboj. Begala nas je z velikimi prsmi, ki pa jih je skrivala v črnini – zakaj le? Vedno črna barva, kakor da je potujoča noč brez zvezd, in prav zato je njen obraz deloval bledo, na nek način oprhan z mesečino; še v očeh je nosila globino galaksij, daljnih in nerazumljenih. Če bi zdajle prisedla, se nasmehnem. O, ja, imela bi si kaj povedati, o ja … Po tistem sprehodu se nisva več dosti videla, ker je odšla za nekaj dni v Črno goro, tam je imela sorodstvo po očetu. Ko je prišla nazaj, je bila drugačna, še bolj bleda, bolj naphana z neko trpko žalostjo, s tišjim glasom. Ko sem prišel na običajno kavo, me je postregla s počasnimi, naveličanimi gibi. Na njenih ustnicah je obvisel bledikav nasmeh, kakor da se tja obeša pajčevina nekega novega spoznanja. V očeh je nosila nove lune, da … Vprašal sem jo, kako je bilo dol in … Skomignila je z rameni in rekla: Ma vsega je: veselja in žalosti, vsega. Ni ji bilo do pogovora, to sem le doumel. Spil sem kavo, limonado tudi in sem šel do pulta, da bi plačal. In takrat je dvignila obraz in mi rekla: ne bom več dolgo tu, v Celje grem. Nova služba. Hotel sem vprašati: in nov moški, pa sem bil raje tiho. Nisem imel iluzije, da bi z njo lahko bilo kaj več kot tisto, kar je pač bilo. Vedel sem, da je, kar se moških tiče, predvsem navezana na starejše, premožne; taki so jo bili pripravljeni peljati na krajše izlete, na večerje, potem … Ne, o tem nisva nikoli govorila, to se je vedelo. In potem, plačal sem, mi je še navrgla, da pa je zdaj le prišla do celotne zbirke njej tako ljubega Edgarja Allana, na kratko Poe. Veliko sva govorila o njegovem pisanju, še posebej od takrat, ko sem tam mimo prišel z eno njegovih knjig. Pravzaprav se je tako najino znanstvo začelo, Poe naju je stkal. Stala je tam s srebrnim pladnjem, naslonjenim na bok, listala je in kimala, rekoč: Ma ja, mnogi ga ne štekajo, ma mene je prevzel. Rada bi imela celo njegovo zbirko. Dobila jo bom. In jo je. Takrat, po nekaj dneh, sem v sebi zaslutil možnost, da bi … V mislih sem že gnetel tiste velike prsi, poljubljal ustnici, dve zreli razpotegnjeni malini, božal obilna stegna … Ja, mlada fantazija je hitra in bogata. No, saj sem jo zvabil tudi domov, jo objel, nakazal, da bi … Pa me je odrinila, rekoč, da ni prišla za to, da gre do hotela, kjer je zmenjena … Tisto me je povsem posedlo. Spremenil sem se v kupček poželjivega pepela – odrinjen mlad samec, da … Didi je spila kavo, prelistala nekaj knjig, mi razlagala, kako je njen oče non stop pijan, da zgublja delo, da se mama ločuje, da je doma štala. Brat da je ušel v Italijo, da nič ne ve, kaj se z njim dogaja. Na nek način je potrebovala spovednika, drugim je bila ona, to vem … Zmenek v hotelu, starejši Italijan, nagrada za seks, mala razvajanja … In tisti dan je bila lepo naličena, nadišavljena, pripravljena … Narobe sem si razlagal njen obisk, danes to vem, takrat pa … Pozno popoldan je prišla: marec je bil, zunaj že mrak, le v njenih očeh je žarela sla po drugačnosti, po zmernih ugrizih v sočutnost in tisto malo toplote in zdriza. Ko je šla, je za njo ostajal vonj parfuma in vonj vznemirjenja. V meni je videla samo duševno tolažbo, tako nekako. In čez nekaj dni je spet prišla mimo mojega bloka, preden je šla v večerno izmeno v lokalu. Jokaje mi je povedala, da je oče dokončno šel, da je mama dobila novega, ki da je surov in je ne trpi. Ni si znala razložiti, kako bo to zdaj, ko bo v stanovanju nov človek, tak, s smrdečimi nogami, smrčeč na kavču in ukazovalen. Razlagala mi je, da je mama že dolgo imela tega ljubimca, šoferja pri njihovem podjetju, ampak … Saj, dokler je bil oče doma, saj … Tudi oče je smrčal na kavču, vedno pijan zadnje čase, zdaj da živi pri nekem prijatelju dva bloka naprej, oba pijeta … Moško zavezništvo in to. In njen obraz, oblit z vodo žalosti je bil zdaj nekoliko bolj rožnat, najbrž poln zrele ihte. V duši ji je divjala nevihta, to se je videlo. Nenadoma bo morala upoštevati še nekoga v stanovanju, prenašati smrdeče nogavice v kopalnici, smrdeče noge, ko je šla mimo do svoje sobe – do televizije ni imela več pravice, konec. Brkatež je držal daljinca, kot da ima v roki rezervni penis, tako je rekla. In njen dom je bil dokončno pogorišče otroštva, ko je smela čečkati po starih koledarjih in v kasetofon vstavljati kasete z glasbo, ki ji je odnašala dušo v neskončne daljave rojenega hrepenenja.

In Didi je res odšla. Nekega ponedeljka sem jo videl, kako je vlekla črn kovček na kolesih, ampak brez malega črnega nahrbtnika pa nikamor – in bingljajoči medvedek, že zelo zdelan, utrujen od odlaganj v dragih avtomobilih. Na kratko mi je rekla, da ima direkten avtobus, da jo v Celju nekdo čaka in … Nič, nasmeh, potem škrip koles kovčka in je šla. Gledal sem za njo, za tisto zibajočo hojo in videl sem, da se medvedek igrivo ziblje. In me  spet ožge spomin, menda je bil april, ko sva skupaj šla pod dežnikom na kavo, ker je tisti dan imela prosto in je šla v knjižnico, pa se je oglasila mimo: ja, aprilska sobota je bila. Naenkrat me je cuknila in zahtevala, da zavijeva na daljšo pot do lokala, ne tistega, v katerem je sicer delala. Ni hotela reči, zakaj, a sem se ozrl, privzdignil dežnik in videl, da je na klopi, kar tako, brez dežnika, ležal njen oče, očitno še ne trezen. Da bo kar tako, saj lahko!? In ko gre hči nalašč po drugi poti, da ga ne sreča … Nisem razumel tega. Rekel sem ji, da je treba pač človeku pomagati, pa je samo rekla: Brigaj se zase, pusti ljudi, naj umirajo tako kot se jim hoče. Ampak nisem odnehal. Mobilnega telefona nisem vzel s seboj. Vprašal sem jo, če bi lahko poklical reševalce iz njenega. Da možakar takole pijan leži, pa še hladen aprilski dež – ne, ne. Ljudje pa so hodili mimo. Tu in tam se je kdo ozrl, večina pa je nagnila dežnik, da si je zakrila pogled. Ekonomija brezbrižja. Pa sva se ustavila, srepo me je gledala, otresala dežnik in mi rekla: Zaradi mene lahko greš nazaj domov in kaj ukrepaš, jaz grem na kavo! Osupnil sem. Kako, kako, saj ti je oče, sem ji rekel. Skomignila je z rameni, dolgo molčala in mlela z ustnicami. Videl sem, da se v njej vihari neko na silo potlačeno čustvo. Ker sem bil brez dežnika, sem si ogrnil jopič in sem šel nazaj domov. Poklical sem policijo in reševalce. Potem sem le vzel dežnik in šel v lokal, kjer je Didi že listala neko revijo in pila kapučin. Povedal sem ji, kaj sem naredil. Nekaj časa je bila tiho, zanamelost jo je kepila v trudno prenašalko težkega otroštva, ki je dozorelo v zrel sad mladosti, preboden z oso pijanskega teženja – to mi je le zaupala. Tisti pomenek, da … In medvedek na nahrbtniku. Čez nekaj dni je njen oče spet hodil po mestu. Zvedel sem, da so ga peljali v bolnico, ga oskrbeli, streznili in … Ne, nadaljeval je svoje pohode, svoja poleganja … In še danes počne isto. Le kakšen organizem ima!? Seveda, zdaj je manj denarja, zato je manjkrat pijan. Zaveda se, kdo ga je tiste sobote spravil v bolnico, tega se zaveda, ker sem to povedal njegovemu bratu, sicer malemu podjetniku, ki menjuje avte in ženske. Običajno je hodil v isti lokal kot jaz, pa sem mu zaupal. Od takrat me je vedno spoštljivo pozdravljal in mi plačeval pijačo. Zakaj pa on ni poskrbel za brata, saj je videl, da propada, da izginja … In Didin brat se je čez čas vrnil iz Italije, suh, bled … Še vedno je nosil na obrazu brezskrbno sonce. Govoril je, kako je bilo v komuni, kako je delal, kako je obiral mandarine, limone, pomaranče in pobiral paradižnik. Od droge da mu je ostala samo dobra močna kava, še alkohola da ne pije več. Zdelo se je, da se bo le utiril, pa se ni. Vse več je bilo glasnega smejanja, gibi so postali počasnejši, oči … Vedel sem, da bo spet tam, kjer je začel. Pa sem ga enkrat vprašal, če ve, kako je z Didi. Povedal mi je, da je še zmeraj v Celju, da z nekom živi, da dela v nekem lokalu. Mamo da pokliče in to je to.

Zazeham in se razpotegnem čez klop. Zdi se mi, da za hrbtom slišim škripanje po pesku. Na novo so nasuli poti, zamenjali klopi, obžagali drevje, no, lep park je, lep. In bliskoma se mi zasveti še en spomin. Brat, da … Tu sva sedela, se menila, kaj menijo zdravniki, in on je tekal v trgovino po novo zalogo piva. Tam sva bedno krotila travmatičnost preteklosti in prihodnost se je smejala skozi veje. Vse je bilo tako prav, tako nezgrešljivo lepo. Nobenega spora, nič, samo pitje in mehčanje. Potem je on šel na avtobus, jaz nazaj domov. Kje je ta čas, kje!!? Ni ga več, ne brata, ne tega časa, ki se je sesiril v trdo skorjo minljivosti. Da, to sva posedala, pa prav na tej klopi. Po bratsko sva ga pila. Molčanje se je sprevrglo v grbavo govorico bolečine in zatajenosti. Pa sedim v majskem parku, lep dan, topel.

In nenadoma se za mojim hrbtom oglasi znani glas: »O, gospod profesor, ja, ja, lepa senčka, nimaš kaj, lepa.« Ozrem se, glas sem poznal. Didin oče, s sivo brado, trebušast, v popackani majici, v zanemarjenih hlačah, verjetno še trezen, ampak v levici je držal rjavo vrečko iz katere je kukal vrat plastične steklenice, tiste dvolitrske, neko ceneno vino. Oh, kolikokrat sem ga videval v tem parku s tako steklenico ob nogah in je kar nekaj mahal, tu in tam kaj rekel, koga na videz ogovoril, pa spet kinknil v svoje blodnje. Kakorkoli, original je. In vedno me je nagovarjal s tem: gospod profesor, če tudi nikoli to nisem bil. On je pač mislil, da sem profesor, ker sem inštruiral mulce matematiko in dijake, v blokovskem naselju, kjer je živel. Tako se je prijelo, gospod profesor, umetnik, so še nekateri dodali. Obrnem se in si ga podrobno ogledam. Sive oči molijo neko pradavno molitev vztrajne želje, da bi bil svet veselo uravnotežen. Nekaj govori, ne razumem ga. Skoraj nima več zob in slina mu visi na bradi … Didin oče … Didin oče, pozabljen, odvržen … Voščim mu dober dan, se vzdignem in se namenim skozi dopoldan v mesto, kjer so sanje že prepovedane, samo denar in napuh, to še šteje.

Doma sedem za računalnik, da bi popravil pisanje, ki sem ga pred dnevi začel. Ni mi šlo najbolje. Kar naprej je predme skakal Didin oče, s tisto steklenico in s tistim možatim: gospod profesor, tako glasno rečenim. In potem pogledam, kaj je novega na FB – ju. Začuden zagledam namige za nova prijateljstva. Didi, o Didi je na FB – ju. Takoj potrdim. Metulji se vzdignejo v obnebje neke davne zakrnele zadihane mladosti, ki je obnemogla v vrtincu želja in pohlepa. Didi, Didi. In je takoj nekaj napisala, o!